ZIZ člen 81, 81/3, 248. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-2.
pridobitev zastavne pravice - neposestna zastavna pravica - pogodbena zastavna pravica - pridobitev zastavne pravice v izvršbi - stečaj dolžnika - prekinitev izvršilnega postopka
Upnik je pridobil zastavno (ločitveno) pravico na predmetu izvršbe na podlagi notarskega zapisa z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice in vpisom v register, nato pa tudi na podlagi sklepa o izvršbi z dne 1. 9. 2015, z datumom učinkovanja 18. 9. 2015 s četrtim vrstnim redom. Katera od obeh ima prednost, je stvar vrstnega reda poplačila, kar bo predvidoma v stečajnem postopku. Za primer, ko je upnik pridobil zastavno oziroma ločitveno pravico (tudi) v postopku izvršbe pred začetkom stečajnega postopka in če do začetka stečajnega postopka v postopku izvršbe še ni bila opravljena prodaja premoženja, pa se postopek izvršbe prekine z začetkom stečajnega postopka.
dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - vezanost sodišča na tožbeni zahtevek - tek zakonskih zamudnih obresti - postavitev novega izvedenca - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem
Mnenje izvedenca o dodelitvi deklet temelji na načelu kontinuitete varstva in vzgoje, v katero je bila že do sedaj vključena babica (po materini strani).
zahteva za sodno varstvo - umik zahteve za sodno varstvo - domneva umika zahteve za sodno varstvo - odločba Ustavnega sodišča - razveljavitev zakonske določbe
Ker temelji sklep sodišča prve stopnje na tretjem odstavku 61. člena ZP-1, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ga je višje sodišče po uradni dolžnosti spremenilo z odločitvijo, da se zahteva za sodno varstvo ne zavrže.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena - ravnanje v nasprotju s prejšnjimi dejanji - slamnati direktor
Ker je tako Pogodbo o revolving kreditu, kot tudi izvršnice podpisal I. R. kot zakoniti zastopnik dolžnika, ki je sedaj zakoniti zastopnik upnika (torej ista oseba), se upnik ne more uspešno sklicevati na verjetnost obstoja nevarnosti za uveljavitev svoje terjatve.
Tudi če je bil I. R. samo “slamnati direktor” in je izvrševal navodila g. B., to pomeni le, da sta z g. B. ravnala kot “skupni poslovodji”. Vsak poslovodja mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe, sicer je lahko odgovoren družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog. Kot direktor dolžnika je I. R. zato moral biti še toliko bolj prepričan, da ravna v dobro dolžnika s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Sedaj, ko I. R. ni več direktor dolžnika, temveč je edini družbenik in poslovodja upnika, pa očita dolžniku tista ravnanja, ki so bila dejansko njegova. S tem ravna v nasprotju s svojimi prejšnjimi dejanji (venire contra factum proprium). To pomeni, da tudi če bi sodišče prve stopnje verjelo upniku, da I. R. ni bil pravi zakoniti zastopnik dolžnika, to ne bi spremenilo njegove odločitve. Sodišču prve stopnje zato o tem ni bilo treba posebej izvajati dokazov z vpogledom v predložene listine.
Ker toženka ni bila v posojilnem razmerju s tožnikom, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Res je, da sodišče po tretjem odstavku 180. člena ZPP ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik navede v tožbi, vendar tožnik v obravnavanem primeru ni ponudil ustreznih dejanskih trditev, ki bi omogočile presojo spornega pravnega razmerja po pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Nasprotno, vztrajal je, da je toženki denar posodil, ne pa, da ga je prejela brez pravne podlage; da se je toženka s spornim zneskom (kljub njegovi izročitvi priči ali brez tega) morebiti okoristila in v kakšnem obsegu, prav tako ni navajal.
matematični izračun – poravnalna ponudba – listina – sprememba pred sodiščem druge stopnje
Ker je sodišče zmotno presojalo dokazilo tožene stranke o tem, koliko je plačala kot nespornega dela nepremoženjske škode, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi in ta matematični izračun na podlagi predložene listine spremeniti.
