Za ugotovitev začetka teka subjektivnega zastaralnega roka je ključno, kdaj se je zdravstveno stanje oškodovanca toliko stabiliziralo, da ni bilo mogoče več pričakovati bistvenega izboljšanja. Sodišče prve stopnje je takšno presojo opravilo. Oprlo jo je na ugotovitev izvedenca travmatologa, da je bilo zdravljenje leve goleni zaključeno 10. 5. 2018 s pregledom pri kirurgu plastiku, ki je ugotovil, da nadaljevanje kirurškega zdravljenja ne bi prineslo izboljšanja. Kot je pravilno razlogovalo, je bil tožnik najkasneje tega dne seznanjen z obsegom poškodb in posledic poškodb kot tudi z dejstvom, da je zdravljenje ustaljeno tako, da od nadaljnjih ukrepov ni mogoče pričakovati odprave in zmanjšanja škode (trajno stanje).
Odgovornost poslovodstva po 233. členu ZFPPIPP je posebna oblika odgovornosti, ki izhaja iz dolžnosti poslovodstva v zvezi z insolventnostjo, ki je navedena v prvem odstavku 42. člena ZFPPIPP, in jo je treba razlagati restriktivno.
Do širjenja odgovornosti članov bivšega poslovodstva iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP na prokurista torej ne privede niti jezikovna niti namenska niti sistematična razlaga določb ZFPPIPP.
Če je tožnik od decembra 2020 opravljal delo višjega policista, bi moral s 1. 12. 2020 na podlagi smiselne uporabe drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS prejemati za en plačni razred višje plačilo. S tem se tožniku ne bi priznal prenos napredovanj, ki jih je dosegel na delovnem mestu policist SR‑NDM (napredoval je za več kot en plačni razred), tega niti ne zahteva, ampak bi se mu zgolj priznala pravica do plačila za dejansko opravljeno delo skladno s 44. členom ZDR-1.
Toženka je dokazala dejanski razlog za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU (in da do premestitve ni prišlo zaradi osebnih razlogov, ki jih je zatrjeval tožnik).
Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (Uredba Bruselj IIb) iz področja svoje uporabe izrecno izključuje odločanje o imenu in priimku otroka (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Zato pravno podlago odločanja o pristojnosti slovenskega sodišča predstavljajo določbe ZMZPP. Sodišče je predlagateljico po vložitvi predloga opozorilo na relevantno pravno podlago ter jo pozvalo, naj navede navezne okoliščine, ki utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča, slednja pa je te videla predvsem v toženčevi zaposlitvi pri slovenskem delodajalcu, kar naj bi potrjevalo njegovo življenjsko povezanost z Republiko Slovenijo.
Niso podane ne splošne navezne okoliščine iz 48. člena ZMZPP ne posebne navezne okoliščine iz 77. člena ZMZPP, ki bi utemeljevale pristojnost slovenskega sodišča. Zaposlitev nasprotnega udeleženca pri slovenskem delodajalcu, na katero se sklicuje pritožnica, ničesar ne pove o njegovem prebivališču, saj bi delo lahko opravljal tudi v tujini. Predlagateljica naslova dejanskega bivanja nasprotnega udeleženca ni navedla, prav tako za ugotavljanje tega dejstva ni predlagala dodatnih poizvedb.
Okoliščine otrokove povezanosti z Republiko Slovenijo preko stalnega prebivališča pristojnosti v zadevah nadomestitve soglasja za spremembo osebnega imena ne morejo utemeljevati.
Po tretji alineji 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da se brez soglasja sodišča ne more odpovedati dediščini. Tako soglasje sodišče poda, kadar je odpoved dediščini v korist upnikov oziroma stečajne mase. V tej smeri mora biti obrazložen tudi predlog upravitelja. V konkretnem primeru stečajni dolžnik že tako ali tako kot kreditojemalec odgovarja za poplačilo (istega) kredita, ki je zavarovan s hipoteko na nepremičnini, ki sodi v zapuščino. Zgolj zaradi upničine zavarovane terjatve se tako v primeru prevzema dediščine obveznosti stečajnega dolžnika še ne bi povečale, upravitelj pa v svojem predlogu ni pojasnil drugih obveznosti zapustnice, ki bi v primeru dedovanja prešle na stečajnega dolžnika.
