zastaranje kazenskega pregona - absolutno zastaranje kazenskega pregona - pretrganje zastaranja - pretrganje zastaranja kazenskega pregona - nedosegljivost obdolženega - bolezen obdolženca - sposobnost obdolženca sodelovati v kazenskem postopku
Dejstvo, da je zakonodajalec v drugem odstavku 91. člena KZ-1 uredil rok za novo sojenje po razveljaviti pravnomočne sodbe v postopku za izredno pravno sredstvo, ne pomeni, da se tretji in četrti odstavek 91. člena KZ-1 nanašata le na drugi odstavek istega člena. Slednja dva odstavka sta uporabna tako pri dveletnem roku za novo sojenje, kot pri rokih za zastaranje kazenskega pregona iz 90. člena KZ-1.
Bolezen je lahko razlog za nedosegljivost obdolženca za državne organe in razlog za pretrganje zastaranja.
Odločba ZZZS o začasni nezmožnosti za delo ne pomeni že avtomatično, da je obdolženec nesposoben biti prisoten in aktivno sodelovati v kazenskem postopku. V tako kompleksnem primeru sodišče prve stopnje ni razpolagalo z zadostnim medicinskim znanjem, da bi lahko sámo zanesljivo ocenilo, da obdolženec ni sposoben sodelovanja v postopku. Ker je sodišče s pomočjo izvedenstva zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec z omejitvami sposoben sodelovati v postopku le od izdelave izvedenskega mnenja dalje, ne pa tudi za nazaj, obstaja resen dvom v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da obdolženec v obdobju od 11. 10. 2018 do 29. 4. 2019, ko je sodišče pridobilo izvedensko mnenje, niti z omejitvami (lahko tudi večjimi kot izhajajo iz izvedenega menja) ni bil sposoben sodelovanja. Posledično obstaja tudi dvom, ali je bilo zastaranje kazenskega pregona sploh pretrgano.
ZDR-1 člen 10.. ZDSS-1 člen 6a, 6c, 23, 44, 53.. ZPP člen 105, 108, 180, 274.. ZKolP člen 20.
kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je predlagatelju glede razporedov dežurstev, dela, nujne medicinske pomoči ipd. pravilno pojasnilo, da to niso splošni akti delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1 in zato tudi ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Pri tem je tudi menilo, da bi tovrstne listine lahko bile predmet individualnega delovnega spora, kar pa ne drži (274. člen ZPP), saj so lahko le del trditvene podlage oziroma dokaznega gradiva v zvezi z dopustnim predmetom spora.
OZ člen 101, 435, 464, 470, 472, 496, 500. ZPP člen 443, 443/1, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi - prodajna pogodba - odgovornost prodajalca za stvarne napake - odstop od pogodbe - obvestilo o napakah
Iz pritožbenih navedb je mogoče smiselno razbrati grajanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato pritožbeno sodišče navedb toženke, s katerimi ta izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ni presojalo.
Tožniku tako ni bila kršena ustavna pravica do zasebnosti, prav tako pa tudi ne pravica iz 8. člena EKČP. Nadzor nad tožnikovo bolniško odsotnostjo je bil opravljen skladno z določbami ZDD-1 in tudi OZ.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravica delavca po določbi 2. odstavka 85. člena ZDR-1, da se zagovarja, ni omejena le na podajo ustnega zagovora, saj lahko delavec poda tudi pisni zagovor, prav tako pa je pravilno tudi stališče, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna izvajati dokazov, saj zagovor ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga in dokazovanju. Tožnik bi lahko tudi v zvezi s poročilom detektivske agencije podal pisno stališče, vendar pa tega ni storil. Tožena stranka je tožniku tudi po podaji pisnega zagovora, iz katerega izhaja, da ta ne predstavlja celotnega zagovora in da ga želi še ustno dopolniti, zagovor preložila. Tako je tožniku omogočila, da bi se lahko izjavil tudi o poročilu detektivske agencije in s tem v celoti ravnala skladno z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL00028129
ZPP člen 319, 319/3, 343, 343/4. OZ člen 101, 102, 125, 125/1, 251, 251/5, 299, 299/1, 319, 319/1, 336, 336/1, 349, 378, 378/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 55.
gradbena pogodba - izplačilo zadržanih sredstev - začasna situacija - terjatve iz gospodarskih pogodb - ugovor zastaranja - začetek teka zastaranja - ugovor nezapadlosti - prevzem dela - ugovor sočasnosti izpolnitve - ugovor ogroženosti - procesni pobotni ugovor - pogodbena kazen zaradi zamude - dogovor o pogodbeni kazni - izročitev bančne garancije - relativnost pogodbenih razmerij - upnikove pravice - sprejem izpolnitve - uzance
Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. S I. točko izreka izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in v tem delu postopek nadaljevalo kot po tožbi. Ker takšna odločitev nima vpliva na uspeh v pravdi nobene od strank, tožena stranka za pritožbo zoper to odločitev nima pravnega interesa.
