odpoved s ponudbo nove pogodbe - sodna razveza - datum sodne razveze - denarno povračilo
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za določitev prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, na zgodnejšo določitev datuma pa lahko vplivajo tudi druge relevantne okoliščine primera.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-8.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - bolniški stalež - odpotovanje iz kraja bivanja
Iz drugega odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja jasno izhaja obveznost zavarovanca, da mora biti na svojem domu, če se zdravi doma. Odsotnost z doma je možna le ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo ipd. Tožnica je pri navodilih za zdravljenje imela glede gibanja od doma zapisano "lahko od doma", kar pomeni, da je imela dopustno odsotnost z doma, ker to ni vplivalo negativno na potek zdravljenja. Zato je lahko npr. šla v trgovino, vrtec ipd., kot je ugotovilo sodišče. Nikakor pa s tem ni imela pravice odhoda izven kraja svojega bivališča. Na podlagi omenjenega določila Pravil je za odhod izven kraja bivanja izrecno potrebno imeti odobritev osebnega zdravnika. Take odobritve pa ni imela.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov delovnega razmerja v smislu določbe 4. člena ZDR-1 (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca). Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja, da ni odločilno, ali so receptorji tožnico vpisovali v evidenco prisotnosti gostov oziroma obiskovalcev, saj je tudi brez teh vpisov ugotovljeno, da je tožnica vsakodnevno prihajala na delo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
S pavšalno obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar pa mora sodišče jasno obrazložiti.
Kar zadeva obrazložitev sodbe v primeru, ko je ta izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, zagovornik pravilno opozarja na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP, ki pa vendar določa, da se glede sodbe določbe XII poglavja Zakona o kazenskem postopku, uveljavljajo smiselno. Glede na to, da določba drugega odstavka 370. člena ZKP v takem primeru izključuje pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je razumljivo, da sodišče v obrazložitvi sodbe ne bo podalo dokazne ocene ali razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov, saj to glede na sprejeto priznanje krivde ne bo potrebno.
Obtoženec se namreč s priznanjem krivde ne more odreči zahtevi, da sodba temelji na zakonito pridobljenih dokazih oziroma priznanje krivde samo zase nima za posledico, da nezakoniti dokazi postanejo zakoniti. Zakonitost le teh je torej procesna predpostavka za sprejem priznanja krivde po 3. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP (da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu) in je zato morebitno dilemo o tem, treba odpraviti še pred odločitvijo o priznanju krivde. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi sodišče priznanje krivde sprejelo nato pa v obrazložitvi sodbe odgovarjalo na očitke obrambe o nezakonitih dokazih, obtoženec pa bi nasprotno stališče lahko uveljavljal v pritožbi zoper sodbo.
Opisana procesna situacija narekuje zaključek, da za priznanje krivde ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, saj priznanje ni bilo jasno in popolno ter podprto z dokazi v spisu, kar obtoženčev zagovornik smiselno zatrjuje v tretjem odstavku na 4. strani svoje pritožbe.
ZUPJS v 28. členu določa, da je do subvencionirane najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti, tržnem najemnem in hišniškem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljeni dohodek najemnika in oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, brez dohodka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialno-varstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. Ne glede na določbe zakona, ki ureja socialno-varstvene prejemke, se pri izračunu minimalnega dohodka najemnik in osebe, ki so navedene v najemni pogodbi, štejejo v družino. Subvencija najemnine se določi v višini, kot določa zakon, ki ureja stanovanjska razmerja. Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo SZ-1.
Upoštevajoč delno pripoznavo, delni umik tožbe in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v sporu uspel z 88 %, tožena stranka pa z 12 %.
Predmet izločitve niso vsi dokazi na katere se sodna odločba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opreti, temveč le dokazi, za katere je to v zakonu posebej določeno (drugi odstavek 83. člena ZKP). Odločanje o dovoljenosti drugih dokazov v fazi, ko ni znano, ali bodo takšni dokazi sploh izvedeni in še manj, ali bo sodba nanje oprta je zato preuranjeno. Zahteva po obrazloženosti odredbe za izvedbo posameznih preiskovalnih ukrepov ter v danem primeru še ustreznega predloga državnega tožilca in zahteva po pravilno ugotovljenih dejstvih z zvezi z izpolnjenostjo zakonskih pogojev za izvedbo teh ukrepov, sta dve, po vsebini različni zahtevi. Prva se nanaša na izvedbo (pred)kazenskega postopka, katerega del sta odredba in predlog, druga se nanaša na dejstva, ki so bila znotraj tega postopka ugotovljena.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 19.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 25.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 129, 129/1.. ZZVZZ člen 25, 25/2.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - nujno zdravljenje - operativni poseg - službena pot
Sodišče prve stopnje je v izvedenskem mnenju imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodni izvedenec je strokovno jasno navedel, zakaj tožnikovo zdravljenje oziroma opravljene zdravstvene storitve v tujini, niso bile urgentne v smislu drugega odstavka 25. člena ZZVZZ. Jasno je navedel, v katerih primerih in stanjih se šteje operativno zdravljenje spinalnega kanala za urgentno, strokovno prepričljivo pa je tudi obrazložil ne samo, da v tožnikovem primeru ni šlo za takšno stanje, ampak je navedel tudi razloge zakaj je šlo v tožnikovem primeru za načrtovan in neurgenten poseg. Po drugi strani pa tudi tožnik svojega zatrjevanja o nujnosti operativnega posega na službeni poti ni z ničemer dokazal. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na napotnice, saj je sodni izvedenec iz stopnje nujnosti izdanih napotnic povzel, da pri tožniku ni šlo za takšno zdravstveno stanje, ki bi zaradi preprečitve poslabšanja ali celo ohranitve življenja oziroma oživljanja zahtevalo nujne oziroma neodložljive zdravstvene storitve. Pomeni, da med nujnostjo navedeno v napotnici in nujnim zdravljenjem določenim v drugem odstavku 25. člena ZZVZZ obstaja velika in za odločitev pomembna razlika.
Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa sicer pojasnjuje, da se pri svoji odločitvi ne spušča v dokazno oceno, vendar je v resnici storilo ravno to, saj je primerjalo izpovedbe prič in obdolžencev, jih mestoma vrednotilo in analiziralo ter povezovalo z navedbami oškodovanca, ki da si med seboj tudi nasprotujejo. Takšen poseg pa presega oceno o utemeljenosti suma.
pravica do družinskega življenja - načelo največje koristi otroka - celovita dokazna ocena - skupno skrbništvo
Pravica do družinskega življenja otrok je opredeljena v 5. a členu ZZZDR.
Sodišče prve stopnje je v nasprotju z otrokovimi koristmi razdelilo otroke med starša in jih je s tem prikrajšalo za skupno družinsko življenje (pri tem je potrebno dostaviti, da so otroci približno v istem starostnem obdobju od 11 do 14 let) in da takšna razdelitev otrok ni v največjo korist mld. otrok, kot na to opozarja izvedenka, sodišče pa temu ne sledi.
Toženec se je sicer v postopku na prvi stopnji zavzemal za skupno skrbništvo in tudi o tem sodišče prve stopnje ni podalo ustrezne obrazložitve. Kot izhaja iz dejanskega stanja stanovanjskih razmer med obema staršema je oče ostal v stanovanjski hiši, mati pa ima stanovanje v neposredni bližini, tako da bi tudi glede na takšen način življenja bilo mogoče vzpostaviti skupno skrbništvo, vse z namenom, da se ohrani pravica do družinskega življenja ali pa vse tri otroke dodeliti enemu od staršev (bolj primerno materi), ne pa, da je sodišče prve stopnje otroke razdelilo. Dosedanje besedilo ZZZDR, ki pa ga je DZ presegel res ne omogoča takoimenovanega skupnega skrbništva brez soglasja staršev, ker pa je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju glede na določbo drugega odstavka 290. člena DZ, lahko odločalo o takem predlogu.
nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - aktivni iskalec zaposlitve
Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti.
V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, gre pri t.i. pasivnih zavarovancih za drugačne pogoje, izpostavljene v prejšnjem odst. te obrazložitve. Ker je tožniku pravica do delnega nadomestila že pravnomočno dosojena, mu gre izplačilo te denarne dajatve v skladu z 2. alinejo 1. odst. 123. člena ZPIZ-2 največ od dneva nastanka invalidnosti dalje. Torej od 17. 8. 2013 dalje, ne glede na to, da se je pri zavodu za zaposlovanje prijavil šele 2. 3. 2018.
odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - takojšen umik
S tem, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ampak več mesecev kasneje, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov. Pomembno je, da med izpolnitvijo in umikom tožbe ni bilo opravljeno procesno dejanje, kar bi omejilo uporabo 158. člena ZPP oziroma nalagalo uporabo pravila o separatnih stroških iz 156. člena ZPP.
denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust - prenehanje delovnega razmerja
Delavec je upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje prenehalo. ZDR-1 ne določa podrobnejših pravil, kdaj je delavec upravičen do denarnega nadomestila ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Vsebino tega instituta oblikuje sodna praksa, s svojimi stališči, podanimi glede na ugotovljene okoliščine, ki so bile razlog, da delavec svoje pravice ni izrabil. Ker gre za denarno nadomestilo za neizrabljeno pravico in ne za klasično odškodnino v civilnopravnem smislu, ni treba ugotavljati obstoja vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost delodajalca. Po sodni praksi sodišča EU zadostuje obstoj dejstva, da delavec do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni mogel izrabiti dopusta zaradi svoje nezmožnosti za delo oziroma izrabe katerega drugega dopusta (bolniški dopust) oziroma je izgubil možnost izrabe letnega dopusta zaradi objektivnega razloga oziroma nepredvidljivih okoliščin.
odmera kazni - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri pritožbenih navedb ter je pri tem ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na odmero zaporne kazni ter je pri tem v zadostni meri upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine.
Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v ZPIZ-2. Ta v prvem odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob posebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Po drugem odstavku citirane določbe pa je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Glede na drugi odstavek 102. člena ZPIZ-2 težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb.
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo tekom sodnega postopka, v zvezi s tožnikovimi pripombami na mnenje, pa je pridobilo še dopolnilno mnenje, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno objektivne prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Po mnenju sodne izvedenke tožnik, čeprav je pri njem ugotovljeno, da boluje za kronično duševno motnjo - shizofrensko psihozo, zmore samostojno zadovoljevati vse svoje osnovne življenjske potrebe in ne potrebuje nadzora, niti postrežbe.
Izvršitvena dejanja obdolženke ne pomenijo storitve enega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, temveč gre za posamezna dejanja, ki sama zase pomenijo kaznivo dejanje. Enovito dejanje namreč pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. V obravnavani zadevi gre za ponavljajoča se ravnanja, ki že sama po sebi pomenijo storitev kaznivega dejanja, obdolženka pa pri tem ni zasledovala cilja, ki ga drugače z enkratnim dejanjem ne bi mogla doseči, temveč je bilo vsako posebej storjeno zaradi izkazane prilike. Med izvršenimi ravnanji sicer obstaja več povezovalnih okoliščin, vendar pa ne moremo reči, da iz njih izhaja takšna homogenost ravnanj, da bi jih lahko življenjsko vrednotili kot eno kaznivo dejanje. Ne gre namreč za primer, ko bi delitev posameznih ravnanj obdolženke na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb, posamezna dejanja pa tudi niso zaporedna oziroma časovno ozko povezana (med dejanjema v 7. in 8. alineji je več kot štirimesečni razmak, med dejanjema v 8. in 9. alineji pa celo 14 mesecev).
Izvršena ravnanja tudi ne moremo opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Čeprav gre za istovrstna kazniva dejanja, ki so bila storjena z enakim namenom in na enak način, pri čemer je podana tudi identiteta oškodovanca, pa ponovno ni podana časovna kontinuiteta, saj dejanja niso storjena zaporedno. Tudi sicer pa od uveljavitve KZ-1 (torej od 1. 11. 2008) konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja za tovrstna kazniva dejanja ni več dopustna (lahko se nanaša samo na premoženjske delikte).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028542
ZPP člen 454, 454/2, 458, 458/1. SPZ člen 119, 119/2. SZ-1 člen 41, 41/1, 42, 42/1. OZ člen 378, 378/1.
spor majhne vrednosti - etažna lastnina - rezervni sklad - vplačevanje v rezervni sklad - plačilo v rezervni sklad - stroški upravljanja - domneva priznanja dejstev - zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo - izdaja sodbe brez razpisa naroka
Toženec je tako kot solastnik stanovanja do višine svojega solastninskega deleža dolžan plačevati sredstva v rezervni sklad. Na njegovo obveznost ne vpliva dejstvo, ali kot solastnik uporablja stanovanje oziroma kakšni so razlogi da ga ne uporablja.
neprava obnova postopka - III. kategorija invalidnosti
Z razveljavitvijo ali spremembo odločbe v nepravi obnovi ni mogoče doseči učinka za nazaj. Razveljavitev ali sprememba odločbe ob uporabi tega izrednega pravnega sredstva učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
ZDSS-1 člen 63.. ZZVZZ člen 44a, 44b, 44c.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 135a, 135a/2, 154, 155, 156, 156a.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - humanitarna organizacija
Revizijsko sodišče je že zavzelo stališče, da ZZVZZ ne ureja postopka za uveljavljanje pravice do zdravljenja v tujini, POZZ pa je podnormiran. Postopek za odobritev zdravljenja v tujini in postopek za povračilo stroškov (že opravljenega) zdravljenja v tujini sta ločena oziroma ne nujno povezana postopka. Zavarovana oseba pa lahko sproži oba postopka. Ni določeno, da bi zavarovanec moral zahtevati predhodno odobritev zdravljenja v tujini, niti da v primeru vložene zahteve za predhodno odobritev zdravljenja ne bi smel naknadno vložiti še zahteve za povračilo stroškov že opravljenega zdravljenja. Zavarovanec torej lahko uveljavlja predhodno odobritev oziroma napotitev na zdravljenje v tujino ali/in po že opravljenem zdravljenju zahteva povračilo stroškov zdravljenja v tujini. Nejasna določila splošnih aktov toženca ne smejo iti v škodo zavarovancu.
Če je zdravljenje v tujini z dokončno ali celo pravnomočno odločbo predhodno odobreno in zdravljenje v tujini dejansko opravljeno, je toženec po stališču pritožbenega sodišča dolžan zavarovancu stroške tudi povrniti. Predmet postopka za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini je v tem primeru lahko le še odmera stroškov, nikakor pa ne več vprašanje, ali je zavarovanec do povračila stroškov v tujini upravičen ali ne. Predhodna odobritev oziroma napotitev na zdravljenje v tujino je temelj oziroma podlaga za odmero nastalih stroškov. Če je zdravljenje v tujini na podlagi predhodne napotitve dejansko opravljeno, ni mogoče šteti, da stroški zdravljenja niso nastali, četudi jih ni plačal zavarovanec, temveč kdo tretji. Napotitev na zdravljenje v tujino in posledično povračilo stroškov tega zdravljenja je pod zakonskimi pogoji pravica zavarovanca iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Toženec je kot izvajalec tovrstnega obveznega zavarovanja dolžan te pravice zagotavljati. Drugačno stališče toženca je zmotno in zato nesprejemljivo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da plačilo stroškov zdravljenja v tujini s strani samega zavarovanca, ni zakonski pogoj za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z ZUP.