mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju.
Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, kjer se je imel ta možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Njegove izjave o domnevno neprimernem postopanju hrvaške policije je pravilno štela kot izjave o policijskem postopanju z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ne pa kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik ni izkazal, da bi na Hrvaškem pristojni organi z njim kot s prosilcem ravnali ponižujoče ali nečloveško oziroma, da bi bil tam deležen posledic sistemskih pomanjkljivosti.
Tožnik navaja, da hrvaška policija tujcem onemogoča podajo namer in prošenj, s tem pa dostop do azilnega postopka, kar je sistemska pomanjkljivost. Ta tožbena navedba za ta primer ni relevantna, saj ni sporno, da je hrvaška policija tožnika obvravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in ga kot takšnega tudi vnesla v Eurodac. Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, njegove navedbe o zatrjevanem policijskem ravnanju po prijetju, tudi po presoji sodišča niso relevantne. Nanašajo se na njegovo obravnavo kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal nezakonito, zato ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave (po končanih dveh letnikih pravne fakultete po lastni oceni ni zaslužil dovolj za preživljanje družine), težav zaradi neizdaje gradbenega dovoljenja (o čemer je v izvorni državi v teku sodni postopek) in naravne katastrofe (potres). Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke, da ti razlogi ne morejo utemeljiti upravičenosti do mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - ekonomski razlog
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik upoštevajoč, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Toženka je pravilno ocenila, da so tožnikove navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi ekonomskih razmer in revščine, dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1.
Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna.
mednarodna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - dokazno breme
Ker se zatrjevano novo dejstvo o napadu nanj v Italiji dne 11. 9. 2023 nanaša na njegove osebne okoliščine, je bilo vso dokazno breme na njem, da bi to, kar naj bi se mu zgodilo v Italiji, čim bolj prepričljivo opisal tako, da bi pravnomočno oceno o njegovih neverodostojnih trditvah iz odločbe tožene stranke z dne 25. 11. 2022 bistveno omajal s tem novim dejstvom. Tožnik tega očitno ni uspel izkazati.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog - prosilec iz Maroka
Po presoji sodišča je toženka namreč pravilno ocenila, da tožnik upoštevajoč, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Toženka je pravilno ocenila, da so tožnikove navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi revščine in težke zaposljivosti, dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1.
Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za azil - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - tožbene novote
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Na Hrvaško bo tožnik predan v dublinskem postopku, v katerem pa po doslej znanih informacijah osebe niso imele težav pri dostopu do postopka za mednarodno zaščito. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da postopke z dublinskimi povratniki nadzira hrvaško Ministrstvo za notranje zadeve. Predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Po podatkih HPC iz prejšnjih let so bili dublinski povratniki nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. V spisovni dokumentaciji ni nobenih podatkov, da bi se ta praksa do sedaj spremenila. Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, njegove navedbe o zatrjevanem policijskem nasilju na bosansko-hrvaški meji, tudi po presoji sodišča niso relevantne. Nanašajo se na njegovo obravnavo kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal nezakonito, zato ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe).
Tožnik je svoje trditve o bistvenih okoliščinah tekom postopka neverodostojno spreminjal. Pravilna je ocena tožene stranke, da tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov (ki se nanašajo na nezakonito prečkanje hrvaško - bosanske meje in na obravnavo tožnika kot tujca), tudi če so resnične, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja prosilca republiki bolgariji - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Tožnik bo v primeru vrnitve v Republiko Bolgarijo v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Bistvene so le tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v bolgarskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev.
Pri presoji, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju bolgarskega azilnega sistema, je torej treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti. Glede na to, da je bila tožniku v Republiki Bolgariji po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito zagotovljena nastanitev, prehrana in zdravstvena oskrba ter zatrjevano ravnanje varnostnika ne dosega minimalne stopnje resnosti, pri čemer tožnik ni navajal težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite, v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju bolgarskega azilnega sistema.
ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahteve - nova dejstva in novi dokazi - informacije o izvorni državi - krivda - pravica do pritožbe
Organi in sodišča držav članic morajo po stališču Sodišča EU primere, v katerih se s Procesno direktivo 2013/32/EU zahteva, da se naknadna prošnja šteje za dopustno, "razlagati široko." Novi elementi ali ugotovitve lahko pomenijo dejansko spremembo osebnih okoliščin prosilca, lahko pomenijo spremembo okoliščin v njegovi državi, ali pa gre za nove pravne elemente, nov element je lahko sodba Sodišča EU tudi v primeru, če se tožnik v prvotnem postopku nanjo ni skliceval, novo dejstvo pa je lahko tudi ugotovitev organa, da je pravnomočno zavrženje predhodne prošnje v nasprotju s pravom EU.
Upravno sodišče je tožbi ugodilo, ker tožena stranka ni opravila stroge presoje tveganja ob upoštevanju nove varnostne situacije in predloženih poročil o stanju v Kazahstanu po nemirih v januarju leta 2022.
zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - zavrženje
Tožnikove navedbe o posojilu in grožnjah v izvorni državi predstavljajo novo dejstvo, ki pa ni nastalo šele po izdaji predhodne odločitve, ampak je - glede na tožnikove izjave, podane ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - obstajalo že v času prvega postopka. V takšnem primeru bi moral tožnik zatrjevati in izkazati, da obravnavanih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v času prvega postopka. Tega bremena pa tožnik ni zmogel.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - prosilec iz Maroka - dejanje preganjanja - diskriminacija
Tožena stranka stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je v postopku zatrjeval tudi pripadnost etnični skupini Berberov in v zvezi s tem diskriminacijo v primeru vrnitve v izvorno državo. Vendar pa se sodišče strinja s presojo tožene stranke, da tožnik zatrjevanih dejanj diskriminacije (povzetek je razviden iz točk od 9 do 14 obrazložitve te sodbe) ni opisal tako, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1. Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi namreč moral zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil (ali bi bil v primeru vrnitve) zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima navedene lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je ali bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1), saj le dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Navedenega pa tožnik ni navajal.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - osebni razlogi - ekonomski razlog
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s psihičnimi težavami, ki so posledica groženj družine bivšega dekleta in najdenega amuleta nesreče pred svojimi vrati.
Težav, ki jih tožnik uveljavlja, ni mogoče povezati z elementi preganjanja, saj ne gre za preganjanje na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja (prvi odstavek 27. člena ZMZ-1). Težave, ki jih je tožnik navajal, kot razlog za zapustitev izvorne države, so namreč težave zasebne narave.
V tožnikovih navedbah ni mogoče najti nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država.
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka
Tožbene navedbe se nanašajo na navajanje dejstev, ki so bila presojana že v predhodnem, pravnomočno zaključenem postopku, zaradi česar je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 29, 29/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - potek roka
Med strankama ni sporno, da je Republika Madžarska sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove Prošnje 14. 9. 2023, zato je utemeljen tožbeni ugovor, da je rok za predajo tožnika Republiki Madžarski potekel 14. 3. 2024 in je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III Republika Slovenija odgovorna za obravnavno tožnikove Prošnje, kar toženka tudi izrecno priznava v odgovoru na tožbo.
ZMZ-1 člen 15. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 7, 47. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1, 27, 27/3, 27/3c, 29, 29/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - rok za predajo prosilca - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - pravo EU - uporaba prava EU - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - varstvo zasebnosti - duševna integriteta - dokazno breme - dokazni standard - Republika Hrvaška - zaslišanje tožnika - pravica do pritožbe
Če prosilec vloži tožbo z zahtevo ali brez zahteve za izdajo začasne odredbe, ima tožba suspenzivni učinek. Če bi izvršitev odločbe, na katero se nanaša pravno sredstvo, "lahko" zadevno osebo izpostavilo tveganju z vidika 4. člena Listine, mora imeti pravno sredstvo avtomatični suspenzivni učinek; to pomeni, da organ ni dolžan ocenjevati, ali izvršitev odločbe dejansko povzroči to tveganje, ampak je dovolj, da se organ omeji na presojo, ali pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo o vrnitvi, vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju z vidika 4. člena Listine, in ki "očitno niso neutemeljene."
Iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v 4. členu Listine, izhaja, da se predaja prosilca ne izvede "v vseh okoliščinah", v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne zgolj če gre za sistemske pomanjkljivosti.
Slovenija je z vidika EKČP v polni meri odgovorna za učinkovito spoštovanje pravice tožnika iz 3. in 8. člena EKČP, in v to obveznost se praksa Sodišča EU ne vpleta. Ob tem mora biti presoja z vidika pravice iz 3. člena "stroga", to pomeni, da mora biti natančna in celovita v skladu s standardi ESČP.
Pride lahko do konflikta med pravom EU in EKČP, če pristojni organ ali sodišče v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe pri interpretaciji diskrecijske klavzule upošteva(ta) samo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ne da bi ob tem skrbno upoštevala tudi metodo razlage prava EU, ki jo je vzpostavilo Sodišče EU in po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije" in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvoma o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine.
Standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP (oziroma 4. člena Listine) ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP (oziroma 4. člena Listine), ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP (oziroma s 4. členom Listine) niso očitno neutemeljeni.
Če okoliščine, ki morebiti grozijo tožnikom v primeru predaje ne dosegajo praga, ki ga zahteva varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, lahko pride v poštev potreba po zaščiti pravic tožnikov do zasebnosti v smislu varstva telesne in duševne integritete iz 8. člena EKČP.
Tožnik je že pred izdajo izpodbijanega akta izkazoval dovolj okoliščin, da je šlo in da gre za posebej ranljivo osebo. Dejstvo, da še vedno po več letih ni nobenih poročil oziroma sodišču niso poznana poročila o tem, da se je situacija na Hrvaškem glede prisilnih zavračanj tujcev iz hrvaškega ozemlja, za katere se lahko utemeljeno smatra, da so prosilci za mednarodno zaščito in tujcev, ki so že izrazili namero za azil, pomembno izboljšalo oziroma nobenega takšnega poročila tožena stranka ni pridobila. Še vedno se dogaja, da prosilci tekom dublinskega postopka Sloveniji usklajeno navajajo, da niso vložili prošnje na Hrvaškem oziroma da ne vedo, v kakšnem postopku so se znašli na Hrvaškem, četudi iz dublinskega postopka izhaja, da so na Hrvaškem evidentirani kot prosilci, a njihove prošnje še niso bile sprejete. To v ničemer ne prispeva k utrjevanju medsebojnega zaupanja, ampak prej nasprotno - to prispeva k še večjemu dvomu, kaj se pravzaprav dogaja s prosilci, ki so v dublinskem postopku vrnjeni na Hrvaško iz Slovenije ali iz drugih držav članic EU.
Tožnik je v upravnem postopku izkazal, da ima zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, zlasti zaradi njegovega specifičnega psiho-socialnega stanja, ki ni očitno neutemeljen.
Ločnica med okoliščinami in informacijami o stanju na področju dostopa tujcev do azilnega postopka po tem, ko tujci vstopijo iz BiH na Hrvaško in pridejo v prvi stik s policijo, ter okoliščinami in postopkom, ko pride do predaje prosilca iz Slovenije hrvaškim organom na podlagi Dublinske uredbe, je "sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna" za oceno, ali se organ lahko avtomatično opre na načelo medsebojnega zaupanja, ali pa mora v okviru tega pridobiti tudi posebno zagotovilo hrvaških organov, da ne bo prišlo do kršitve človekovih pravic.
Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljen zahtevek in za oceno tveganja, ali bi lahko s predajo prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahteva strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. To je odvisno od narave elementov, ki izkazujejo tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Razumljivo je, da prosilci nosijo dokazno breme glede tistih elementov, ki se nanašajo na njihove osebne okoliščine, in ki jih sami najbolje poznajo in z njimi razpolagajo. Zato je treba od prosilcev zahtevati v mejah realno možnega, da sami predložijo elemente, ki so relevantni v smislu njihovih osebnih okoliščin. Z razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin pa je po sodni praksi ESČP morda bolj izrecno, jasno in večkrat poudarjeno, kot s strani Sodišča EU, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij.
Zgolj obstoj pravnih predpisov v drugi državi članici EU, ki zagotavljajo določeno obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito, ni dovolj.
Od točke, ko prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena z vidika dokaznega bremena in dokaznih standardov, ni več nobenih morebitnih nejasnosti med sodno prakso ESČP in Sodišča EU v dublinskih zadevah. Povsem ustaljena sodna praksa obeh sodišč je, da se dokazno breme takrat prevali na toženo stranko, da "odpravi vsakršen resen pomislek” oziroma da "izključi vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja”, kar lahko pomeni, da mora preveriti z informacijami, ki jih pridobi proprio motu in morebiti tudi s "preventivnimi ukrepi”, na kakšen način bi bilo potrebno zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo.
Tožnik je s pomočjo PIC v upravnem postopku predložil tista poročila, do katerih ima dostop o stanju na Hrvaškem, pri čemer tožena stranka ni predložila poročil o tem, da se je problem zavračanja potencialnih prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem mimo Procesne direktive 2013/32/EU in Direktive o sprejemu 2013/33/EU sistematično ali kakor koli drugače zmanjšal; ostale so neznanke glede dostopa do azilnega postopka za tiste, ki so sicer evidentirani v EURODAC (morda kot prosilci), a jim je naloženo, da morajo zapustiti Hrvaško v določenem roku, in se zato odpravljajo naprej proti Sloveniji; kot neznanka pa ostaja tudi okoliščina, kaj se pravzaprav dogaja s prosilci, ki so morda iz Slovenije po Dublinski uredbi vrnjeni na Hrvaško in po katerem postopku jih obravnavajo organi na Hrvaškem, kakšna je statistika v zvezi s tem. Teh informacij ali poročil tožnik ni mogel dobiti. Lahko pa bi jih pridobila oziroma bi jih morala pridobiti tožena stranka od pristojnega organa Hrvaške v okviru medsebojnega komuniciranja in sodelovanja na podlagi načela medsebojnega zaupanja, da bi s tem morebiti odpravila prevelike dvome o tveganju z vidika 4. člena Listine v tem primeru in tudi v ostalih podobnih primerih, ki jih ni malo in v nepotrebnih elementih obremenjujejo azilne postopke v Sloveniji.
Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijanega akta najprej pridobiti verodostojne podatke od hrvaškega organa o zgoraj izpostavljenih neznankah, in sicer o tem, kaj se dogaja z vrnjenimi prosilci iz Slovenije na Hrvaško po Dublinski uredbi, tako da v zvezi s tem ne bi bilo takšnih pretiranih nejasnosti glede spoštovanja dostopa do azilnega postopka.
Ker je tožnik pred izdajo odločbe predložil objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, bi tako zaradi predaje kot tudi zaradi nastanitve in bivanjskih pogojev in dejanskega dostopa do zdravstvene in psiho-socialne pomoči tožena stranka morala "odpraviti vsakršen pomislek" v zvezi z učinkom predaje, nastanitve in dostopom do psiho-socialne pomoči oziroma zdravstvene oskrbe in preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi oziroma bi morala od hrvaških organov pridobiti specifično, dovolj konkretizirano in verodostojno jamstvo za izključitev nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine (oziroma za varstvo telesne in moralne integritete tožnika iz 7. člena Listine) v primeru predaje. V nasprotju s tem je tožena stranka v izpodbijanem aktu utemeljila oziroma je v postopku od tožnika zahtevala, da tožnik ni dokazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, kar je (v danih razmerah) nemogoče in nezakonito dokazno breme v okviru sicer stroge presoje tveganja in deljenega dokaznega bremena v zvezi s 4. členom Listine.
Zgolj če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.
Uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi - pravica do izjave
Ker se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva, je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Tožnik je imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji, pri čemer s tem povezani presoji tožene stranke v tožbi ne ugovarja določno.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - resna škoda - posebna družbena skupina - istospolna usmerjenost
Izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do teh bistvenih navedb ni opredelila. Ni raziskala trditev o zatrjevanem nevarnosti za pripadnike LGBTQ+ skupnosti v Nigeriji in, ali bi iz tega razloga tožniku v primeru vrnitve pretila nevarnost resne škode iz 28. člena ZMZ-1.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države
Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno socialno - ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite po zakonodaji, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nepopolno ugotovljene dejanske okoliščine - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Tožena stranka bi se morala glede na tožnikove izjave podane v predhodnem postopku, ki dosegajo ustrezno minimalno stopnjo resnosti, zaradi česar obstaja možnost, da tožnik kot pripadnik določene skupine oseb v Republiki Hrvaški ne bo ustrezno obravnavan, bolj skrbno odzvati. Gre namreč za izjave s takšno vsebino, da bi lahko v primeru njihove resničnosti, prišlo do izpodbitja domneve o varnosti države, v katero naj bi bil tožnik predan. Če bo torej tožena stranka v ponovljenem postopku izjave tožnika o njegovi izkušnji na Hrvaškem, štela za dovolj prepričljive oz. ustrezno verjetne (pri čemer mora tožena stranka svojo dokazno oceno utemeljiti v skladu s 3. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, tako da bo mogoče odločitev tudi v tem delu preizkusiti), bo morala (kljub temu, da se nanašajo "le" na ravnanje hrvaške obmejne policije), ali podrobneje preveriti posodobljene podatke glede obravnave prosilcev za azil z državljanstvom Ruske federacije (in v zvezi s tem tožniku v postopku tudi omogočiti izjavo) ali pa glede tožnika pridobiti posebno zagotovilo, da v primeru predaje ne bo izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine. V konkretnem primeru namreč ni povsem izključeno, da glede na tožnikovo individualno izkušnjo, tožnik, kot državljan Ruske federacije, po predaji Republiki Hrvaški ne bo ustrezno obravnavan. Drži sicer, da postopkov za priznanje mednarodne zaščite ne vodijo policisti, ampak za to pristojne osebe ministrstva za notranje zadeve, vendar pa je takšno gledanje v konkretnem primeru preozko. Tožnikova osebna izkušnja z državnimi organi Republike Hrvaške je namreč dovolj resna (tožniku je bil zaradi ruskega državljanstva de facto kar dvakrat zavrnjen položaj vlagatelja namere za vložitev prošnje za azil), da brez dodatnega ugotavljanja pravno relevantnih dejstev ni mogoče povsem izključiti, da se ne bo v enakem položaju znašel tudi kot dublinski povratnik.