Ugovor sočasnosti izpolnitve oziroma ugovor ogroženosti bi lahko tožena stranka v tej zadevi podala le v zvezi z glavno obveznostjo tožeče stranke. To pa je tožeča stranka že izpolnila. Jamčevanje za solidnost gradnje, ki nujno sledi že opravljeni izpolnitvi, tudi (na podlagi zakona) ni v nobeni zvezi z zapadlostjo terjatve na plačilo (preostanka) opravljenega dela.
Za razmerja obligacijskega prava velja načelo relativnosti. S. B. s. p. je bil pogodbena stranka tožeče stranke. Zato bi lahko njegova odpoved plačilu za opravljeno delo učinkovala le v razmerju do njegove pogodbene stranke, to je tožeče stranke, na pogodbeno ceno, dogovorjeno med pravdnima strankama, pa ne bi imela vpliva. Tožena stranka bi lahko terjatev v višini vrednosti del, ki jih je opravil podizvajalec tožeče stranke, v procesni pobot uveljavljala le, če bi trdila, da ji je S. B. to terjatev odstopil.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da možnost zahtevati pogodbeno kazen do končnega obračuna, še ne pomeni, da upniku, ki je izpolnitev sprejel, ne bi bilo treba nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pri uveljavljanju pogodbene kazni je namreč treba ločiti izjavo, s katero upnik dolžnika opozori, da si pridržuje pravico do uveljavljanja (in mora biti podana nemudoma, ko sprejme izpolnitev) ter samo uveljavitvijo kazni (do katere pa lahko pride tudi kasneje, skladno s 55. uzanco PGU najkasneje do končnega obračuna).
Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/11.. ZJU člen 75, 77.
nadurno delo
Javni uslužbenec mora biti seznanjen z zahtevano delovno obveznostjo (številom ur, ki ga je dolžan opraviti), torej ga mora delodajalec v primeru, da se odloči ugotovljeni primanjkljaj v referenčnem obdobju prenesti v naslednje referenčno obdobje, obvestiti o tem prenosu in posledično povečani delovni obveznosti v naslednjem referenčnem obdobju. To mora biti (sproti) razvidno tudi v evidencah, ki jih vodi delodajalec.
Ker prenehanje delovnega razmerja pri MORS na podlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev, bi moral toženec tožnici odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu izplačati najkasneje v 30 dneh po obračunskem dnevu 30. 4. 2014 (glede na popolno zahtevo 28. 4. 2014), torej najkasneje 30. 5. 2014. Toženec je bil od 31. 5. 2014 dalje s plačilom v zamudi vse do dneva izplačila 11. 8. 2016, zato je tožnici dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. V glavnici, od katere so bile dosojene zakonske zamudne obresti, naknadno vplačane mesečne premije poklicnega zavarovanja niso bile upoštevane.
ZKP člen 92, 92/1, 92/1-1, 94, 94/1. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
stroški kazenskega postopka - krivdni stroški - kontradiktornost postopka - pravna jamstva v kazenskem postopku - stroški za vročanje pisanj - sodne počitnice - odločitev o pritožbi na seji
Vendar pa se v zvezi z izpodbijanim sklepom obdolžencu ni očitalo kaznivo dejanje, temveč se mu je naložilo plačilo krivdno povzročenih stroškov, pri čemer pa ni pravne podlage, da bi sodišče pred izdajo take odločbe vabilo procesne udeležence na zaslišanje in morebitno izvajanje dokazov, kot se za to zmotno zavzema obdolženec. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo namreč procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Na splošno velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti, oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Ob tem je treba poudariti, da je dvigovanje pošte in odzivanje na sodna pisanja že splošna državljanska dolžnost, ki bi glede na izobraženost in družbeni status obdolženca morala biti še toliko bolj samoumevna. Kljub vsemu pa obdolženec niti ne pojasni, kateri naj bi bili opravičljivi razlogi, da sodnih pisanj ni dvignil.
zmanjšanje odškodnine - vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo
Sodišče prve stopnje je zaključek o neizpoljenosti pogojev za zmanjšanje plačila odškodnine po prvem odstavku 170. člena OZ, in sicer neizpolnjevanja pogoja, da škode ni povzročil namenoma ali s hudo malomarnostjo, sprejelo na podlagi ugotovive, da je bil prvotoženec v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 5. točki v zvezi s 3. in 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 in upoštevaje 14. člen ZPP ter s tem vezanost pravdnega sodišča na obstoj kaznivega dejanja.
