načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - sprememba katastrskih podatkov o nepremičnini - preštevilčenje parcel - delitev solastnine - istovetnost nepremičnine
Res je, da zahteva po ujemanju identifikacijskih znakov iz 31. člena ZZK-1 ni absolutna. Ne gre tako daleč, da bi bil onemogočen vpis v primeru, če se po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila katastrski podatki, ki jih sodišče poočiti po uradni dolžnosti, spremenijo. Sodišče mora v takem primeru preizkusiti, ali gre za isto nepremičnino, to je, ali se je morda nepremičnina, označena v listini, ki je priložena predlogu za vpis, po izdaji te listine zgolj preštevilčila oziroma označila z novim identifikatorjem. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer.
Po eni strani za to, ker zaradi delitve solastnine in preoblikovanja le te v etažno s sporazumom solastnikov ne gre le za preštevilčenje oziroma spremembo katastrskih podatkov, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Zaradi navedenega preoblikovanja v konkretni zadevi, z vidika preizkusa v zemljiškoknjižnem postopku, že po sami naravi stvari ni moč govoriti o istovetnosti nepremičnine.
Po drugi strani pa zato, ker v konkretni zadevi ne gre za spremembo, do katere bi prišlo po izdaji listine, ki je podlaga za vpis, oziroma za spremembo, na katero se predlagatelj ne bi mogel odzvati v pravdnem postopku, iz katerega listina izvira, z ustrezno spremembo tožbenega zahtevka.
ZIZ člen 192, 192/2, 221, 221/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izpolnitev obveznosti - izselitev iz stanovanja - izpraznitev in izročitev stanovanja - izročitev ključev - posredna posest - ogled stanovanja - prijava stalnega prebivališča - zavrnitev dokaznega predloga
Upnik bi moral predlog za izvršbo vložiti zoper tiste osebe, ki dejansko bivajo v nepremičnini, v primeru, če bi mu dolžnica stanovanje prazno svojih stvari in oseb že izročila v neposredno posest.
zbirka listin - javnost zbirke listin - elektronska zemljiška knjiga - prepis listine - vpis v zemljiško knjigo
V tej zadevi se je vpis zahteval na podlagi listin, ki so v zemljiški knjigi že vložene v zbirko listin. To, da listin ni bilo v elektronsko vodenem spisu, ne podstavlja nobene pomankljivosti, ki bi upoštevno vplivala na pravice nasprotnega udeleženca v postopku. Vpogled v procesna dejanja stranki omogoča aplikacija elektronske zemliške knjige. ZZK-1 ima glede javnosti zbirke listin in načina zagotavljanja javnosti informatizirane zbirke listin posebna pravila v 196. in 197. členu ZZK-1.
Odstop terjatve za tožnico pomeni le spremembo upnika, nikakor pa ni mogoče šteti, da s pogodbo o odstopu dogovorjeno plačilo med odstopnikom in prevzemnikom pomeni izpolnitev dolžnikove obveznosti.
Ker je lastnik gostinskega lokala tožeča stranka in ne tožena, je pravilna tudi odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi. Tožena stranka namreč ni lastnica sporne nepremičnine, zato od tožeče ne more zahtevati ne izročitve nepremičnine v posest niti plačila uporabnine.
pritožba zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje - pooblaščenec obsojenca - pravica do pritožbe
Z zamudo prekluzivnega zakonskega roka procesni udeleženec izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje. Vendar pa zakon izjemoma omogoča obdolžencu, da lahko v nekaterih primerih, če so izpolnjeni predpisani pogoji, odpravi škodljive posledice zamude z uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje (restitutio in integrum). Ker gre za izjemo od pravila o prekluzivnosti zakonskih rokov, jo je treba razlagati ozko. Vrnitev v prejšnje stanje je določena izključno v korist obdolženca, in samo če so opravičljivi razlogi za zamudo nastali pri obdolžencu. Tega instituta ne morejo koristiti zagovornik, državni tožilec in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP, če so sami zamudili rok za pritožbo, čeprav se smejo pritožiti v korist obdolženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0068496
OZ člen 198.
vmesna sodba – plačilo uporabnine – neupravičena uporaba stanovanja – deljiva obveznost – solidarna obveznost – hišniško stanovanje – pravica do začasne uporabe stanovanja
Uporabnina je denarna terjatev, za katero praviloma velja, da je deljiva obveznost. Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti.
NEPRAVDNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086830
SZ-1 člen 29, 29/4. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb člen 14. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11, 339/2-12, 339/2-15. ZNP člen 37.
etažna lastnina – upravljanje večstanovanjske stavbe – posli rednega upravljanja – soglasje etažnih lastnikov – soglasno odločanje – soglasje za izvedbo poslov upravljanja – najem in odplačevanje posojila v breme rezervnega sklada – nepravdni postopek – nadomestitev soglasja etažnega lastnika s sklepom sodišča – upravnik – pooblastilo za zastopanje – kršitev določb pravdnega postopka
14. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb med posle, ki zahtevajo soglasno odločanje vseh lastnikov stanovanj, uvršča tudi najem in odplačevanje posojila v breme rezervnega sklada. Kadar takšno soglasje ni doseženo, lahko etažni lastniki, ki imajo več od polovice solastniških deležev na skupnih delih, predlagajo, da o poslu odloči sodišče v nepravdnem postopku (četrti odstavek 29. člena SZ-1). Sodišče pri odločanju upošteva zlasti vrsto posla ter porazdelitev bremen in posledic za etažne lastnike, ki so poslu nasprotovali. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno tehtalo obremenitev etažne lastnice in pomembnost najema posojila v breme rezervnega sklada za energetsko prenovo hiše ter pravilno odločilo, ko je nadomestilo soglasje nasprotne udeleženke.
narok – razpis naroka za glavno obravnavo – vabilo na narok – predlog za preložitev naroka – pasivnost toženca – neupravičen izostanek z naroka – zakoniti zastopnik – kvalificiran pooblaščenec – rok za seznanitev z zadevo
Toženec je bil o datumu naroka seznanjen slaba dva meseca prej, kar glede na določbo 280. člena ZPP predstavlja več kot primeren rok za seznanitev z zadevo. V tem času bi si lahko priskrbel kvalificiranega pooblaščenca ter nato na naroku predstavil svoje videnje zadeve. Zaradi svoje pasivnosti in neupravičenega izostanka z naroka pa se ne more sklicevati, da ga je prvo sodišče onemogočilo pri predlaganju dejstev in dokazov.
služnostna pravica hoje in vožnje – stranska intervencija – stranski intervenient – odsvojitev nepremičnine med pravdo – sprememba tožbe – modifikacija tožbenega zahtevka – pasivna legitimacija – vstop v pravdo – naknadno sosporništvo – irelevančna teorija
Ker v obravnavani zadevi tožena M. ni soglašala, da bi jo v pravdi nadomestila pridobiteljica nepremičnine V., pogoji za spremembo tožene stranke v skladu z 190. členom ZPP niso bili podani. Navedeno pa ne pomeni, da V. v pravdi ni mogla nastopati poleg prvotne toženke kot nova toženka. Tožnica je namreč tožbeni zahtevek razširila tudi na V., ki je z vstopom v pravdo soglašala. Pravilna pravna podlaga za njeno pasivno legitimacijo je tako 191. člen ZPP.
Predhodno ali prejudicialno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. Pri prejudicialnosti gre za relacijo odvisnosti dveh pravnih razmerij. Pravica ali pravno razmerje sta prejudicialna le, če nista identična z glavno stvarjo in če rešitev predhodnega vprašanja tvori temelj, od katerega je odvisna odločitev sodišča o glavni stvari. Prejudicialnost pa ni podana, če je odločitev mogoča ne oziraje se na določeno pravico ali pravno razmerje. Slednje velja tudi za obravnavani primer.
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v posledici izvršljive sodne odločbe, na podlagi katere je toženka pridobila pravico do posesti v drugi pravdi, tožničina pravica do posestnega varstva ugasnila in da zato navkljub toženkini samovolji tožnici v konkretni dejanski situaciji pravica do posestnega varstva ne pripada. Odločilno namreč je, da se sodno varstvo posesti daje glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer zakon jasno določa, da se pri tem ne upošteva pravica do posesti.
ZKP člen 502, 502/1, 502b, 502b/3, 502b/4, 502b/5.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - nepravnomočna oprostilna sodba
V skladu s tretjim odstavkom 502.b člena ZKP lahko začasno zavarovanje po vložitvi obtožnice traja največ šest mesecev. Pritožbeno sodišče je zato sledilo pritožbi višje državne tožilke in začasno zavarovanje podaljšalo za šest mesecev ter pri tem upoštevalo tudi rok trajanja začasnega zavarovanja, ki sme do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupaj trajati tri leta (četrti odstavek 502.b člena ZKP) oziroma do izvršitve pravnomočne sodne odločbe o odvzemu premoženjske koristi, skupaj največ deset let (peti odstavek 502.b člena ZKP).
Tožnika bi sicer načeloma res morala vložiti izbrisno tožbo, saj se pojmovno izključuje, da mora nekdo nekaj storiti kot lastnik (izstaviti listino, sposobno za prenos lastništva), če se mu odreka, da je sploh kdaj postal lastnik, namreč, če je posel ničen. Vendar je treba dopustiti tudi takšen način uveljavljanja vračila danega, saj se zahteva tožnikov za izstavitev listine prekriva z zahtevkom za vrnitev danega po prvem odstavku 87. člena OZ.
odvzem poslovne sposobnosti – predlagatelj postopka – občina kot predlagateljica – pravica do pritožbe – zavrženje pritožbe
Ker pobudnica, to je Občina, upoštevaje 45. člen ZNP ni upravičena vložiti predloga za (delen) odvzem poslovne sposobnosti, nima niti pravice zoper odločitev sodišča, da takšnega postopka po uradni dolžnosti ne bo uvedlo, vložiti pravnega sredstva.