Za odločitev o vtoževani razliki v plači in o višini odpravnine (osnova za odmero odpravnine je namreč predpisana kot povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) je bilo ključno le vprašanje, do katere plače je bil tožnik upravičen v vtoževanem obdobju (od maja 2010 do 19. 4. 2015). In sicer, ali je bil upravičen do plače v višini, kot je bila določena v navedeni, edini pisno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi med strankama z dne 1. 10. 2008, za kar se je zavzemal tožnik, ali pa je bil tožnik upravičen do nižje plače v višini po ustni pogodbi o zaposlitvi, ki naj bi bila sklenjena v začetku leta 2009, za kar se vseskozi zavzema toženec. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo vtoževano razliko v plači po pisno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, prav tako pa je pravilno odmerilo vtoževano odpravnino.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. ZJU člen 5, 6, 24, 24/1, 33, 33/1, 94, 94/5, 154.. ZUP člen 5.. KZ-1 člen 99, 257, 257/3, 259, 259/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zagovor - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - uradna oseba
Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja. Očitala ji je, da je v sporno odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja vpisala lažne podatke, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, čeprav je vedela, da se bo povečala vsaj za 1.138,65 m2, da bi morala ta podatek vnesti v odločbo in na podlagi tega podatka odločiti o obveznosti investitorja za plačilo komunalnega prispevka. Tožnica je storila očitano kršitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, in da je ta kršitev imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člen KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1), kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Če navidezna pogodba med strankama ne velja, velja druga pogodba, če jo navidezna pogodba prikriva in so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.
Za navidezno pogodbo je relevantna presoja obstoja soglasja subjektov zatrjevane navideznosti obravnavanega posla.
Z družbeno pogodbo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo .
Ravno ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da je A. A. sodeloval kot vlagatelj, ki bi bil (v primeru uspešno izpeljanega posla) deležen povrnitve vloženih sredstev in tudi nagrade za to, da je bil investitor denarja, ga opredeljuje kot člana (enega izmed) predmetne družbene pogodbe, ki je s svojim vložkom, skupaj z ostalimi družbeniki, želel doseči skupni namen, tj. izpeljavo dogovorjenega posla.
Zastaranje se torej podaljša za toliko časa, kolikor je bil obdolženec sodišču nedosegljiv, v obravnavanem primeru pa je nedosegljivost obdolžencev iz zdravstvenih razlogov onemogočala izvedbo glavne obravnave in v tem času za obdolženca, ki je takšno stanje povzročil, zastaranje ni teklo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007061
KZ-1 člen 73. ZKP člen 220, 498, 498a, 502, 502a, 502b, 502c, 502č, 502d, 502e.
zaseg denarja - začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi
Dejstvo, da je bil denar zasežen ob hišni preiskavi ne pomeni, da ni treba postopati po določbah ZKP, ki govorijo o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi (502. člen ZKP do 502.e člen ZKP), saj ne spada med predmete, ki se (začasno) zasežejo na podlagi 220. člena ZKP, ko se po končanem postopku smejo ali morajo odvzeti (73. člen KZ-1) oz. za predmete, ki se vzamejo na podlagi 498. in 498.a člena ZKP.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00000151
URS člen 34, 35. OZ člen 131. ZKP člen 100, 100/1, 101, 102.
javnopravna obveznost - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo policije - opustitev dolžne preiskave domnevnega kaznivega dejanja - premoženjskopravni zahtevek - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku - onemogočeno ali precej oteženo uveljavljanje terjatve - povzročitelj zatrjevane škode - pravdni postopek - pravnomočen sklep o izvršbi - neuspešna izvršba - pravica do povračila škode - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - varstvo osebnostnih pravic
Tožnik je poznal storilca domnevnega kaznivega dejanja poslovne goljufije in je lahko uveljavljal civilnopravno varstvo svojih pravic. Zoper B. B. je (že od leta 2009) razpolagal s pravnomočnim sklepom o izvršbi. Zaradi opustitve preiskave domnevnega kaznivega dejanja ni bil kršen postopkovni vidik človekovih pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS.
Glede na to, da je bil zapuščinski postopek končan in da bo moral N. G. uveljavljati svoj zahtevek izven zapuščinskega postopka v pravdi, pritožbeno sodišče meni, da ni smotrno razveljavljati sklepa o dedovanju, saj bo tudi M. G. lahko uveljavljala svoj zahtevek v pravdi (če gre za zahtevek, ki naj bi temeljil na pogodbeni podlagi; kolikor gre za zahtevek iz 32. člena ZD, pa ima to možnost v skladu s petim odstavkom 213. člena ZD).
solastnina – oddaja stvari v solastnini tretjim – solastnikovo nasprotovanje oddaji solastne stvari tretjim – neuporaba solastnine s strani solastnikov – posel rednega upravljanja
Glede na veljavno zakonsko ureditev ni pravne podlage, da bi sodišče lahko štelo oddajo solastne stvari v najem tretjim, kot posel rednega upravljanja, zato imata udeleženki kot solastnici upravičenja iz 66. člena SPZ, lahko pa tudi predlagata delitev stvari (70. člen SPZ).
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 98.. ZDR člen 96, 96/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja tudi sprememba organizacije dela na način, da delodajalec delovne naloge odpuščenega delavca odda zunanjemu izvajalcu.
ZDR-1 v 98. členu določa, kdaj gre za t. i. kolektivni odpust. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v tem členu določen le en kriterij, tj. da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). V prejšnjem ZDR sta bila za ugotavljanje večjega števila delavcev določena dva kriterija. Prvi je bil urejen v prvem odstavku 96. člena ZDR in je bil enak sedaj veljavnemu kriteriju iz 98. člena ZDR-1, v drugem odstavku 96. člena ZDR pa je bilo določeno, da je program presežnih delavcev dolžan izdelati tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Kriterij iz drugega odstavka 96. člena ZDR je bil določen kot "varovalka", ki preprečuje delodajalcu, da bi v zaporednih 30 dnevnih obdobjih odpovedoval pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšim skupinam delavcev od navedenih v prvem odstavku tega člena. ZDR-1 tovrstne "varovalke" ne vsebuje več, zato je za ugotavljanje kvote delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust ali ne, odločilno le obdobje 30 dni.
motenje posesti - pravica do posesti - ugovor pravice do posesti
Ugovor petitorium absorbet possessorium je v posestnem sporu upošteven, če je tisti, ki naj bi posest motil, pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe.
Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ne invalidska komisija druge stopnje in ne izvedenski organ pri tožniku nista mogla ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Ker se novejši izvidi, v kolikor bo tožnik opravil dodatne preiskave, lahko upoštevajo le pri priznavanju pravic v novem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na podlagi prve alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, zavrnilo.
URS člen 2, 15, 155. ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190a, 193.
prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - povrnitev škode od zavarovalnice - avtomobilsko zavarovanje - izplačila iz naslova delne invalidnosti
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanja (ZPIZ-2B), ki je pričel veljati 1. 1. 2016, je prišlo do spremembe, ki v skladu z (dodanim) 190.a členom, daje zavodu upravičenje, da zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu. Hkrati je bil spremenjen tudi drugi odstavek 193. člena glede obsega povrnitve odškodnine, ki jo ima zavod pravico zahtevati.
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet tožbenega zahtevka, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B, toženka pa pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena iz novele ZPIZ-B2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti toženke in jih povečujejo, česar toženka pred uveljavitvijo (te) spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in toženka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost za leti 2013 in 2014 zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.
Sodišče prve stopnje se v sodbi podrobneje ni opredelilo do izpovedbe toženca, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Ta opustitev bi bila odločilna, če bi bilo za odločitev pomembno, ali je posojilna pogodba med pravdnima strankama nična. To dejstvo pa ni odločilno, ker je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da tožnik ni izročil tožencu denarnega zneska v višini 7.000,00 EUR, kot je to določeno v kreditni pogodbi.
izterjava obveznosti – spor majhne vrednosti – pripoznava dolga – nesklepčna tožba – neprerekana dejstva – priznanje dejstev
Toženec je imel v odgovoru na tožbo pravico navesti, da se upira temelju obveznosti, čeprav tega v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni storil. Logika tožnice, češ da ni bila dolžna pojasnjevati temelja, ker ta ni bil sporen, ne vzdrži. Dolžna je bila pojasniti svojo terjatev, saj toženec v ugovoru na sklep o izvršbi ničesar ni izrecno priznal. Glede na to, da je navedb tožnice v tisti fazi postopka še ni bilo in jih tedaj ni mogel niti poznati, pravilo, po katerem se izrecno neprerekana dejstva štejejo za priznana, še ni moglo učinkovati.