Za presojo smotrnosti odpovedi dediščini ni pomembno razmerje med vrednostjo zapuščinske mase (v konkretnem primeru nepremičine) in obveznostmi stečajnega dolžnika, ampak razmerje med vrednostjo nepremičnine in dolgovi, za zavarovanje katerih ta nepremičnina jamči oziroma siceršnjimi dolgovi zapustnice.
Obravnavani primer pa se od zakonitega agencijskega dela bistveno razlikuje, saj je bil celoten poslovni model vzpostavljen prav zato, da bi se izognil uporabi prisilnih določb delovnopravne zakonodaje. Posledica ugotovljene zlorabe zato ni uporaba pravil o subsidiarni odgovornosti uporabnika, temveč njegova neposredna odgovornost za prikrajšanje delavca pri pravicah iz delovnega razmerja. Ker je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, da je tožnik delo opravljal v organiziranem delovnem procesu toženke pod njenimi navodili in nadzorom, pri čemer je bil poslovni model uporabljen za prikrivanje njegovega dejanskega delovnega razmerja s toženko, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila toženka njegov dejanski delodajalec in da mu zaradi ugotovljene zlorabe odgovarja za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja enako kot delodajalec.
Pravilna je pritožbena navedba, da plačilo vtoževanega dodatka ni pogojeno s tem, ali je bil delavec dejansko klican na določen kraj. Pogoj za plačilo je, da je bil delavec dejansko v stanju pripravljenosti za delo v smislu 71. člena ZODPol in 17. člena KPP, kar pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno.
Oseba, ki je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti, spada v krog zakonitih dednih dedičev po zapustniku.
Zakon podrobnejših kriterijev, na podlagi kateri se odnos dveh oseb šteje za zunajzakonsko skupnosti, ni določil. Sodna praksa pri zapolnjevanju tega pravnega standarda upošteva celoto osebnih in premoženjskih razmerij partnerjev. Na zunajzakonsko skupnost kažejo predvsem obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti. Gre za zunanje pokazatelje obstoja zunajzakonske skupnosti, ki mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa.
Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in temelji na oceni vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, nanašajočih se na vprašanje, ali je med pravdnima strankama v zatrjevanem obdobju obstajala zunajzakonska skupnost.
Upoštevajoč celoten odnos med tožnico in zapustnikom, njuno večletno skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomsko skupnost in dejstvo, da ju je tudi okolica zaznavala kot sopotnika, je pravilna presoja, da je zunajzakonska skupnost ob smrti zapustnika obstajala.
Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu pristojni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila pripravljenost dejansko odrejena s strani nadrejenega z vpisom v tedenski razpored, ker je bilo to njuno za nemoteno zakonito opravljanje operativnih nalog toženke.
Dejstvo, da je tožnica delo dopoldne večinoma začela med 7.00 in 9.00, popoldne pa med 13.00 in 14.30 (v uredništvu B. so izmene določene od 7.30 do 15.30 dopoldanska in od 14.45 do 22.45 popoldanska), pa tudi, da dela ni opravljala le za uredništvo B., ne pomeni, kot zmotno meni toženka, da dela ni opravljala v izmenah.
Ker se upravičenost vzrokov presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja, je treba ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na strani stranke, in nato oceniti, ali je takšni stranki mogoče očitati, da je zakrivila zamudo. Vprašanje nezakrivljenosti zamude se ne presoja le glede na okoliščine v zvezi z dogodkom, ki je v ožjem smislu povzročil zamudo, pač pa tudi glede na okoliščine v zvezi z vprašanjem, ali bi stranka kljub takšnemu dogodku lahko pozneje zagotovila, da do zamude pri opravi procesnega dejanja ne bi prišlo. Le v tem primeru je namreč zamuda neodvrnljiva.
Upravičen vzrok za zamudo predstavljajo torej le tiste okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka kljub izkazani visoki skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Odvetnik mora zato v vsakem trenutku svoje poslovanje in delo organizirati tako, da poteka nemoteno, kar velja tudi v primeru uvajanja novih tehnologij (za kar naj bi očitno šlo po navedbah tožeče stranke) in mora biti v takih primerih še posebej pozoren in skrben, predvsem ko gre za sprejemanje sodnih pošiljk.
Ugotovljeno dejansko stanje, da se je tožnica izven treh vnaprej odobrenih in predvidenih terminov pregledov pri zobozdravniku dejansko nahajala na Hrvaškem, utemeljuje obstoj odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ta določba sankcionira delavčevo nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika v času začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. S tem, ko je tožnica v tujini ostajala dlje, kot je bilo predvideno za obiske pri zobozdravniku, je kršila navodila pristojne zdravnice.
Predlagatelj ni z ničemer izkazal, da bi bili njegovi prejemki iz naslova denarne socialne pomoči v letu 2023 bistveno nižji od zneska, ki ga je upoštevalo sodišče v izpodbijanem sklepu. Znižanje socialne pomoči za 100 EUR, ki je nastopilo po zaključeni obravnavi, pa na odločitev nima vpliva. Predlagatelj ima možnost pridobiti sredstva s kakšnim dopolnilnim delom, saj je ročno spreten. Poleg tega mu je prijatelj ponudil zaposlitev (upravljal bo avtodvigalo), zato znižanje denarne socialne pomoči na višino preživninske obveznosti nima odločilnega vpliva.
Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo vtoževano razliko v plači za obdobje od decembra 2020 do februarja 2021. Enako velja za kasnejše obdobje, saj je tožnica od marca 2021 dalje zaradi dejanskega opravljanja dela drugega višje vrednotenega delovnega mesta upravičena do razlike v plači do izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta kriminalistični inšpektor specialist (33. plačni razred), ki ga na svojem delovnem mestu ni dosegla.
Zavrnilna (neprava) zamudna sodba, kakršno je izdalo sodišče prve stopnje, se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera, oziroma natančneje, iz konkretnega dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga, ali pa ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca.
Sodišče prve stopnje je na ugotovitev, da je tožnik odpotoval iz kraja bivanja, zmotno uporabilo materialno pravo s presojo, da ne gre za takšno kršitev režima bolniškega staleža, ki bi predstavljala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika je zakonsko določen razlog iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 in kot takšen (ob izpolnjenih drugih zakonskih zahtevah za zakonito odpoved) utemeljen (drugače kot pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; drugi odstavek 89. člena ZDR-1).
Predlagatelja zatrjujeta mejo na podlagi močnejše pravice, to je s priposestvovanjem spornega dela, označenega s številkami 1, 3 in 5, tudi po svojih pravnih prednikih vse od leta 1938 dalje. Zato sta bila dolžna na podlagi vsakokrat veljavnih predpisov, ki so se glede na različna časovna obdobja lahko razlikovali, dokazati pogoje priposestvovanja, to je (i) dobroverno (ii) posest (iii) skozi celotno priposestvovalno dobo.
Ker je prišlo do prenosa podjetja, v katerem je bila zaposlena tožnica, na toženko, je po samem zakonu prišlo do spremembe delodajalca v razmerju do tožnice - dotedanjo delodajalko je po samem zakonu nadomestila toženka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo delovnopravno kontinuiteto tožnice pri toženki, zaradi česar je bil nov dogovor o poskusnem delu tožnice pri toženki nezakonit, posledično toženka ni imela podlage za ocenjevanje tožničinega (poskusnega) dela in ji ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi na podlagi neuspešno opravljenega poskusnega dela.
Materialno procesno vodstvo (odprto sojenje, razjasnjevalna oblast) se nanaša se vsebinsko stran procesnih dejanj, zlasti na navedbo relevantnega dejanskega stanja, na zbiranje procesnega gradiva, na področje stvarnih predlogov ter na pravna vprašanja. Na področju stvarnih predlogov mora sodnik razčistiti, kakšno pravno varstvo stranka želi doseči, kar je potrebno takrat, kadar tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno formuliran. Gre torej za situacijo, ko je potrebna poprava formulacije, ne pa (subjektivna) sprememba tožbe. Poziv sodnika tožnici, da naj zaradi zgrešene pasivne legitimacije tožbo spremeni tako, da toži namesto odgovorne urednice izdajatelja, bi pomenil, da se je spremenil v zagovornika ene stranke in s tem kršil dolžnost, da obe stranki obravnava nepristransko in enakopravno.