prijava terjatve v stečaju - prerekanje - napotitev - nadaljevanje prekinjenega postopka - prekluzivni rok - prenehanje terjatve v stečajnem postopku
Vsebinska in pravna prepričanja stečajne upraviteljice nimajo, ne morejo in ne smejo imeti vpliva na njeno (formalno) izjavo o terjatvah (in izločitvenih pravicah), kot se zmotno zavzema pritožnica, ki omenja formalno prerekanje in dodaja, da dejansko ni šlo za prerekanje in da so terjatve dejansko priznane. Povedano drugače, tožničine terjatve (in izločitvene pravice) so (formalno) bile prerekane in tožnica je tista, ki bi morala, če meni, da je bilo formalno prerekanje napačno (oziroma da je dejansko šlo za priznanje terjatev), v zakonskem roku iz ZFPPIPP predlagati nadaljevanje prekinjene pravde. Ker tega ni storila, so njene terjatve (in izločitvene pravice) prenehale in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna. Tožnica v tej fazi postopka oziroma s pritožbo ne more uspešno sanirati svoje pasivnosti s predlogom za nadaljevanje postopka. Šele s predlogom za nadaljevanje postopka, ki ga ni podala, bi se pravdni postopek nadaljeval in šele v njem bi tožnica lahko uspešno uveljavljala vsebinske in pravne razloge v smeri, da je stečajna upraviteljica neutemeljeno prerekala priglašene terjatve (in izločitvene pravice), medtem ko v obravnavani pritožbi s temi razlogi ne more uspeti.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00032072
ZGJS člen 1. ZLNDL člen 1. ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42, 43/1.
pripadajoče zemljišče k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - lastninjenje nepremičnin, ki se uporabljajo kot javna infrastruktura oziroma funkcionalno zemljišče - pravica uporabe - redna raba - javno dobro - grajeno javno dobro
Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi je poseben postopek, ki nudi procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. V obravnavanem primeru je sporno lastništvo pripadajočega zemljišča in obseg. V postopku je bilo zato treba ugotoviti, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.
Laično zavzemanje pritožnice, ki ni podkrepljeno z navedbo strokovnih smernic ali normativov, da bi bilo glede na število obiskovalcev urgence treba povečati frekvenco čiščenja, v strokovnem mnenju izvedenca nima opore. Prav organizacija dela, kjer mora biti čistilka vedno dosegljiva na klic in ima za to poseben odzivnik, omogoča ustrezno izvajanje čiščenja tal, tudi upoštevajoč standard profesionalne skrbnosti in načelo neminem laedere. Odgovornosti po tem načelu ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode, temveč bi tožnica morala izkazati, da se je zavarovanka toženke zavedela pomanjkljivosti v organizaciji čistilne službe, zaradi katere je velika možnost nastanka škodnih primerov (npr. zaradi večkratnih podobnih škodnih dogodkov), pa v zvezi s tem ne bi ukrepala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00027441
ZPP člen 189, 190.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - odtujitev nepremičnine - odtujitev nepremičnine med pravdo - začetek teka pravde - prenos lastninske pravice na nepremičnini - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - zaznamba spora - subjektivne meje pravnomočnosti
Glede stvarnih pravic na nepremičnini velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V primeru, ko se pridobitelj v dobri veri zanese na zemljiškoknjižno stanje, veljavno pridobi lastninsko pravico, čeprav je v teku pravda zoper odsvojitelja glede stvarne pravice na tej nepremičnini. Tožnik se v tem primeru za učinkovito varstvo pred nevarnostjo odtujitve ne more zanesti na 190. člen ZPP, pač pa mora predlagati zaznambo spora.
sklep o stroških postopka - odmera stroškov - predpravdni odškodninski zahtevek - dokazni predlog - uporaba odvetniške tarife - upravičenost do povračila stroškov
Res se vsebina predpravdnega zahtevka v precejšnji meri ponovi v zahtevku z dne 6. 7. 2016, vendar je treba upoštevati specifično situacijo; tožnik je bil v nesreči hudo poškodovan, zdravljenje je bilo dolgotrajno, zato je bilo smiselno, da je odvetnik še pred končanim zdravljenjem vložil odškodninski zahtevek, saj je tožnik potreboval denar za zdravljenje in lajšanje težav (iz spisa je razvidno, da so mu med rehabilitacijo svetovali nabavo določenih prilagoditev za dom); ko je bilo zdravljenje končano, je odvetnik zahtevek razširil in dopolnil.
