ZKP člen 8, 285c, 371, 371/1, 371/1-3, 371/2. URS člen 62.
pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pravica tujca do uporabe svojega jezika - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Tudi za postopek po vložitvi obtožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razvidno, da bi obtoženi sam ali njegov pooblaščeni zagovornik podala kake pripombe na ustreznost tolmačenja, kar po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje vsebinsko ustrezno sodelovanje obtoženca že v predhodnih fazah, ne glede na pritožbeno izpostavljeno možnost, da se obtoženi lažje sporazumeva v albanščini, narekuje sklepanje, da je bilo angažiranje tolmača za nemški jezik v celotnem sodnem postopku primerno in zadostno ter da sodišče zato ni moglo zaznati okoliščin, ki bi kazale, da temu ni tako.
V zapisniku je zabeleženo, da je sodišče po dani izjavi obtoženca presodilo, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Ostalo pa je nejasno, ali je obtoženi dejansko priznal kaznivo dejanje v obtožnici. Končno oceno pritožbene trditve, da je obtoženi priznal le tisto, kar je povedal v zagovoru pred dežurnim preiskovalnim sodnikom, ne pa kaznivega dejanja po obtožnici, bi senat sodišča druge stopnje mogel dati le v primeru, da bi bilo iz zapisnika o predobravnavnem naroku razvidno, da je predsednica senata opravila konkretno kontrolo, kaj obtoženi priznava in obžaluje. Ker na podlagi zapisnika o predobravnavnem naroku ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je bila preverjena jasnost in popolnost danega priznanja, odgovor pa je pomemben tako z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja kot tudi z vidika pravne procesne in materialne ustreznosti izdane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z nepravilno uporabo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP pri izdaji sodbe zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.
odpravnina - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe
Skladno z določbo prvega odstavka 91. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da delavec nima pravice do odpravnine po 108. členu ZDR-1, če ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje. Pri institutu odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi gre za posebno pojavnost, modaliteto redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri kateri je treba upoštevati vse relevantne določbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter določbe, ki urejajo ponudbo delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, saj gre za kombinacijo obeh institutov. Za to, da je mogoče govoriti o tem institutu, morata biti odpoved pogodbe o zaposlitvi in pisna ponudba nove pogodbe o zaposlitvi podani sočasno (isti historični dogodek), ni pa nujno, da gre za enovit dokument, ki vsebuje tako odpoved pogodbe o zaposlitvi kot ponudbo nove. Ni pa mogoče govoriti o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, če sta sicer oba dokumenta delavcu vročena sočasno oziroma sukcesivno (npr. v istem dnevu), med njima pa ni podana ustrezna pravna povezava.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - datum sodne razveze - reparacija - denarno povračilo namesto reintegracije
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožnikove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje. Zato mu je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.
ZPP člen 108, 108/1, 108/5, 108/7, 224, 224/1, 224/4.
spor majhne vrednosti - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje domneve o vročitvi - vsebina poštne pošiljke - izpodbijanje domneve o resničnosti vsebine javne listine - skrbnost prejemnika pošiljke - standard povprečno skrbnega človeka
Od povprečno skrbne osebe se pričakuje, da preveri, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici in da o morebitnih napakah nemudoma obvesti sodišče, saj bi v nasprotnem primeru potrdilo o vročitvi povsem izgubilo svoj pomen.
pritožbena obravnava - vmesna sodba - nepremoženjska škoda - nova škoda - prometna nesreča - objektivni in subjektivni kriteriji - nedokazanost škode
Ker tožeča stranka na pritožbeno obravnavo ni pristopila, se na podlagi drugega odstavka 348. člena ZPP šteje, da so trditve tožene stranke o neobstoju nove nepremoženjske škode, resnične.