Pritožnica si inštitut tako imenovane neprave obnove (407. člen ZKP) napačno razlaga. Izrek enotne kazni je namreč skladno z določbami 47. in 48. člena KZ-1 obvezen in zato ne more biti od volje ali soglasja obsojenca odvisno, ali pristaja na izrek enotne kazni ali ne. Neprava obnova kazenskega postopka pa je tudi sama po sebi obsojencu v korist, saj pri združevanju več zapornih kazni enotna kazen nikoli ne doseže seštevka.
OZ člen 550. ZD člen 58, 144, 144/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pravica do izjave – vračunanje daril – zastopanje po pooblaščencu – nestrinjanje z izročitvijo in razdelitvijo premoženja
Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pritožnici ni dalo možnosti izjasnitve o zahtevku za vračunanje daril, ni utemeljen. Dedinjo je zastopal pooblaščenec, pri čemer je dedinja v postopku sodelovala, podala je svoje navedbe in tudi dedno izjavo. Poleg tega pa dedinja niti v pritožbenem postopku ni postavila konkretiziranega zahtevka za vračunanje daril sodediču.
Člen 263. ZGD-1 ne predstavlja pravne podlage za odškodninsko odgovornost drugotoženca v razmerju do družbe. Prokurist ni član organa vodenja oziroma nadzora, zato tudi ni v korporacijsko pravnem razmerju z družbo. Svoje upravičenje za zastopanje družbe črpa iz prokure, ki predstavlja posebno vrsto pooblastila, ki mu ga podeli družba. Prokurist torej nima poslovodnih upravičenj in zato tudi ni odgovoren za poslovanje družbe. Vendar pa je odgovoren za dejanja, ki jih opravi na podlagi danega pooblastila. Razmerje med njim in družbo je torej mandatno razmerje, ki se presoja po obligacijsko pravnih pravilih. Prokurist kot mandatar mora vselej ravnati oziroma nastopati v korist družbe. Če družbo zastopa skupaj z zakonitim zastopnikom, je za sklenjeni pravni posel soodgovoren kot mandatar. Ravnati mora kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (768. člen OZ). Svoje odgovornosti za škodo je prost, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Tudi prokurist torej družbi odgovarja za nepravilno in neskrbno opravljanje naloženih mu nalog. Ker v družbi z omejeno odgovornostjo o postavitvi prokurista odločajo družbeniki (505. člen ZGD-1), je prokurist v notranjem razmerju dolžan izvrševati njihova navodila oziroma navodila nadzornega sveta, če ga družba ima. Razlika med članom uprave in prokuristom torej ni v stopnji skrbnosti, ki se zahteva od njiju, pač pa le v delokrogu njunih nalog in v posledici tudi odgovornosti. Prokurist ni odgovoren za poslovodenje in zato praviloma tudi ne za poslovni rezultat družbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023545
KZ-1 člen 57, 57/2, 191, 191/1. ZKP člen 370, 370/3.
kaznivo dejanje nasilja v družini - obstoj znakov kaznivega dejanja - graja dokazne ocene
Ravnanja obdolženca, ki so jih opisale priče in njegova osebnostna motnja, ki jo je opisala in razložila izvedenka, so pri oškodovanki zagotovo že veliko pred inkriminiranimi ravnanji obdolženca porušila njune normalne medosebne odnose, kot to navaja pritožba. Zaradi opisanih obdolženčevih ravnanj oškodovanka že dolgo časa z obdolžencem ni govorila, ga ni pozdravljala in mu ni kuhala. Vendar pa obdolženčevega ravnanja ni moč oceniti le kot neetično in nepravilno, kot to skuša prepričati pritožba, ampak imajo njegova ravnanja vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja. Sodišče je to dejstvo pravilno ugotovilo in tudi obrazložilo, da je obdolženec oškodovanko s kričanjem nad njo, žalitvami in zmerjanjem ter fizičnim obračunavanjem, spravljal v podrejen položaj, zaradi česar je bila, kot je sodišče opisalo samo, vznemirjena in prestrašena.
Ob presoji nedopustnega ravnanja je potrebno presoditi, ali je za to dolžno ravnanje značilno oziroma je objektivno predvidljivo, da bi zaradi njegove opustitve lahko nastala negativna posledica (škodni dogodek). Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja, pri presoji pa je potrebno izhajati iz konkretnih okoliščin in pričakovane skrbnosti ravnanja običajnega človeka.