CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00010904
ZVK člen 2, 2-5, 2-10, 13, 13/2, 13/2-5, 13/2-10, 26, 26/1, 26/2, 27. Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (Kodificirano besedilo) člen 9, 9/1, 9/2, 9/2-b, 9b, 9b/2, 96a, 97, 97/1, 98, 98/1a, 102, 102/2. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 5, 5/3. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 6, 6/1. ZPP člen 181, 216, 216/1. OZ člen 6, 6/1, 131, 131/1, 299, 299/2. ZIL-1 člen 47, 47/1, 121, 121/1, 121a. ZPOmK-1F člen 4, 4/3.
blagovna znamka skupnosti - nelojalna konkurenca - razlikovalni učinek blagovne znamke - kršitev blagovne znamke - prepoved uporabe logotipa - prepoved uporabe spletne strani - prepoved uporabe menija jedi - zmeda v javnosti - enotni evropski trg - dobri poslovnimi običaji - franšizna pogodba - kršitev avtorske pravice - odškodnina - malomarno ravnanje - licenčnina - primerno nadomestilo - določanje višine odškodnine po prostem preudarku - objava sodbe
Okoliščina, da naj bi obstajal enoten trg EU za odločanje o obstoju nelojalne konkurence ne more biti pravo merilo. Zamejitev trga je treba opraviti glede na konkretne okoliščine, ne pa glede na normativno odločitev o vzpostavitvi enotnega trga.
Ne glede na fonetično razliko sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča ob bolj splošni („globalni“) presoji splošnega vtisa vidnostna in vsebinska podobnost tolikšni, da je zmeda v javnosti verjetna. Upoštevati je bilo treba pri tem povsem enako dejavnost obeh strank. Razlogi za podobnost so zlasti tile: enaka dominantna beseda „wok“, uporaba kvadrata s temeljno živo oranžno barvo in zaobljenimi robovi, beli grafični in besedni elementi, ki so vsi stilizirani in razmeroma preprosti.
Tožeča stranka je ima mednarodno verigo restavracij za hitro prehrano, vendar še ne v Sloveniji. Ta veriga sicer ni tako poznana kot kakšne druge, deluje pa v razmeroma velikem številu držav EU, med njimi pa tudi v večini večjih držav članic EU. Iz tega razloga je v drugačnem položaju, kot če bi na primer nastopala zgolj na enem samem, nemara tudi povsem krajevno omejenem trgu. Kot takšna je prisotna tudi na slovenskem trgu, kjer je lahko ponudnica franšize ali pa lahko sama, preko hčerinske družbe, ponuja blago in storitve. Vendar to ni edini razlog. Povprečen slovenski porabnik, kot tudi povprečen turist lahko pozna verigo restavracij tožeče stranke iz drugih držav. Tega pritožba ne izpodbija. Na takšen način je tožeča stranka prisotna na trgu gostinskih storitev v Ljubljani že sedaj. Tožeča stranka torej nastopa na trgu tudi tako, in torej ne le kot ponudnica franšize.
Prvostopenjsko sodišče je res zavrnilo del zahtevkov tožeče stranke zato, ker tožena stranka ni kršila avtorske pravice tožeče stranke. Avtorskopravno varstvo in varstvo pred nelojalno konkurenco pa imata vsak svoj ločen pravni temelj. Zato je mogoče varovati pred nelojalno konkurenco tudi takšne označbe in podatke, ki jih uporablja tožeča stranka, ki sicer ne uživajo avtorskopravnega varstva. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe torej ni nobenega nasprotja.
NELOJALNA KONKURENCA - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO KONKURENCE
VSL00010178
URS člen 74. ZVK člen 13. ZPOmK-1 člen 63a.
nelojalna konkurenca - varstvo konkurence - svobodna gospodarska pobuda - ustvarjanje zmede na trgu - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - nadaljnja prodaja - brezplačen najem - splošni pogoji - zadrževanje jeklenk - plinska jeklenka - distributer - prepovedni zahtevek
Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedla, da ima vsak končni odjemalec, ki ima pri sebi zeleno jeklenko, le-to v trajnem brezplačnem najemu. V najem jo je dobil s tem, ko je ob prvem nakupu plina plačal simbolično kavcijo za jeklenko. S plačilom kavcije pa je sprejel tudi splošne pogoje, iz katerih izhaja, da lahko prazno jeklenko poljubnokrat zamenja za polno, ob končnem vračilu pa kavcijo dobi nazaj. Zato te jeklenke niso last kupcev plina, pač pa so last tožeče stranke in spadajo med njena osnovna sredstva. Torej tožena stranka s kupovanjem jeklenk preko oglasov na medmrežju ne more postati lastnica omenjenih jeklenk.
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da splošni poslovni pogoji, kakršnikoli že so, tožene stranke ne zavezujejo, ker jih ni podpisala. Tožena stranka ne počne nič drugega kot neposredni potrošniki, ki jim je tožeča stranka izročala jeklenke proti plačilu kavcije. S tem, da jih je kupila na medmrežju, je v vsem vstopila v njihov položaj. Kupljene jeklenke tožena stranka zamenja pri distributerjih tožeče stranke in jih prodaja končnim uporabnikom. Torej jih še manj časa zadržuje zase, kot končni uporabnik, saj je njen poslovni cilj nedvomno čim hitrejša prodaja teh jeklenk. Goli nakup blaga zaradi nadaljnje prodaje in nadaljnja prodaja kupljenega blaga pa niti po takrat veljavnem 13. členu ZVK niti po sedaj veljavnem 63.a členu ZPOmK-1 ne predstavlja dejanj nelojalne konkurence. S takim ravnanjem tožena stranka nobenega potrošnika ne spravlja v zmedo glede izvora teh jeklenk, saj prodaja jeklenke tožeče stranke.
Drži pritožbeno stališče, da tožeča stranka prosto odloča o tem, kako bo distribuirala svoje jeklenke oziroma s katerimi distributerji bo sklepala pogodbe in pod kakšnimi pogoji. Vendar to velja le dotlej, dokler jih prvič ne plasira na trg. Ko pa je blago enkrat na trgu, pa tožeča stranka kupcem svojih jeklenk ne more preprečevati, da bi jih prodajali naprej.
Po prvem odstavku 63.a člena ZPOMK-1 je dejanje nelojalne konkurence le dejanje podjetja (in ne fizične osebe) pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem.
Dejanje iz četrte alineje tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 stori podjetje, ki poseže v pogodbeno razmerje, v katerem je samo udeleženo. Vendar pa tako dejanje samo po sebi še ni nelojalno. Potreben je dodatni element, in sicer namen skleniti enako ali podobno pogodbo z drugim podjetjem. Do takih situacij v gospodarskem življenju pogosto prihaja. Kadar gre za kršitev načela pacta sunt servanda, pravo nudi pošteni stranki številne institute za varstvo njenih pravic. Zato je uvrstitev tega dejanja med dejanja nelojalne konkurence nekoliko sporna. Glede na navedeno mora biti pri teh kršitvah sodišče posebej pozorno na to, ali gre za kršitev dobrih poslovnih običajev.
Prepoved nelojalne konkurence ne varuje le tržnih konkurentov, ampak tudi druga podjetja, potrošnike in javni interes, zato je treba primernost oziroma pričakovanost ravnanja, kot enega od opredelilnih elementov pravnega standarda dobrega poslovnega običaja, presojati tudi v luči teh ostalih interesov.
Pravilo menjave jeklenk (oziroma ponudnikov plina), za kakršnega se v tem sporu zavzema tožeča stranka, končnim kupcem (potrošnikom) s tem, ko novim ponudnikom (oziroma njihovim distributerjem) prepoveduje, da bi za potrošnike uredili prenehanje razmerja s prejšnjim ponudnikom, otežuje menjavo ponudnikov, še posebej v primerjavi z dobavami drugih stvari. Tudi zato takšno pravilo ne more predstavljati dobrega poslovnega običaja.
Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, da se s samim prevzemanjem tujih jeklenk še ni uresničil dejanski stan nelojalne konkurence, je pravilna in zakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00002918
ZPOmK-1 člen 63a. ZPP člen 8, 41, 41/1, 44, 44/3, 215, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. OZ člen 168, 168/3.
izgubljeni dobiček - dokazni predlog - prepovedni zahtevek - nelojalna konkurenca - določitev vrednosti spornega predmeta s strani sodišča - navedba nediferencirane vrednosti spornega predmeta - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravila o dokaznem bremenu - nelojalno oglaševanje - prosta presoja dokazov - neprimeren dokaz
Ker je tožeča stranka kot protipravno ravnanje toženi stranki očitala nagovarjanje njenih oglaševalcev, ki naj bi se jim iztekalo "naročniško razmerje" na portalu B.info, da sklenejo pogodbo za oglaševanje na portalu tožene stranke A.info, le prevzem teh strank predstavlja utemeljeno izgubljeni dobiček v smislu 168. člena OZ, za katerega je hkrati zatrjevana škoda v vzročni zvezi z zatrjevano protipravnim ravnanjem tožene stranke.
