Tožba je v delu, ki se nanaša na prvo toženko, neodpravljivo nesklepčna, ker tožnica tožbe ni uperila proti C. C., ampak proti družbi, ki je bila ustanovljena kasneje. Pritožbeno uveljavljanje dejanj v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvo toženke zaradi kršitve pogodbenih obveznosti pa se nanašajo na obdobje, ko prvo toženka sploh še ni pridobila pravne subjektivitete, ker tedaj še ni bila vpisana v sodnem registru.
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je druga toženka imetnica nacionalne figurativne znamke A., registrirane pri Uradu R Slovenije za intelektualno lastnino in nosilka upravičenj iz tega naslova. S tem ni podan abstraktni zakonski dejanski stan, da je prva toženka prodajala blago z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga, ki se nanaša na neupravičeno uporabo znamke. Prva toženka je namreč v skladu z dovoljenjem drugo toženke kot njen pogodbeni partner prodajala prehransko dopolnilo na slovenskem trgu. Zato v zaznavi kupcev prehranskih dopolnil takšnega tipa, distributer ni bistvena sestavina blagovne znamke.
Prodaja izdelkov iz enakega/podobnega materiala in enakega/podobnega izgleda lahko privede do tega, da se ustvari ali utegne ustvariti zmeda v javnosti glede izvora blaga. Vendar pa slednje ni kar samoumevno. Izdelki tožene stranke so označeni z znamko Pikaluna. Oznake so dovolj velike, da jih nihče ne more spregledati. Izdelki tožeče stranke pa so označeni z njeno blagovno znamko Lelosi. Znamki sta povsem različni in ju potencialni kupci ne morejo povezati ali zamenjati. Prav znamka pa ima v prvi vrsti funkcijo, da označi izvor blaga. Znamka tožene stranke se dovolj razlikuje od znamke tožeče stranke, da ni podana verjetnost, da bi bil povprečni potrošnik lahko zmeden glede izvora blaga ene ali druge stranke, ki je označeno z različnima znamkama.
Upnikov zahtevek ima naravo prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, za katerega je bilo že v predhodnem sklepu višjega sodišča obrazloženo, da ima učinek trajne narave in zagotavlja ohranitev ali ponovno vzpostavitev v izvršilnem naslovu določenega pravnega stanja. Zajema (ureja) torej prihodnost oziroma potencialne prihodnje kršitve ali njihove ponovitve, če do njih dejansko pride. Prepoved bodočih ravnanj z znaki omejevanja konkurence je bila dolžniku izrečena šele z drugostopenjsko odločbo. Šele takrat je postala obveznost izvršljiva in šele takrat je upnik pridobil za izvršbo primeren izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko zahteva pravno varstvo neposredno v izvršilnem postopku. Povedano drugače: pravovarstveni zahtevek za izvršbo se vzpostavi šele z nastopom izvršljivosti izvršilnega naslova.
Denarne kazni v našem izvršilnem pravu nimajo narave povračilnih ukrepov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00047946
ZPOmK-1 člen 63a, 63a/3, 63a/3-4. ZPP člen 454, 454/2.
gospodarski spor majhne vrednosti - izdaja sodbe brez opravljene glavne obravnave - nelojalna konkurenca - prevzem posla - sklepanje na podlagi indicev - pobotni ugovor - konkretiziranost trditev
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje v delu, da posamezna opisana dejstva in ravnanja vpletenih fizičnih oseb vsako zase ne zadoščajo za sklep o protipravnem ravnanju tožeče stranke v zvezi s 4. alinejo tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1. Upoštevati pa je treba, da je tožena stranka navedla celo vrsto indičnih dejanj bivšega zaposlenega tožene stranke ter direktorja tožeče stranke, dejstvo, da je tožena stranka uporabila iste poslovne kontakte ter poznavanje bivšega zaposlenega tožene stranke z direktorjem tožeče stranke in direktorjem naročnika, ki pa vsa skupaj povezana v časovno verigo lahko pripeljejo do zaključka, da je tožeča stranka ravnala nelojalno v smeri razdiranja sodelovanja med tožečo stranko in njenim naročnikom ter z namenom, da bi se sklenila enaka ali podobna pogodba s tožečo stranko.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so trditve tožene stranke o prevzemu posla na strani tožeče stranke premalo konkretizirane, ker da tožena stranka ni navedla, katera so tista dejanja nelojalne konkurence, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki prevzela posel. Tožena stranka je navedla vrsto indicev, ki bi lahko utemeljevali zaključek, da bi ravnanje tožeče stranke v zvezi z izvedbo poslov za naročnika v zvezi s tremi nakupovalnimi vikendi v tujini lahko izpolnjevalo znake očitanega dejanja nelojalne konkurence.
