ZTuj-2 člen 97. ZMZ-1 člen 21. 22, 23, 34, 84, 84/1, 84/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pogoji za pridržanje - dvom v zatrjevano istovetnost - okoliščine, ki kažejo na begosumnost - ugotavljanje dejstev
Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero je tisto dejstvo (s katerim je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito), ki ga ima toženka namen ugotavljati. Posledično iz sklepa tudi ne izhaja, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Toženka le posplošeno navaja, da o prošnji praviloma ni mogoče odločiti brez osebnega razgovora.
Nekonkretizirani so tudi razlogi, ki jih toženka navaja za tožnikovo begosumnost, saj navaja le, da je na poti do Slovenije prečkal več varnih držav, kjer kljub možnosti ni zaprosil za zaščito, ter svojo oceno, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito po kratkem času samovoljno zapusti azilni dom.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za azil - pridržanje za namen predaje - dvom v prosilčevo identiteto - nevarnost pobega
Razlog za omejitev gibanja po 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten, kar pa v obravnavanem primeru ni. Toženka se je sicer opredelila do fotografije potnega lista, ki jo ima tožnik na svojem mobilnem telefonu in je ta dokaz brez posebnih razlogov zavrnila. Iz fotografije so razvidni osebni podatki tožnika, ki jih tožnik navaja v postopku v Sloveniji, sam pa je priznal, da je v Grčiji podal druge podatke, vendar tega ni prikrival in je to povedal že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Razen tega se v upravnih spisih nahajajo tudi listine iz sistema Eurodac, iz katerih je razvidno, da so bili tožniku odvzeti prstni odtisi, zato dvom v istovetnost prosilca vsekakor ni očiten.
Za omejitev gibanja po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji. Prvič, izrecno in konkretno mora biti navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec, ki ga bo organ ugotavlja. Drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitev gibanja ne bi mogel ugotoviti in tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, mora biti dodatno izpolnjen še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.
Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP, bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Tunizijo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter brez perspektive po možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.
Zatrjevana ekonomska nezmožnost tožnika, ki je star 26 let, da bi se odselil od doma, ki ga je zapustil, ob tem da ne pravi, da mu ne bi mogli pomagati drugi sorodniki, očitno ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov, zato tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne; poleg tega pa tudi tožnik, ki je imel pooblaščence že v upravnem postopku, tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika pogojev za subsidiarno zaščito.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoj dejanskega bivanja v Sloveniji - upravičena odsotnost
Tožnica ne izpolnjuje pogoja glede dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, saj je njena odsotnost v neprekinjenem času trajala dlje od enega leta (od avgusta 1991), ko je prostovoljno zapustila Slovenijo. Nato se je prvič poskušala vrniti leta 2000, v tem času pa ni šlo za upravičeno odsotnost.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti prosilca - dvom v prosilčevo identiteto - ugotavljanje dejstev - glavna obravnava - dokazni postopek
Na glavni obravnavi je tožnik povedal, da je prek spletne komunikacije (MSN) pridobil sliko svojega vozniškega dovoljenja, izdanega v Alžiriji. To sliko je sodišču tudi pokazal in povedal, da toženke še ni seznanil z njo, ker jo je dobil šele prejšnji večer. Sodišče nima razlogov za dvom o tem, da tožnik zdaj razpolaga vsaj s sliko dokumenta, ki ima videz uradnega dokumenta s fotografijo (vozniškega dovoljenja) in ga toženka iz očitnih razlogov ni mogla upoštevati pri izdaji in obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Že možnost obstoja takega dokumenta, ki je izkazana z omenjeno sliko dokumenta, pa po presoji sodišča pomeni, da standard očitnosti dvoma v tožnikovo identiteto in državljanstvo ni več izpolnjen, vsaj ne brez ocene vsebine oziroma verodostojnosti tega dokumenta.
Razloga za poseg v osebno svobodo tudi ne more pomeniti zgolj oprava osebnega razgovora.
zahteva za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za začasno ureditev stanja - izkazanost težko popravljive škode - vsebinska identičnost tožbenega predloga in predloga začasne odredbe - test reverzibilnosti
Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 pomeni nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop.
Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Podlaga za izdajo začasne odredbe je lahko le tista resna škoda, ki grozi neposredno tožniku, ki je konkretizirano opredeljena glede nastanka, oblike in obsega (tudi če ni navedena višina škode v določenem denarnem znesku, mora biti obseg škode določen) in ki je ni mogoče odvrniti nikakor drugače, kot z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Pri tem mora biti podana neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi z začasno ureditvijo stanja preprečiti. Poleg tega začasna odredba ne sme pomeniti nesorazmernega posega v javne koristi in v koristi nasprotnih strank.
Tako v pravni teoriji kot v sodni praksi ni sporno, da je tudi v primerih, ko se zahteva za izdajo začasne odredbe vsebinsko pokriva s tožbenim zahtevkom, začasno odredbo izjemoma sicer možno izdati, vendar le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru sodbe, s katero bi nato sodišče tožbo zavrnilo, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje ter popraviti oziroma odpraviti posledice izdane začasne odredbe.
Začasne odredbe ni mogoče izdati na podlagi splošnih trditev in sklepanj, kar velja tudi, ko gre za nematerialno škodo.
neposredna plačila v kmetijstvu - prejemnik umaknjenih proizvodov - pravna podlaga za vračilo - oblika vračila - denarna sankcija
Z izpodbijano odločbo izrečeni sankciji temeljita na ugotovitvi, da je tožnica celotno prejeto količino hrušk predelala v destilat, tega pa v nadaljevanju uporabila za proizvodnjo žganih pijač.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - ponudba - vezanost na ponudbo - stavbna zemljišča
Predmet obravnavane ponudbe je zemljišče parc. št. 1348 k.o. ... v delu, v katerem je kmetijsko oz. gozdno, kot tudi v delu, v katerem je stavbno, kar pomeni, da se lahko tudi sprejem nanaša samo na celotno navedeno zemljišče, zato ne bi bilo smiselno, da bi ponudba posebej določala ceno tudi za del zemljišča (kmetijsko in gozdno), ki ni predmet samostojne ponudbe, kar posledično pomeni, da tudi ne more biti predmet sprejema ponudbe.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2-n, 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2.
omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega - nesodelovanje v postopku - pravnomočno končan postopek
Ugotovljene okoliščine tožnikovega nesodelovanja v postopku (tudi z dajanjem lažnih podatkov) v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 po presoji sodišča zadostujejo za oceno o znatni nevarnosti pobega tožnika v smislu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.
Zakon zahteva, da mora biti zavrnilna odločitev obrazložena tako, da lahko stranka jasno spozna ne le vsebino sprejete odločitve, ampak tudi vse razloge, zaradi katerih je bila takšna odločitev sprejeta. Pri tem se mora organ obrazloženo opredeliti do vseh navedb in vseh dokazov stranke. Le v tem primeru je spoštovana ustavno zagotovljena pravica stranke do enakega varstva pravic in le v tem primeru lahko stranka učinkovito uveljavlja pravico do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije).
Po ustaljeni upravnosodni praksi pomanjkljivih razlogov upravnega akta ni mogoče pomembno dopolnjevati oziroma nadomestiti šele z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.
V konkretnem primeru je podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil. Vendar pa je nevarnost pobega le ena od okoliščin oziroma eden izmed pogojev za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe, medtem ko glede ostalega, kar se zahteva po zakonskem besedilu, v izpodbijanem sklepu ni ustreznih razlogov. Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja in ki jih ima tožena stranka oziroma pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Še neopravljen osebni razgovor, na katerega se v tej zvezi sklicuje pristojni organ, namreč ni dejstvo, temveč dejanje postopka, ki sicer mora biti opravljeno, ne zadosti pa pogoju ugotavljanja „določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti“ in s tem zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
ZV-1 drugače, kot ZUreP-1, določa, kdaj je izkazana javna korist in kdo jo ugotavlja. Odločbo o ugotovitvi javne koristi v skladu s četrtim odstavkom ZV-1 izda ministrstvo. Z navedeno odločbo pa še ni odločeno o uvedbi postopka razlastitve po ZUreP-1, pač pa je z njo zgolj dana podlaga, da se na podlagi določb ZUreP-1 izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka.
ZMZ-1 člen 84/1, 84/1-1, 84/1-2, 84/2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - dvom v zatrjevano istovetnost - begosumnost - ugotovitveni postopek - obrazložitev odločbe
Zgolj odsotnost osebnih dokumentov, sama po sebi ne zadostuje za očiten dvom v istovetnost določene osebe ali državljanstvo. Glede na zakonsko določbo se namreč navedeni ukrep lahko odredi le, če obstoji očiten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete ali državljanstva.
