Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu, saj se izkušnja njegovega bivanja v hrvaškem azilnem domu voljo očitno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji. Tožnik je namreč imel na voljo prehrano, njegove izjave v upravnem postopku, da je je bilo zanj premalo, pa niso del tožbenega trditvenega gradiva, poleg tega so posplošene in neizkazane, saj jih tožnik ni podkrepil niti z izpovedbo na glavni obravnavi. Ob takih okoliščinah po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Dublinske uredbe ne sme biti absolutno in da je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, vendar pa tožnik glede njegovih izkušenj z azilnim postopkom v Republiki Avstriji ni povedal ničesar takega, kar bi po presoji sodišča kazalo na to, da v tej državi obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.
V dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenese na Republiko Slovenijo.
Tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, ker tožnik nima več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, zato je treba njegovo tožbo zavreči.
Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožena stranka je pridobila dodatne posodobljene informacije o razmerah na Portugalskem in tudi zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo tožnikoma omogočeno zaprositi za mednarodno zaščito, da bosta upravičena do sprejema, če bosta tako želela in da se bosta prošnji obravnavani skladno z zakonodajo, ki ureja mednarodno zaščito, ter veljavnimi mednarodnimi standardi.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, zato se tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Organ je v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti.
Sodišče je razpisalo narok za glavno obravnavo in nanj povabilo tožnika, med drugim tudi z namenom, da bi mu dalo pravico do izjave in da mu omogočilo neposredno izpoved o dogodku, s katerim tožnik utemeljuje predmetni zahtevek. Tožnik te procesne možnosti ni izkoristil, saj na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil.
Rok za tožnikovo predajo je potekel, zato je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III za obravnavo Prošnje postala odgovorna Republika Slovenija.