ZVK člen 13,13-10, 27.. ZPP člen 215, 337.. ZGD-1 člen 263.
dejanje nelojalne konkurence - denarna odškodnina - vzročna zveza - deliktna sposobnost - nedopustno protipravno ravnanje - neupravičena obogatitev
Odškodninski zavezanec je oseba, ki protipravno ravna, ni pa nujno, da je to hkrati tudi oseba, ki ima od protipravnega ravnanja korist. Tožena stranka zato lahko odgovarja le za tista ravnanja svojih organov in zaposlenih, do katerih je prišlo v času, ko je že obstajala.
Med obema pravdnima strankama obstaja dejanska konkurenca, sam obstoj konkurence na trgu pa ni prepovedan. Opravljanje identične dejavnosti podjetja ne predstavlja dejanja nelojalne konkurence le zaradi tega, ker je ista oseba najprej opravljala funkcijo poslovodje v enem podjetju, nato pa v konkurenčnem podjetju. O nelojalni konkurenci lahko namreč govorimo šele, če bi konkretna ravnanja konkurenčnega podjetja kazala, da le-to na nepošten način konkurira drugemu podjetju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00041228
OZ člen 807, 807/2, 809, 814, 836. ZIZ člen 226, 227. URS člen 22, 23. ZPOmK-1 člen 3, 3/1, 3/1-1, 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-1, 63a/3-2, 63a/3-3.
nelojalna konkurenca - nastopanje na trgu - trgovski zastopnik - prodaja blaga - zmeda potrošnika glede izvora blaga - električna energija - prekinitev poslovnih razmerij - pogodba o posredovanju - objava sodbe - nedoločen tožbeni zahtevek
Tožena stranka opozarja na konkurenčni položaj zastopnika na trgu. Vendar pa je treba poudariti, da se zastopnikov konkurenčni položaj lahko obravnava na dveh ravneh. Po eni strani gre za razmerje med enakovrstnimi podjetji, torej med zastopniškimi podjetji, ki nastopajo na istem trgu in govorimo o horizontalni konkurenčni ravni. Druga raven pa se nanaša na razmerje med naročiteljem in zastopnikom. Stranki tega razmerja nastopata na različnih konkurenčnih ravneh. Govorimo lahko o vertikalni konkurenčni povezanosti.
V konkretnem primeru se je ravnanje zastopnika na trgu v pojmovanju konkurenčnega prava, ki je opredeljeno v 63.a členu ZPOmK-1, prilegalo delovanju naročitelja kot tistega podjetja na trgu, ki je na podlagi nelojalnega ravnanja zastopnika v imenu in na račun naročitelja, sklenilo pogodbe s tretjimi osebami, kot je v vseh posamičnih primerih ugotovilo sodišče prve stopnje.
Tožbeni zahtevek je preveč pomensko odprt tedaj, če tožena stranka ne bi mogla vedeti, kako naj spoštuje odločbo sodišča in bi bil tožbeni zahtevek v morebitnem izvršilnem postopku neizvršljiv. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Tožbena zahtevka pod I in II sta toliko jasna in dovolj določna, da tožena stranka ve, katerih ravnanj se mora vzdržati, da ne bi kršila kar ji je bilo prepovedano.
Vsebino standarda zanemarljivo ali nezanemarljivo število prizadetih udeležencev ter primerjavo z možnimi potencialnimi deleži z vidika novo pridobljenih odjemalcev tožene stranke, je treba presojati ne le glede na konkretno število ugotovljenih kršitev, ampak glede na možno število vseh potencialnih kršitev. Upoštevati je torej treba, da v obravnavanem primeru niso zajete vse možne bodoče kršitve, ki se jim je prav z objavo sodbe možno izogniti.
IZVRŠILNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - USTAVNO PRAVO
VSL00040966
URS člen 22. ZIZ člen 225, 226, 227, 228, 229. ZPOmK-1 člen 63b, 63b/3. OZ člen 178.
ustavna pravica do enakega varstva pravic - nelojalna konkurenca - dejanje nelojalne konkurence - dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug - dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik - vzpostavitev prejšnjega stanja - dopustitev in opustitev - ponovno motenje posesti - objava sodbe - prepovedni zahtevek - izvršilni naslov
Sodbo se prisilno lahko objavi samo enkrat.
Višje sodišče je toženko v točki I.4 obsodilo na: "Ta sodba bo ...objavljena... enkratno v tiskani in spletni izdaji časnika Delo." S tem je bila civilna sankcija, ki jo je višje sodišče v izvršilnem naslovu naložilo toženki (dolžniku), izčrpana. Nobene podlage ni ne v izvršilnem naslovu ne v zakonu (ne v ZIZ - tudi ne v 228. členu ZIZ - niti ne v sedaj veljavnem 63.b členu ZPOmK-1), da bi lahko upnik na podlagi v tem postopku uveljavljenega izvršilnega naslova zahteval več zaporednih izvršb, vsakič za ponovno objavo taiste sodbe.
Če bi držalo pritožnikovo stališče, bi izvršilno sodišče v izvršilnem postopku moralo ugotavljati, ali je uresničen zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 63.b člena ZPOmK-1, ki upnika opravičuje do civilnopravne sankcije v obliki objave sodbe. Kar seveda ne drži. To je stvar pravdnega postopka. Izvršilno sodišče odloča le na podlagi izvršilnega naslova, kar prevedeno na ta konkretni primer pomeni, da sme zgolj v okviru že prisojenega dajatvenega zahtevka (tj. prepovednega zahtevka) odločati, ali je kasnejše dolžnikovo ravnanje takšno, da dolžnik z njim krši s sodbo naloženo mu opustitev.
Civilnopravna sankcija na prepoved ponovnih dejanj je tista, ki zajema prihodnost, zajema potencialne prihodnje kršitve ali njihove ponovitve, če do njih dejansko pride. Če do njih pride, tožniku ni treba vlagati ponovne tožbe. Na voljo ima izvršbo zaradi izvršitve nedenarne terjatve opustitve (227. člen ZIZ). Izvršilni naslovi, s katerimi je tožencu naložena določena pasivnost (konkretno opustitev) se praviloma ne nanašajo na enkratno izpolnitev te dolžnikove obveznosti, temveč je praviloma njihov učinek trajne narave. Takšni izvršilni naslovi zagotavljajo ohranitev ali ponovno vzpostavitev v izvršilnem naslovu določenega pravnega stanja. Takšen "trajen" učinek ima v konkretni zadevi izvršilni naslov v točkah I.1 in I.2.
ZPOmK-1 člen 63a, 63a/2, 63a/3, 63a/3-1, 63a/3-2, 63a/3-3.
prodaja električne energije - dejanje nelojalne konkurence - prepoved dejanja nelojalne konkurence - zavajajoča dejanja - zavajanje potrošnikov - objava sodbe - objava sodbe v drugih medijih - prizadeti udeleženec
Smisel objave sodbe je, da objava doseže čim širši krog zadevne javnosti. Nedvomno se bo z objavo sodbe v dveh časnikih z največjo naklado s sodbo seznanilo več posameznikov, kot pa samo z objavo v enem časniku. Malo verjetno je, da širok krog potrošnikov oziroma odjemalcev električne energije prebira oba časnika in ne le enega od naštetih.
Zadevno javnost glede na okoliščine obravnavanega primera predstavlja širok krog končnih potrošnikov električne energije. Namen objave sodbe je seznanitev odjemalcev električne energije s postopanjem tožene stranke, tako da bodo imeli možnost, da se na tovrstno ravnanje ustrezno odzovejo. Pri tem ne gre le za tiste odjemalce, ki so zajeti v tožbi, ampak tudi za tiste, ki ravnanja niso prijavili ali se ne zavedajo, da so bili zavedeni in tiste, ki bi še lahko bili zavedeni in jih je treba posvariti pred nelojalnim ravnanjem. Zahtevek za objavo sodbe v dveh najbolj razširjenih spletnih oziroma tiskanih edicijah je po presoji pritožbenega sodišča za dosego navedenega namena objave sodbe povsem sorazmeren in utemeljen.