Dopis, s katerim odvetnik zgolj dostavlja dodatno medicinsko dokumentacijo in predlaga (prosi), naj toženka poleg zneska, ki ga je tožniku že nakazala kot akontacijo odškodnine, zaradi njegovih hudih poškodb in dejstva, da denar nujno potrebuje za zdravljenje, nakaže še dodatno akontacijo 50.000,00 EUR, po vsebini ne predstavlja odškodninskega zahtevka, temveč krajši dopis. Ker OT predvideva v predpravdni fazi postopka nagrado le za odškodninski zahtevek in druge obrazložene vloge (tar. št. 38), tožnik do stroška za sporni dopis ni upravičen.
preiskovalna dejanja - ogled vozila - pregled osebnega vozila - pregled prevoznega sredstva - preiskava vozila - skriti prostori prevoznih sredstev - uporaba tehničnih sredstev in metod - pravica do zasebnosti
Pri preiskovalnem dejanju ogleda vozila po 245. členu ZKP se z neposrednim opazovanjem odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja oziroma se ugotavljajo druga za kazenski postopek relevantna dejstva. V primeru, da policija pregleduje notranjost vozila in odpira predale v vozilu, ne gre zgolj za neposredno opazovanje, temveč za pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, po katerem sme policija opraviti pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage. Pregled vozila obsega pregled (s čutili vida, sluha, vonja in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode, kot so razstavljanje, rezanje, lomljenje itd. V slednjih primerih ne gre več za pregled, temveč za procesno dejanje preiskave vozila po šestem odstavku 215. člena ZKP, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se zato sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon za opravo hišne preiskave.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - lastninjenje po ZLNDL - pravica uporabe - dovoljenje za gradnjo - garaža - družbena lastnina
Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prodajalec z dnem uveljavitve ZLNDL pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini, je s prenosom pravice uporabe v enakem obsegu, kot jo je imel, prenesel na tožnico pravico uporabe, ki je bila že (na podlagi zakona) transformirana v lastninsko pravico. Tožnica je vstopila v pravni položaj prodajalca, ki je bil v času sklenitve prodajne pogodbe ne glede na zemljiškoknjižno stanje lastnik sporne nepremičnine.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - konoplja - zdravstvene težave - količina droge - proizvodnja za lastne potrebe - nedovoljeno gojenje konoplje - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog
Količina zasežene droge (49 sadik oziroma 494,34 gramov) terja zaključek, da prepovedana droga konoplja ni bila namenjena zgolj lastni uporabi za lajšanje zdravstvenih težav, kot to skuša prikazati pritožba. Še zlasti, ker iz obdolženčeve zdravstvene kartoteke izhaja, da je nazadnje bil pri osebnem zdravniku 16. 1. 2007, torej pred več kot desetimi leti.
začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nepopravljiva škoda - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - skupno starševstvo - predodelitev otroka v varstvo in vzgojo - načelo največje otrokove koristi - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj
Toženka nikoli ni zahtevala, da se sistem skupnega skrbništva ponovno vzpostavi, zgolj hipotetična možnost, da bi lahko izvršitev tega dogovora zahtevala v sodni izvršbi, pa za izdajo začasne odredbe o predodelitvi otrok ne zadostuje. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je temeljno načelo, ki ga morajo spoštovati vsi državni organi v vseh postopkih v zvezi z otrokom, načelo največje koristi otroka, zaradi česar bi (bo) moralo tudi izvršilno sodišče presojati, ali je izvršitev sodne odločbe res v skladu s koristjo otrok.
