Ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja s strani tožnice ni bila podana prava volja za njegovo sklenitev. Ni bistveno, da so bile pri tožnici v času podpisa sporazuma njene voljne sposobnosti (le) bistveno zmanjšane zaradi njene osebnostne strukture - nevrotične motnje, in ne v celoti odsotne, saj je na voljo vplivalo tudi njeno dojemanje obtožbe kot krivične, prav to pa je v povezavi s presenečenjem pomenilo, da so bile voljne sposobnosti tožnice v smislu obvladovanja takšne, da so tožnici onemogočile presojo situacije ter pravilno odločanje. Tožnica je podpisala sporazum zaradi strahu pred avtoriteto, na odločitev pa je vplivalo tudi težko življenjsko obdobje, kar je še dodatno povzročilo, da se je osebnostna nevrotična struktura tožnice v tistem obdobju razvila v depresivno klinično sliko oz. intenzivnejšo obliko. Zato je pravilen nadaljnji zaključek, da tožnica v takšnem stanju ni bila dovolj pozorna niti asertivna, da bi vztrajala pri razčiščevanju obtožbe in se poglobila in razumela to, kaj je podpisala.
Izraba uradnega položaja je v tem, da uradna oseba kot storilec kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1, opravi določeno dejanje v okviru pooblastil, ki jih ima, vendar ne v tisti smeri, kot izhaja iz namena posameznega uradnega dejanja, temveč z namenom pridobitve nepremoženjske koristi (zase ali za drugo osebo) ali oškodovanja drugega. Takega namena opis dejanja v vlogah oškodovanke kot tožilke po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ne vsebuje. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je opis kaznivega dejanja nepopoln, kar pa ima za posledico zavrženje vloge oškodovanke na podlagi določbe tretjega odstavka 76. člena ZKP, kot je to storilo sodišče prve stopnje.