Branje sodbe v osrednjem informativnem programu na nacionalni televiziji v oglasnem terminu (avdiovizualni prispevek) v obravnavanem primeru ni primerno. Oglasni termin v programu televizije je namenjen komercialnim oglasom in ne druge vrste objavam. Ni običajno, da bi se sodbe objavile tako, da bi se brale v televizijskem informativnem programu. Glede na naravo ravnanj tožene stranke in obseg kršitev v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča to ni potrebno.
ZPP člen 319, 319/2. ZPOmK člen 63b, 63b/2, 63b/3. ZIZ člen 226.
nelojalna konkurenca - dejanje nelojalne konkurence - zavajanje potrošnikov - pravnomočno razsojena stvar - zavrženje tožbe - res iudicata - prepovedni zahtevek - objava sodbe - večkratna uporaba istega izvršilnega naslova
Pomen prepovednega zahtevka, ki preprečuje nadaljnje dejanje nelojalne konkurence je v tem, da ni treba tožeči stranki pri vsakem dejanju, ki je po vsebini enako in je že zajeto v pravnomočni sodbi med istima strankama, vlagati nove tožbe. Tožeča stranka lahko v izvršbi doseže izvršitev prepovednega pravnomočnega zahtevka.
Tožbeni zahtevek v tej tožbi je tudi bolj konkretiziran kot tisti v pravnomočni sodbi. To pa ne pomeni, da dejanje opisano s tožbenim zahtevkom v tem postopku: "da morajo odjemalci tožeče stranke s toženo stranko ali z družbo E. d. o. o. skleniti novo pogodbo o dobavi elektrike," ni vsebovano v pravnomočni sodbi, "da se toženi stranki prepoveduje tržiti električno energijo odjemalcem tožeče stranke na način, ki je neupravičeno usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja odjemalcev tožeče stranke s tožečo stranko."
Tožeča stranka bi dosegla več, če bi v izvršbi (z izrekom dokaj visokih denarnih kazni) preprečila toženi stranki nadaljnje nelojalno ravnanje, kot pa z objavo sodbe še v drugih medijih.
ZPOmK-1 člen 63.a, 63.a/2. Uredba o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (2020) člen 3, 4. ZPosS člen 2, 2/1, 11, 11/1, 11/1-1.
Zaradi popolne omejitve vstopa na trg v zvezi z opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča ne more priti do konkurence med pravdnima strankama v zvezi z opravljanjem te dejavnosti in posledično do dejanj nelojalne konkurence.
Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti poslovna skrivnost. Tožeča stranka zato na splošno nima legitimnega interesa, da bi delavcem prepovedala uporabljati izkušnje, znanja in spretnosti, ki so jih pridobili v okviru opravljanja običajnih službenih nalog. Po presoji pritožbenega sodišča pa gre pri spretnosti upravljanja plovil, ki so se ga pri svojem delu naučili piloti, v splošnem prav za tovrstno znanje oziroma spretnosti, ki so se jih piloti naučili pri vsakodnevnem delu. Tožeča stranka zato pilotom ne more prepovedati, da bi opravljali pilotiranje, ker naj bi šlo za poslovne skrivnosti družbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00033992
ZPP člen 108, 108/1, 130, 130/1, 180. ZPOmK-1 člen 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-2, 63a/3-3, 63a/3-5, 63b, 63b/2. ZIL-1 člen 48, 48/1, 48/1-b, 114, 119, 120.
nesklepčna tožba - nepopolna tožba - nelojalna konkurenca - dejanja nelojalne konkurence - določenost tožbenega zahtevka - kršitev blagovne znamke - razlikovalni učinek znaka - znak sestavljen iz besed ali črk - prepoved uporabe znamke - registracija blagovne znamke - pravica do uporabe znamke v gospodarskem prometu - bonitetne ocene
Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen.
Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke. Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule.