poprava sodbe - zavrnitev predloga za popravo pomote - predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških
Predlog tožene stranke ne predstavlja predloga za popravo napak oziroma pomot v sodbi pritožbenega sodišča v pomenu prvega odstavka 328. člena ZPP, saj toženka ne pojasnjuje, do katerih napak oziroma pomot naj bi prišlo, temveč trdi, da pritožbeno sodišče ni odločilo o posameznih priglašenih stroških. To pomeni, da toženka smiselno predlaga izdajo dopolnilnega sklepa o pravdnih stroških.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - odsotnost z dela
Tožnik spornega dne na delo ni prišel. Delo v soboto je bilo odrejeno v pisni obliki. Obvestilo je bilo objavljeno na običajen način v pisni obliki in obešeno na oglasni deski. Tožnik je vedel za začasno prerazporeditev delovnega časa, vedel je v kakšnih rokih delodajalec delavce o tem obvešča, nenazadnje pa je tudi sam potrdil, da je bil obveščen o tem, da mora spornega dne delati. Soglasja o tem, da mu ni potrebno priti na delo ni imel. Delovni čas tožnika je bil začasno prerazporejen na predpisan način zaradi potrebe delovnega procesa, tožnik pa je bil o tem obveščen v predpisanem enodnevnem roku (dejansko celo dva dni prej). Tožena stranka se je v odpovedi pravilno sklicevala na določbe ZDR-1, ki delavcu nalagajo vestno opravljanje dela (33. člen ZDR-1), zato odklanjanje opravljanja dela predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti. Delo po navodilih je eden od bistvenih elementov delovnega razmerja (prvi odstavek 4. člena ZDR-1) in obveznost delavca (33. člen ZDR-1).
neprava obnova postopka - III. kategorija invalidnosti
Z razveljavitvijo ali spremembo odločbe v nepravi obnovi ni mogoče doseči učinka za nazaj. Razveljavitev ali sprememba odločbe ob uporabi tega izrednega pravnega sredstva učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa sicer pojasnjuje, da se pri svoji odločitvi ne spušča v dokazno oceno, vendar je v resnici storilo ravno to, saj je primerjalo izpovedbe prič in obdolžencev, jih mestoma vrednotilo in analiziralo ter povezovalo z navedbami oškodovanca, ki da si med seboj tudi nasprotujejo. Takšen poseg pa presega oceno o utemeljenosti suma.
pravica do družinskega življenja - načelo največje koristi otroka - celovita dokazna ocena - skupno skrbništvo
Pravica do družinskega življenja otrok je opredeljena v 5. a členu ZZZDR.
Sodišče prve stopnje je v nasprotju z otrokovimi koristmi razdelilo otroke med starša in jih je s tem prikrajšalo za skupno družinsko življenje (pri tem je potrebno dostaviti, da so otroci približno v istem starostnem obdobju od 11 do 14 let) in da takšna razdelitev otrok ni v največjo korist mld. otrok, kot na to opozarja izvedenka, sodišče pa temu ne sledi.
Toženec se je sicer v postopku na prvi stopnji zavzemal za skupno skrbništvo in tudi o tem sodišče prve stopnje ni podalo ustrezne obrazložitve. Kot izhaja iz dejanskega stanja stanovanjskih razmer med obema staršema je oče ostal v stanovanjski hiši, mati pa ima stanovanje v neposredni bližini, tako da bi tudi glede na takšen način življenja bilo mogoče vzpostaviti skupno skrbništvo, vse z namenom, da se ohrani pravica do družinskega življenja ali pa vse tri otroke dodeliti enemu od staršev (bolj primerno materi), ne pa, da je sodišče prve stopnje otroke razdelilo. Dosedanje besedilo ZZZDR, ki pa ga je DZ presegel res ne omogoča takoimenovanega skupnega skrbništva brez soglasja staršev, ker pa je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju glede na določbo drugega odstavka 290. člena DZ, lahko odločalo o takem predlogu.
Upoštevajoč delno pripoznavo, delni umik tožbe in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v sporu uspel z 88 %, tožena stranka pa z 12 %.
