V primeru umika tožbe je potrebno glede vprašanja, ali je stranka upravičena do povračila stroškov, uporabiti določbo 158. člena ZPP, kjer je določeno, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Iz sodne prakse izhaja, da se navedena določba uporablja tudi za primer, ko tožena stranka že po vloženi tožbi izpolni svoj zahtevek, tožeča stranka pa tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
delitev solastne stvari v nepravdnem postopku - predhodno vprašanje
Po določilu prvega odstavka 9. člena ZNP mora nepravdno sodišče za odločitev o potrebnosti prekinitve nepravdnega postopka predhodno presoditi, ali gre glede na trditve udeležencev za sporna dejstva, ki bi (glede na materialnopravna pravila) lahko vplivala na velikost lastninskih deležev udeležencev na predmetu delitve ali na to, ali je predmet delitve sploh lahko predmet delitve med udeleženci.
V tej zadevi nobena od strank ni podala zadostnih navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločalo v zadevi. Sodišče prve stopnje je to spregledalo in pri tožniku ustvarilo vtis, da so navedbe zadostne (oziroma je prav zato, ker predhodno ni bilo izvedeno materialno procesno vodstvo, toleriralo nekatere sicer prepozne navedbe), tožena stranka pa na pomanjkljivosti ni izrecno opozarjala. Odločitev pritožbenega sodišča, da navedbe niso bile zadostne, oziroma, da niso bile pravočasne, bi v opisani procesni situaciji pomenila sodbo presenečenja in kršitev pravice strank do poštenega sojenja. Po drugi strani pa toženi stranki zaradi pomanjkljivih navedb tožeče stranke ni mogoče očitati, da ni podala vseh ugovorov, ki bi jih lahko in ki bi jih morala. Pritožbeno sodišče je zato moralo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek, v katerem bosta imeli obe stranki možnost podati dodatne navedbe glede na zamejitev spora, kot je povzeta v prejšnji točki te obrazložitve.
Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah zavzelo stališče, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje že "gola" nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak mora iti za hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede na to, da v obravnavanem primeru zatrjevana škoda ni nastala kot posledica nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja tožene stranke, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Ob ugotovitvi, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, pa presoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, ni potrebna.
navajanje novih dejstev v sporu majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - spor male vrednosti
Predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Hkrati še velja, da pritožnik v pritožbi ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov oziroma lahko to stori le pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP, ki pa jih toženec niti ni zatrjeval.
plačilo denarne obveznosti preko banke - potrošnik - pomota pri nakazilu dolgovanega zneska - skrbnost dobrega strokovnjaka
Dejstvo je, da je toženka potrošnica, tožnica pa je močnejša stranka, ki vsakodnevno prejema nakazila svojih naročnikov ter ni storila vsega, kar bi lahko, da bi pred vložitvijo predloga za izvršbo ugotovila, ali je bil dolg poplačan ali ne.
Trditve o zavajanju oziroma prevari (če bi bile resnične/izkazane) bi bile lahko podlaga za sodno izpodbijanje v njeni posledici sklenjene pogodbe (49. v zvezi s 94. in 95. členom OZ). Ker do tega ni prišlo, upravičenega razloga za zavračanje plačila iz takšne pogodbe izvirajoče in zapadle obveznosti ni.
V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, ki ga je potrdilo tudi revizijsko sodišče, da zavarovanec, ki se odloči za uveljavitev zdravstvenih storitev v zasebnem sektorju v Sloveniji, ki nima koncesijske pogodbe z zavodom, torej izven javne zdravstvene mreže izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, ni upravičen do povračila stroškov za zdravstvene storitve. Pravice do povračila stroškov torej praviloma ne more uspešno uveljaviti, ko se za zdravstvene storitve odloči tako, da izstopi iz javnega v zasebni zdravstveni sistem, v katerem storitve plačuje sam.
Vendar slednja pravna posledica ne sme biti absolutna. Podzakonskega 254. člena Pravil OZZ ni dopustno uporabljati na način, da bi prišlo do popolne izvotlitve zakonsko zagotovljene pravice do 100 % plačila zdravstvene storitve iz 1. odst. 23. člena ZZVZZ ter posledično do kršitve 51. člena Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.
