zavrženje predloga za obnovo postopka - nova dejstva ali dokazi
Toženki je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, da mora tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja s krajšim delovnim časom, vezane na pedagoško delo. O višini plačila za takšno delo pa sodišče v pravnomočno končanem postopku sploh ni odločilo. Tožnik v tem sporu sploh ni postavil denarnega zahtevka, sodišče pa dejstev v zvezi z višino plačila za delo ni vzelo v dejansko podlago sodbe. Zato se toženka ne more v predlogu za obnovo uspešno sklicevati na dejstva in dokaze glede plačila, ki ga je tožnik prejel za opravljeno delo pri spornem javnem raziskovalnem zavodu. Izvedba takih dokazov bi pripeljala do druge dejanske podlage za sojenje, ki še ni bila predmet presoje v pravnomočno končanem postopku
neposlovna odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo - zvišanje tožbenega zahtevka - zastaranje odškodninske terjatve - degenerativne spremembe - sprožilni element - upoštevanje davščin
Zastaranje se veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti, sprememba tožbe pa na odločitev o zastaranju ne more vplivati, razen, če se z njo zahteva kakšna nova obveznost oziroma novo nastala škoda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028545
SPZ člen 48, 48/1, 48/3. OZ člen 190, 193, 346. ZPP člen 13, 154, 154/2, 214, 214/2, 337, 337/1.
vlaganja v tujo nepremičnino - povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino - nepošteni pridobitelj - odpadla pravna podlaga - neupravičena pridobitev - povečana vrednost nepremičnine - večvrednost nepremičnine - izvedensko mnenje - nastanek terjatve - zapadlost - zapadlost zahtevka graditelja z izgubo posesti nepremičnine - zastaranje - soposest - souporaba nepremičnine - vrnitev posesti - zakonske zamudne obresti - tek zakonskih zamudnih obresti - možnost obravnavanja pred sodiščem - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - pritožbene novote - pobotni ugovor - stroški postopka - uspeh v pravdi
V obravnavanem primeru dela dovozne poti, označena z E in A, ter sporni del tlakovanega parkirišča, v katere je vlagal tožnik, še vedno uporablja tožnik, zato mu terjatev iz naslova vlaganj v te dele toženčeve nepremičnine še ni nastala oziroma še ni zapadla. Dejstvo, da tudi toženec uporablja obravnavani del nepremičnine, pri tem ni pomembno. Za nastanek terjatve iz naslova vlaganj je namreč bistveno, da vlagatelj nepremičnine, v katero je vlagal, ne uporablja več in da jo (v celoti) vrne v posest lastniku.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - posamezni del stavbe - lastništvo posameznega dela stavbe - obstoj lastninske pravice - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - pridobivanje dokazov po uradni dolžnosti - zemljiškoknjižni lastnik - pravni naslov pridobitve - izvirnik pogodbe - poziv sodišča na predložitev listin
Ker pritožnik na poziv sodišča ni odgovoril in ni predložil zahtevanih listin, je sodišče o predlogu pravilno odločilo brez opravljenega naroka. Sodišče je namreč v skladu z 29. členom ZVEtL-1 dolžno opraviti narok le, kadar bi bilo to po njegovem mnenju smotrno. Pritožnik je imel možnost, da odgovori na poziv sodišča, opozorjen pa je bil tudi, da bo v primeru njegove neodzivnosti, sodišče brez naroka, le na podlagi stanja spisa, kot lastnika posameznega dela stavbe določilo zemljiškoknjižnega lastnika, zaradi česar smiselno uveljavljana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Sodišče namreč tudi v postopku po ZVEtL-1, čeprav gre za enostavnejši postopek, ne more vknjižiti lastninske pravice na posameznem delu stavbe brez predloženega pravnega naslova v izvirniku oziroma overjenem prepisu, zgolj na podlagi k pritožbi priložene fotokopije Pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja med pritožnikom in M. T. in na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja med M. T. in S., d. d., iz katere niti ne izhaja, da bi bil podpis prodajalca na pogodbi overjen, ob tem, da je, kot je bilo že pojasnjeno, na predložitev pogodb v izvirniku oz. overjenem prepisu jasno in popolno pozvalo pritožnika že sodišče prve stopnje.