ZUPJS v 28. členu določa, da je do subvencionirane najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti, tržnem najemnem in hišniškem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljeni dohodek najemnika in oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, brez dohodka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialno-varstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. Ne glede na določbe zakona, ki ureja socialno-varstvene prejemke, se pri izračunu minimalnega dohodka najemnik in osebe, ki so navedene v najemni pogodbi, štejejo v družino. Subvencija najemnine se določi v višini, kot določa zakon, ki ureja stanovanjska razmerja. Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo SZ-1.
Kar zadeva obrazložitev sodbe v primeru, ko je ta izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, zagovornik pravilno opozarja na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP, ki pa vendar določa, da se glede sodbe določbe XII poglavja Zakona o kazenskem postopku, uveljavljajo smiselno. Glede na to, da določba drugega odstavka 370. člena ZKP v takem primeru izključuje pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je razumljivo, da sodišče v obrazložitvi sodbe ne bo podalo dokazne ocene ali razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov, saj to glede na sprejeto priznanje krivde ne bo potrebno.
Obtoženec se namreč s priznanjem krivde ne more odreči zahtevi, da sodba temelji na zakonito pridobljenih dokazih oziroma priznanje krivde samo zase nima za posledico, da nezakoniti dokazi postanejo zakoniti. Zakonitost le teh je torej procesna predpostavka za sprejem priznanja krivde po 3. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP (da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu) in je zato morebitno dilemo o tem, treba odpraviti še pred odločitvijo o priznanju krivde. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi sodišče priznanje krivde sprejelo nato pa v obrazložitvi sodbe odgovarjalo na očitke obrambe o nezakonitih dokazih, obtoženec pa bi nasprotno stališče lahko uveljavljal v pritožbi zoper sodbo.
Opisana procesna situacija narekuje zaključek, da za priznanje krivde ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, saj priznanje ni bilo jasno in popolno ter podprto z dokazi v spisu, kar obtoženčev zagovornik smiselno zatrjuje v tretjem odstavku na 4. strani svoje pritožbe.
nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - aktivni iskalec zaposlitve
Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti.
V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, gre pri t.i. pasivnih zavarovancih za drugačne pogoje, izpostavljene v prejšnjem odst. te obrazložitve. Ker je tožniku pravica do delnega nadomestila že pravnomočno dosojena, mu gre izplačilo te denarne dajatve v skladu z 2. alinejo 1. odst. 123. člena ZPIZ-2 največ od dneva nastanka invalidnosti dalje. Torej od 17. 8. 2013 dalje, ne glede na to, da se je pri zavodu za zaposlovanje prijavil šele 2. 3. 2018.
odmera kazni - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri pritožbenih navedb ter je pri tem ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na odmero zaporne kazni ter je pri tem v zadostni meri upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine.
Pritožbeno sodišče poudarja, da ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora tožene stranke, da bi lahko tožnik izkoristil letni dopust in tako ni upravičen do odškodnine oziroma nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Tožnik je v tožbi navedel, da mu je tožena stranka dolžna obračunati 864,00 EUR, pri čemer se štejejo navedbe tožnika za priznane, glede na pasivnost tožene stranke, torej je sodišče pravilno tožniku priznalo navedeni znesek 864,00 EUR, skupaj bruto kot nadomestilo za neizkoriščen letni dopust.
denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust - prenehanje delovnega razmerja
Delavec je upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje prenehalo. ZDR-1 ne določa podrobnejših pravil, kdaj je delavec upravičen do denarnega nadomestila ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Vsebino tega instituta oblikuje sodna praksa, s svojimi stališči, podanimi glede na ugotovljene okoliščine, ki so bile razlog, da delavec svoje pravice ni izrabil. Ker gre za denarno nadomestilo za neizrabljeno pravico in ne za klasično odškodnino v civilnopravnem smislu, ni treba ugotavljati obstoja vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost delodajalca. Po sodni praksi sodišča EU zadostuje obstoj dejstva, da delavec do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni mogel izrabiti dopusta zaradi svoje nezmožnosti za delo oziroma izrabe katerega drugega dopusta (bolniški dopust) oziroma je izgubil možnost izrabe letnega dopusta zaradi objektivnega razloga oziroma nepredvidljivih okoliščin.