Enako velja za materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, po katerem 3. odstavek 256. člena Pravil OZZ ni dopustno tolmačiti na način, da stranka (v konkretnem primeru tožnik) ni upravičena do povračila stroškov zdravstvenih storitev iz razloga, ker jih je zanj plačala tretja oseba oz. humanitarna organizacija z donacijskimi sredstvi. Po pravilih OZ lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi tretja oseba (271. člen), terjatev pa preide na izpolnitelja, razen če sta se dolžnik in tretji dogovorila drugače (274. člen). S plačilom tretjega preneha obveznost v razmerju med dolžnikom (v konkretnem primeru tožnikom) in upnikom (v konkretnem primeru zasebnim izvajalcem), hkrati pa nastane razmerje med izpolniteljem ter tožnikom. Tudi po stališču pritožbenega sodišča s tem, ko je stroške nevrofizioterapij zasebnemu izvajalcu plačal H., ni prenehala obveznost tožene stranke do tožnika.
OZ člen 101, 435, 464, 470, 472, 496, 500. ZPP člen 443, 443/1, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi - prodajna pogodba - odgovornost prodajalca za stvarne napake - odstop od pogodbe - obvestilo o napakah
Iz pritožbenih navedb je mogoče smiselno razbrati grajanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato pritožbeno sodišče navedb toženke, s katerimi ta izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ni presojalo.
ZPP člen 12, 337, 337/1. ZST-1 člen 3, 3/10, 5, 5/1, 5/1-9, 12/1, 12/2. ZD člen 132, 133. ZUPJS člen 9, 18, 18/1, 18/1-9.
oprostitev plačila sodne takse - delna oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - občutno zmanjšana sredstva za preživljanje - višina sodne takse - odmera sodne takse v zapuščinskem postopku - neunovčljivo premoženje - podedovano premoženje - dovoljena pritožbena novota - prava neuka stranka - prehod zapuščine na dediča - odpoved dedovanju
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju višine vrednosti premoženja dedinje kot prosilke za oprostitev plačila sodne takse upoštevalo tudi ocenjeno vrednost podedovanega premoženja, saj ni najti zakonske podlage za neupoštevanje tega premoženja. Dedinja je v predmetnem zapuščinskem postopku nesporno pridobila določeno premoženje in s tem tudi določeno korist, zaradi česar te okoliščine pri odločanju o taksni oprostitvi ni mogoče prezreti. Navsezadnje sta tudi nastanek in višina taksne obveznosti v zapuščinskem postopku odvisna od tega, ali (sploh) in kolikšno vrednost premoženja dediči dedujejo, sodno takso pa so dediči dolžni plačati v sorazmerju s podedovanim premoženjem (deseti odstavek 3. člena ZST-1), torej v sorazmerju s koristjo, ki jo imajo od izvedenega zapuščinskega postopka.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnica je po razgovoru s stranko (ki s tožničino postrežbo ni bila zadovoljna) zapustila svoje delovno mesto in šla v sosednji lokal, kjer sta bila ta stranka in toženec skupaj na pijači. Bistvo očitka je že v tem, da je tožnica želela v navzočnosti toženca (delodajalca) razčistiti s stranko, kaj je bilo z njeno postrežbo narobe. Takšno ravnanje, pa čeprav je šlo s strani stranke za neutemeljene očitke zoper tožnico, je zagotovo stranko in toženca spravilo v zelo neugoden položaj. Celo ko jo je toženec napotil nazaj v trgovino, je to zavrnila, češ da hoče povedati, kako je bilo v resnici. Takšno ravnanje tožnice je bilo najmanj neprimerno, saj ni dopustno, da se spori z delodajalcem rešujejo v javnosti, vpričo stranke in drugih ljudi v gostinskem lokalu. Zato je v celoti za verjeti tožencu, da je bil okrnjen njegov ugled, pa tudi, da se je stranka počutila ponižano in napadeno. To pa pritrjuje trditvi toženca, da je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj se je na podlagi 37. člena ZDR-1 delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
Obdolženec je z nožem z rezilom 18 centimetrov kar dvakrat zamahnil proti oškodovancu, mu prizadejal poškodbo na levi rami in v zgornjem delu leve nadlahti, nato pa je tretjič zamahnil še proti njegovemu prsnemu košu, pred tem pa je vpil, "da ga bo zaklal", "da bo vse pobil", zato je glede na dinamiko dogajanja, dolžino rezila, število zamahov in zamah v del njegovega telesa, kjer se nahajajo življenjsko pomembni organi, utemeljeno sklepati, da je obdolženec ravnal z direktnim in ne eventualnim naklepom.
ZPPreb člen 2.. ZUP člen 89, 89/2, 89/3, 89/5, 96.
pooblaščenec za vročitve - štipendija - bivanje v tujini - sprememba prebivališča
Ker tožnica na naslovu, ki ga je navedla v vlogi za priznanje državne štipendije, tako naslov stalnega prebivališča kot naslova začasnega prebivališča, dejansko ni prebivala, bi morala centru za socialno delo sporočiti spremembo stalnega prebivališča ali naslov za vročanje. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, se tožnica, ker tega ni storila, ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka ni imela podlage za vročanje na naslovu stalnega prebivališča F. Po 96. členu ZUP mora v primeru, če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (prvi odstavek).
