odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - datum sodne razveze - denarno povračilo
V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče, ko ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Po navedeni določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnika pri toženki za nedoločen čas na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor za krajši delovni čas 8 ur tedensko, dejstvo, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje iz tega naslova. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je tožniku delovno razmerje pri toženki lahko trajalo le do tega datuma.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028046
ZIKS-1 člen 2, 12/2. KZ-1 člen 86.
zavrženje predloga - vikend zapor - nadomestitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna
Predmet izvršitve kazni zapora je po prvem odstavku 2. člena ZIKS pravnomočna sodba, v kateri je kazen izrečena, njeno izvrševanje pa je bilo nato pod določenimi pogoji nadomeščeno s katerim izmed načinov iz 86. člena KZ-1. Ker pri ugotavljanju o izpolnjenosti teh pogojev, okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne morejo biti prezrte, je jasno, da je lahko predmet nadomestitve samo kazen, izrečena v posamezni sodbi in ne kazen kot je bila združena po dveh ali več sodbah.
odmera kazni - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri pritožbenih navedb ter je pri tem ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na odmero zaporne kazni ter je pri tem v zadostni meri upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - datum sodne razveze - reparacija - denarno povračilo namesto reintegracije
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožnikove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje. Zato mu je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.
Pritožbeno sodišče poudarja, da ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora tožene stranke, da bi lahko tožnik izkoristil letni dopust in tako ni upravičen do odškodnine oziroma nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Tožnik je v tožbi navedel, da mu je tožena stranka dolžna obračunati 864,00 EUR, pri čemer se štejejo navedbe tožnika za priznane, glede na pasivnost tožene stranke, torej je sodišče pravilno tožniku priznalo navedeni znesek 864,00 EUR, skupaj bruto kot nadomestilo za neizkoriščen letni dopust.
pravica do družinskega življenja - načelo največje koristi otroka - celovita dokazna ocena - skupno skrbništvo
Pravica do družinskega življenja otrok je opredeljena v 5. a členu ZZZDR.
Sodišče prve stopnje je v nasprotju z otrokovimi koristmi razdelilo otroke med starša in jih je s tem prikrajšalo za skupno družinsko življenje (pri tem je potrebno dostaviti, da so otroci približno v istem starostnem obdobju od 11 do 14 let) in da takšna razdelitev otrok ni v največjo korist mld. otrok, kot na to opozarja izvedenka, sodišče pa temu ne sledi.
Toženec se je sicer v postopku na prvi stopnji zavzemal za skupno skrbništvo in tudi o tem sodišče prve stopnje ni podalo ustrezne obrazložitve. Kot izhaja iz dejanskega stanja stanovanjskih razmer med obema staršema je oče ostal v stanovanjski hiši, mati pa ima stanovanje v neposredni bližini, tako da bi tudi glede na takšen način življenja bilo mogoče vzpostaviti skupno skrbništvo, vse z namenom, da se ohrani pravica do družinskega življenja ali pa vse tri otroke dodeliti enemu od staršev (bolj primerno materi), ne pa, da je sodišče prve stopnje otroke razdelilo. Dosedanje besedilo ZZZDR, ki pa ga je DZ presegel res ne omogoča takoimenovanega skupnega skrbništva brez soglasja staršev, ker pa je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju glede na določbo drugega odstavka 290. člena DZ, lahko odločalo o takem predlogu.
nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - aktivni iskalec zaposlitve
Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti.
V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, gre pri t.i. pasivnih zavarovancih za drugačne pogoje, izpostavljene v prejšnjem odst. te obrazložitve. Ker je tožniku pravica do delnega nadomestila že pravnomočno dosojena, mu gre izplačilo te denarne dajatve v skladu z 2. alinejo 1. odst. 123. člena ZPIZ-2 največ od dneva nastanka invalidnosti dalje. Torej od 17. 8. 2013 dalje, ne glede na to, da se je pri zavodu za zaposlovanje prijavil šele 2. 3. 2018.
Izvršitvena dejanja obdolženke ne pomenijo storitve enega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, temveč gre za posamezna dejanja, ki sama zase pomenijo kaznivo dejanje. Enovito dejanje namreč pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. V obravnavani zadevi gre za ponavljajoča se ravnanja, ki že sama po sebi pomenijo storitev kaznivega dejanja, obdolženka pa pri tem ni zasledovala cilja, ki ga drugače z enkratnim dejanjem ne bi mogla doseči, temveč je bilo vsako posebej storjeno zaradi izkazane prilike. Med izvršenimi ravnanji sicer obstaja več povezovalnih okoliščin, vendar pa ne moremo reči, da iz njih izhaja takšna homogenost ravnanj, da bi jih lahko življenjsko vrednotili kot eno kaznivo dejanje. Ne gre namreč za primer, ko bi delitev posameznih ravnanj obdolženke na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb, posamezna dejanja pa tudi niso zaporedna oziroma časovno ozko povezana (med dejanjema v 7. in 8. alineji je več kot štirimesečni razmak, med dejanjema v 8. in 9. alineji pa celo 14 mesecev).
Izvršena ravnanja tudi ne moremo opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Čeprav gre za istovrstna kazniva dejanja, ki so bila storjena z enakim namenom in na enak način, pri čemer je podana tudi identiteta oškodovanca, pa ponovno ni podana časovna kontinuiteta, saj dejanja niso storjena zaporedno. Tudi sicer pa od uveljavitve KZ-1 (torej od 1. 11. 2008) konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja za tovrstna kazniva dejanja ni več dopustna (lahko se nanaša samo na premoženjske delikte).
neupravičena pridobitev - vlaganja v nepremičnino - prikrajšanje - dogovor o vlaganju v nepremičnino - uporaba nepremičnine - zapadlost terjatve
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da ima tožnica po svojih trditvah iz tožbe še vedno svoj sedež na naslovu sporne nepremičnine, da v tem objektu še sedaj opravlja del poslovne dejavnosti, kot jo je opravljala pred letom 2014, ter da je tudi zaslišana priča – zakoniti zastopnik tožnice M. V. izpovedal, da ima tožnica na naslovu tem naslovu, torej v objektu, v katerega naj bi tožnica opravila zatrjevana vlaganja, še vedno pisarno in prostor za skladiščenje fasciklov.
Glede na to ugotovljeno dejstvo, ki je ključno za presojo utemeljenosti zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ), je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala predpostavke prikrajšanja na svoji strani iz razloga, ker še vedno zaseda sporno nepremičnino, da terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi vlaganj še ni mogla nastati in do konca glavne obravnave še ni zapadla.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - poslovni razlog - znižanje plače - sprememba pogojev oziroma vsebine del
Tožnica zmotno izpostavlja, da je bil njen obseg dela na področju informatike zanemarljiv. Odločilno je, da delovno mesto direktorice sektorja ni več določeno v enaki obliki, kot v prej veljavnem aktu o sistemizaciji, niti se ne izvaja po vsebini, kot po prej veljavnem aktu o sistemizaciji. Zato je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 318/2016 z dne 6. 6. 2017 zavzelo stališče, da poseg v plačo, če se hkrati ne spremeni naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela (s posledico spremembe vsebine del oziroma vrste del) ali čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, ali trajanje delovnega časa, brez soglasja delavca ni dopusten.
Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa sicer pojasnjuje, da se pri svoji odločitvi ne spušča v dokazno oceno, vendar je v resnici storilo ravno to, saj je primerjalo izpovedbe prič in obdolžencev, jih mestoma vrednotilo in analiziralo ter povezovalo z navedbami oškodovanca, ki da si med seboj tudi nasprotujejo. Takšen poseg pa presega oceno o utemeljenosti suma.
odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - takojšen umik
S tem, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ampak več mesecev kasneje, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov. Pomembno je, da med izpolnitvijo in umikom tožbe ni bilo opravljeno procesno dejanje, kar bi omejilo uporabo 158. člena ZPP oziroma nalagalo uporabo pravila o separatnih stroških iz 156. člena ZPP.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - fizični obračun
Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi fizičnega obračuna s sodelavko. Po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delavec mora biti zmožen imeti svoje ravnanje pod nadzorom, mora se torej zavedati pomena in posledic očitanega mu ravnanja. Tožnica v predlogu za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ni zatrjevala, da v času dogodka svojega ravnanja ni imela pod nadzorom in tudi ne, da se ni zavedala pomena in posledic očitanega ji ravnanja. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, saj nasprotnih trditev s strani tožnice ni bilo, da je tožnica razumela pravi pomen svojih ravnanj in jih je tudi mogla obvladovati.
ZDR-1 člen 20, 20/1, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 20, 20/2, 141, 141/1, 241, 241/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nedovoljeno sprejemanje daril - sostorilstvo - rok za podajo odpovedi - subjektivni rok
Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni 30-dnevni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja. Za presojo seznanjenosti tožene stranke z razlogom za izredno odpoved je pomembno, kdaj je bila z relevantnimi dejstvi seznanjena pristojna oseba, to je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na specifičnost primera, ko je bil v kaznivo dejanje, ki se očita tožniku, vpleten tudi nekdanji oz. takratni predsednik uprave, in je bil tudi sam eden izmed soobdolženih, je sodišče prve stopnje kot relevanten trenutek utemeljeno štelo, ko se je nova uprava seznanila z okoliščinami, potrebnimi za odpoved tožniku.
ZUPJS v 28. členu določa, da je do subvencionirane najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti, tržnem najemnem in hišniškem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljeni dohodek najemnika in oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, brez dohodka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialno-varstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. Ne glede na določbe zakona, ki ureja socialno-varstvene prejemke, se pri izračunu minimalnega dohodka najemnik in osebe, ki so navedene v najemni pogodbi, štejejo v družino. Subvencija najemnine se določi v višini, kot določa zakon, ki ureja stanovanjska razmerja. Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo SZ-1.
Upoštevajoč delno pripoznavo, delni umik tožbe in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v sporu uspel z 88 %, tožena stranka pa z 12 %.
ZKP člen 8, 285c, 371, 371/1, 371/1-3, 371/2. URS člen 62.
pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pravica tujca do uporabe svojega jezika - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Tudi za postopek po vložitvi obtožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razvidno, da bi obtoženi sam ali njegov pooblaščeni zagovornik podala kake pripombe na ustreznost tolmačenja, kar po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje vsebinsko ustrezno sodelovanje obtoženca že v predhodnih fazah, ne glede na pritožbeno izpostavljeno možnost, da se obtoženi lažje sporazumeva v albanščini, narekuje sklepanje, da je bilo angažiranje tolmača za nemški jezik v celotnem sodnem postopku primerno in zadostno ter da sodišče zato ni moglo zaznati okoliščin, ki bi kazale, da temu ni tako.
V zapisniku je zabeleženo, da je sodišče po dani izjavi obtoženca presodilo, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Ostalo pa je nejasno, ali je obtoženi dejansko priznal kaznivo dejanje v obtožnici. Končno oceno pritožbene trditve, da je obtoženi priznal le tisto, kar je povedal v zagovoru pred dežurnim preiskovalnim sodnikom, ne pa kaznivega dejanja po obtožnici, bi senat sodišča druge stopnje mogel dati le v primeru, da bi bilo iz zapisnika o predobravnavnem naroku razvidno, da je predsednica senata opravila konkretno kontrolo, kaj obtoženi priznava in obžaluje. Ker na podlagi zapisnika o predobravnavnem naroku ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je bila preverjena jasnost in popolnost danega priznanja, odgovor pa je pomemben tako z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja kot tudi z vidika pravne procesne in materialne ustreznosti izdane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z nepravilno uporabo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP pri izdaji sodbe zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov delovnega razmerja v smislu določbe 4. člena ZDR-1 (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca). Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja, da ni odločilno, ali so receptorji tožnico vpisovali v evidenco prisotnosti gostov oziroma obiskovalcev, saj je tudi brez teh vpisov ugotovljeno, da je tožnica vsakodnevno prihajala na delo.
neprava obnova postopka - III. kategorija invalidnosti
Z razveljavitvijo ali spremembo odločbe v nepravi obnovi ni mogoče doseči učinka za nazaj. Razveljavitev ali sprememba odločbe ob uporabi tega izrednega pravnega sredstva učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.