ZFPPIPP člen 399, 399/4, 399/4-1, 406, 406/1, 406/1-1.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - ovire za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - ugotovitve davčnega organa - prispevki za socialno varnost
Zmotno je pritožbeno stališče, da so neizkazane ugotovitve sodišča, da se je dolžnik z neplačevanjem prispevkov izognil davčni izvršbi. Iz 23. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik ni predložil niti obračunov prispevkov za socialno varnost in da tak obračun skladno z 2. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega se lahko opravi davčna izvršba. V obravnavanem primeru pa je bila za izterjavo potrebna aktivnost davčnega organa z izdajo odločbe o odmeri prispevka, ki so šele predstavljale izvršilni naslov. Odločitev prvostopenjskega sodišča o obstoju ovire za odpust obveznosti na podlagi zakonske domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti, je zato pravilna in zakonita.
OZ člen 633, 633/2. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 1. Uredba o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007-2013 (2007) člen 1.
pogodba o sofinanciranju - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - podjemna pogodba (pogodba o delu) - upravna pogodba - pregled in prevzem dela
Ko je pogodba sklenjena med pravno osebo javnega prava in drugimi subjekti (ki so lahko osebe javnega ali zasebnega prava), in katere cilj in vsebina je v izpolnitvi nekega javnega interesa, ki ga zastopa in uresničuje oseba javnega prava, gre za tako imenovano upravno pogodbo.
Pogodba o sofinanciranju niti po vsebini nima značilnosti podjemne pogodbe. Obveznost tožene stranke je bila sofinancirati navedeni projekt z javnimi sredstvi v 15 % deležu in v celoti nadzirati zakonito, namensko in gospodarno porabo vseh dodeljenih sredstev. Razmerje med pravdnima strankama je torej v bistvenem javnopravne narave, v katerem tožena stranka nastopa v svoji oblastveni funkciji (ex iure imperii), kot zastopnica javnega interesa in javne koristi. Zato pogodbenega razmerja, v katerega vstopa tožena stranka z upravičencem, ki so mu bila dodeljena javna sredstva, ni mogoče razlagati kot vzajemne obligacijsko pravne pogodbe, za katero bi veljali predvsem splošni instituti obligacijskega pogodbenega prava. Pravica in dolžnost tožene stranke je torej, da v skladu s strogimi zahtevami in pravili evropske in nacionalne kohezijske politike vseskozi (med izvajanjem projekta in tudi po njegovem zaključku) pregleduje, kontrolira, preverja upravičenost in sledljivost stroškov, nastalih pri izvajanju projekta. Država nastopa kot nosilka sistemske skrbi in odgovornosti za pravilno in zakonito rabo sredstev evropskega (nacionalnega) proračuna in je zato nosilka izvajanja nadzora in ugotavljanja odgovornosti v zvezi z morebitno nepravilno porabo kohezijskih sredstev.
Tožena stranka kot zastopnica javnega interesa sme nepravilnosti odkriti tudi naknadno, potem, ko je predhodno že odobrila določene operacije in izplačala določene stroške.
ureditev razmerij med etažnimi lastniki - odločanje etažnih lastnikov - potrebna večina za sprejem sklepa - upravljanje skupnih delov stavbe
Kot izhaja iz jasnega zapisa vsebine določbe prvega odstavka 34. člena SZ-1, pa tudi iz naslovov in vsebine 35. in 36. člena SZ-1, etažni lastniki o poslih upravljanja odločajo na dva načina, s podpisovanjem listine, na kateri je zapisan predlog sklepov ali na zboru lastnikov. Veljaven sprejem odločitve s podpisovanjem listine tako ni pogojevan z njenim sprejemom na zboru lastnikov. Če na sami listini (izjavi) ni zapisane večine, potrebne za ″veljaven″ sprejem takšnega sklepa, zaradi manjkajočega takšnega zapisa listina ni izgubila svojstva listine iz prvega odstavka 34. člena SZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 35. členom SZ-1.
ugovor proti odpustu obveznosti - poročanje o premoženjskem stanju - kršitev obveznosti poročanja
V poročilu o stanju premoženja je dolžnik zamolčal nepremičnino v lasti dolžnika do 1/2, v vrednosti 120.000,00 EUR.