Pojem krivde in njenih oblik v civilnem in kazenskem postopku se ne pokrivata.
14. člen ZPP določa vezanost civilnega sodišča na ugotovitve kazenskega sodišča glede vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastankom določene posledice. Že iz tega pa izhaja neutemeljenost trditev, da bi naj bil vzrok smrti v nepravočasnem nudenju zdravniške pomoči takoj po prometni nesreči, da je med ravnanjem prvotoženca in smrtjo bila pretrgana vzročna zveza oziroma med njima ni vzročne zveze.
Določilo 41. člena OZ, ki ureja povračilni zahtevek (regres), tako temelji na kršitvi pravila o obvezni sklenitvi zavarovalne pogodbe, ki ga sicer določa 2. člen ZOZP, ki določa, da mora lastnik prevoznega sredstva skleniti obvezno zavarovanje preden začne prevozno sredstvo uporabljati v prometu in zavarovanje obnavljati, dokler je prometno sredstvo v uporabi.
Določila OZ omogočajo možnost razbrementive odškodninske odgovornosti lastnika vozila, kateremu je bilo vozilo protipravno odvzeto (151. člen OZ).
Solidarnost po 186. členu OZ izhaja iz lastnih ravnanj oseb (solidarnih zavezancev), ki so oškodovancu povzročili škodo in v položajih, kot jih opredeljuje ta člen. Solidarnost obveznosti pa je lastnost obveznosti, ki jo opredeljuje 395. člen OZ in ki sama po sebi ne ustvarja podlage za nastanek obveznosti solidarnega dolžnika.
Unovčitev izvršnice, ki vsebuje vse zakonske sestavine iz 39. člena ZPreZP-1 in je nastopila njena zapadlost, je namreč nepogojna, saj velja neizpodbitna domneva, da izvršnica vsebuje nepreklicno pooblastilo dolžnika (izdajatelja izvršnice) upniku, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme dolžnikovih denarnih sredstev v skladu z izvršnico in nepreklicno soglasje dolžnika vsem ponudnikom plačilnih storitev za izvršitev take transakcije (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1). Vendar pa mora za uspešno uveljavitev svojega zahtevka doseči ugotovitev, da je izvršnica v celoti ali deloma (za določen znesek) neveljavna. Vse dokler izvršilni naslov, v obravnavani zadevi izvršnica, ni spremenjena, izrečena za nično ali neveljavno, namreč učinkuje z vsebino, kakršna iz nje izhaja in predpostavlja, da je bila unovčitev izvršnice utemeljena. Vse dokler izvršilni naslov obstoji, obstoji tudi pravna podlaga za obveznost, ki iz njega izhaja, zato je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve mogoč šele tedaj, ko pravna podlaga, na podlagi katere je bila obveznost izpolnjena, v celoti ali deloma odpade (190. člen OZ).
Ker je torej prvenstveno treba upoštevati strankino pravico do proste izbire (saj gre v odnosu med stranko in odvetnikom za zaupno razmerje) in stranke ni mogoče omejevati le na izbiro odvetnika s pisarno v kraju sodišča, niti ni mogoče stranki očitati, da bi pravico izbire zlorabila, oziroma ne gre za nerazumno izbiro, potni stroški odvetnika in odsotnost iz pisarne pa nedvomno sodijo med potrebne izdatke, je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo.
postopek prisilne poravnave - namen postopka prisilne poravnave - člani upniškega odbora - imenovanje članov upniškega odbora - ožje povezane osebe - povezane družbe - nasprotje interesov
V postopku prisilne poravnave med insolventnim dolžnikom oziroma njegovimi lastniki na eni strani in dolžnikovimi upniki na drugi strani obstoji konstantno nasprotje interesov. Dolžnikov interes je razbremeniti se insolventnosti, interes njegovih lastnikov je obdržati nezmanjšane poslovne deleže, interes upnikov pa je iztržiti čim višje poplačilo svojih terjatev. Da bi se to nasprotje interesov ohranilo, je sodna praksa prebila strogo formalna določila o prepovedi imenovanja posameznih upnikov v upniški odbor iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP.