Predmet izločitve niso vsi dokazi na katere se sodna odločba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opreti, temveč le dokazi, za katere je to v zakonu posebej določeno (drugi odstavek 83. člena ZKP). Odločanje o dovoljenosti drugih dokazov v fazi, ko ni znano, ali bodo takšni dokazi sploh izvedeni in še manj, ali bo sodba nanje oprta je zato preuranjeno. Zahteva po obrazloženosti odredbe za izvedbo posameznih preiskovalnih ukrepov ter v danem primeru še ustreznega predloga državnega tožilca in zahteva po pravilno ugotovljenih dejstvih z zvezi z izpolnjenostjo zakonskih pogojev za izvedbo teh ukrepov, sta dve, po vsebini različni zahtevi. Prva se nanaša na izvedbo (pred)kazenskega postopka, katerega del sta odredba in predlog, druga se nanaša na dejstva, ki so bila znotraj tega postopka ugotovljena.
Izvršitvena dejanja obdolženke ne pomenijo storitve enega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, temveč gre za posamezna dejanja, ki sama zase pomenijo kaznivo dejanje. Enovito dejanje namreč pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. V obravnavani zadevi gre za ponavljajoča se ravnanja, ki že sama po sebi pomenijo storitev kaznivega dejanja, obdolženka pa pri tem ni zasledovala cilja, ki ga drugače z enkratnim dejanjem ne bi mogla doseči, temveč je bilo vsako posebej storjeno zaradi izkazane prilike. Med izvršenimi ravnanji sicer obstaja več povezovalnih okoliščin, vendar pa ne moremo reči, da iz njih izhaja takšna homogenost ravnanj, da bi jih lahko življenjsko vrednotili kot eno kaznivo dejanje. Ne gre namreč za primer, ko bi delitev posameznih ravnanj obdolženke na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb, posamezna dejanja pa tudi niso zaporedna oziroma časovno ozko povezana (med dejanjema v 7. in 8. alineji je več kot štirimesečni razmak, med dejanjema v 8. in 9. alineji pa celo 14 mesecev).
Izvršena ravnanja tudi ne moremo opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Čeprav gre za istovrstna kazniva dejanja, ki so bila storjena z enakim namenom in na enak način, pri čemer je podana tudi identiteta oškodovanca, pa ponovno ni podana časovna kontinuiteta, saj dejanja niso storjena zaporedno. Tudi sicer pa od uveljavitve KZ-1 (torej od 1. 11. 2008) konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja za tovrstna kazniva dejanja ni več dopustna (lahko se nanaša samo na premoženjske delikte).
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 19.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 25.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 129, 129/1.. ZZVZZ člen 25, 25/2.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - nujno zdravljenje - operativni poseg - službena pot
Sodišče prve stopnje je v izvedenskem mnenju imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodni izvedenec je strokovno jasno navedel, zakaj tožnikovo zdravljenje oziroma opravljene zdravstvene storitve v tujini, niso bile urgentne v smislu drugega odstavka 25. člena ZZVZZ. Jasno je navedel, v katerih primerih in stanjih se šteje operativno zdravljenje spinalnega kanala za urgentno, strokovno prepričljivo pa je tudi obrazložil ne samo, da v tožnikovem primeru ni šlo za takšno stanje, ampak je navedel tudi razloge zakaj je šlo v tožnikovem primeru za načrtovan in neurgenten poseg. Po drugi strani pa tudi tožnik svojega zatrjevanja o nujnosti operativnega posega na službeni poti ni z ničemer dokazal. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na napotnice, saj je sodni izvedenec iz stopnje nujnosti izdanih napotnic povzel, da pri tožniku ni šlo za takšno zdravstveno stanje, ki bi zaradi preprečitve poslabšanja ali celo ohranitve življenja oziroma oživljanja zahtevalo nujne oziroma neodložljive zdravstvene storitve. Pomeni, da med nujnostjo navedeno v napotnici in nujnim zdravljenjem določenim v drugem odstavku 25. člena ZZVZZ obstaja velika in za odločitev pomembna razlika.