Iz podatka o izgubljenih strankah bi tožeča stranka morala oblikovati trditve o izgubljenem dobičku, da bi bila med zatrjevanim nelojalnim ravnanjem in škodo sploh podana vzročna zveza. Ob tako enostavnem dejanskem stanju (škoda = izgubljeni dobiček na račun nelojalno prevzetih oglaševalcev), pa vzročne zveze ni mogoče utemeljiti kar na razliki v splošnih bilančnih podatkih med letoma 2015 (škodni scenarij) v primerjavi s tistimi iz 2014 (dejanski scenarij).
Dokazni predlog, ki očitno meri na pridobivanje poslovnih skrivnosti konkurenta v okviru dokaznega postopka, pri čemer je pridobivanje poslovne tajnosti drugega podjetja samo po sebi dejanje nelojalne konkurence, je neprimeren in tudi nedopusten, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko predlaganemu načinu dokazovanja ni sledilo.
blagovne znamke - pravice iz znamke - tožba za ugotovitev ničnosti znamke - razlikovalni učinek - tožbeni zahtevek zaradi kršitve znamke - varstvo znamke - predmet varstva - namen znamke - ničnost znamke - ugovor ničnosti
Materialnopravni ugovori zoper registriranega imetnika znamke so dopustni, ne da bi bilo zato treba sprožiti poseben postopek - bodisi s tožbo bodisi z uveljavljanjem ničnosti v okviru postopka pred registrskim organom. Razlika je le v dometu varstva, saj uspeh s tožbo na ugotovitev ničnosti po 114. členu ZIL-1 povzroči prenehanje registrirane pravice (prim. prvi in drugi odstavek 72. člena ZIL-1), medtem ko ima uveljavljanje ugovorov ničnosti učinek le v konkretnem sporu.
Besedna zveza "fashion week" oziroma okrajšava v obliki kombinacije črk "FW" označuje teden mode. "Fashion week" je dogodek, ki se nanaša na modo in se odvija po celem svetu. Takšen splošen pojem pa ne ustvarja nobenega razlikovalnega učinka glede izvora blaga ali storitve. Zato tožeča stranka z vključitvijo spornih besed oziroma kombinacij črk v figurativno znamko ni pridobila izključne pravice do uporabe le-teh na trgu festivalov, povezanih z modo.
Tožeča stranka ni podala substanciranih trditev o tem, da je toženec v okviru relevantnega trga poleg sodelovanja znotraj Zavoda A sodeloval tudi kot fizična oseba. Tožeča stranka namreč niti po pozivu sodišča prve stopnje na individualizacijo konkretnih ravnanj, s katerimi naj bi toženec kot fizična oseba nelojalno konkuriral tožeči stranki, oziroma s katerimi naj bi kršil njeno blagovno znamko, tega ni storila. To pomeni, da ni zmogla trditvenega bremena, da je toženec na trgu nastopal kot „podjetje“. Dejanj nelojalne konkurence pa ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti.
Materialno procesno vodstvo ni namenjeno pozivom k vsebinskim spremembam tožbenega zahtevka. Vsebinskih navodil, kako oblikovati tožbeni zahtevek, sodišče tožeči stranki ne sme dati. Tožeča stranka s postavitvijo tožbenega zahtevka konkretne vsebine od sodišča zahteva, da mu zagotovi takšno pravno varstvo proti tožencu. Oblikovanje tožbenega zahtevka je odraz strankine dispozicije (svobodne volje) pri opredelitvi zahteve za pravno varstvo. V polje strankine presoje sodi, kakšno pravno varstvo bo upoštevaje svoje interese zasledovala (uveljavljala) od nasprotne stranke. Sodišče pa nato v mejah postavljenih zahtevkov le še odloča, če je tožbeni zahtevek utemeljen - ali je tožeča stranka do zahtevanega pravnega varstva upravičena po materialnem pravu in ali je pravno varstvo zahtevala z ustreznim tožbenim zahtevkom.