Ob upoštevanju sodne prakse je na podlagi 2. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, ki ne dela razlike med direktorjem insolventnega dolžnika in lastnikom njegovega poslovnega deleža (če je lastništvo tega deleža višje od 0,5%), ter ob upoštevanju 5. točke 78. člena ZFPPIPP, po prepričanju pritožbenega sodišča v tem postopku podana ovira za imenovanje upnika T. d. o. o. v UO. Upnik T. d. o. o. je v UO naveden kot prvi, torej kot največji upnik insolventnega dolžnika. Lastnika 100 odstotnega poslovnega deleža te družbe sta C. C. in B. B., ki sta oče in sin. Slednji je tudi direktor tega upnika. Kot taka se štejeta za ožje povezano osebo s B. B. Ta pa je skupaj z A. A. samim, eden od edinih dveh družbenikov edinega lastnika insolventnega dolžnika, to je družbe K. d. o. o. B. B. je hkrati tudi direktor te družbe.
ZGas člen 13, 13/4.. ZDSS-1 člen 47, 47/1, 47/2, 53, 53/1, 53/1-1.
kolektivni delovni spor - skladnost splošnega akta z zakonom - poklicni gasilci - upravičeni predlagatelji
Nasprotni udeleženec trdi, da vsak vodja lahko za določeno delo pooblasti drugo osebo. Tako naj bi bilo tudi v obravnavani zadevi, ko vodja (predstojnik) gasilske enote v C., D. za operativno vodenje enote permanentno (stalno, trajno) pooblašča vsakokratnega gasilca s položajno oznako "Gasilec 1".
Da v resnici sploh ne gre za permanentno pooblastilo za vodenje gasilske enote, dokazuje določba osmega odstavka 6. člena Požarnega reda, v katerem je določeno, da ima "Gasilec 1" pristojnost vodenja gasilske enote le v primeru odsotnosti vodje (ne pa vedno, stalno, trajno). Tudi v opisu delovnega mesta Gasilec je določeno, da vodi gasilsko enoto le v odsotnosti vodje. Poleg vsega navedenega Gasilca (s položajno oznako Gasilec 1) sploh ni mogoče pooblastiti za vodenje gasilske enote, saj nima izpolnjenih zahtev iz četrtega odstavka 13. člena ZGas. Na podlagi 12. točke 6. člena Požarnega reda in posebnih zahtev za delovno mesto gasilca se zahteva le izpolnjevanje pogojev iz prvega in drugega odstavka 13. člena ZGas.
Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora delavec, ki dela na delovnem mestu specialist za varnost in varstvo pri delu in opravlja delo predstojnika gasilske enote v C., D., izpolnjevati posebne zahteve, kot jih za vodjo gasilske enote zahteva 13. člen ZGas.
S tem, ko je nasprotni udeleženec v sistemiziranem delovnem mestu Specialist za varnost in varstvo pri delu določil, da je delavec na tem delovnem mestu tudi vodja gasilske enote v C., D. in zadolžen za vodenje, organiziranje in koordiniranje dela gasilcev, je uredil določeno organizacijo delovnega procesa, v katere presojo pa sodišče ne more posegati (razen če bi bila organizacija z zakonom predpisana, nasprotni udeleženec pa bi organiziral delovni proces v nasprotju s tem).
delitev solastne stvari v nepravdnem postopku - predhodno vprašanje
Po določilu prvega odstavka 9. člena ZNP mora nepravdno sodišče za odločitev o potrebnosti prekinitve nepravdnega postopka predhodno presoditi, ali gre glede na trditve udeležencev za sporna dejstva, ki bi (glede na materialnopravna pravila) lahko vplivala na velikost lastninskih deležev udeležencev na predmetu delitve ali na to, ali je predmet delitve sploh lahko predmet delitve med udeleženci.
V primeru umika tožbe je potrebno glede vprašanja, ali je stranka upravičena do povračila stroškov, uporabiti določbo 158. člena ZPP, kjer je določeno, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Iz sodne prakse izhaja, da se navedena določba uporablja tudi za primer, ko tožena stranka že po vloženi tožbi izpolni svoj zahtevek, tožeča stranka pa tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
Glede na ugotovljena dejstva o ravnanju zdravnice operaterke v zvezi s podajanjem pojasnilne dolžnosti tožnici je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica privolila (podala pravno učinkovito privolitev) v operacijo s podpisom tega obrazca (obrazca v prilogi B 5), da se je s podpisom le-tega zmogla seznaniti z na obrazcu opisanimi vsemi najpogostejšimi in običajnimi zapleti, ki se lahko zgodijo ob operaciji ali kasneje po sami operaciji.
Vprašanje, ali je bila izpolnjena, oziroma pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost zdravnice operaterke, je pravno vprašanje in ne dejansko vprašanje, zato odgovor nanj ni v pristojnosti izvedenca medicinske stroke (niti zdravnice operaterke), temveč v pristojnosti sodišča.