S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij, izvedenih na način, da tožena stranka subjektom na trgu neresnično zatrjuje ekonomsko oziroma kakršnokoli drugačno povezanost s tožečo stranko, ter se ji s tem prepovedujejo dejanja nelojalne konkurence.
Drži pritožbeni očitek, da zgoraj opisano ravnanje tožnice ni zajeto v I. točki izreka izpodbijane sodbe, saj predstavitve toženke (zanjo njene agentke) ni mogoče razumeti kot zatrjevanja ekonomske povezanosti toženke s tožnico. Prav tako drži, da ne pomeni ravnanja, ki bi bilo usmerjeno k prekinitvi poslovnega razmerja med tožnico in N. P. ali k oteževanju njunega razmerja.
Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da zato, ker očitano ravnanje, ki izhaja iz trditvene podlage tožnice, ni zajeto v prepovednem zahtevku, tožba ni sklepčna.
Vendar pa bi bila v tej zadevi sprememba izpodbijanega ugodilnega dela sodbe v zavrnitev tožbenega zahtevka preuranjena. Drži tudi pritožbeni očitek, da je sam tožbeni zahtevek premalo določen in da pušča dvom o tem, kaj je toženka sploh dolžna opustiti
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00033293
ZIL-1 člen 33, 33/2, 42, 42/1, 123, 123/1, 123/1-a, 123/1-b, 123/7, 124, 124/5. ZPP člen 337, 337/1. ZIZ člen 9, 9/4, 45. ZVK člen 13.
model - blagovna znamka - predmet varstva - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavarovanje dokazov - predlog za zavarovanje dokazov - zavrnitev predloga - vročanje - vročitev sklepa o zavrnitvi predloga - pravna sredstva - vročitev pritožbe v odgovor - nedovoljene pritožbene novote
Predmet varstva modela po drugem odstavku 33. člena ZIL-1 je lahko videz izdelka, ki pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti, zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture oziroma materialov izdelka samega ali ornamentov na njem. Vendar pa iz priloženih listin ne izhaja, v čem je zidni vložek po navedenih elementih iz drugega odstavka 33. člena ZIL-1 zaščiten z modelom z izjemo, da gre za zidni vložek iz plastike.
Po določilu prvega odstavka 42. člena ZIL-1, se sme kot znamka registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogoča razlikovanje blaga ali storitev podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z vsemi imeni, črke, številke, figurativni elementi, 3D dimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže in kombinacije barv, kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov. Z zelo povečevalnim pregledom je mogoče zaznati, da je na zidnem vložku tožene stranke znak SX, ki se nadaljuje še z dodatnimi podatki, ki pa so na 4 strani tožbe tako slabo vidni, v zajemu spletne strani tožene stranke pa sploh ne, da zapisa ni mogoče razbrati.
NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00035295
ZIL-1 člen 123, 123/1,123/2. ZASP člen 170, 170/2. ZPOmK-1 člen 63a.
blagovna znamka - varstvo blagovne znamke - dejanja nelojalne konkurence - ustvarjanje zmede na trgu - začasna odredba po ZIL-1 - pogoji za izdajo začasne odredbe - načelo kontradiktornosti pri izdaji začasne odredbe
Omemba 20-letnih izkušenj dela z "X." tiskalnimi napravami ni dejanje nelojalne konkurence. Lahko bi sicer bil vprašljiv zapis o omembi 20-letnih izkušenj, vendar ta ne kaže na povezavo dolžnice z upnico.
Kupci v farmacevtski industriji, to so farmacevtske družbe, so profesionalne stranke in je zato zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za povezovanje dolžnice z upnico, pravilen. To dejstvo je zatrjevala upnica in sodišče prve stopnje ni odločilo izven njene trditvene popdlage.
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da do okvare stroja ni prišlo le zaradi težav s črnilom ampak tudi zaradi neoriginalnih tesnil. Poudarilo je, da je bistveno naslednje, da iz servisnega poročila tudi ni izhajalo, da bi bil edini razlog težav pri okvari stroja neoriginalna tesnila in niti, da je bila dobaviteljica teh delov dolžnica.
Sodišče je le materialnopravno sklepalo, da ne zadošča le opozorilo upnice, da so načrti avtorskopravno varovani. Vedno je treba namreč upoštevati tudi generalno klavzulo iz prvega odstavka 5. člena ZASP. Zgolj enoznačne oznake blaga tudi po oceni sodišče druge stopnje ne izpolnjujejo kriterija avtorskega dela.
Povsem posplošeno je pritožbeno stališče, da je dolžnik ustvarjal zmedo na trgu, da je protipravno izkoriščal prepoznavnost upnice in se naslanjal na njeno dobro ime. Vse to upnica povezuje z nižjo kakovostjo in (ne)zanesljivostjo neoriginalnih izdelkov dolžnika, ki jih kupci pomotoma zamenjujejo in povezujejo z originalnimi upničinimi izdelki in izrazito negativno vplivajo na ugled upnice v očeh kupca.
NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00048281
ZASP člen 170, 170/1, 170/2. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2.
kršitev avtorskih pravic - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - težko nadomestljiva škoda - okrnitev ugleda in dobrega imena - hujše neugodne posledice, kot bi nastale upniku
Drži, da poseg v ugled in dobro ime lahko predstavlja težko nadomestljivo škodo. Da bi tovrstna škoda nastajala, pa ni izkazano že s tem, da dolžnik posluje na enak način kot prej in v javnosti domnevno ustvarja vtis, da je povezan z upnikom. Obstoj navedene povezave in dejstvo, da upnik ne more vplivati na poslovanje dolžnika, za izkazanost posega v ugled in dobro ime upnika, ki bi opravičeval takojšno regulacijo spornega razmerja, ne zadoščata. Upnik ni pojasnil, kako naj bi te okoliščine negativno vplivale na njegov ugled. Takšen poseg bi na primer utemeljevale okoliščine, ko bi dolžnikove storitve, ki bi jih javnost povezovala z upnikom, bile slabše kvalitete, ali če bi dolžnik sicer ravnal v smeri, ki bi razvrednotila upnikov koncept, tako da bi slednje morebiti utegnilo ime upnika in njegov ugled razvrednotiti. Zaradi izostanka negativnih posledic dolžnikovega poslovanja na ugled upnika zatrjevana težko nadomestljiva škoda v obravnavanem primeru ni verjetno izkazana.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v imenu konkurenčne družbe S., d.o.o., kontaktirala obstoječe stranke tožnika in jim ponujala primerljive storitve konkurenčne družbe S., d.o.o. Že tako ugotovljen konkretni dejanski stan zadošča za ugotovitev zlorabe poslovne skrivnosti. Gre namreč za seznam obstoječih strank tožnika, s katerimi je prvi stik v imenu konkurenčne družbe vzpostavila toženka, pri čemer je bilo njeno delovanje usmerjeno v prekinitev sodelovanja teh strank s tožnikom, saj je bila ona tista, ki je vzpostavila kontakt s temi strankami in jih nagovarjala k uporabi konkurenčnih storitev, in se te niso same obrnile nanjo.
Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija višino dosojene pogodbene kazni za ugotovljeno kršitev poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje je pri znižanju njene višine primerno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine in izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala škoda (prvi odstavek 253. člena OZ), vendar pa pogodbena kazen ne sme biti nesorazmerno visoka glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti (252. člen OZ). Višino pogodbene kazni je določilo v višini 3% od celotne vrednosti prometa s strankami, za katere je skrbela oziroma jih je za tožnika obdelovala toženka (5.500,00 EUR). Pri tem pa je kot merilo upoštevalo tudi stopnjo krivde toženke in izkazan obseg potencialne škode zaradi kršitve ugotovljene pogodbene obveznosti.
NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00020426
ZASP člen 7, 7/1, 7/2, 33, 33/3.
nelojalna konkurenca - nelojalno oglaševanje - grafična podoba - ustvarjanje zmede na trgu - kršitev znamke - pravica do uporabe znamke v gospodarskem prometu - kršitev avtorskih pravic - registracija znamke - slaba vera prijavitelja znamke - pravne posledice izbrisa znamke - izbris znamke iz sodnega registra - imetništvo avtorskih pravic - izvorni nosilec avtorskega dela - prenos avtorske pravice - predelava avtorskega dela - pravica avtorja do uporabe dela v predelani obliki - dobri poslovni običaji - prepovedni zahtevek
Ker je pravnomočna odločitev, da se znamke izbrišejo iz sodnega registra zaradi registracije v slabi veri, tožena stranka v zvezi z uporabo navedenih znamk ni mogla kršiti dobrih poslovnih običajev in storiti dejanj nelojalne konkurence. Ker so bile znamke registrirane v slabi veri, tožeča stranka ne more uspeti s prepovednim zahtevkom, kar zadeva njihovo uporabo na strani tožene stranke.