Ni stvar presoje dolžnika, da v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja navede le tisto premoženje, za katero sam ocenjuje, da naj se unovči v stečajnem postopku, pač pa mora v primeru, če je potrošnik, sodišču dati podatke o vsem svojem premoženju, skupaj z izjavo, da je v poročilu tudi navedeno vse njegovo premoženje. Pravila o tem so jasna in niso namenjena samim sebi. Če je dolžnikov odnos do tega, kaj mora razkriti sodišču, takšen, da zanj predstavlja le nepotrebno administriranje, ker imajo upniki in upraviteljica tako in tako dostop do podatkov o premoženju, ki sodi v stečajno maso, potem ne more pričakovati, da bo sodišče razloge upnika, ki temeljijo na zakonskih obveznostih dolžnika, zavrnilo kot neutemeljene, njegovim pa pritrdilo kot utemeljenim. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je dolžnik tisti, ki sam nosi odgovornost za izvajanje svojih dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Če ravna v nasprotju s temi, mora nositi posledice, ki jih predpisuje zakon.
pravočasnost pritožbe - podpis pritožbe - vloga po telefaksu
V priponki je bila skenirana pritožba upnika zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in da bo o zahtevku ter stroških odločeno v pravdnem postopku. Na skenirani pritožbi je štampiljka upnika in podpis zakonitega zastopnika, kar je bistveno. Gre za primerljivo situacijo, kot če bi upnik po faksu poslal podpisano pritožbo v skladu s tretjim odstavkom 105.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Gre za drugačno situacijo kot če stranka vloži pritožbo po elektronski pošti brez podpisa, to je brez skeniranega podpisa v priponki.
stroški izvršitelja - pravočasnost zahteve za povračilo stroškov
Na poročilu in obračunu plačila za delo in povračilo stroškov izvršitelja z dne 17. 9. 2019, ki ga je upnik priložil vlogi z dne 19. 9. 2019, dohodna štampiljka pooblaščene odvetniške pisarne upnika, da ga je prejela 19. 9. 2019. Se pravi je upnik isti dan poslal sodišču vlogo s priglasitvijo stroškov. Upnik je takoj zahteval povrnitev stroškov, kot to določa osmi odstavek 38. člena ZIZ.
posojilo - pristop k dolgu - dogovor o plačilu - izpolnitev tretjemu
Nakazila tretji toženki, pa čeprav je bil njihov namen v poplačilu kredita, ne morejo pomeniti poplačila kredita, saj bi morala biti sredstva povrnjena tožnici, ki je kredit vzela (upnici, fizični osebi), in ne tretji osebi (tretji toženki). V tej smeri sta se tudi sicer zavzemali obe pravdni stranki, pri čemer pa toženci z ničemer niso pojasnili, kako naj bi bila tožnica z nakazili tretji toženki preprosto že kar poplačana, pa čeprav je bila v tistem času tretja toženka v 100% lasti tožnice. Goli namen za zaključek o poplačilu ne zadošča, manjkajo pa tudi navedbe tožencev v smeri zakonskega dejanskega stanu o izpolnitvi tretjemu, pri čemer nenazadnje niti ni jasno, kako naj bi bila tretja toženka tretji, saj so vsi toženci solidarno zavezani za poplačilo tožnice kot fizične osebe iz naslova kredita, ki ga je tožnica vzela kot fizična oseba.
zaznamba sklepa o izvršbi na poslovni delež družbenika v sodnem registru - nesuspenzivnost ugovora in pritožbe v izvršilnem postopku
Z odločanjem je dalo sodišče prve stopnje udeležencu več pravic, kot naj bi jih sam iskal. Pritožbene navedbe pomenijo, da udeleženec ne vztraja več pri osrednji trditvi, da subjekt vpisa nima istega lastnika kot dolžnik.
Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na prvi odstavek 46. člena ZIZ, ki določa, da se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače.
ZFPPIPP člen 57, 57/3, 78, 78/1, 78/2-2, 85, 85/1-1.
prisilna poravnava - cesija terjatve - upniški odbor - imenovanje v upniški odbor - procesna legitimacija upnika - načelo nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet - fiktivni posli
Učinek cesije je v spremembi pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženje drugega subjekta. Prevzemnik s prevzemom terjatve pridobi vsa upravičenja, ki izvirajo iz te terjatve.
Iz namenske in sistematične razlage določb ZFPPIPP o upniškem odboru tako ne izhaja, da bi se omejitve iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP prenašale skupaj s terjatvijo.
spor o pristojnosti - spor o krajevni pristojnosti - sedež in prebivališče pravdnih strank - najemnina za poslovne prostore - izključna krajevna pristojnost - lega nepremičnine
Iz podatkov v spisu izhaja, da gre za spor glede plačila najemnine za poslovni prostor v Celju in je torej podana navezna okoliščina lege nepremičnine, to je sodno okrožje Celje.
ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4. ZPP člen 214, 343, 343/3.
poenostavljena prisilna poravnava - učinkovanje poenostavljene prisilne poravnave - terjatve na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev - zmotna uporaba materialnega prava - nesporna dejstva - nepopolna pritožba - nepodpisana pritožba
Sodišče prve stopnje bi vtoževane terjatve lahko utesnilo skladno s pogoji iz pravnomočno potrjene poenostavljene prisilne poravnave le, če bi predhodno ugotovilo, da so bile le-te vključene v posodobljen seznam terjatev.
ZFPPIPP člen 384, 384/2, 384/6, 399, 399/1, 403, 403/1, 403/1-2.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - poročilo o stanju dolžnikovega premoženja - nepopolni podatki o premoženjskem stanju - ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti
Kršitve sodelovalne dolžnosti dolžnika pomenijo opustitve, ki so lahko izvršene namenoma, iz malomarnosti in v izjemnih primerih celo brez izrazitega vrednostnega očitka, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika in ki same po sebi nimajo nujno vselej negativnih posledic na obseg stečajne mase ter na časovni okvir poplačila upnikov. Stopnja vrednostnega očitka, ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika, je torej lahko zelo različna. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče vsakršno kršitev sodelovalne dolžnosti opredeliti kot dolžnikovo nepoštenost in nevestnost.
Čeprav tožeča stranka trdi, da je bila pogodba za dobavo materiala sklenjena po njeni ponudbi št. 00, ki ne vsebuje ločeno cen za material in ločeno cen za montažo, ni mogoče sprejeti njenega stališča, da je bila s sprejemom navedene ponudbe sklenjena pogodba za dobavo materiala. Bistvena sestavina kupoprodajne pogodbe je tako predmet pogodbe kot tudi kupnina zanj. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so še v letu 2016 med tožečo stranko in drugotoženo stranko potekala pogajanja glede višine cene za material, ki naj bi ga dobavljala tožeča stranka, zato ni mogoče slediti tožeči stranki, da je bila kupoprodajna pogodba za material sklenjena že v letu 2013, ko sta drugotožena in tretjetožena stranka podali ponudbo na javni razpis prvotožene stranke kot naročnika. Nadaljnja pogajanja za sklenitev dobavne pogodbe namreč utemeljujejo zaključek, da nobena od strank (niti tožeča stranka niti drugotožena stranka), ki sta se pogajali še v letu 2016, nista šteli dobavno pogodbo za sklenjeno že v letu 2013.
Predmet tožbe je plačilo uporabnine, ki jo tožeča stranka vtožuje kot lastnik navedene nepremičnine in lastništvo tožeče stranke je med pravdnima strankama nesporno. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da tožeča stranka sme poleg odškodnine, do katere je (bo) upravičena v primeru uspešno izvedenega postopka razlastitve, zahtevati za čas, ko je nesporna lastnica zemljišča, po kateri teče cesta, tudi uporabnino. Uporabnina pa ni odškodnina in z uporabnino se nadomesti prikrajšanje, ki se ugotavlja po stanju objekta, ki prikrajšanje povzroča. Prikrajšanje v okoliščinah konkretnega primera povzroča cesta.
plačilo razlike plače - civilna oseba - aktivna vojaška služba
Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožnik opravljal dela nižjega vojaškega uslužbenca mehanika za pehotno oborožitev. Civilne osebe torej ne opravljajo vojaške službe, ne nosijo vojaške uniforme, nimajo osebne in druge oborožitve, ter ne izvajajo drugih aktivnosti in pooblastil, ki so sestavni del opravljanja vojaške službe.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - objektivna nevarnost - nevarnost razpolaganja s premoženjem - subjektivna nevarnost - neznatna škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zgolj verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo, ne zadošča za izdajo začasne odredbe, ampak mora biti v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ podano subjektivno delovanje dolžnika.
Glede na to, da tožeča stranka ni predstavila drugih okoliščin glede premoženjskega stanja tožene stranke, da bi se lahko štela nepremičnina kot njen neznatni del, je sodišče pravilno zaključilo, da ni izkazala pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča predlagatelja nista zmogla že zadostnega trditvenega bremena v smeri obstoja dodatne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Termin verjetno izkazati pomeni, da mora upnik obstoj omenjenih predpostavk najprej konkretizirano zatrjevati in nato še s stopnjo verjetnosti izkazati. Golo ponavljanje zakonskega besedila in pravnih pojmov, ki so vsebovani v njem, ne zadošča, ampak je treba zatrjevati konkretne okoliščine primera, ki jih je mogoče subsumirati pod omenjeni zakonski dejanski stan.
izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora
Dolžnik utemeljeno ponavlja odločilno ugovorno trditev, da do tožeče stranke nima dolga. Zatrjeval je negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. S tem, ko je v ugovoru še dodal, da naj bi mu tožeča stranka dolgovala 233,00 EUR po treh računih, ne pomeni, da se je odpovedal primarni ugovorni trditvi o nasprotovanju terjatvi.
Teorija, ki zastopa stališče, da je za opredelitev spornega predmeta pomembno tudi dejansko stanje (torej ne čista procesna teorija, ki zahteva le istovrstni zahtevek), ni enotna o tem, kako opredeliti ta pojem. Sintetični pogled na sporni predmet pa pokaže, da je v primeru, ko se dejstva, ki so pomembna za uporabo pravnih norm večinoma pokrivajo, gre brez dvoma za eno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče dopušča možnost, da bi lahko šlo za različne dejanske stanove in torej različne historične dogodke ter torej različne zahtevke, če bi tožnica podala več pravotvornih dejstev v povezavi s konkretnih kršitvami vsakega od posameznih delavcev in s tem v povezavi protipravnim ravnanjem toženke oz. njej očitano solidarno odgovornostjo za zatrjevano škodo.
SPZ člen 37, 95, 97. ZZ člen 62, 65. ZLNDL člen 2. ZPP člen 286. ZPP-E člen 125, 125/1.
pridobitev lastninske pravice po samem zakonu - dobroverni lastniški posestnik - lastninska pravica na nepremičnini - neupravičena pridobitev - razpolagalna sposobnost - izvrševanje posesti - posredni posestnik - uporabnina - prodajna pogodba - prodaja tuje stvari - ničnost prodajne pogodbe - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - dobra vera - javni zavod - pravilo o prekluziji
Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik.
Splošno je znano, da zemljiška knjiga v času družbenolastniških razmerij ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj, zato dejstvo, da očitno pomotoma zemljiškoknjižno stanje po nacionalizaciji ni bilo urejeno, ni pomembno in ne moti. Iz navedenega sledi, da tožničin prodajalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine (ker pogoji po ZLNDL niso bili izpolnjeni, ker je MOL pred tem že po ZZ postala lastnica), zato ni imel razpolagalne sposobnosti in ni mogel prenesti lastninske pravice na tožnico. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ipse habet). Po stališču VS RS se toženka lahko uspešno brani s tem ugovorom proti tožnici kljub temu, da je njegova stranska intervenientka proti tožnici izgubila obe pravdi, v katerih je uveljavljala svojo lastninsko pravico. Ker torej tožnica ni postala lastnica, so vsi njeni zahtevki iz naslova lastninske pravice neutemeljeni.