Trditve o zavajanju oziroma prevari (če bi bile resnične/izkazane) bi bile lahko podlaga za sodno izpodbijanje v njeni posledici sklenjene pogodbe (49. v zvezi s 94. in 95. členom OZ). Ker do tega ni prišlo, upravičenega razloga za zavračanje plačila iz takšne pogodbe izvirajoče in zapadle obveznosti ni.
dopolnilni sklep o stroških - stroški odgovora na pritožbo - nepotrebni stroški
Odgovor na vloženo pritožbo je bil glede na njeno vsebino in razloge nepotrebna vloga. Ker je bil odgovor na pritožbo tudi glede na razloge izpodbijanega sklepa nekoristen in nepotreben, ga je šteti kot nepotreben strošek, ki ga stranka krije sama.
ZPP člen 7, 214, 214/2, 285. Posebne gradbene uzance (1977) člen 120. ZFPPIPP člen 440, 443, 443/3, 444, 444/1, 444/3, 444/5. OZ člen 285, 285/2, 311, 393, 393/1, 393/3, 619.
podjemna pogodba - pobotna izjava - pobotni ugovor - pobot - postopek prisilne poravnave - izbris pravne osebe iz sodnega registra - izbrisana pravna oseba - pozneje najdeno premoženje izbrisane družbe - najdeno premoženje izbrisane pravne osebe - postopek za uveljavitev pravic izbrisane pravne osebe - delna izpolnitev - prehod terjatve - materialno procesno vodstvo - deljive obveznosti - delitev obveznosti in terjatev - dokazi in izvajanje dokazov - načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku - razpravno načelo
V petem odstavku 444. člena ZFPPIPP je določeno, kako naj ravna sodišče, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Ni pa posebne določbe, ki bi določala, kako naj pritožbeno sodišče postopa s pritožbo, če je bila izdana prvostopenjska sodba, ko je nasprotnica pritožnice še obstajala, in je bila izbrisana šele po izdaji prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je v petem odstavku 444. člena ZFPPIPP zapisano splošno pravilo, kakšen mora biti izid sodnega postopka, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Iz besedila prvega in petega odstavka 444. člena ZFPPIPP je mogoče tudi sklepati, da mora sodišče paziti na obstoj pravne osebe in pravne posledice izbrisa po uradni dolžnosti.
Prvotna tožeča stranka je uveljavljala denarne terjatve. Te so deljive (arg. e drugi odstavek 285. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 393. člena OZ). Če ne bi tožnici pojasnili načina delitve terjatev in temu prilagodili svojih zahtevkov bi to sodne odločitve v stvari sami ne preprečilo v celoti, saj bi se njuno medsebojno materialnopravno razmerje ravnalo po tretjem odstavku 393. člena OZ. Odločitev bi bila mogoča. Medsebojno razmerje pa bi bilo lahko razlog za nadaljnji spor med njima glede delitve terjatve, ki sta jo uveljavljali zoper toženo stranko.
Obdolženec je z nožem z rezilom 18 centimetrov kar dvakrat zamahnil proti oškodovancu, mu prizadejal poškodbo na levi rami in v zgornjem delu leve nadlahti, nato pa je tretjič zamahnil še proti njegovemu prsnemu košu, pred tem pa je vpil, "da ga bo zaklal", "da bo vse pobil", zato je glede na dinamiko dogajanja, dolžino rezila, število zamahov in zamah v del njegovega telesa, kjer se nahajajo življenjsko pomembni organi, utemeljeno sklepati, da je obdolženec ravnal z direktnim in ne eventualnim naklepom.
ZPPreb člen 2.. ZUP člen 89, 89/2, 89/3, 89/5, 96.
pooblaščenec za vročitve - štipendija - bivanje v tujini - sprememba prebivališča
Ker tožnica na naslovu, ki ga je navedla v vlogi za priznanje državne štipendije, tako naslov stalnega prebivališča kot naslova začasnega prebivališča, dejansko ni prebivala, bi morala centru za socialno delo sporočiti spremembo stalnega prebivališča ali naslov za vročanje. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, se tožnica, ker tega ni storila, ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka ni imela podlage za vročanje na naslovu stalnega prebivališča F. Po 96. členu ZUP mora v primeru, če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (prvi odstavek).
Po določbi 89. člena ZUP bi tožnica (ki je bivala v tujini) morala imenovati pooblaščenca za vročanje in o tem obvestiti center za socialno delo. Ker tožnica tega ni storila in ker center za socialno delo ni bil obveščen o spremembi naslova, je dokumente tožnici pravilno v skladu z zakonom vročal na naslov stalnega prebivališča.
ZGas člen 13, 13/4.. ZDSS-1 člen 47, 47/1, 47/2, 53, 53/1, 53/1-1.
kolektivni delovni spor - skladnost splošnega akta z zakonom - poklicni gasilci - upravičeni predlagatelji
Nasprotni udeleženec trdi, da vsak vodja lahko za določeno delo pooblasti drugo osebo. Tako naj bi bilo tudi v obravnavani zadevi, ko vodja (predstojnik) gasilske enote v C., D. za operativno vodenje enote permanentno (stalno, trajno) pooblašča vsakokratnega gasilca s položajno oznako "Gasilec 1".
Da v resnici sploh ne gre za permanentno pooblastilo za vodenje gasilske enote, dokazuje določba osmega odstavka 6. člena Požarnega reda, v katerem je določeno, da ima "Gasilec 1" pristojnost vodenja gasilske enote le v primeru odsotnosti vodje (ne pa vedno, stalno, trajno). Tudi v opisu delovnega mesta Gasilec je določeno, da vodi gasilsko enoto le v odsotnosti vodje. Poleg vsega navedenega Gasilca (s položajno oznako Gasilec 1) sploh ni mogoče pooblastiti za vodenje gasilske enote, saj nima izpolnjenih zahtev iz četrtega odstavka 13. člena ZGas. Na podlagi 12. točke 6. člena Požarnega reda in posebnih zahtev za delovno mesto gasilca se zahteva le izpolnjevanje pogojev iz prvega in drugega odstavka 13. člena ZGas.
Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora delavec, ki dela na delovnem mestu specialist za varnost in varstvo pri delu in opravlja delo predstojnika gasilske enote v C., D., izpolnjevati posebne zahteve, kot jih za vodjo gasilske enote zahteva 13. člen ZGas.
S tem, ko je nasprotni udeleženec v sistemiziranem delovnem mestu Specialist za varnost in varstvo pri delu določil, da je delavec na tem delovnem mestu tudi vodja gasilske enote v C., D. in zadolžen za vodenje, organiziranje in koordiniranje dela gasilcev, je uredil določeno organizacijo delovnega procesa, v katere presojo pa sodišče ne more posegati (razen če bi bila organizacija z zakonom predpisana, nasprotni udeleženec pa bi organiziral delovni proces v nasprotju s tem).
V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, ki ga je potrdilo tudi revizijsko sodišče, da zavarovanec, ki se odloči za uveljavitev zdravstvenih storitev v zasebnem sektorju v Sloveniji, ki nima koncesijske pogodbe z zavodom, torej izven javne zdravstvene mreže izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, ni upravičen do povračila stroškov za zdravstvene storitve. Pravice do povračila stroškov torej praviloma ne more uspešno uveljaviti, ko se za zdravstvene storitve odloči tako, da izstopi iz javnega v zasebni zdravstveni sistem, v katerem storitve plačuje sam.
Vendar slednja pravna posledica ne sme biti absolutna. Podzakonskega 254. člena Pravil OZZ ni dopustno uporabljati na način, da bi prišlo do popolne izvotlitve zakonsko zagotovljene pravice do 100 % plačila zdravstvene storitve iz 1. odst. 23. člena ZZVZZ ter posledično do kršitve 51. člena Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.
Enako velja za materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, po katerem 3. odstavek 256. člena Pravil OZZ ni dopustno tolmačiti na način, da stranka (v konkretnem primeru tožnik) ni upravičena do povračila stroškov zdravstvenih storitev iz razloga, ker jih je zanj plačala tretja oseba oz. humanitarna organizacija z donacijskimi sredstvi. Po pravilih OZ lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi tretja oseba (271. člen), terjatev pa preide na izpolnitelja, razen če sta se dolžnik in tretji dogovorila drugače (274. člen). S plačilom tretjega preneha obveznost v razmerju med dolžnikom (v konkretnem primeru tožnikom) in upnikom (v konkretnem primeru zasebnim izvajalcem), hkrati pa nastane razmerje med izpolniteljem ter tožnikom. Tudi po stališču pritožbenega sodišča s tem, ko je stroške nevrofizioterapij zasebnemu izvajalcu plačal H., ni prenehala obveznost tožene stranke do tožnika.
odškodninska odgovornost - opustitev dolžne skrbnosti - gostinski lokal
Tožnica je nepravilno uporabila predmetni podest, ker ga je uporabila za ples in na način, da je premagala višinsko razliko najmanj 1 meter od podesta do tal in zlezla na podest, čeprav za dostop nanj ni bilo stopnic in čeprav je videla, da služi za odlaganja hrane in pijače in čeprav so bile na podestu nalepke za nevarnost padca, ki jih je lahko videla najkasneje ob tem, ko se je vzpela na podest in čeprav je na njem že plesala njena prijateljica.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00028464
ZIL-1 člen 121, 123, 123/1, 123/1-a, 123/2, 123/2-b, 123/2-c, 123/7, 123a. ZIZ člen 15, 272. Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine člen 50. ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-8.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - nedenarna terjatev - nov predlog za izdajo začasne odredbe - obstoj negativne procesne predpostavke - (ne)učinek res iudicata - trditveno in dokazno breme pri začasni odredbi - kršitev patentnih pravic - verjetnost upnikove terjatve - evropski patent - težko nadomestljiva škoda - materialna škoda - moralna škoda - relevantni trg - hujše neugodne posledice, kot bi nastale upniku - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - materialno procesno vodstvo - pravica do izjave stranke
Tudi če je bil dejansko kršen patent upnika, do česar se glede na tek tega postopka sodišče druge stopnje ne opredeljuje, ni koncept začasne odredbe zastavljen tako, da bi zadoščalo le, da bi bila ugotovljena verjetnost upnikove terjatve brez izkazane težko nadomestljive škode ali tehtanja neugodnih posledic za stranki.
Le matematični izračun v konkretnem primeru ne more dati celovite slike pri tehtanju potencialnih škod strankama postopka. Dolžniku bi nedvomno nastala tudi škoda v višini stroškov ustavitve prodaje in trženja, predvsem pa v tako majhni državi kot je Slovenija, bi bile nepopravljive posledice v obliki okrnitve dobrega imena in ugleda družbe, kot jo uživa dolžnik v Republiki Sloveniji, ne le v očeh splošne, ampak tudi v očeh strokovne javnosti.
V tej zadevi nobena od strank ni podala zadostnih navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločalo v zadevi. Sodišče prve stopnje je to spregledalo in pri tožniku ustvarilo vtis, da so navedbe zadostne (oziroma je prav zato, ker predhodno ni bilo izvedeno materialno procesno vodstvo, toleriralo nekatere sicer prepozne navedbe), tožena stranka pa na pomanjkljivosti ni izrecno opozarjala. Odločitev pritožbenega sodišča, da navedbe niso bile zadostne, oziroma, da niso bile pravočasne, bi v opisani procesni situaciji pomenila sodbo presenečenja in kršitev pravice strank do poštenega sojenja. Po drugi strani pa toženi stranki zaradi pomanjkljivih navedb tožeče stranke ni mogoče očitati, da ni podala vseh ugovorov, ki bi jih lahko in ki bi jih morala. Pritožbeno sodišče je zato moralo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek, v katerem bosta imeli obe stranki možnost podati dodatne navedbe glede na zamejitev spora, kot je povzeta v prejšnji točki te obrazložitve.
Unovčitev izvršnice, ki vsebuje vse zakonske sestavine iz 39. člena ZPreZP-1 in je nastopila njena zapadlost, je namreč nepogojna, saj velja neizpodbitna domneva, da izvršnica vsebuje nepreklicno pooblastilo dolžnika (izdajatelja izvršnice) upniku, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme dolžnikovih denarnih sredstev v skladu z izvršnico in nepreklicno soglasje dolžnika vsem ponudnikom plačilnih storitev za izvršitev take transakcije (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1). Vendar pa mora za uspešno uveljavitev svojega zahtevka doseči ugotovitev, da je izvršnica v celoti ali deloma (za določen znesek) neveljavna. Vse dokler izvršilni naslov, v obravnavani zadevi izvršnica, ni spremenjena, izrečena za nično ali neveljavno, namreč učinkuje z vsebino, kakršna iz nje izhaja in predpostavlja, da je bila unovčitev izvršnice utemeljena. Vse dokler izvršilni naslov obstoji, obstoji tudi pravna podlaga za obveznost, ki iz njega izhaja, zato je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve mogoč šele tedaj, ko pravna podlaga, na podlagi katere je bila obveznost izpolnjena, v celoti ali deloma odpade (190. člen OZ).
Ker je torej prvenstveno treba upoštevati strankino pravico do proste izbire (saj gre v odnosu med stranko in odvetnikom za zaupno razmerje) in stranke ni mogoče omejevati le na izbiro odvetnika s pisarno v kraju sodišča, niti ni mogoče stranki očitati, da bi pravico izbire zlorabila, oziroma ne gre za nerazumno izbiro, potni stroški odvetnika in odsotnost iz pisarne pa nedvomno sodijo med potrebne izdatke, je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo.
postopek prisilne poravnave - namen postopka prisilne poravnave - člani upniškega odbora - imenovanje članov upniškega odbora - ožje povezane osebe - povezane družbe - nasprotje interesov
V postopku prisilne poravnave med insolventnim dolžnikom oziroma njegovimi lastniki na eni strani in dolžnikovimi upniki na drugi strani obstoji konstantno nasprotje interesov. Dolžnikov interes je razbremeniti se insolventnosti, interes njegovih lastnikov je obdržati nezmanjšane poslovne deleže, interes upnikov pa je iztržiti čim višje poplačilo svojih terjatev. Da bi se to nasprotje interesov ohranilo, je sodna praksa prebila strogo formalna določila o prepovedi imenovanja posameznih upnikov v upniški odbor iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP.
Ob upoštevanju sodne prakse je na podlagi 2. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, ki ne dela razlike med direktorjem insolventnega dolžnika in lastnikom njegovega poslovnega deleža (če je lastništvo tega deleža višje od 0,5%), ter ob upoštevanju 5. točke 78. člena ZFPPIPP, po prepričanju pritožbenega sodišča v tem postopku podana ovira za imenovanje upnika T. d. o. o. v UO. Upnik T. d. o. o. je v UO naveden kot prvi, torej kot največji upnik insolventnega dolžnika. Lastnika 100 odstotnega poslovnega deleža te družbe sta C. C. in B. B., ki sta oče in sin. Slednji je tudi direktor tega upnika. Kot taka se štejeta za ožje povezano osebo s B. B. Ta pa je skupaj z A. A. samim, eden od edinih dveh družbenikov edinega lastnika insolventnega dolžnika, to je družbe K. d. o. o. B. B. je hkrati tudi direktor te družbe.
Predlagatelj ne more izpodbijati Splošnih dogovorov za leto 2017 in 2018 v kolektivnem sporu in uveljavljati nezakonitosti izvrševanja, kot tudi neskladnosti z zakonom in Kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike v RS.
zmanjšanje odškodnine - vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo
Sodišče prve stopnje je zaključek o neizpoljenosti pogojev za zmanjšanje plačila odškodnine po prvem odstavku 170. člena OZ, in sicer neizpolnjevanja pogoja, da škode ni povzročil namenoma ali s hudo malomarnostjo, sprejelo na podlagi ugotovive, da je bil prvotoženec v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 5. točki v zvezi s 3. in 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 in upoštevaje 14. člen ZPP ter s tem vezanost pravdnega sodišča na obstoj kaznivega dejanja.
Pojem krivde in njenih oblik v civilnem in kazenskem postopku se ne pokrivata.
14. člen ZPP določa vezanost civilnega sodišča na ugotovitve kazenskega sodišča glede vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastankom določene posledice. Že iz tega pa izhaja neutemeljenost trditev, da bi naj bil vzrok smrti v nepravočasnem nudenju zdravniške pomoči takoj po prometni nesreči, da je med ravnanjem prvotoženca in smrtjo bila pretrgana vzročna zveza oziroma med njima ni vzročne zveze.
Določilo 41. člena OZ, ki ureja povračilni zahtevek (regres), tako temelji na kršitvi pravila o obvezni sklenitvi zavarovalne pogodbe, ki ga sicer določa 2. člen ZOZP, ki določa, da mora lastnik prevoznega sredstva skleniti obvezno zavarovanje preden začne prevozno sredstvo uporabljati v prometu in zavarovanje obnavljati, dokler je prometno sredstvo v uporabi.
Določila OZ omogočajo možnost razbrementive odškodninske odgovornosti lastnika vozila, kateremu je bilo vozilo protipravno odvzeto (151. člen OZ).
Solidarnost po 186. členu OZ izhaja iz lastnih ravnanj oseb (solidarnih zavezancev), ki so oškodovancu povzročili škodo in v položajih, kot jih opredeljuje ta člen. Solidarnost obveznosti pa je lastnost obveznosti, ki jo opredeljuje 395. člen OZ in ki sama po sebi ne ustvarja podlage za nastanek obveznosti solidarnega dolžnika.
plačilo denarne obveznosti preko banke - potrošnik - pomota pri nakazilu dolgovanega zneska - skrbnost dobrega strokovnjaka
Dejstvo je, da je toženka potrošnica, tožnica pa je močnejša stranka, ki vsakodnevno prejema nakazila svojih naročnikov ter ni storila vsega, kar bi lahko, da bi pred vložitvijo predloga za izvršbo ugotovila, ali je bil dolg poplačan ali ne.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030176
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-10, 371/2, 385, 285c, 285c-3, 344, 397. KZ-1 člen 314, 314/1, 115, 115/1, 34, 34/2.
razveljavljena sodba sodišča prve stopnje - novo sojenje pred drugim sodnikom - načelo prepovedi reformatio in peius - sprememba obtožbe v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe - sprememba obtožbe v škodo obtoženca - priznanje krivde - sprememba opisa kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - kaznivo dejanje poskus uboja - določen opis kaznivega dejanja
Imata pa pritožbi prav, ko ugotavljata, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju s sodbo bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z obsodilnim izrekom po spremenjeni obtožnici je kršen institut prepovedi reformatio in peius (spremembe na slabše), uzakonjen v 385. členu ZKP, ki je v korist obdolženca. Na glavni obravnavi sme tožilec spremeniti obtožbo, če oceni, da je sprememba potrebna, le da v primeru ponovnega sojenja, ki poteka po pritožbi obrambe, ne sme preseči okvira prejšnje obtožbe v škodo obdolženca oziroma jo zanj spremeniti na slabše (člen 385 ZKP). Ima pa zagovornica prav, ko v pritožbi ugotavlja, da sodišče prve stopnje po spremembi obtožbe in njeni predstavitvi na glavni obravnavi dne 17. 4. 2019 ni opravilo njene kontrole ter je dopustilo, da je obdolženi priznal krivdo po zanj na slabše spremenjeni obtožbi, kar je bilo v nasprotju z institutom reformatio in peius. Priznanje krivde obdolženca pa ne dopušča, da bi sodišče po podanem priznanju posegalo v opis dejanja, za katerega je obdolženec krivdo priznal. V takem primeru, če to stori, in sicer na način, da v opisu kaj spremeni, iz njega kaj izpusti ali opis s čim dopolni, se priznanje krivde obdolženca ne nanaša več na v obtožbi opisano kaznivo dejanje, temveč na drugačno dejanje, od tistega, za katerega krivdo je obdolženi priznal. S posegom v opis kaznivega dejanja na enega od že obrazloženih načinov sodišče posredno pokaže, da dejanje, za katerega krivdo je obdolženi priznal, ni v celoti podprto z dokazi, saj sicer do posega ne bi prišlo. Navedeno pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP za sprejem priznanja.
Tožniku tako ni bila kršena ustavna pravica do zasebnosti, prav tako pa tudi ne pravica iz 8. člena EKČP. Nadzor nad tožnikovo bolniško odsotnostjo je bil opravljen skladno z določbami ZDD-1 in tudi OZ.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravica delavca po določbi 2. odstavka 85. člena ZDR-1, da se zagovarja, ni omejena le na podajo ustnega zagovora, saj lahko delavec poda tudi pisni zagovor, prav tako pa je pravilno tudi stališče, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna izvajati dokazov, saj zagovor ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga in dokazovanju. Tožnik bi lahko tudi v zvezi s poročilom detektivske agencije podal pisno stališče, vendar pa tega ni storil. Tožena stranka je tožniku tudi po podaji pisnega zagovora, iz katerega izhaja, da ta ne predstavlja celotnega zagovora in da ga želi še ustno dopolniti, zagovor preložila. Tako je tožniku omogočila, da bi se lahko izjavil tudi o poročilu detektivske agencije in s tem v celoti ravnala skladno z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1.
Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah zavzelo stališče, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje že "gola" nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak mora iti za hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede na to, da v obravnavanem primeru zatrjevana škoda ni nastala kot posledica nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja tožene stranke, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Ob ugotovitvi, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, pa presoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, ni potrebna.