Spremembe in druge predelave prvotnega avtorskega dela ali drugega gradiva, ki so individualna intelektualna stvaritev, so samostojna avtorska dela. Na njih predelovalec uživa izključne pravice avtorja. Vendar pa s predelavo ne smejo biti prizadete pravice avtorja prvotnega dela, saj avtor prvotnega dela obdrži izključno pravico do uporabe svojega dela v predelani obliki. Izkoriščanje predelav je odvisno od privolitve avtorja prvotnega dela. Ker se z izkoriščanjem novega dela hkrati uporablja tudi originalno delo, ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.
Ker tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazala, da je imela J. J. za predelavo že obstoječih avtorskih del dovoljenje prvotnega avtorja, veljaven prenos avtorskih pravic na tožečo stranko ni izkazan.
Glede na kontinuiteto izdajanja revije „A.“ na trgu v enaki obliki kot se je že uveljavila na trgu, v skoraj nespremenjeni obliki pa od leta 2008 dalje, nadaljevanje izdajanja revije ne more povzročiti zmede v javnosti glede izvora blaga.
varstvo konkurence - začasna odredba - nelojalna konkurenca - nelojalno delovanje - vrednostna sodba - okrnitev ugleda pravne osebe
Zmotno je pritožbeno stališče, da sta abstraktna zahtevka edini možni način, da tožena stranka doseže učinkovito sodno varstvo, ker da ne more vedeti, kakšna dejanja bo izvajala tožnica v bodoče. Prepovedano ravnanje mora izhajati iz konkretnega protipravnega ravnanja in mora biti v tej smeri dovolj konkretizirano. Pojavne oblike žaljivih obdolžitev in obrekovanj, morajo biti vsebinsko dovolj opredeljene, da je jasno, na kaj se prepoved nanaša.
Pojem nelojalnega dejanja, ki zajema širjenje neresničnih podatkov o drugem podjetju, ki škodijo oziroma utegnejo škoditi ugledu ali poslovanju drugega podjetja je vsebinsko enak pojmu obrekovanja ali žaljive obdolžitve v kazenskem pravu, kar je podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Temu pritožbeno sodišče dodaja le, da bi tudi izrekanje vrednostne sodbe, ki bi lahko prizadela ugled drugega podjetja, lahko bilo dejanje nelojalne konkurence, če bi bili izpolnjeni vsi elementi generalne klavzule iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1. Ni nelojalno le razširjanje neresnic o dejstvih, nelojalno je lahko tudi razširjanje škodljivih vrednostnih sodb o drugem podjetju, ki bi lahko prizadele njegov ugled ali poslovanje.
Ker v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedeno, kateri podatki predstavljajo zaupno poslovno tajnost tožeče stranke, torej ni jasno, katerih konkretnih podatkov naj bi tožena stranka ne smela uporabljati v bodoče pri poslovnem sodelovanju s subjekti in z izdelki, ki so našteti v predlogu za izdajo začasne odredbe. Zgolj prepis abstraktne zakonske dikcije "neupravičeno izkoriščanje zaupnih poslovnih tajnosti", brez konkretizacije vsebine zaupnih poslovnih tajnosti, ki naj bi jih tožena stranka že kršila in naj bi jih v bodoče več ne kršila, za izrek prepovedi dejanj nelojalne konkurence ne zadošča, saj ni določeno, na kaj konkretno meri izrečena prepoved.
V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe se je pritožbeno sodišče najprej pomudilo pri izreku izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v tožbi (10. stran) kar trikrat oblikovala svoje zahtevke tako, da je ožji zahtevek vključila v širšega. V takem primeru mora sodišče skladno s sodno prakso šteti, da do kumulacije zahtevkov sploh ni prišlo. To pa skladno s pravno teorijo velja tako v primeru eventualne kumulacije zahtevkov kot v primeru navadne kumulacije. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju štelo, da je 1. tožbeni zahtevek vključen v 2. zahtevku (glej 27. točko obrazložitve), 3. tožbeni zahtevek v 4. zahtevku, 7. tožbeni zahtevek pa v 6. zahtevku.
Več kot uvoda (drugostopenjske sodbe brez imen sodnikov) in izreka toženi stranki ni potrebno objaviti, saj zgolj ta dva dela sodbe zadoščata za informiranje javnosti. Sicer pa tožeča stranka izrecnega zahtevka tudi za objavo obrazložitve sodbe ni postavila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00010904
ZVK člen 2, 2-5, 2-10, 13, 13/2, 13/2-5, 13/2-10, 26, 26/1, 26/2, 27. Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (Kodificirano besedilo) člen 9, 9/1, 9/2, 9/2-b, 9b, 9b/2, 96a, 97, 97/1, 98, 98/1a, 102, 102/2. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 5, 5/3. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 6, 6/1. ZPP člen 181, 216, 216/1. OZ člen 6, 6/1, 131, 131/1, 299, 299/2. ZIL-1 člen 47, 47/1, 121, 121/1, 121a. ZPOmK-1F člen 4, 4/3.
blagovna znamka skupnosti - nelojalna konkurenca - razlikovalni učinek blagovne znamke - kršitev blagovne znamke - prepoved uporabe logotipa - prepoved uporabe spletne strani - prepoved uporabe menija jedi - zmeda v javnosti - enotni evropski trg - dobri poslovnimi običaji - franšizna pogodba - kršitev avtorske pravice - odškodnina - malomarno ravnanje - licenčnina - primerno nadomestilo - določanje višine odškodnine po prostem preudarku - objava sodbe
Okoliščina, da naj bi obstajal enoten trg EU za odločanje o obstoju nelojalne konkurence ne more biti pravo merilo. Zamejitev trga je treba opraviti glede na konkretne okoliščine, ne pa glede na normativno odločitev o vzpostavitvi enotnega trga.
Ne glede na fonetično razliko sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča ob bolj splošni („globalni“) presoji splošnega vtisa vidnostna in vsebinska podobnost tolikšni, da je zmeda v javnosti verjetna. Upoštevati je bilo treba pri tem povsem enako dejavnost obeh strank. Razlogi za podobnost so zlasti tile: enaka dominantna beseda „wok“, uporaba kvadrata s temeljno živo oranžno barvo in zaobljenimi robovi, beli grafični in besedni elementi, ki so vsi stilizirani in razmeroma preprosti.
Tožeča stranka je ima mednarodno verigo restavracij za hitro prehrano, vendar še ne v Sloveniji. Ta veriga sicer ni tako poznana kot kakšne druge, deluje pa v razmeroma velikem številu držav EU, med njimi pa tudi v večini večjih držav članic EU. Iz tega razloga je v drugačnem položaju, kot če bi na primer nastopala zgolj na enem samem, nemara tudi povsem krajevno omejenem trgu. Kot takšna je prisotna tudi na slovenskem trgu, kjer je lahko ponudnica franšize ali pa lahko sama, preko hčerinske družbe, ponuja blago in storitve. Vendar to ni edini razlog. Povprečen slovenski porabnik, kot tudi povprečen turist lahko pozna verigo restavracij tožeče stranke iz drugih držav. Tega pritožba ne izpodbija. Na takšen način je tožeča stranka prisotna na trgu gostinskih storitev v Ljubljani že sedaj. Tožeča stranka torej nastopa na trgu tudi tako, in torej ne le kot ponudnica franšize.
Prvostopenjsko sodišče je res zavrnilo del zahtevkov tožeče stranke zato, ker tožena stranka ni kršila avtorske pravice tožeče stranke. Avtorskopravno varstvo in varstvo pred nelojalno konkurenco pa imata vsak svoj ločen pravni temelj. Zato je mogoče varovati pred nelojalno konkurenco tudi takšne označbe in podatke, ki jih uporablja tožeča stranka, ki sicer ne uživajo avtorskopravnega varstva. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe torej ni nobenega nasprotja.