izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - fizični obračun
Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi fizičnega obračuna s sodelavko. Po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delavec mora biti zmožen imeti svoje ravnanje pod nadzorom, mora se torej zavedati pomena in posledic očitanega mu ravnanja. Tožnica v predlogu za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ni zatrjevala, da v času dogodka svojega ravnanja ni imela pod nadzorom in tudi ne, da se ni zavedala pomena in posledic očitanega ji ravnanja. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, saj nasprotnih trditev s strani tožnice ni bilo, da je tožnica razumela pravi pomen svojih ravnanj in jih je tudi mogla obvladovati.
ZDR-1 člen 20, 20/1, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 20, 20/2, 141, 141/1, 241, 241/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nedovoljeno sprejemanje daril - sostorilstvo - rok za podajo odpovedi - subjektivni rok
Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni 30-dnevni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja. Za presojo seznanjenosti tožene stranke z razlogom za izredno odpoved je pomembno, kdaj je bila z relevantnimi dejstvi seznanjena pristojna oseba, to je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na specifičnost primera, ko je bil v kaznivo dejanje, ki se očita tožniku, vpleten tudi nekdanji oz. takratni predsednik uprave, in je bil tudi sam eden izmed soobdolženih, je sodišče prve stopnje kot relevanten trenutek utemeljeno štelo, ko se je nova uprava seznanila z okoliščinami, potrebnimi za odpoved tožniku.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 19.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 25.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 129, 129/1.. ZZVZZ člen 25, 25/2.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - nujno zdravljenje - operativni poseg - službena pot
Sodišče prve stopnje je v izvedenskem mnenju imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodni izvedenec je strokovno jasno navedel, zakaj tožnikovo zdravljenje oziroma opravljene zdravstvene storitve v tujini, niso bile urgentne v smislu drugega odstavka 25. člena ZZVZZ. Jasno je navedel, v katerih primerih in stanjih se šteje operativno zdravljenje spinalnega kanala za urgentno, strokovno prepričljivo pa je tudi obrazložil ne samo, da v tožnikovem primeru ni šlo za takšno stanje, ampak je navedel tudi razloge zakaj je šlo v tožnikovem primeru za načrtovan in neurgenten poseg. Po drugi strani pa tudi tožnik svojega zatrjevanja o nujnosti operativnega posega na službeni poti ni z ničemer dokazal. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na napotnice, saj je sodni izvedenec iz stopnje nujnosti izdanih napotnic povzel, da pri tožniku ni šlo za takšno zdravstveno stanje, ki bi zaradi preprečitve poslabšanja ali celo ohranitve življenja oziroma oživljanja zahtevalo nujne oziroma neodložljive zdravstvene storitve. Pomeni, da med nujnostjo navedeno v napotnici in nujnim zdravljenjem določenim v drugem odstavku 25. člena ZZVZZ obstaja velika in za odločitev pomembna razlika.
ZKP člen 8, 285c, 371, 371/1, 371/1-3, 371/2. URS člen 62.
pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pravica tujca do uporabe svojega jezika - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Tudi za postopek po vložitvi obtožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razvidno, da bi obtoženi sam ali njegov pooblaščeni zagovornik podala kake pripombe na ustreznost tolmačenja, kar po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje vsebinsko ustrezno sodelovanje obtoženca že v predhodnih fazah, ne glede na pritožbeno izpostavljeno možnost, da se obtoženi lažje sporazumeva v albanščini, narekuje sklepanje, da je bilo angažiranje tolmača za nemški jezik v celotnem sodnem postopku primerno in zadostno ter da sodišče zato ni moglo zaznati okoliščin, ki bi kazale, da temu ni tako.
V zapisniku je zabeleženo, da je sodišče po dani izjavi obtoženca presodilo, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Ostalo pa je nejasno, ali je obtoženi dejansko priznal kaznivo dejanje v obtožnici. Končno oceno pritožbene trditve, da je obtoženi priznal le tisto, kar je povedal v zagovoru pred dežurnim preiskovalnim sodnikom, ne pa kaznivega dejanja po obtožnici, bi senat sodišča druge stopnje mogel dati le v primeru, da bi bilo iz zapisnika o predobravnavnem naroku razvidno, da je predsednica senata opravila konkretno kontrolo, kaj obtoženi priznava in obžaluje. Ker na podlagi zapisnika o predobravnavnem naroku ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je bila preverjena jasnost in popolnost danega priznanja, odgovor pa je pomemben tako z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja kot tudi z vidika pravne procesne in materialne ustreznosti izdane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z nepravilno uporabo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP pri izdaji sodbe zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.
denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust - prenehanje delovnega razmerja
Delavec je upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje prenehalo. ZDR-1 ne določa podrobnejših pravil, kdaj je delavec upravičen do denarnega nadomestila ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Vsebino tega instituta oblikuje sodna praksa, s svojimi stališči, podanimi glede na ugotovljene okoliščine, ki so bile razlog, da delavec svoje pravice ni izrabil. Ker gre za denarno nadomestilo za neizrabljeno pravico in ne za klasično odškodnino v civilnopravnem smislu, ni treba ugotavljati obstoja vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost delodajalca. Po sodni praksi sodišča EU zadostuje obstoj dejstva, da delavec do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni mogel izrabiti dopusta zaradi svoje nezmožnosti za delo oziroma izrabe katerega drugega dopusta (bolniški dopust) oziroma je izgubil možnost izrabe letnega dopusta zaradi objektivnega razloga oziroma nepredvidljivih okoliščin.