Prepovedovanje nelojalne konkurence po sistemu primarnosti generalne klavzule zainteresirani osebi nalaga, da v konkretnem primeru dokaže, da očitano ravnanje ustreza vsem elementom generalne klavzule. Takšna je tudi slovenska ureditev v ZVK. V tretjem odstavku 13. člena ZVK so posamična ravnanja nelojalne konkurence navedena zgolj eksemplifikativno.
Izraba značilnih znakov razlikovanja drugega podjetja je lahko dejanje nelojalne konkurence, če nasprotuje dobrim poslovnim običajem. Logika takšnega delovanja je v pridobivanju kupcev na račun konkurentov, katerih znake razlikovanja podjetje izrablja, s čimer jim povzroča tržno škodo - izkorišča njihov ugled. Hkrati pa med potrošniki ustvarja zmedo glede izvora blaga. Zmeda pri tovrstni obliki nelojalnega konkuriranja nastane s tem, ko je celostna podoba izdelkov enega podjetja zamenljivo podobna izdelkom podjetja, ki je na trgu nastopalo že prej. Nelojalno konkuriranje v tej pojavni obliki je posledica bistvene podobnosti primerjanih izdelkov kot celote, s čimer v očeh kupca prihaja do zamenjevanja izdelkov (ustvarjanja „zmede“).
Za odgovor na vprašanje, kakšno je etično ravnanje poslovnega subjekta, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.
Zavarovalnica je dolžna plačati provizijo le, če je o tem sklenjena pogodba med zavarovalnim posrednikom in zavarovalnico, ki pa je bila, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, veljavno odpovedana in je prenehala veljati.
Ni prav nobene podlage za sklepanje, da obstaja neposredna zahteva zavarovalnega posrednika do zavarovalnice za plačilo provizije
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – NELOJALNA KONKURENCA – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0073589
ZVK člen 13. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 279.
predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - test reverzibilnosti - nevarnost težko nadomestljive škode - nelojalno oglaševanje
Primerljivost (le da v odnosu do pridobivanja strank - oglaševalcev - inverznih) položajev pravdnih strank ne sme voditi do sklepanja, da je mogoče škodo, ki bi zaradi neizdane začasne odredbe nastala upniku, mogoče vselej denarno ovrednotiti, in posledično zavrnitev izdaje začasne odredbe. V takih primerih je enako mogoče denarno ovrednotiti škodo dolžniku zaradi izdane začasne odredbe, ki bi se kasneje izkazala za neutemeljeno in zahtevati njeno povrnitev (279. člen ZIZ). Kadar sta položaja upnika in dolžnika glede posledic izdaje začasne odredbe za njuno delovanje in možnost povrnitve prejšnjega stanja (v primeru, da se začasna odredba izkaže za neutemeljeno), povsem primerljiva (tj. da izdana začasna odredba povzroča dolžniku enako „škodo“ kakršno bi neizdana začasna odredba povzročala upniku), ni mogoče izdajo začasne odredba zavrniti s sklicevanjem na možnost denarnega ovrednotenja škode.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – NELOJALNA KONKURENCA – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081963
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101, 102, 267. OZ člen 132, 168, 168/3, 169, 352, 352/1, 365. ZPOmK-1 člen 9, 9/1, 9/4, 62. ZPOmK člen 10, 10/1, 10/5, 44. ZPP člen 5, 5/1, 105, 105/1, 106, 106/1, 107, 212, 213, 213/1, 216, 216/1, 226, 226/1, 226/3, 228, 228/1, 229, 229/2, 243, 285, 286, 286/1, 286a, 286a/4, 286a/5, 287, 287/1, 287/4. ZVK člen 13, 13/2.
zloraba prevladujočega položaja - nelojalna konkurenca - uporaba infrastrukture - cenovno plenilstvo - zastaranje odškodninskih zahtevkov - pretrganje zastaranja - namen prava varstva konkurence - numerus clausus dokaznih sredstev - predložitev listin - dokaz z zaslišanjem priče - dokazni predlog z vpogledom izvedenca v listine - neizvedba dokazov - predhodno vprašanje SEU - materialno procesno vodstvo - prekluzija - trditveno in dokazno breme - izgubljeni dobiček - presoja po prostem preudarku
Pravo omejevanja konkurence uporabe lastnih stvari, pravic in organizacije („infrastrukture“) ne prepoveduje. Za obstoj zlorabe morajo biti podane še druge predpostavke.