postopek za sodno ureditev meje - skupni stroški postopka - meja
Osnovno načelo povrnitve skupnih stroškov v nepravdnem postopku za določitev meje je, da si mejaši stroške delijo skladno z dolžino svojih meja (139. člen ZNP). Tisti mejaš, ki je imel urejeno sorazmerno daljšo mejo, nosi sorazmerno večji, dolžini meje sorazmeren delež stroškov.
Stranka ne more neomejeno zahtevati razrešitve zagovornika po uradni dolžnosti. Vlaganje predlogov za razrešitev zagovornikov po uradni dolžnosti, na način kot to dela obtožena, in je bil predstavljen v tej odločbi, predstavlja zlorabo instituta razrešitve zagovornika po uradni dolžnosti, torej zlorabo procesne pravice, saj ravnanje obtožene presega mejo upravičenja, ki ga v četrtem odstavku 72. člena ZKP daje obdolžencu, v primeru, če zagovornik ne opravlja svoje dolžnosti v redu. Interes, ki ga obtožena zasleduje s predlogi za razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti, zato ne spada med tista upravičenja, ki jih obsega določba četrtega odstavka 72. člena ZKP.
razmerja med solastniki - uporabnina za nepremičnino - korist - prikrajšanje - preprečitev uporabe nepremičnine - dejansko stanje - izvedensko mnenje - odločanje o pravdnih stroških - delni umik tožbe - ugovor zastaranja
Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženec tožnikom preprečeval uporabo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tisti, ki je del parcele ogradil, pri čemer pa so ograjeni del parcele uporabljali njegovi družinski člani. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilen zaključek, da dovoljenje toženca za uporabo ograjenega dela parcele, dano družinskim članom, pomeni enako, kot če bi toženec stvar uporabljal sam.
neposlovna odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo - zvišanje tožbenega zahtevka - zastaranje odškodninske terjatve - degenerativne spremembe - sprožilni element - upoštevanje davščin
Zastaranje se veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti, sprememba tožbe pa na odločitev o zastaranju ne more vplivati, razen, če se z njo zahteva kakšna nova obveznost oziroma novo nastala škoda.
dvakratna prodaja nepremičnine - odgovornost prodajalca za pravne napake - sankcije za pravne napake - razveza kupoprodajne pogodbe - razveza pogodbe na podlagi zakona - učinki razvezane pogodbe - kondikcijski zahtevek za vračilo že plačanega - splošni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek - zastaranje terjatve - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja
Lastninska pravica tožnice (prve kupke) je bila v zemljiški knjigi izbrisana (je prenehala), ker se je izpolnil razvezni pogoj, pod katerim je bila pridobljena - opravljena je bila že navedena vknjižba na drugega kupca v zavarovanem vrstnem redu. To predstavlja položaj, ko je bila zaradi dvakratne prodaje tožnici stvar (nepremičnina) tožnici "vzeta", zato se pritožbeno sodišče strinja s tožnico, da je bila pogodba med tožnico in prodajalko razdrta po samem zakonu (prvi odstavek 490. člena OZ) in posebna odstopna izjava niti ni bila potrebna.
Tožnica je najkasneje v letu 2010 zvedela za izbris njene lastninske pravice, medtem ko je kondikcijski zahtevek za vrnitev zatrjevane kupnine v višini 60.000,00 EUR vložila več kot pet let kasneje. Presoja, da je zahtevek zastaral, je zato pravilna. Na prodajalkino pripoznavo dolga se tožnica v pritožbi neuspešno sklicuje.
Zaradi zastaranja je bil pravilno zavrnjen tudi zahtevek za povračilo stroškov v zvezi z urejanjem dokumentacije pri nakupu.