Izvršitvena dejanja obdolženke ne pomenijo storitve enega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, temveč gre za posamezna dejanja, ki sama zase pomenijo kaznivo dejanje. Enovito dejanje namreč pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. V obravnavani zadevi gre za ponavljajoča se ravnanja, ki že sama po sebi pomenijo storitev kaznivega dejanja, obdolženka pa pri tem ni zasledovala cilja, ki ga drugače z enkratnim dejanjem ne bi mogla doseči, temveč je bilo vsako posebej storjeno zaradi izkazane prilike. Med izvršenimi ravnanji sicer obstaja več povezovalnih okoliščin, vendar pa ne moremo reči, da iz njih izhaja takšna homogenost ravnanj, da bi jih lahko življenjsko vrednotili kot eno kaznivo dejanje. Ne gre namreč za primer, ko bi delitev posameznih ravnanj obdolženke na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb, posamezna dejanja pa tudi niso zaporedna oziroma časovno ozko povezana (med dejanjema v 7. in 8. alineji je več kot štirimesečni razmak, med dejanjema v 8. in 9. alineji pa celo 14 mesecev).
Izvršena ravnanja tudi ne moremo opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Čeprav gre za istovrstna kazniva dejanja, ki so bila storjena z enakim namenom in na enak način, pri čemer je podana tudi identiteta oškodovanca, pa ponovno ni podana časovna kontinuiteta, saj dejanja niso storjena zaporedno. Tudi sicer pa od uveljavitve KZ-1 (torej od 1. 11. 2008) konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja za tovrstna kazniva dejanja ni več dopustna (lahko se nanaša samo na premoženjske delikte).
nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - aktivni iskalec zaposlitve
Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti.
V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, gre pri t.i. pasivnih zavarovancih za drugačne pogoje, izpostavljene v prejšnjem odst. te obrazložitve. Ker je tožniku pravica do delnega nadomestila že pravnomočno dosojena, mu gre izplačilo te denarne dajatve v skladu z 2. alinejo 1. odst. 123. člena ZPIZ-2 največ od dneva nastanka invalidnosti dalje. Torej od 17. 8. 2013 dalje, ne glede na to, da se je pri zavodu za zaposlovanje prijavil šele 2. 3. 2018.
ZDR-1 člen 75, 90, 90-8, 118, 118/1, 118/2.. ZSPJS člen 3.. ZUJF člen 162.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - sodna razveza - datum sodne razveze - denarno povračilo namesto reintegracije
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožničine pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljena v zavarovanje. Zato ji je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.
ZPP člen 108, 108/1, 108/5, 108/7, 224, 224/1, 224/4.
spor majhne vrednosti - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje domneve o vročitvi - vsebina poštne pošiljke - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - skrbnost prejemnika pošiljke - standard povprečno skrbnega človeka
Od povprečno skrbne osebe se pričakuje, da preveri, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici in da o morebitnih napakah nemudoma obvesti sodišče, saj bi v nasprotnem primeru potrdilo o vročitvi povsem izgubilo svoj pomen.
Kar zadeva obrazložitev sodbe v primeru, ko je ta izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, zagovornik pravilno opozarja na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP, ki pa vendar določa, da se glede sodbe določbe XII poglavja Zakona o kazenskem postopku, uveljavljajo smiselno. Glede na to, da določba drugega odstavka 370. člena ZKP v takem primeru izključuje pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je razumljivo, da sodišče v obrazložitvi sodbe ne bo podalo dokazne ocene ali razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov, saj to glede na sprejeto priznanje krivde ne bo potrebno.
Obtoženec se namreč s priznanjem krivde ne more odreči zahtevi, da sodba temelji na zakonito pridobljenih dokazih oziroma priznanje krivde samo zase nima za posledico, da nezakoniti dokazi postanejo zakoniti. Zakonitost le teh je torej procesna predpostavka za sprejem priznanja krivde po 3. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP (da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu) in je zato morebitno dilemo o tem, treba odpraviti še pred odločitvijo o priznanju krivde. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi sodišče priznanje krivde sprejelo nato pa v obrazložitvi sodbe odgovarjalo na očitke obrambe o nezakonitih dokazih, obtoženec pa bi nasprotno stališče lahko uveljavljal v pritožbi zoper sodbo.