Udeleženec bo svojo morebitno lastninsko pravico še vedno lahko sodno varoval, zato njegova pritožbena navedba, da mu je z izpodbijanim sklepom onemogočeno zavarovanje njegove lastninske pravice kot stvarno pravno najmočnejše pravice, ni neutemeljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028114
OZ člen 132, 179, 179/1. SPZ člen 99. URS člen 33. ZPP člen 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
odškodninski zahtevek - daljnovod - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - dejanska razlastitev - nedopusten poseg v lastninsko pravico - priposestvovanje služnosti v javno korist - protipravno stanje - zastaranje zahtevka - pravna varnost - elementi civilnega delikta - pravno priznana škoda - oblike škode - premoženjska in nepremoženjska škoda - nesklepčen zahtevek - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - ustavno sodišče - volenti non fit iniuria - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločilna dejstva - navedbe stranke v postopku - pojem protispisnosti - obrazložitev sodbe
Odškodninska terjatev zaradi protipravne omejitve lastninske pravice z dejansko razlastitvijo (brez izvedbe upravnega razlastitvenega postopka ali sklenitve ustrezne pogodbe) zastara v skladu z določbami OZ. Zastaranje začne teči, ko postane glede na okoliščine primera jasno, da razlastitveni upravičenec svoje obveznosti (uvedbe postopka razlastitve) ne bo izpolnil. Trajajoče protipravno stanje (dejanske razlastitve) ne odlaga začetka teka zastaralnega roka.
Kršitev pravice sama po sebi še ne pomeni nastanka pravno priznane škode, ki bi upravičevala prisojo odškodnine, temveč mora biti zatrjevana in izkazana ena od pravno priznanih oblik škode (132. člen OZ).
Z napačnim povzetkom navedb strank že pojmovno ni mogoče zagrešiti kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih.
pravno priznana nepremoženjska škoda - neznatna škoda - udarnina - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - padec
Kriteriji za odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino le če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa tožnica, ki je bila zaradi udarnine le enkrat pri zdravniku, ni trpela tako intenzivnih in dolgotrajnih bolečin in nevšečnosti, ki bi utemeljevale zaključek o pravno priznani škodi iz tega naslova, prav tako pa posledično prestani strah zaradi poškodbe, tako primarni kot sekundarni, ni dosegel nivoja pravno priznane škode. Neznatne škode niso pravno priznane in niso podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, saj oškodovanca ne upravičujejo do zadoščenja.
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
izvedensko mnenje - predpravdno izvedensko mnenje - dokazna vrednost izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo - trditvena podlaga - prepozne trditve - odškodninska terjatev - nastanek škode
Ker se toženki nista strinjali z mnenjem izvedenke D. C., katero je tožeča stranka angažirala pred pravdo, sodišče tega mnenja pravilno ni upoštevalo kot mnenja sodnega izvedenca, pač pa kot del trditvene podlage tožeče stranke. Da je vsebino pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja šteti le kot del trditvene podlage stranke, ki je pridobila mnenje, zato mora za uspeh v postopku te trditve dokazati z neodvisnim izvedencem, ki ga postavi sodišče v skladu s pravili ZPP, je utrjeno stališče sodne prakse.
ZKP člen 52, 52/3, 52/4, 58. ZST-1 člen 34. ZUP člen 87, 87/4, 96.
zasebna tožba - neplačana sodna taksa - pravočasnost plačila sodne takse - vročanje plačilnega naloga za plačilo sodne takse - sprememba naslova - vročanje z javnim naznanilom - fikcija vročitve - zavrženje zasebne tožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je bil nalog za plačilo sodne takse zasebnemu tožilcu O.Ž. d.o.o. vročen s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP dne 22. 3. 2019, zasebni tožilki J.T.pa z javnim naznanilom po določbah 96. člena ZUP dne 23. 5. 2019.
sodna poravnava kot izvršilni naslov - sodni penali - namen sodnih penalov - nedenarna obveznost - nenadomestno dejanje - dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik - nemogoča izpolnitev - volja tretjega - nezmožnost izpolnitve - izvršljivost terjatve - neizvršljivost
Obveznost po izvršilnem naslovu ni izvršljiva, če je dejanje, ki ga mora dolžnik narediti, dejansko nemogoče. Pri dejanski nezmožnosti je sicer praviloma pomembna t. i. objektivna nezmožnost. Z (objektivno) dejansko nezmožnostjo dejanja je izenačena t. i. pravna nezmožnost. V pristojnosti izvršilnega sodišča je presoja, ali je obveznost kot taka neizvršljiva, ker ni dopustna ali mogoča.
