pravica do družinskega življenja - načelo največje koristi otroka - celovita dokazna ocena - skupno skrbništvo
Pravica do družinskega življenja otrok je opredeljena v 5. a členu ZZZDR.
Sodišče prve stopnje je v nasprotju z otrokovimi koristmi razdelilo otroke med starša in jih je s tem prikrajšalo za skupno družinsko življenje (pri tem je potrebno dostaviti, da so otroci približno v istem starostnem obdobju od 11 do 14 let) in da takšna razdelitev otrok ni v največjo korist mld. otrok, kot na to opozarja izvedenka, sodišče pa temu ne sledi.
Toženec se je sicer v postopku na prvi stopnji zavzemal za skupno skrbništvo in tudi o tem sodišče prve stopnje ni podalo ustrezne obrazložitve. Kot izhaja iz dejanskega stanja stanovanjskih razmer med obema staršema je oče ostal v stanovanjski hiši, mati pa ima stanovanje v neposredni bližini, tako da bi tudi glede na takšen način življenja bilo mogoče vzpostaviti skupno skrbništvo, vse z namenom, da se ohrani pravica do družinskega življenja ali pa vse tri otroke dodeliti enemu od staršev (bolj primerno materi), ne pa, da je sodišče prve stopnje otroke razdelilo. Dosedanje besedilo ZZZDR, ki pa ga je DZ presegel res ne omogoča takoimenovanega skupnega skrbništva brez soglasja staršev, ker pa je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju glede na določbo drugega odstavka 290. člena DZ, lahko odločalo o takem predlogu.
neprava obnova postopka - III. kategorija invalidnosti
Z razveljavitvijo ali spremembo odločbe v nepravi obnovi ni mogoče doseči učinka za nazaj. Razveljavitev ali sprememba odločbe ob uporabi tega izrednega pravnega sredstva učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - aktivni iskalec zaposlitve
Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti.
V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, gre pri t.i. pasivnih zavarovancih za drugačne pogoje, izpostavljene v prejšnjem odst. te obrazložitve. Ker je tožniku pravica do delnega nadomestila že pravnomočno dosojena, mu gre izplačilo te denarne dajatve v skladu z 2. alinejo 1. odst. 123. člena ZPIZ-2 največ od dneva nastanka invalidnosti dalje. Torej od 17. 8. 2013 dalje, ne glede na to, da se je pri zavodu za zaposlovanje prijavil šele 2. 3. 2018.
Predmet izločitve niso vsi dokazi na katere se sodna odločba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opreti, temveč le dokazi, za katere je to v zakonu posebej določeno (drugi odstavek 83. člena ZKP). Odločanje o dovoljenosti drugih dokazov v fazi, ko ni znano, ali bodo takšni dokazi sploh izvedeni in še manj, ali bo sodba nanje oprta je zato preuranjeno. Zahteva po obrazloženosti odredbe za izvedbo posameznih preiskovalnih ukrepov ter v danem primeru še ustreznega predloga državnega tožilca in zahteva po pravilno ugotovljenih dejstvih z zvezi z izpolnjenostjo zakonskih pogojev za izvedbo teh ukrepov, sta dve, po vsebini različni zahtevi. Prva se nanaša na izvedbo (pred)kazenskega postopka, katerega del sta odredba in predlog, druga se nanaša na dejstva, ki so bila znotraj tega postopka ugotovljena.
neupravičena pridobitev - vlaganja v nepremičnino - prikrajšanje - dogovor o vlaganju v nepremičnino - uporaba nepremičnine - zapadlost terjatve
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da ima tožnica po svojih trditvah iz tožbe še vedno svoj sedež na naslovu sporne nepremičnine, da v tem objektu še sedaj opravlja del poslovne dejavnosti, kot jo je opravljala pred letom 2014, ter da je tudi zaslišana priča – zakoniti zastopnik tožnice M. V. izpovedal, da ima tožnica na naslovu tem naslovu, torej v objektu, v katerega naj bi tožnica opravila zatrjevana vlaganja, še vedno pisarno in prostor za skladiščenje fasciklov.
Glede na to ugotovljeno dejstvo, ki je ključno za presojo utemeljenosti zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ), je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala predpostavke prikrajšanja na svoji strani iz razloga, ker še vedno zaseda sporno nepremičnino, da terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi vlaganj še ni mogla nastati in do konca glavne obravnave še ni zapadla.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - sprememba delodajalca - prenos dejavnosti - sodna razveza - reintegracija - datum sodne razveze - nova zaposlitev
Glede na to, da tožnica zaradi poteka habilitacijskega naziva ne izpolnjuje več pogojev za nadaljevanje pedagoškega dela pri toženki, kot izrecno izhaja iz 150. člena Statuta toženke, odločitev o vrnitvi nazaj na delo na pedagoško delovno mesto visokošolski učitelj - docent ni pravilna.
V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnice pri toženki na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 20 ur tedensko, dejstvo da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljena v zavarovanje iz tega naslova. Zato je tožnici delovno razmerje pri toženki lahko trajalo le do tega datuma.
ZKP člen 8, 285c, 371, 371/1, 371/1-3, 371/2. URS člen 62.
pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pravica tujca do uporabe svojega jezika - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Tudi za postopek po vložitvi obtožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razvidno, da bi obtoženi sam ali njegov pooblaščeni zagovornik podala kake pripombe na ustreznost tolmačenja, kar po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje vsebinsko ustrezno sodelovanje obtoženca že v predhodnih fazah, ne glede na pritožbeno izpostavljeno možnost, da se obtoženi lažje sporazumeva v albanščini, narekuje sklepanje, da je bilo angažiranje tolmača za nemški jezik v celotnem sodnem postopku primerno in zadostno ter da sodišče zato ni moglo zaznati okoliščin, ki bi kazale, da temu ni tako.
V zapisniku je zabeleženo, da je sodišče po dani izjavi obtoženca presodilo, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Ostalo pa je nejasno, ali je obtoženi dejansko priznal kaznivo dejanje v obtožnici. Končno oceno pritožbene trditve, da je obtoženi priznal le tisto, kar je povedal v zagovoru pred dežurnim preiskovalnim sodnikom, ne pa kaznivega dejanja po obtožnici, bi senat sodišča druge stopnje mogel dati le v primeru, da bi bilo iz zapisnika o predobravnavnem naroku razvidno, da je predsednica senata opravila konkretno kontrolo, kaj obtoženi priznava in obžaluje. Ker na podlagi zapisnika o predobravnavnem naroku ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je bila preverjena jasnost in popolnost danega priznanja, odgovor pa je pomemben tako z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja kot tudi z vidika pravne procesne in materialne ustreznosti izdane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z nepravilno uporabo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP pri izdaji sodbe zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.
Kar zadeva obrazložitev sodbe v primeru, ko je ta izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, zagovornik pravilno opozarja na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP, ki pa vendar določa, da se glede sodbe določbe XII poglavja Zakona o kazenskem postopku, uveljavljajo smiselno. Glede na to, da določba drugega odstavka 370. člena ZKP v takem primeru izključuje pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je razumljivo, da sodišče v obrazložitvi sodbe ne bo podalo dokazne ocene ali razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov, saj to glede na sprejeto priznanje krivde ne bo potrebno.
Obtoženec se namreč s priznanjem krivde ne more odreči zahtevi, da sodba temelji na zakonito pridobljenih dokazih oziroma priznanje krivde samo zase nima za posledico, da nezakoniti dokazi postanejo zakoniti. Zakonitost le teh je torej procesna predpostavka za sprejem priznanja krivde po 3. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP (da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu) in je zato morebitno dilemo o tem, treba odpraviti še pred odločitvijo o priznanju krivde. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi sodišče priznanje krivde sprejelo nato pa v obrazložitvi sodbe odgovarjalo na očitke obrambe o nezakonitih dokazih, obtoženec pa bi nasprotno stališče lahko uveljavljal v pritožbi zoper sodbo.