Opisana procesna situacija narekuje zaključek, da za priznanje krivde ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, saj priznanje ni bilo jasno in popolno ter podprto z dokazi v spisu, kar obtoženčev zagovornik smiselno zatrjuje v tretjem odstavku na 4. strani svoje pritožbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
S pavšalno obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar pa mora sodišče jasno obrazložiti.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - datum sodne razveze - denarno povračilo
V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče, ko ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Po navedeni določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnika pri toženki za nedoločen čas na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor za krajši delovni čas 8 ur tedensko, dejstvo, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje iz tega naslova. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je tožniku delovno razmerje pri toženki lahko trajalo le do tega datuma.
Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa sicer pojasnjuje, da se pri svoji odločitvi ne spušča v dokazno oceno, vendar je v resnici storilo ravno to, saj je primerjalo izpovedbe prič in obdolžencev, jih mestoma vrednotilo in analiziralo ter povezovalo z navedbami oškodovanca, ki da si med seboj tudi nasprotujejo. Takšen poseg pa presega oceno o utemeljenosti suma.
ZUPJS v 28. členu določa, da je do subvencionirane najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti, tržnem najemnem in hišniškem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljeni dohodek najemnika in oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, brez dohodka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialno-varstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. Ne glede na določbe zakona, ki ureja socialno-varstvene prejemke, se pri izračunu minimalnega dohodka najemnik in osebe, ki so navedene v najemni pogodbi, štejejo v družino. Subvencija najemnine se določi v višini, kot določa zakon, ki ureja stanovanjska razmerja. Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo SZ-1.
Upoštevajoč delno pripoznavo, delni umik tožbe in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v sporu uspel z 88 %, tožena stranka pa z 12 %.
Pritožbeno sodišče poudarja, da ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora tožene stranke, da bi lahko tožnik izkoristil letni dopust in tako ni upravičen do odškodnine oziroma nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Tožnik je v tožbi navedel, da mu je tožena stranka dolžna obračunati 864,00 EUR, pri čemer se štejejo navedbe tožnika za priznane, glede na pasivnost tožene stranke, torej je sodišče pravilno tožniku priznalo navedeni znesek 864,00 EUR, skupaj bruto kot nadomestilo za neizkoriščen letni dopust.
odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - takojšen umik
S tem, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ampak več mesecev kasneje, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov. Pomembno je, da med izpolnitvijo in umikom tožbe ni bilo opravljeno procesno dejanje, kar bi omejilo uporabo 158. člena ZPP oziroma nalagalo uporabo pravila o separatnih stroških iz 156. člena ZPP.
ZDSS-1 člen 63.. ZZVZZ člen 44a, 44b, 44c.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 135a, 135a/2, 154, 155, 156, 156a.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - humanitarna organizacija
Revizijsko sodišče je že zavzelo stališče, da ZZVZZ ne ureja postopka za uveljavljanje pravice do zdravljenja v tujini, POZZ pa je podnormiran. Postopek za odobritev zdravljenja v tujini in postopek za povračilo stroškov (že opravljenega) zdravljenja v tujini sta ločena oziroma ne nujno povezana postopka. Zavarovana oseba pa lahko sproži oba postopka. Ni določeno, da bi zavarovanec moral zahtevati predhodno odobritev zdravljenja v tujini, niti da v primeru vložene zahteve za predhodno odobritev zdravljenja ne bi smel naknadno vložiti še zahteve za povračilo stroškov že opravljenega zdravljenja. Zavarovanec torej lahko uveljavlja predhodno odobritev oziroma napotitev na zdravljenje v tujino ali/in po že opravljenem zdravljenju zahteva povračilo stroškov zdravljenja v tujini. Nejasna določila splošnih aktov toženca ne smejo iti v škodo zavarovancu.
Če je zdravljenje v tujini z dokončno ali celo pravnomočno odločbo predhodno odobreno in zdravljenje v tujini dejansko opravljeno, je toženec po stališču pritožbenega sodišča dolžan zavarovancu stroške tudi povrniti. Predmet postopka za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini je v tem primeru lahko le še odmera stroškov, nikakor pa ne več vprašanje, ali je zavarovanec do povračila stroškov v tujini upravičen ali ne. Predhodna odobritev oziroma napotitev na zdravljenje v tujino je temelj oziroma podlaga za odmero nastalih stroškov. Če je zdravljenje v tujini na podlagi predhodne napotitve dejansko opravljeno, ni mogoče šteti, da stroški zdravljenja niso nastali, četudi jih ni plačal zavarovanec, temveč kdo tretji. Napotitev na zdravljenje v tujino in posledično povračilo stroškov tega zdravljenja je pod zakonskimi pogoji pravica zavarovanca iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Toženec je kot izvajalec tovrstnega obveznega zavarovanja dolžan te pravice zagotavljati. Drugačno stališče toženca je zmotno in zato nesprejemljivo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da plačilo stroškov zdravljenja v tujini s strani samega zavarovanca, ni zakonski pogoj za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z ZUP.
odmera kazni - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri pritožbenih navedb ter je pri tem ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na odmero zaporne kazni ter je pri tem v zadostni meri upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine.