mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - nedržavni subjekt preganjanja - subjekti zaščite - informacije o izvorni državi - prosilec iz Maroka - varna izvorna država
Pri tožnikovem zatrjevanem preganjanju gre za zasebno družinsko zadevo in kvečjemu za položaj, ko naj bi mu grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Iz s tem povezanih razlogov tožene stranke za zavrnitev tožnikove prošnje je tako razvidno, da tožnik nasilja stricev ni prijavil policiji in da zato ni dokazano, da mu izvorna država ne bi pomagala, če bi se vrnil v Maroko. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi. Iz stališč Vrhovnega sodišča je razvidno, da v primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj tožnik nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite, česar tožnik v obravnavani zadevi niti ne zatrjuje.
Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov. V obravnavani zadevi ni obstajala obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi glede razširjenosti drog v Maroku.
Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Revščina oz. težak ekonomski položaj (slabo plačano delo, nestalnost dela in posledično nezmožnost plačevanja preživnine za otroka) niso razlog, ki bi narekoval ugoditev prošnji za katerokoli status mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
mednarodna zaščita - kršitev hišnega reda - omejitev gibanja - napačna uporaba materialnega prava - obrazložitev akta - pomanjkljiva obrazložitev
Sodišče je v tej zadevi kot bistven prepoznalo tožbeni očitek, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je tožena stranka pred izrekom ukrepa omejitve gibanja tožniku na Center za tujce, presojala, ali je v tem primeru mogoče učinkovito izvesti ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, ki ga predvideva prvi odstavek 84. člena ZMZ-1.
Iz citiranih zakonskih določb jasno izhaja, da do izreka ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce, lahko pride le v primeru, ko pristojni organ ugotovi, da ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, ki je v primerjavi z omejitvijo gibanja na Center za tujce (ki je služba policije), milejši ukrep.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Razlogi za tožnikovo zapustitev izvorne države so tudi ekonomske narave, saj je sam povedal, da je razlog tudi to, da od države ni dobil finančne pomoči. Tudi če so razlogi za zapustitev izvorne države ne zgolj ekonomske narave, ampak tudi konflikt z osebo, ki ni mogla priti do svojih stvari in je zato okrivila tožnika, v nadaljevanju pa mu je grozila, s tem še vedno niso podani vsi elementi mednarodne zaščite, kajti v primeru, ko nekomu grozi nedržavni subjekt, mora prosilec dokazati, da ga državni organi niso zmožni zaščititi, tega pa tožnik po presoji sodišča ni izkazal.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - kršitev javnega reda in miru - sorazmernost ukrepa
Za pridržanje iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti, kar je sodišče ugotovilo tudi v tem postopku) zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
ZMZ-1 člen 49, 49/6, 50, 50/2, 50/2-2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28.
mednarodna zaščita - ustavitev postopka - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva o umiku prošnje
Tožnik ni uspel izpodbiti izpodbojne pravne domneve o samovoljni zapustitvi Nastanitvenega centra (izpostava Azilnega doma), posledično je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 13, 13/1, 20, 20/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - Republika Hrvaška - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - začasna odredba
Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - jezik v postopku
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Pravilno je ugotovila, da tožnik drugo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - Dublinska uredba - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - tožbene novote - Republika Hrvaška
Tožbene navedbe o sistemskih pomanjkljivostih v Republiki Hrvaški predstavljajo nedovoljene tožbene novote, saj se tožnik v upravnem postopku ni skliceval na to, da bi bile v Republiki Hrvaški podane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. V predmetni zadevi z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi bila dolžna tožena stranka opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Hrvaki. Tožnik je namreč sam izjavil, da nima nobenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo v Republiko Hrvaško.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - prekluzija
Splošno je znano, da odvisnost od prepovedanih drog, sama po sebi še ne pomeni dejanske nesposobnosti presoje in fukcionoranja v vsakdanjem življenju.
Iz upravnega spisa tudi ne izhaja, da bi tožnik omenil kakršnekoli zdravstvene težave v postopku s prvo prošnjo, tega ni izpostavil niti njegov pooblaščenec. Tožnik je zaslišan na naroku v tem postopku izpovedal, da je bil ob prvem postopku depresiven in še ni jemal zdravil, a ob zgoraj ugotovljenem, sodišče ni moglo sprejeti sklepa, da bi tožniku zdravstveno stanje ob prvi prošnji za mednarodno zaščito predstavljajo upravičen razlog, da okoliščin, ki jih je izpostavil v tem postopku, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že takrat.
ZMZ-1 člen 51, 51/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - Dublinska uredba - rok za predajo prosilca - zmotna uporaba materialnega prava
Izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo, saj v prvi točki odloči tudi o zavrženju tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, v drugi točki izreka odloči, da Republika Slovenija ne bo obravnavale njegove prošnje in da je odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje Republika Hrvaška. Zaradi poteka šestmesečnega roka je postala odgovorna država članica za presojo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Slovenija in tako ni več podlage za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito iz razloga, da bo predan Republiki Hrvaški.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi - podaljšanje subsidiarne oblike zaščite - zamuda roka - splošno znana dejstva
Tožnica je na zapisnik ob ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka dne 14. 3. 2024 zanikala, da bi sedaj v tem postopku razpolagala z novimi dejstvi in dokazi, ki bi jih želela navesti. Vendar pa je takrat ni zastopal pooblaščenec, poleg tega pa je tožnica pojasnila, da se sooča s psihičnimi težavami (po njenem mnenju z depresijo), kar vpliva na njeno vsakdanje življenje. Splošno znano dejstvo je, da vojna v Ukrajini, zaradi katere je bila tožnica deležna subsidiarne zaščite, še vedno traja. Ne le to. Splošno je znano tudi, da se bivanjske razmere v Ukrajini zaradi tega zlasti v zadnjem času zaostrujejo. Tega tožnica v upravnem postopku, v katerem ni imela pooblaščenca, ni zatrjevala, je pa to natančno obrazložila v tožbi in se v zvezi s tem sklicevala na številne internetne članke. Izrecno je navedla, da so se razmere poslabšale tudi v njenem rojstnem mestu Mykolaiv. Čeprav gre za splošno znana dejstva, ki jih skladno s petim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni treba dokazovati, jih tožena stranka brez razloga ob izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala. Po presoji sodišča bi se do njih morala opredeliti ter svojo dokazno oceno v zvezi s tem tudi obrazložiti. Še zlasti zato, ker je tožnici prav zaradi vojnih razmer v izvorni državi začasno že priznala status subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru namreč ne gre za to, da vojna v Ukrajini še vedno traja (to bi lahko štelo kot nespremenjeno dejstvo glede na okoliščine, navedene v predhodnem postopku). Ključno je, da je splošno znano dejstvo, da je v Ukrajini prišlo do poslabšanja razmer zaradi vojne, ki še vedno traja.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/1, 4/5, 10, 10/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 12, 13, 13/3. ZMZ-1 člen 20, 21, 22, 23, 26.
mednarodna zaščita - status begunca - pripadnost določeni družbeni skupini - istospolna usmerjenost - preganjanje - informacije o izvorni državi - informacije o stanju v izvorni državi - dokazno breme - pravica do izjave - splošna verodostojnost - zamolčanje dejstev - razlog zamolčanja - glavna obravnava - pravica do pritožbe - prosilec iz Maroka
Obveznost sodelovanja pristojnega organa s prosilcem iz drugega stavka določila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU se nanaša na prvo fazo obravnavanja dejstev in okoliščin, ki se nanaša na ugotovitev dejstev in okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme, česar tožena stranka ni upoštevala.
Nujni sestavni del ocene o (ne)verodostojnosti prosilčevih navedb je tudi upoštevanje informacij o stanju v izvorni državi, če ima prosilec zahtevek glede 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen. Tožnik ni imel zahtevka v upravnem postopku, ki bi bil očitno neutemeljen, saj tožena stranka sama priznava, da informacije o stanju istospolno usmerjenih v Maroko, ki jih je tožnik predložil pred izdajo izpodbijanega akta, " v večji meri nudijo oporo" prosilčevim navedbam. Vendar pa mu tožena stranka ni verjela, da je istospolno usmerjen in sicer iz razloga, ker ni po resnici povedal za razlog za strah pred preganjanjem že tekom prve prošnje v upravnem postopku, ampak je to storil šele, ko je podal drugo prošnjo. Ta argument pa je v očitnem nasprotju s pravnimi interpretacijami Sodišča EU. Dokazna ocena tožene stranke v konkretnem primeru je tako v izrecnem nasprotju s stališčem Sodišča EU v sodbi v zadevi A B C iz leta 2013, kjer je Sodišče EU zavzelo stališče, da iz določb člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2004/83 izhaja, da lahko države članice prosilcu naložijo dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. "Vendar pa - ob upoštevanju občutljivosti vprašanj, ki se nanašajo na osebno sfero posameznika in med drugim na njegovo spolnost - zgolj na podlagi dejstva, da ta oseba zaradi nepripravljenosti razkritja intimnih vidikov iz svojega življenja ni od začetka zatrjevala svoje istospolne usmerjenosti, ni mogoče sklepati na njeno neverodostojnost." Lažna izjava iz prvotne prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je prosilec za ali ob prvi priložnosti pojasnil in preklical, sama po sebi ne more preprečiti ugotovitve njegove splošne verodostojnosti v smislu te določbe.
Zaporna kazen za homoseksualnost je po stališču Sodišča EU nesorazmerna in diskriminatorna in zato pomeni preganjanje v smislu ZMZ-1, če se izvaja v praksi države izvora. Za to pa je nujno potrebno pridobiti relevantne informacije o stanju v izvorni državi glede realnosti preganjanja s strani države, da se preveri, ali se taka zakonodaja uporablja v praksi oziroma glede zmožnosti in pripravljenosti države nuditi zaščito, če je v konkretnem primeru morebiti primarni akter preganjanja družina oziroma socialna okolica. Tožena stranka tovrstnih informacij ni pridobila in jih ni upoštevala.
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen drugačen način bi moral tožnik priznati, da zaradi strahu, sramu in občutka krivde prvič ni govoril po resnici, da bi to njegovo priznanje in pojasnilo bilo sprejeto v luči upoštevanja prakse Sodišča EU o tem, da ni mogoče vedno pričakovati, da bo prosilec moškega spola, ki trdi, da je preganjan zaradi istospolne usmerjenosti, to povedal že ob prvi priložnosti. Tožnik ni z lahkoto, malo počez in pavšalno opisal svoje osebne okoliščine glede strahu pred vrnitvijo, da bi bila njegova prošnja že na prvi pogled neverodostojna.
Kot dodaten podporni element v oceni neverodostojnosti je tožena stranka upoštevala, da tožnik ni podal prošnje za azil že v prvi državi članici EU, vendar se tožena stranka ob tem ni ukvarjala z vprašanjem, ali je za to v drugi državi članici (v Grčiji in na Hrvaškem) sploh imel realno možnost, poleg tega zelo različni razlogi vodijo tujce pri odločitvah, kje bodo lažje čakali na odločitev o njihovi prošnji. Ob tem je tudi treba upoštevati, da iz prava EU in ZMZ-1 ne izhaja, da imajo prosilci obveznost vložiti prošnjo v državi članici prvega vstopa, sicer jih zadenejo točno določene pravne posledice.
Tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec.
ZMZ-1 člen 51, 51/14, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3(2), 3(2)/2.
predaja odgovorni državi članici - človekovo dostojanstvo - dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - pomanjkljiva obrazložitev - resna škoda v smislu nečloveškega ravnanja
Prag resnosti nečloveškega ravnanja z vidika 4. člena Listine je dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom.
Tožena stranka ni preverila, kako je z realnostjo sprejema tožnika v nastanitvene kapacitete glede na deklaracije o nezmožnosti sprejemanja prosilcev, tožena stranka tudi ni razčistila, ali je Italija sprejela tožnika na standardiziranem obrazcu kot prosilca za mednarodno zaščito, ali kot nekoga, ki je morebiti v postopku vrnitve.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - pravica do obveščenosti
Tožnik se ne želi vrniti v Francosko republiko le zato, ker tam ni mogel delati. Take okoliščine ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, saj je očitno, da tožnik v Francoski republiki kot prosilec za mednarodno zaščito ni imel težav, mednarodna zaščita pa ni namenjena le reševanju ekonomskega položaja prosilcev.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Tožnik si želi, da bi njegovo prošnjo obravnava Slovenija, ker je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje. Ta njegova pavšalna in nekonkretizirana trditev sodišča ni prepričala.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na izpis iz uradne evidence azilnega doma je tožnik 24. 4. 2024 po svoji volji zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi zoper sklep, s katerim je bila določena kot odgovorna država za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito Republika Bolgarija, ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
S tem ko je prosilec izrazil namero oz. zaprosil za mednarodno zaščito, ko je po prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, je bil torej vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na različnih pravnih podlagah.