ZPP člen 108, 108/1, 108/5, 108/7, 224, 224/1, 224/4.
spor majhne vrednosti - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje domneve o vročitvi - vsebina poštne pošiljke - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - skrbnost prejemnika pošiljke - standard povprečno skrbnega človeka
Od povprečno skrbne osebe se pričakuje, da preveri, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici in da o morebitnih napakah nemudoma obvesti sodišče, saj bi v nasprotnem primeru potrdilo o vročitvi povsem izgubilo svoj pomen.
denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust - prenehanje delovnega razmerja
Delavec je upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje prenehalo. ZDR-1 ne določa podrobnejših pravil, kdaj je delavec upravičen do denarnega nadomestila ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Vsebino tega instituta oblikuje sodna praksa, s svojimi stališči, podanimi glede na ugotovljene okoliščine, ki so bile razlog, da delavec svoje pravice ni izrabil. Ker gre za denarno nadomestilo za neizrabljeno pravico in ne za klasično odškodnino v civilnopravnem smislu, ni treba ugotavljati obstoja vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost delodajalca. Po sodni praksi sodišča EU zadostuje obstoj dejstva, da delavec do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni mogel izrabiti dopusta zaradi svoje nezmožnosti za delo oziroma izrabe katerega drugega dopusta (bolniški dopust) oziroma je izgubil možnost izrabe letnega dopusta zaradi objektivnega razloga oziroma nepredvidljivih okoliščin.
odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - takojšen umik
S tem, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ampak več mesecev kasneje, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov. Pomembno je, da med izpolnitvijo in umikom tožbe ni bilo opravljeno procesno dejanje, kar bi omejilo uporabo 158. člena ZPP oziroma nalagalo uporabo pravila o separatnih stroških iz 156. člena ZPP.
ZDSS-1 člen 63.. ZZVZZ člen 44a, 44b, 44c.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 135a, 135a/2, 154, 155, 156, 156a.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - humanitarna organizacija
Revizijsko sodišče je že zavzelo stališče, da ZZVZZ ne ureja postopka za uveljavljanje pravice do zdravljenja v tujini, POZZ pa je podnormiran. Postopek za odobritev zdravljenja v tujini in postopek za povračilo stroškov (že opravljenega) zdravljenja v tujini sta ločena oziroma ne nujno povezana postopka. Zavarovana oseba pa lahko sproži oba postopka. Ni določeno, da bi zavarovanec moral zahtevati predhodno odobritev zdravljenja v tujini, niti da v primeru vložene zahteve za predhodno odobritev zdravljenja ne bi smel naknadno vložiti še zahteve za povračilo stroškov že opravljenega zdravljenja. Zavarovanec torej lahko uveljavlja predhodno odobritev oziroma napotitev na zdravljenje v tujino ali/in po že opravljenem zdravljenju zahteva povračilo stroškov zdravljenja v tujini. Nejasna določila splošnih aktov toženca ne smejo iti v škodo zavarovancu.
Če je zdravljenje v tujini z dokončno ali celo pravnomočno odločbo predhodno odobreno in zdravljenje v tujini dejansko opravljeno, je toženec po stališču pritožbenega sodišča dolžan zavarovancu stroške tudi povrniti. Predmet postopka za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini je v tem primeru lahko le še odmera stroškov, nikakor pa ne več vprašanje, ali je zavarovanec do povračila stroškov v tujini upravičen ali ne. Predhodna odobritev oziroma napotitev na zdravljenje v tujino je temelj oziroma podlaga za odmero nastalih stroškov. Če je zdravljenje v tujini na podlagi predhodne napotitve dejansko opravljeno, ni mogoče šteti, da stroški zdravljenja niso nastali, četudi jih ni plačal zavarovanec, temveč kdo tretji. Napotitev na zdravljenje v tujino in posledično povračilo stroškov tega zdravljenja je pod zakonskimi pogoji pravica zavarovanca iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Toženec je kot izvajalec tovrstnega obveznega zavarovanja dolžan te pravice zagotavljati. Drugačno stališče toženca je zmotno in zato nesprejemljivo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da plačilo stroškov zdravljenja v tujini s strani samega zavarovanca, ni zakonski pogoj za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z ZUP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028542
ZPP člen 454, 454/2, 458, 458/1. SPZ člen 119, 119/2. SZ-1 člen 41, 41/1, 42, 42/1. OZ člen 378, 378/1.