Po določbi 89. člena ZUP bi tožnica (ki je bivala v tujini) morala imenovati pooblaščenca za vročanje in o tem obvestiti center za socialno delo. Ker tožnica tega ni storila in ker center za socialno delo ni bil obveščen o spremembi naslova, je dokumente tožnici pravilno v skladu z zakonom vročal na naslov stalnega prebivališča.
Glede na ugotovljena dejstva o ravnanju zdravnice operaterke v zvezi s podajanjem pojasnilne dolžnosti tožnici je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica privolila (podala pravno učinkovito privolitev) v operacijo s podpisom tega obrazca (obrazca v prilogi B 5), da se je s podpisom le-tega zmogla seznaniti z na obrazcu opisanimi vsemi najpogostejšimi in običajnimi zapleti, ki se lahko zgodijo ob operaciji ali kasneje po sami operaciji.
Vprašanje, ali je bila izpolnjena, oziroma pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost zdravnice operaterke, je pravno vprašanje in ne dejansko vprašanje, zato odgovor nanj ni v pristojnosti izvedenca medicinske stroke (niti zdravnice operaterke), temveč v pristojnosti sodišča.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - razvezni pogoj
Odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 12. 6. 2014 opr. št. I Pd 1254/2017 z dne 12. 6. 2018 je postala pravnomočna šele z odločitvijo pritožbenega sodišča s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 205/2018 z dne 13. 8. 2018, ko je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Takrat je nastopil razvezni pogoj iz 91. člena ZDR-1. Tožnik je torej v času, ko je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 7. 2017, dejansko opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017. Ta pogodba je v tem obdobju veljala, zato sta jo obe stranki imeli pravico odpovedati in jo je zato tožena stranka tudi lahko odpovedala.
Sodišče prve stopnje pa bi moralo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 21. 7. 2017 po vsebini presojati tudi glede očitanih dogodkov iz obdobja v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017, česar pa, zaradi napačnega materialno pravnega zaključka, da pogodba ni veljala, ni storilo.
Toženkine zahteve za povračilo pravdnih stroškov, o kateri odloča sodišče (prvi odstavek 163. člen ZPP) po določenih postopkovnih pravilih, ni mogoče šteti kot nedopustno uveljavljanje medsebojnega zahtevka strank v smislu dogovora iz sporazuma.
ZPP člen 7, 214, 214/2, 285. Posebne gradbene uzance (1977) člen 120. ZFPPIPP člen 440, 443, 443/3, 444, 444/1, 444/3, 444/5. OZ člen 285, 285/2, 311, 393, 393/1, 393/3, 619.
podjemna pogodba - pobotna izjava - pobotni ugovor - pobot - postopek prisilne poravnave - izbris pravne osebe iz sodnega registra - izbrisana pravna oseba - pozneje najdeno premoženje izbrisane družbe - najdeno premoženje izbrisane pravne osebe - postopek za uveljavitev pravic izbrisane pravne osebe - delna izpolnitev - prehod terjatve - materialno procesno vodstvo - deljive obveznosti - delitev obveznosti in terjatev - dokazi in izvajanje dokazov - načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku - razpravno načelo
V petem odstavku 444. člena ZFPPIPP je določeno, kako naj ravna sodišče, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Ni pa posebne določbe, ki bi določala, kako naj pritožbeno sodišče postopa s pritožbo, če je bila izdana prvostopenjska sodba, ko je nasprotnica pritožnice še obstajala, in je bila izbrisana šele po izdaji prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je v petem odstavku 444. člena ZFPPIPP zapisano splošno pravilo, kakšen mora biti izid sodnega postopka, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Iz besedila prvega in petega odstavka 444. člena ZFPPIPP je mogoče tudi sklepati, da mora sodišče paziti na obstoj pravne osebe in pravne posledice izbrisa po uradni dolžnosti.
Prvotna tožeča stranka je uveljavljala denarne terjatve. Te so deljive (arg. e drugi odstavek 285. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 393. člena OZ). Če ne bi tožnici pojasnili načina delitve terjatev in temu prilagodili svojih zahtevkov bi to sodne odločitve v stvari sami ne preprečilo v celoti, saj bi se njuno medsebojno materialnopravno razmerje ravnalo po tretjem odstavku 393. člena OZ. Odločitev bi bila mogoča. Medsebojno razmerje pa bi bilo lahko razlog za nadaljnji spor med njima glede delitve terjatve, ki sta jo uveljavljali zoper toženo stranko.