V obravnavani zadevi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ima namen toženka ugotavljati in še manj je razvidno, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Konkretno je tožnik kot razlog za mednarodno zaščito ves čas postopka navajal enake razloge, in sicer svoje družinske razmere in ekonomske razmere v Alžiriji. Po presoji sodišča bi tako toženka morala navesti konkretna dejstva, povezana s temi razmerami ter dokazati vzročno posledično zvezo med ugotavljanjem teh dejstev in izrečenim ukrepom omejitve gibanja tožniku in dodatno še obrazložiti utemeljeno nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Šele ko so vsi trije kumulativno navedeni zakonski pogoji pogoji izpolnjeni, je lahko podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - rok za vložitev vloge za izdajo dovoljenja - zavrženje vloge
Tožnica ni zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, temveč je vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD šele dne 23. 8. 2016, torej po tem, ko je že dne 24. 7. 2013 potekel predpisani zakonski rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, kar pomeni, da je zamudila prekluzivni rok za vložitev prošnje, ki je določen v materialnem predpisu.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZDavP-2 člen 87, 87/2.
odlog plačila davčnega dolga - res iudicata - postopek po uradni dolžnosti - pavšalne navedbe - pravna podlaga
Tožniku je bil že izdan sklep št. DT-4291-514964/2015-13 z dne 17. 6. 2016, s katerim je bila njegova vloga za odlog plačila istih davčnih obveznosti zavržena.
Zakonske podlage za odlog plačila davčnega dolga na predlog zavezanca ni, saj davčni organ po uradni dolžnosti odloži izvršbo do odločitve o pritožbi, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, kar pomeni, da je pravilna prvostopna odločitev davčnega organa, da se vloga tožnika zavrže, saj gre za postopek, ki se lahko začne le po uradni dolžnosti.
mednarodna zaščita - pospešen postopek - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država
Sodišče se strinja z razlogom, ki ga za svojo odločitev navaja toženka, namreč, da tožnica prihaja iz varne izvorne države. Da Republika Srbija objektivno pomeni tako državo in da je med take države uvrščena z Odlokom Vlade Republike Slovenije, med strankama niti ni sporno. Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da niti iz tožničinih lastnih navedb ne izhaja, da bi ta država zanjo ne bila varna ob upoštevanju njenih posebnih okoliščin (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). Takih posebnih okoliščin tožnica niti ni navedla, saj ne zatrjuje, da naj bi domnevno neustrezna zaščita policije temeljila na njeni narodnostni pripadnosti, drugih lastnosti ali okoliščin, po katerih bi se razlikovala od ostalih državljanov Republike Srbije, pa prav tako ne zatrjuje. Sodišče k temu pripominja še, da uvrstitev Republike Srbije med varne države ni vprašanje dejanskega stanja, temveč vprašanje materialnega prava.
Glede na besedilo 52. člena ZMZ-1 že obstoj enega izmed kriterijev, naštetih v tem členu, zadostuje za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2/n, 28, 28/1, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - znatna nevarnost za pobeg - začasna odredba
Ob upoštevanju določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti prosilca - mladoletni prosilci - otrokova največja korist
V skladu z načelom otrokove največje koristi iz 15. člena ZMZ-1 in 17. členom ZMZ-1, da se v dvomu šteje, da je prosilec mladoleten, sodišče meni, da je izkazana verjetnost mladoletnosti na podlagi predloženega dokumenta, osebnega izgleda in presoje spremembe izpovedbe. Vse navedeno pa je zadostna dejanska podlaga, ki omogoča zaključek, da je toženka nepravilno uporabila drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 in izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce mladoletniku.
omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - dvom v prosilčevo identiteto
Razlog, kot ga navaja toženka, da je potrebno opraviti osebni razgovor s prosilcem, po presoji sodišča ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Razgovor je namreč procesno dejanje, ki ga je v teh postopkih potrebno obvezno opraviti, druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa govori o ugotavljanju dejstev, na katerih je prosilec utemeljil svojo prošnjo.
upravni spor - nepopolna tožba - vsebinska pomanjkljivost
Sodišče ugotavlja, da je tožba tako nerazumljiva, nepopolna, nejasna in bistveno pomanjkljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati. Sodišče namreč nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo. V obravnavani zadevi temu ni tako, zato sodišče ugotavlja, da tožba ni sposobna za obravnavo.