Nelojalna konkurenca je praviloma podana le, če je konkurent ravnal nemoralno. Ponuditi nižjo, konkurenčnejšo ceno zaenkrat ni nemoralno. Ali se je to dogodilo z namenom razdiranja tujega pogodbenega razmerja je zato že povsem vseeno. Tega pač pravo nelojalne konkurence ne varuje. Pravo varstva konkurence ne varuje (vseh) konkurentov prevladujočega podjetja. Tudi ni namenjeno preprečevanju propada manj uspešnega konkurenta. Namenjeno je zgolj preprečevanju, da bi prevladujoče podjetje preprečevalo obstoj vsaj enako učinkovitim konkurentom, kot je samo prevladujoče podjetje.
Zloraba prevladujočega položaja je ne glede na pojavno obliko protipravna. Protipravno ravnanje je šele tisto ravnanje, ki vsaj enako učinkovitemu konkurentu ne omogoča obstoja na trgu. Prevladujoče podjetje lahko takšno ostane, če je bolj učinkovito kot neprevladujoči, vendar manj učinkoviti konkurent.
Civilno procesno pravo je prisilno, razen kadar samo ne določa česa drugega. ZPP določa, katere vrste dokaznih sredstev („dokazov“) obstajajo. Teh je le 5 vrst (ogled, listine, priče, izvedenci in zaslišanje strank). Dokazna sredstva se izvršujejo na način, kot je določen v ZPP. Na ta pravila sta vezani tako stranki, kot tudi sodišče. Drugih dokaznih sredstev kot teh ni. Niti stranka, niti sodišče si jih ne more izmišljati po svoji prosti presoji. Izvrševanje dokazov se mora ravnati po pravilih, ki so določena v ZPP, saj je to pravo prisilno.
Izvedenec se sicer lahko postavi, če je potrebno iz obstoječih listin ugotoviti dejstva in za takšne ugotovitve sodišče nima potrebnega znanja. Pred tem pa mora biti listina predložena sodišču. Takšna je ureditev v ZPP. Zanjo obstajajo tehtni praktični razlogi, predvsem razmeroma majhna velikost in prenosljivost listin. Obstaja pa tudi bolj načelni razlog. S predložitvijo listin je nasprotni stranki sploh šele omogočena obramba. Dokazni predlog z vpogledom izvedenca v listine tožeče stranke je bil torej nedopusten.
Cenovno plenilstvo je zgolj oblika zlorabe prevladujočega položaja. Ali je prišlo do zlorabe prevladujočega položaja, je kot pri vseh generalnih klavzulah, stvar uporabe materialnega prava. Glede zlorabe prevladujočega položaja zaslišanje priče torej ni mogoče, saj gre za pravno normo, ki se ne dokazuje.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – NELOJALNA KONKURENCA – KMETIJSTVO – PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VSL0081429
Uredba Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila člen 2, 2/1, 4, 4/2, 8, 8/1, 13, 13/1. ZIL-1 člen 45, 45/2, 45/3, 46, 46/2, 46/2-e, 47, 47/1, 48, 48/1, 48/1-b, 55, 55/1, 58, 58/3, 120a, 120a/1. ZKme-1 člen 78, 78/1, 79. ZVK člen 13, 13/2, 13/3, 13/3-5.
znamka – kolektivna znamka – prijavitelj oziroma nosilec kolektivne znamke – neupravičena tretja oseba – pravilnik o kolektivni znamki – prepoved uporabe znamki enakega ali podobnega znaka – zaščitena geografska označba – specifikacije – imetnik pravice do uporabe zaščitene geografske označbe – nelojalna konkurenca – prepovedana dejanja, ki nasprotujejo dobrim poslovnim običajem pri nastopanju na trgu – ustvarjanje zmede na trgu
Imetnik znamke sme prepovedati drugemu uporabo znamki enakega ali podobnega znaka (1. odstavek 47. člena ZIL-1). Imetniku samemu pa ni prepovedano uporabljati podoben znak. Seveda mu je poleg tega dovoljeno uporabljati z znamko varovani znak, torej enak znak. Isto mora veljati tudi za upravičenca do uporabe kolektivne znamke, saj je on tisti, ki ima pravico do uporabe znamke.
ZVK člen 13, 13/3, 13/3-14, 26, 26/1, 26/2. ZPP člen 14.
dejanje nelojalne konkurence – protipravnost – tehnično znanje – know-how – objava sodbe – identično dejansko stanje
Tehnično znanje je načeloma prosto dostopno vsakomur, razen če ni varovano s kakšno od pravic industrijske lastnine, zlasti s patentom. Pridobivanje tehničnega znanja z „obrnjenim inženirstvom“ (ang.: reverse engineering) in s tem tudi načrtov je dopustno, če ne gre ravno za znanje, varovano s kakšno pravico industrijske lastnine. Uporaba splošno znanih tehničnih rešitev, tudi če so (pri nekem drugem podjetju) varovane kot poslovna skrivnost, je prav tako dopustno. Podjetje ne more preprečiti uporabe splošno dostopnega tehničnega znanja tako, da ga označi kot poslovno skrivnost. V teh okvirih je tudi dopustno izdelovanje popolnih posnetkov (kopij) izdelkov drugega izdelovalca. Ni torej že vsako pridobivanje tehničnega znanja drugega podjetja protipravno in posledično tudi ni dejanje nelojalne konkurence. Protipravno postane pridobivanje tehničnega znanja (v širokem smislu) torej šele, če pri njegovem pridobivanju nastanejo še dodatne, kvalifikatorne okoliščine.
Predpostavka uspeha z zahtevkom, ki temelji na 13. členu ZVK (prepovedani nelojalni konkurenci) ni, da je bilo s prenosom tehničnega znanja tudi storjeno kaznivo dejanje.
Predpostavki za objavo sodbe (2. odstavek 26. člena ZVK) sta vsaj dve. Prva je jasna: da je bilo dejanje nelojalne konkurence sploh storjeno. Druga je, da je v stik z dejanjem nepoštene, umazane tržne tekme, vsaj potencialno, prišlo veliko število oseb.
V zadevi je bilo potrebno izgubljeni dobiček oceniti (tako izrecno 3. odstavek 168. člena OZ). Že zaradi tega ni mogoče pričakovati, da bo izid ocenjevanja ugotovljen na enako natančen način kot pretekla dejstva. Vsaka ocena pač v sebi nosi določeno količino predvidevanja, in torej tudi negotovosti. Te se glede napovedovanja, kakšni bi bili pretekli dogodki, ki se v resnici nikoli niso dogodili, nikoli ne more odpraviti. Prav ta okoliščina, da gre za oceno, pa seveda ne sme voditi do tega, da bi bila tožeča stranka, ker bi sodišče postavilo previsoke zahteve glede natančnosti pri ugotavljanju višine škode, končno zaradi tega ob svojo pravico, zahtevati nadomestitev škode.
Sodišče postavi izvedenca, če je za ugotovitev dejstev potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče samo nima (243. člena ZPP). Izvedenskega mnenja zato tudi ne more preizkusiti drugače, kot le zelo na splošno: ali navaja razloge, ki so pripeljali do ugotovitve ali razjasnitve kakšnega dejstva, in ali so ti razlogi kot takšni logični. Pri tem se sodišče ne more spuščati v podrobnosti, saj mu za to manjka strokovno znanje, zaradi česar je bilo pravzaprav sploh potrebno postaviti izvedenca.
Prepoved konkurence ni prisilno pravo. Akt o ustanovitvi družbe lahko prepoved konkurence zaostri, lahko pa tudi določi pogoje, pod katerimi je kateri od oseb, ki jih zadene prepoved konkurence, vendarle dopustno sodelovati pri konkurenčni družbi. Glede na to, da besedilo navedenih določb ZGD-1 govori o „pogojih“ in so ti določeni v aktu o ustanovitvi družbe, očitno meri na situacijo, v kateri sklenitelji akta o ustanovitvi družbe vnaprej določijo predpostavke, pod katerimi je dopustno ali pa prepovedano delovati pri konkurenčni družbi. Mišljena je torej vnaprejšnja razširitev ali zožitev prepovedi konkurence, vnaprejšnja določitev „pogojev“.
Glede na to, da je oprostitev prepovedi konkurence dopustna, pa tudi ni razloga, da bi se družba v konkretni situaciji ne mogla odpovedati prepovedi konkurence v razmerju do točno določene osebe in (ali) konkurenčne družbe. To lahko stori tudi s konkludentnim ravnanjem.
Predpostavka razširjenega varstva znamke je izpolnjena, če starejša znamka doseže določen prag poznavanja v pomembnem delu zainteresirane javnosti. To pomeni, da je starejša znamka poznana znatnemu delu javnosti glede blaga in storitev, za katere se uporablja, kar v tem krogu lahko vzbudi tako povezavo med spornima znamkama, ki lahko škoduje starejši znamki.