Toženkine zahteve za povračilo pravdnih stroškov, o kateri odloča sodišče (prvi odstavek 163. člen ZPP) po določenih postopkovnih pravilih, ni mogoče šteti kot nedopustno uveljavljanje medsebojnega zahtevka strank v smislu dogovora iz sporazuma.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - razvezni pogoj
Odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 12. 6. 2014 opr. št. I Pd 1254/2017 z dne 12. 6. 2018 je postala pravnomočna šele z odločitvijo pritožbenega sodišča s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 205/2018 z dne 13. 8. 2018, ko je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Takrat je nastopil razvezni pogoj iz 91. člena ZDR-1. Tožnik je torej v času, ko je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 7. 2017, dejansko opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017. Ta pogodba je v tem obdobju veljala, zato sta jo obe stranki imeli pravico odpovedati in jo je zato tožena stranka tudi lahko odpovedala.
Sodišče prve stopnje pa bi moralo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 21. 7. 2017 po vsebini presojati tudi glede očitanih dogodkov iz obdobja v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017, česar pa, zaradi napačnega materialno pravnega zaključka, da pogodba ni veljala, ni storilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030176
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-10, 371/2, 385, 285c, 285c-3, 344, 397. KZ-1 člen 314, 314/1, 115, 115/1, 34, 34/2.
razveljavljena sodba sodišča prve stopnje - novo sojenje pred drugim sodnikom - načelo prepovedi reformatio in peius - sprememba obtožbe v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe - sprememba obtožbe v škodo obtoženca - priznanje krivde - sprememba opisa kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - kaznivo dejanje poskus uboja - določen opis kaznivega dejanja
Imata pa pritožbi prav, ko ugotavljata, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju s sodbo bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z obsodilnim izrekom po spremenjeni obtožnici je kršen institut prepovedi reformatio in peius (spremembe na slabše), uzakonjen v 385. členu ZKP, ki je v korist obdolženca. Na glavni obravnavi sme tožilec spremeniti obtožbo, če oceni, da je sprememba potrebna, le da v primeru ponovnega sojenja, ki poteka po pritožbi obrambe, ne sme preseči okvira prejšnje obtožbe v škodo obdolženca oziroma jo zanj spremeniti na slabše (člen 385 ZKP). Ima pa zagovornica prav, ko v pritožbi ugotavlja, da sodišče prve stopnje po spremembi obtožbe in njeni predstavitvi na glavni obravnavi dne 17. 4. 2019 ni opravilo njene kontrole ter je dopustilo, da je obdolženi priznal krivdo po zanj na slabše spremenjeni obtožbi, kar je bilo v nasprotju z institutom reformatio in peius. Priznanje krivde obdolženca pa ne dopušča, da bi sodišče po podanem priznanju posegalo v opis dejanja, za katerega je obdolženec krivdo priznal. V takem primeru, če to stori, in sicer na način, da v opisu kaj spremeni, iz njega kaj izpusti ali opis s čim dopolni, se priznanje krivde obdolženca ne nanaša več na v obtožbi opisano kaznivo dejanje, temveč na drugačno dejanje, od tistega, za katerega krivdo je obdolženi priznal. S posegom v opis kaznivega dejanja na enega od že obrazloženih načinov sodišče posredno pokaže, da dejanje, za katerega krivdo je obdolženi priznal, ni v celoti podprto z dokazi, saj sicer do posega ne bi prišlo. Navedeno pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP za sprejem priznanja.
ZPPreb člen 2.. ZUP člen 89, 89/2, 89/3, 89/5, 96.
pooblaščenec za vročitve - štipendija - bivanje v tujini - sprememba prebivališča
Ker tožnica na naslovu, ki ga je navedla v vlogi za priznanje državne štipendije, tako naslov stalnega prebivališča kot naslova začasnega prebivališča, dejansko ni prebivala, bi morala centru za socialno delo sporočiti spremembo stalnega prebivališča ali naslov za vročanje. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, se tožnica, ker tega ni storila, ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka ni imela podlage za vročanje na naslovu stalnega prebivališča F. Po 96. členu ZUP mora v primeru, če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (prvi odstavek).
Po določbi 89. člena ZUP bi tožnica (ki je bivala v tujini) morala imenovati pooblaščenca za vročanje in o tem obvestiti center za socialno delo. Ker tožnica tega ni storila in ker center za socialno delo ni bil obveščen o spremembi naslova, je dokumente tožnici pravilno v skladu z zakonom vročal na naslov stalnega prebivališča.