Opisana procesna situacija narekuje zaključek, da za priznanje krivde ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, saj priznanje ni bilo jasno in popolno ter podprto z dokazi v spisu, kar obtoženčev zagovornik smiselno zatrjuje v tretjem odstavku na 4. strani svoje pritožbe.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-8.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - bolniški stalež - odpotovanje iz kraja bivanja
Iz drugega odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja jasno izhaja obveznost zavarovanca, da mora biti na svojem domu, če se zdravi doma. Odsotnost z doma je možna le ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo ipd. Tožnica je pri navodilih za zdravljenje imela glede gibanja od doma zapisano "lahko od doma", kar pomeni, da je imela dopustno odsotnost z doma, ker to ni vplivalo negativno na potek zdravljenja. Zato je lahko npr. šla v trgovino, vrtec ipd., kot je ugotovilo sodišče. Nikakor pa s tem ni imela pravice odhoda izven kraja svojega bivališča. Na podlagi omenjenega določila Pravil je za odhod izven kraja bivanja izrecno potrebno imeti odobritev osebnega zdravnika. Take odobritve pa ni imela.
ZPP člen 108, 108/1, 108/5, 108/7, 224, 224/1, 224/4.
spor majhne vrednosti - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje domneve o vročitvi - vsebina poštne pošiljke - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - skrbnost prejemnika pošiljke - standard povprečno skrbnega človeka
Od povprečno skrbne osebe se pričakuje, da preveri, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici in da o morebitnih napakah nemudoma obvesti sodišče, saj bi v nasprotnem primeru potrdilo o vročitvi povsem izgubilo svoj pomen.
Sklicevanje na domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave obrazloženega ne more spremeniti. Res je, da je lahko pritožnikova krivda v potekajočem kazenskem postopku ugotovljena šele s pravnomočno sodbo, vendar je po drugi strani dejstvo, da niti kazenskega postopka, ki se sedaj nahaja v fazi glavne obravnave, ne bi bilo, če ne bi bilo verjetno, da je bilo to, sedaj že tretje kaznivo dejanje, po pritožniku storjeno. V takšnem primeru pa pričakovanje, da izbris ne bo zlorabljen, na katerega pritožnik v pritožbeni obrazložitvi dodatno opozarja, po pritožbeni presoji ne more biti utemeljeno.
Izvršitvena dejanja obdolženke ne pomenijo storitve enega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, temveč gre za posamezna dejanja, ki sama zase pomenijo kaznivo dejanje. Enovito dejanje namreč pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. V obravnavani zadevi gre za ponavljajoča se ravnanja, ki že sama po sebi pomenijo storitev kaznivega dejanja, obdolženka pa pri tem ni zasledovala cilja, ki ga drugače z enkratnim dejanjem ne bi mogla doseči, temveč je bilo vsako posebej storjeno zaradi izkazane prilike. Med izvršenimi ravnanji sicer obstaja več povezovalnih okoliščin, vendar pa ne moremo reči, da iz njih izhaja takšna homogenost ravnanj, da bi jih lahko življenjsko vrednotili kot eno kaznivo dejanje. Ne gre namreč za primer, ko bi delitev posameznih ravnanj obdolženke na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb, posamezna dejanja pa tudi niso zaporedna oziroma časovno ozko povezana (med dejanjema v 7. in 8. alineji je več kot štirimesečni razmak, med dejanjema v 8. in 9. alineji pa celo 14 mesecev).