spor majhne vrednosti - etažna lastnina - rezervni sklad - vplačevanje v rezervni sklad - plačilo v rezervni sklad - stroški upravljanja - domneva priznanja dejstev - zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo - izdaja sodbe brez razpisa naroka
Toženec je tako kot solastnik stanovanja do višine svojega solastninskega deleža dolžan plačevati sredstva v rezervni sklad. Na njegovo obveznost ne vpliva dejstvo, ali kot solastnik uporablja stanovanje oziroma kakšni so razlogi da ga ne uporablja.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - datum sodne razveze - reparacija - denarno povračilo namesto reintegracije
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožnikove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje. Zato mu je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.
odpoved s ponudbo nove pogodbe - sodna razveza - datum sodne razveze - denarno povračilo
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za določitev prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, na zgodnejšo določitev datuma pa lahko vplivajo tudi druge relevantne okoliščine primera.
Predmet izločitve niso vsi dokazi na katere se sodna odločba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opreti, temveč le dokazi, za katere je to v zakonu posebej določeno (drugi odstavek 83. člena ZKP). Odločanje o dovoljenosti drugih dokazov v fazi, ko ni znano, ali bodo takšni dokazi sploh izvedeni in še manj, ali bo sodba nanje oprta je zato preuranjeno. Zahteva po obrazloženosti odredbe za izvedbo posameznih preiskovalnih ukrepov ter v danem primeru še ustreznega predloga državnega tožilca in zahteva po pravilno ugotovljenih dejstvih z zvezi z izpolnjenostjo zakonskih pogojev za izvedbo teh ukrepov, sta dve, po vsebini različni zahtevi. Prva se nanaša na izvedbo (pred)kazenskega postopka, katerega del sta odredba in predlog, druga se nanaša na dejstva, ki so bila znotraj tega postopka ugotovljena.
pritožbena obravnava - vmesna sodba - nepremoženjska škoda - nova škoda - prometna nesreča - objektivni in subjektivni kriteriji - nedokazanost škode
Ker tožeča stranka na pritožbeno obravnavo ni pristopila, se na podlagi drugega odstavka 348. člena ZPP šteje, da so trditve tožene stranke o neobstoju nove nepremoženjske škode, resnične.
neprava obnova postopka - III. kategorija invalidnosti
Z razveljavitvijo ali spremembo odločbe v nepravi obnovi ni mogoče doseči učinka za nazaj. Razveljavitev ali sprememba odločbe ob uporabi tega izrednega pravnega sredstva učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
poprava sodbe - zavrnitev predloga za popravo pomote - predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških
Predlog tožene stranke ne predstavlja predloga za popravo napak oziroma pomot v sodbi pritožbenega sodišča v pomenu prvega odstavka 328. člena ZPP, saj toženka ne pojasnjuje, do katerih napak oziroma pomot naj bi prišlo, temveč trdi, da pritožbeno sodišče ni odločilo o posameznih priglašenih stroških. To pomeni, da toženka smiselno predlaga izdajo dopolnilnega sklepa o pravdnih stroških.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - odsotnost z dela
Tožnik spornega dne na delo ni prišel. Delo v soboto je bilo odrejeno v pisni obliki. Obvestilo je bilo objavljeno na običajen način v pisni obliki in obešeno na oglasni deski. Tožnik je vedel za začasno prerazporeditev delovnega časa, vedel je v kakšnih rokih delodajalec delavce o tem obvešča, nenazadnje pa je tudi sam potrdil, da je bil obveščen o tem, da mora spornega dne delati. Soglasja o tem, da mu ni potrebno priti na delo ni imel. Delovni čas tožnika je bil začasno prerazporejen na predpisan način zaradi potrebe delovnega procesa, tožnik pa je bil o tem obveščen v predpisanem enodnevnem roku (dejansko celo dva dni prej). Tožena stranka se je v odpovedi pravilno sklicevala na določbe ZDR-1, ki delavcu nalagajo vestno opravljanje dela (33. člen ZDR-1), zato odklanjanje opravljanja dela predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti. Delo po navodilih je eden od bistvenih elementov delovnega razmerja (prvi odstavek 4. člena ZDR-1) in obveznost delavca (33. člen ZDR-1).
nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - aktivni iskalec zaposlitve
Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti.
V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, gre pri t.i. pasivnih zavarovancih za drugačne pogoje, izpostavljene v prejšnjem odst. te obrazložitve. Ker je tožniku pravica do delnega nadomestila že pravnomočno dosojena, mu gre izplačilo te denarne dajatve v skladu z 2. alinejo 1. odst. 123. člena ZPIZ-2 največ od dneva nastanka invalidnosti dalje. Torej od 17. 8. 2013 dalje, ne glede na to, da se je pri zavodu za zaposlovanje prijavil šele 2. 3. 2018.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov delovnega razmerja v smislu določbe 4. člena ZDR-1 (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca). Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja, da ni odločilno, ali so receptorji tožnico vpisovali v evidenco prisotnosti gostov oziroma obiskovalcev, saj je tudi brez teh vpisov ugotovljeno, da je tožnica vsakodnevno prihajala na delo.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - sprememba delodajalca - prenos dejavnosti - sodna razveza - reintegracija - datum sodne razveze - nova zaposlitev
Glede na to, da tožnica zaradi poteka habilitacijskega naziva ne izpolnjuje več pogojev za nadaljevanje pedagoškega dela pri toženki, kot izrecno izhaja iz 150. člena Statuta toženke, odločitev o vrnitvi nazaj na delo na pedagoško delovno mesto visokošolski učitelj - docent ni pravilna.
V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnice pri toženki na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 20 ur tedensko, dejstvo da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljena v zavarovanje iz tega naslova. Zato je tožnici delovno razmerje pri toženki lahko trajalo le do tega datuma.
Sklicevanje na domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave obrazloženega ne more spremeniti. Res je, da je lahko pritožnikova krivda v potekajočem kazenskem postopku ugotovljena šele s pravnomočno sodbo, vendar je po drugi strani dejstvo, da niti kazenskega postopka, ki se sedaj nahaja v fazi glavne obravnave, ne bi bilo, če ne bi bilo verjetno, da je bilo to, sedaj že tretje kaznivo dejanje, po pritožniku storjeno. V takšnem primeru pa pričakovanje, da izbris ne bo zlorabljen, na katerega pritožnik v pritožbeni obrazložitvi dodatno opozarja, po pritožbeni presoji ne more biti utemeljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028046
ZIKS-1 člen 2, 12/2. KZ-1 člen 86.
zavrženje predloga - vikend zapor - nadomestitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna
Predmet izvršitve kazni zapora je po prvem odstavku 2. člena ZIKS pravnomočna sodba, v kateri je kazen izrečena, njeno izvrševanje pa je bilo nato pod določenimi pogoji nadomeščeno s katerim izmed načinov iz 86. člena KZ-1. Ker pri ugotavljanju o izpolnjenosti teh pogojev, okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne morejo biti prezrte, je jasno, da je lahko predmet nadomestitve samo kazen, izrečena v posamezni sodbi in ne kazen kot je bila združena po dveh ali več sodbah.
Izvršitvena dejanja obdolženke ne pomenijo storitve enega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, temveč gre za posamezna dejanja, ki sama zase pomenijo kaznivo dejanje. Enovito dejanje namreč pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. V obravnavani zadevi gre za ponavljajoča se ravnanja, ki že sama po sebi pomenijo storitev kaznivega dejanja, obdolženka pa pri tem ni zasledovala cilja, ki ga drugače z enkratnim dejanjem ne bi mogla doseči, temveč je bilo vsako posebej storjeno zaradi izkazane prilike. Med izvršenimi ravnanji sicer obstaja več povezovalnih okoliščin, vendar pa ne moremo reči, da iz njih izhaja takšna homogenost ravnanj, da bi jih lahko življenjsko vrednotili kot eno kaznivo dejanje. Ne gre namreč za primer, ko bi delitev posameznih ravnanj obdolženke na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb, posamezna dejanja pa tudi niso zaporedna oziroma časovno ozko povezana (med dejanjema v 7. in 8. alineji je več kot štirimesečni razmak, med dejanjema v 8. in 9. alineji pa celo 14 mesecev).
Izvršena ravnanja tudi ne moremo opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Čeprav gre za istovrstna kazniva dejanja, ki so bila storjena z enakim namenom in na enak način, pri čemer je podana tudi identiteta oškodovanca, pa ponovno ni podana časovna kontinuiteta, saj dejanja niso storjena zaporedno. Tudi sicer pa od uveljavitve KZ-1 (torej od 1. 11. 2008) konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja za tovrstna kazniva dejanja ni več dopustna (lahko se nanaša samo na premoženjske delikte).