SZ-1 člen 24, 24/4, 24/5, 53. ZPP člen 12, 111, 111/4, 458, 458/1.
plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - zavezanec za plačilo - razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki - pogodba o opravljanju upravniških storitev - obveznosti etažnega lastnika - obveznosti najemnika - dejanska uporaba nepremičnine - pravočasnost vloge, vezane na rok - štetje procesnih rokov - prepozna pripravljalna vloga - načelo pomoči prava nevešči stranki - postopek v sporu majhne vrednosti
Na obstoj obveznosti toženca kot etažnega lastnika ne vpliva dejstvo, ali etažni lastnik dejansko uporablja stanovanje in kakšni so razlogi, da ga ne uporablja. Gre za okoliščine, ki sodijo v sfero etažnega lastnika in bi lahko bile upoštevne v razmerju do osebe, ki mu ne izroči stanovanja, niso pa pravno odločilne v razmerju do upravnika večstanovanjske stavbe (tožnice), ki v tej pravdi zahteva povračilo stroškov upravljanja in obratovanja.
pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - vpis zakonitega zastopnika družbe v sodni register - pooblastilno razmerje - učinek izbrisa zakonitega zastopnika iz sodnega registra - publicitetni učinek - objava na spletnih straneh ajpes
Vpis zakonitega zastopnika v sodni register nima oblikovalnih učinkov, ko bi bilo šele z vpisom vzpostavljeno pooblastilno razmerje med družbo in njenim zastopnikom oziroma bi šele z izbrisom tako pooblastilno razmerje prenehalo. Gre za vpis podatka v sodni register zaradi publicitetnih učinkov. Z dnem objave v sodni register vpisanega podatka na spletnih straneh AJPES-a ima šele tak vpis pravni učinek nasproti tretjim in je torej navedeni podatek vsakomur znan.
S kasnejšim sklepom Srg 2019/18070 je glede na njegovo vsebino in učinke objavljenega sklepa v celoti saniran tudi vpis po sklepu Srg 2019/17603 z dne 30. 4. 2019. Drugačnega učinka, kot je z objavo na spletnih straneh AJPESa posvedočeno dejstvo prenehanja pooblastila pritožnici za zastopanje subjekta vpisa z dnem 29. 6. 2018 namreč pritožnica tudi s pritožbo zoper sklep Srg 2019/17603 z dne 30. 4. 2019 ne bi mogla doseči.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00029207
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.
odškodnina za neizrabljeni letni dopust - uporaba direktive - sodna praksa Sodišča EU - pravo EU - misija - vojak - delovni čas
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v spornem obdobju in da je s tem kršila pogodbene obveznosti. Na tej podlagi je v pretežnem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za 22 neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Stranka ne more neomejeno zahtevati razrešitve zagovornika po uradni dolžnosti. Vlaganje predlogov za razrešitev zagovornikov po uradni dolžnosti, na način kot to dela obtožena, in je bil predstavljen v tej odločbi, predstavlja zlorabo instituta razrešitve zagovornika po uradni dolžnosti, torej zlorabo procesne pravice, saj ravnanje obtožene presega mejo upravičenja, ki ga v četrtem odstavku 72. člena ZKP daje obdolžencu, v primeru, če zagovornik ne opravlja svoje dolžnosti v redu. Interes, ki ga obtožena zasleduje s predlogi za razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti, zato ne spada med tista upravičenja, ki jih obsega določba četrtega odstavka 72. člena ZKP.
prijava terjatve v stečaju - prerekanje - napotitev - nadaljevanje prekinjenega postopka - prekluzivni rok - prenehanje terjatve v stečajnem postopku
Vsebinska in pravna prepričanja stečajne upraviteljice nimajo, ne morejo in ne smejo imeti vpliva na njeno (formalno) izjavo o terjatvah (in izločitvenih pravicah), kot se zmotno zavzema pritožnica, ki omenja formalno prerekanje in dodaja, da dejansko ni šlo za prerekanje in da so terjatve dejansko priznane. Povedano drugače, tožničine terjatve (in izločitvene pravice) so (formalno) bile prerekane in tožnica je tista, ki bi morala, če meni, da je bilo formalno prerekanje napačno (oziroma da je dejansko šlo za priznanje terjatev), v zakonskem roku iz ZFPPIPP predlagati nadaljevanje prekinjene pravde. Ker tega ni storila, so njene terjatve (in izločitvene pravice) prenehale in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna. Tožnica v tej fazi postopka oziroma s pritožbo ne more uspešno sanirati svoje pasivnosti s predlogom za nadaljevanje postopka. Šele s predlogom za nadaljevanje postopka, ki ga ni podala, bi se pravdni postopek nadaljeval in šele v njem bi tožnica lahko uspešno uveljavljala vsebinske in pravne razloge v smeri, da je stečajna upraviteljica neutemeljeno prerekala priglašene terjatve (in izločitvene pravice), medtem ko v obravnavani pritožbi s temi razlogi ne more uspeti.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - nekaznovanost - koristoljubnost
Sodišče prve stopnje je pri izreku kazenske sankcije zmotno ovrednotilo težo kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen od enega do osmih let zapora, kot tudi dejstvo, da je obtoženi v prtljažniku vozila prevažal dve osebi, od katerih je bila ena otrok. Upoštevajoč okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, torej težo kaznivega dejanja, število ilegalnih prebežnikov in način na katerega je obtoženi skupaj s soobtoženim B. B. prevažal tujce, tudi po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno ne opravičujejo izreka kazenske sankcije opominjevalne narave.
spor o obsegu zapuščine - prikrajšanje nujnega dednega deleža
Glede na to, da tožnica zatrjuje, da je za časa življenja matere sodedič od nje oziroma od obeh staršev prejel darila, ter hkrati zatrjuje, da je s tem prikrajšan njen dedni delež, sodedič pa prejemu daril oporeka, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da med strankama zapuščinskega postopka obstoji spor glede obsega zapuščine in postopek prekinilo.
predlog za zavarovanje dokazov - zbiranje in zavarovanje dokazov - ocena škode - prodaja vozila
Sodišče prve stopnje je sprejelo trditve tožeče stranke, da bo vozilo prodala. Zmotno pa je kot nepomembno pri presoji pogojev za izvedbo predlaganega dokaza upoštevalo okoliščino, da tožeča stranka poškodovanega vozila ne bo imela več v posesti. Tožeča stranka ni predlagala zavarovanja dokaza s postavitvijo cenilca, da bi si vozilo ogledal v kakršnem koli stanju, pač pa zato, da pregleda poškodovano vozilo po stanju, v katerem je še vedno pri tožeči stranki in na tej podlagi oceni obseg škode, ki je na vozilu nastala v prometni nesreči.
Glede na vrednost sporne nepremičnine je očitno, da bi preklic, ki ga tožnica utemeljuje s potrebo izboljšati svoje preživninske zmožnosti, koristil le njenim upnikom, saj bi jim omogočil delno poplačilo njihovih terjatev bodisi preko izvršilnega postopka (s predlogom za prodajo sporne nepremičnine) bodisi v sporazumu s tožnico (da slednja nepremičnino sama proda). Da darilo (to je nepremičnina) predstavlja premoženje, ki bi bilo namenjeno poplačilu dolgov, v pritožbi navaja tudi pritožnica. Trdi sicer, da bi se s prodajo izboljšalo tudi njeno premoženjsko stanje oziroma zmožnost lastnega preživljanja, a temu ni mogoče slediti. V primeru prodaje (bodisi v izvršbi ali izven nje) kupnina namreč ne bi zadoščala niti za poplačilo upnikov. Ker bi v primeru prodaje postala lastnica nepremičnine tretja oseba, pa so tudi trditve tožnice o tem, da bi zaradi vrnitve darila imela možnost (brez plačila) bivati v sporni nepremičnini, brez realne podlage. Pritožničina trditev, da je svoje obveznosti do upnikov dolžna izpolniti, sicer drži, vendar pa ne na račun toženke, ki je, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, v razmerju do tožnice (kot obdarjenka) tudi njena upnica. Preklic darila zaradi stiske ni namenjen varstvu upnikov, še posebej, ker so temu namenjena določila, ki jim dajejo možnost, da izpodbijajo (tudi neodplačna) razpolaganja svojih dolžnikov (glej 255. do 260. člen OZ).
Tretji odstavek 539. člena OZ določa, da obdarjenec darilo lahko obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje. Gre za nadomestno upravičenje (facultas alternativa) obdarjenca v smislu 390. člena OZ. V primeru, ko ima dolžnik po materialnem pravu nadomestno upravičenje, je zato zahtevku tožnika mogoče ugoditi le, če je nadomestno upravičenje vključeno v tožbeni zahtevek. Glede na to, da je toženka v teku postopka izrazila pripravljenost, da tožnici nudi potrebno preživljanje v obliki hrane, obleke in prostora za bivanje, bi morala tožnica najkasneje takrat svoj zahtevek ustrezno oblikovati. Ker tega ni storila, zahtevku tudi iz tega razloga ni mogoče ugoditi.
Iz inkriminiranih besed tako ne izhaja nobena jasna ali resna grožnja obdolženca, da bo napadel življenje in telo oškodovanca, besedna zveza "zadnje opozorilo" pa je kot grožnja vsebinsko premalo določna glede tega, kaj naj bi slednje sploh pomenilo in ni jasno, kdo naj bi to grožnjo uresničil in na kakšen način.