Tožbeni zahtevek za plačilo odmene za zatrjevano skrb za I.D. in njeno nego v vrednosti 40.000,00 EUR je glede na tožničino trditveno podlago sodišče prve stopnje pravilno presojalo ob uporabi pravil o neupravičeni obogatitvi.
ZLNDL člen 2.. ZTLR člen 12.. ZPP-UPB3 člen 100, 282.
pravica uporabe na stavbnih zemljiščih - obseg funkcionalnega zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe
V preteklem družbenem sistemu je veljalo, da naj ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem delu (obsegu) družbenega zemljišča, ki zagotavlja normalno rabo in funkcioniranje njegove stavbe. V skladu s tem namenom je tožnik zagotovo potreboval (oziroma potrebuje) ustrezno urejen vhod in dovoz do svoje hiše, parkirne prostore, ograjo, prostor za smeti in podobno, kar si je lahko uredil le na stari parceli št. 1/1 k.o. P. II. Geodetski načrt M. V. res sam po sebi ne dokazuje obsega funkcionalnega zemljišča, vendar pa ustrezno prikazuje prostorsko umeščenost dvorišča ter lokacijo posameznih objektov, ki so na tem zemljišču zgrajeni. Razmerja, nastala v preteklem sistemu, ni mogoče reševati s striktnimi instituti in pravili klasičnega civilnega prava, temveč je treba upoštevati kontekst tedanjih razmer in vse posebnosti konkretnega primera.
SZ-1 člen 24, 24/4, 24/5, 53. ZPP člen 12, 111, 111/4, 458, 458/1.
plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - zavezanec za plačilo - razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki - pogodba o opravljanju upravniških storitev - obveznosti etažnega lastnika - obveznosti najemnika - dejanska uporaba nepremičnine - pravočasnost vloge, vezane na rok - štetje procesnih rokov - prepozna pripravljalna vloga - načelo pomoči prava nevešči stranki - postopek v sporu majhne vrednosti
Na obstoj obveznosti toženca kot etažnega lastnika ne vpliva dejstvo, ali etažni lastnik dejansko uporablja stanovanje in kakšni so razlogi, da ga ne uporablja. Gre za okoliščine, ki sodijo v sfero etažnega lastnika in bi lahko bile upoštevne v razmerju do osebe, ki mu ne izroči stanovanja, niso pa pravno odločilne v razmerju do upravnika večstanovanjske stavbe (tožnice), ki v tej pravdi zahteva povračilo stroškov upravljanja in obratovanja.
pogodba o štipendiranju - tripartitna pogodba - dodiplomsko oziroma podiplomsko izobraževanje - kršitev pogodbe - kršitev pogodbenih obveznosti - rok za zaključek šolanja - obvestilo - povrnitev stroškov za izobraževanje - odlog izpolnitve obveznosti - dogovor o odlogu izpolnitve - oseba, pooblaščena za sklenitev - prenehanje pogodbe - prenehanje pogodbenega razmerja - pravočasna izpolnitev pogodbe - pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - fiksni rok - bistvena sestavina pogodbe - uporaba in razlaga pogodbenih določil - uporaba določil in razlaga spornih določil
Namen konkretnega tripartitnega pogodbenega razmerja je, da štipendisti pridobijo sredstva, ki jim omogočajo lažje izobraževanje, delodajalci, ki jih štipendirajo pa izobražen kader, ki ga potrebujejo, interes štipenditorja pa je, da se pridobljeno znanje štipendistov, ki se izobražujejo (tudi) v tujini, uporabi v domovini oziroma regiji. Med pravdnima strankama je sporno, ali je toženec kršil pogodbene obveznosti in je posledično prišlo do avtomatičnega prenehanja pogodb o štipendiranju, pri čemer je sporno predvsem ali so roki določeni v pogodbah bistvena sestavina pogodbe, kakor tudi ali je pravočasna izpolnitev obveznosti bistvena sestavina pogodbe.
Predložitev potrdil in sporočilo sprememb iz navedenih členov pogodbe, sta ena od bistvenih sestavin pogodbe, ne pa tudi njuna izpolnitev v predpisanem roku.
Bistven končni namen (tudi) konkretnih pogodb o štipendiranju je vrnitev toženca v regijo in zaposlitev pri izbranem delodajalcu, ne pa tudi izpolnitev toženčeve obveznosti v predpisanem roku. To je toženec utemeljeno sklepal že na podlagi dogovarjanj v zvezi s prvim odlogom, ko je bil dodatek k prvi pogodbi o štipendiranju izdan že po tem, ko je bil že vpisan na magistrskem študiju na univerzi v tujini. Da tudi delodajalec in končno tudi tožeča stranka izpolnitve te obveznosti v predpisanem roku, nista štela kot bistveno sestavino pogodbe, kaže tudi dejstvo, da je delodajalec toženca obvestil, da odlogu ne nasprotuje in ga ni pozval na izpolnitev obveznosti, tožeča stranka pa je tudi nadaljevala aktivnosti v zvezi z odlogom toženčeve obveznosti.
Toženec je uspel vzpostaviti dvom, da je izpolnitev obveznosti takoj po zaključku magistrskega študija bistvena sestavina (druge) pogodbe, zato je sodišče prve stopnje upravičeno ugotavljalo skupni namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ) in kot rečeno utemeljeno zaključilo, da ima v konkretnem primeru izpolnitev z zamudo (zaposlitev po končanem doktorskem študiju) za pogodbenike, tudi za delodajalca (kar je bistveno), še vedno smisel.
Štipendijsko razmerje z odhodom v tujino z zaposlitvijo na tuji univerzi za čas tamkajšnjega doktorskega študija ni prenehalo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00029207
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.
odškodnina za neizrabljeni letni dopust - uporaba direktive - sodna praksa Sodišča EU - pravo EU - misija - vojak - delovni čas
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v spornem obdobju in da je s tem kršila pogodbene obveznosti. Na tej podlagi je v pretežnem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za 22 neizrabljenih dni tedenskega počitka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00030136
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 3, 3/1, 8, 8/1, 10, 11.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - Bruseljska uredba IIa - pristojnost slovenskega sodišča v zakonskih sporih - spor iz razmerij med starši in otroki - nedovoljena tožba - zavrženje tožbe - običajno prebivališče - starševska odgovornost - otrokova korist
Upoštevaje razlago določbe v sodbah Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je pojem "običajno prebivališče" treba opredeliti ob upoštevanju okvirja, v katerega so umeščene določbe Uredbe in njenega cilja, zlasti cilja, ki je razviden iz uvodne izjave 12, v skladu s katero so temelji pristojnosti, določeni v tej Uredbi, oblikovani tako, da kar najbolje upoštevajo interese otroka, zlasti merilo povezanosti. Poleg fizične prisotnosti je treba upoštevati tudi druge dejavnike, ki kažejo, da prisotnost ni začasna ali priložnostna, ampak da pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.
Določbe Uredbe Bruselj II a in stališča SEU o vsebini pojma običajno prebivališče utemeljujejo pravilnost stališč v izpodbijanem sklepu, da običajno prebivališče ni nujno isto kot stalno prebivališče in da je za presojo odločilen čas ob vložitvi tožbe.
Neupravičena premestitev otroka ne vpliva na presojo o tem, kje je otrokovo običajno prebivališče.
spor o obsegu zapuščine - prikrajšanje nujnega dednega deleža
Glede na to, da tožnica zatrjuje, da je za časa življenja matere sodedič od nje oziroma od obeh staršev prejel darila, ter hkrati zatrjuje, da je s tem prikrajšan njen dedni delež, sodedič pa prejemu daril oporeka, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da med strankama zapuščinskega postopka obstoji spor glede obsega zapuščine in postopek prekinilo.