Izvršena ravnanja tudi ne moremo opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Čeprav gre za istovrstna kazniva dejanja, ki so bila storjena z enakim namenom in na enak način, pri čemer je podana tudi identiteta oškodovanca, pa ponovno ni podana časovna kontinuiteta, saj dejanja niso storjena zaporedno. Tudi sicer pa od uveljavitve KZ-1 (torej od 1. 11. 2008) konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja za tovrstna kazniva dejanja ni več dopustna (lahko se nanaša samo na premoženjske delikte).
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - datum sodne razveze - reparacija - denarno povračilo namesto reintegracije
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožnikove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje. Zato mu je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov delovnega razmerja v smislu določbe 4. člena ZDR-1 (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca). Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja, da ni odločilno, ali so receptorji tožnico vpisovali v evidenco prisotnosti gostov oziroma obiskovalcev, saj je tudi brez teh vpisov ugotovljeno, da je tožnica vsakodnevno prihajala na delo.
pritožbena obravnava - vmesna sodba - nepremoženjska škoda - nova škoda - prometna nesreča - objektivni in subjektivni kriteriji - nedokazanost škode
Ker tožeča stranka na pritožbeno obravnavo ni pristopila, se na podlagi drugega odstavka 348. člena ZPP šteje, da so trditve tožene stranke o neobstoju nove nepremoženjske škode, resnične.
poprava sodbe - zavrnitev predloga za popravo pomote - predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških
Predlog tožene stranke ne predstavlja predloga za popravo napak oziroma pomot v sodbi pritožbenega sodišča v pomenu prvega odstavka 328. člena ZPP, saj toženka ne pojasnjuje, do katerih napak oziroma pomot naj bi prišlo, temveč trdi, da pritožbeno sodišče ni odločilo o posameznih priglašenih stroških. To pomeni, da toženka smiselno predlaga izdajo dopolnilnega sklepa o pravdnih stroških.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - odsotnost z dela
Tožnik spornega dne na delo ni prišel. Delo v soboto je bilo odrejeno v pisni obliki. Obvestilo je bilo objavljeno na običajen način v pisni obliki in obešeno na oglasni deski. Tožnik je vedel za začasno prerazporeditev delovnega časa, vedel je v kakšnih rokih delodajalec delavce o tem obvešča, nenazadnje pa je tudi sam potrdil, da je bil obveščen o tem, da mora spornega dne delati. Soglasja o tem, da mu ni potrebno priti na delo ni imel. Delovni čas tožnika je bil začasno prerazporejen na predpisan način zaradi potrebe delovnega procesa, tožnik pa je bil o tem obveščen v predpisanem enodnevnem roku (dejansko celo dva dni prej). Tožena stranka se je v odpovedi pravilno sklicevala na določbe ZDR-1, ki delavcu nalagajo vestno opravljanje dela (33. člen ZDR-1), zato odklanjanje opravljanja dela predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti. Delo po navodilih je eden od bistvenih elementov delovnega razmerja (prvi odstavek 4. člena ZDR-1) in obveznost delavca (33. člen ZDR-1).
ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 22, 22/3.. ZUP člen 260, 260/1, 261, 261/2.
lastnost zavarovanca - družbeništvo - obnova postopka - nov dokaz
Tožnica se sklicuje na odstopno izjavo z dne 30. 11. 2015, ki jo je tudi priložila k predlogu za obnovo postopka. Navedena odstopna izjava je glede na navedbe tožnice obstajala že v času odločanja tožene stranke o lastnosti zavarovanca. Da je uveden postopek, je bila tožnica obveščena z dopisom datiranim z 28. 3. 2017, ki ji je bil, glede na listinsko dokumentacijo v spisu vročen, 3. 4. 2017. Sama odločba o lastnosti zavarovanca pa je bila izdana 10. 5. 2017. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz. Ne gre namreč za novo dejstvo oziroma nov dokaz, za katerega bi tožnica izvedela že po končanem postopku. Skladno z drugim odstavkom 261. člena ZUP pa sme zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo.