Naslov

VRAČUNAVANJE S POBOTOM - OB PRIMERU IZ SODNE PRAKSE(Opomba: Sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr.št. IV PG449/92-10 z dne 6.1.1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani,opr.št. CPG 817/93 z dne 10.2.1994 - neobjavljeni)Upnik je pri sodišču vložil predlog za izvršbo na podlagiverodostojne listine po 21. členu ZIP (Opomba: Zakon o izvršilnempostopku, Ur.l. SFRJ, št. 20/78 - 27/90). Izdanemu sklepu o izvršbije dolžnik ugovarjal v celoti. Zato je sodišče razveljavilo izdanisklep v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, in postopeknadaljevalo po pravilih pravdnega postopka (Opomba: Tak postopekpredvideva določilo 2. odstavka 55.a člena ZIP). Upnik je pozneje, žev vlogi tožnika, sporočil sodišču, da sta se z dolžnikom zunaj pravdedogovorila o pobotu svojih terjatev. Priložil je tudi pismeni zapisdogovora o pobotanju terjatev, sklenjenega v času po vloženem ugovoruzoper sklep o izvršbi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je izzapisa izhajal dogovor o pobotu glavnice, ki je predstavljala tožbenizahtevek.Pričakovali bi, da bo tožnik hkrati z obvestilom o pobotu umakniltudi tožbo za znesek glavnice, vztrajal pa eventualno pri zahtevku zastroške postopka in morda tudi za zamudne obresti. Vendar se jeodločil drugače. Uveljavljal je vračunavanje po 313. členu ZOR(Opomba: Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 29/78,39/85 in 57/89). Po pobotu je najprej pokril stroške izvršilnegapostopka, nato obresti od dneva tožbe do dneva, ko je bil sklenjendogovor o pobotu, in nazadnje je s preostankom pokril še delglavnice. Za drugi, neporavnani del glavnice je vztrajal pri tožbi.(Umaknil pa ni tudi preostalega dela tožbe v že "poravnanem" delu.)Toženec se je takemu vračunavanju (imputaciji) izpolnitve energičnouprl in poudaril, da sta se pravdni stranki povsem jasno dogovoriliza pobot glavnice.Kdo ima prav? Sodišče prve stopnje je dalo prav tožniku. Pri svojiodločitvi se je oprlo na določilo 343. člena ZOR. V tem členu jenamreč posebej urejeno vračunavanje s pobotom:"Kadar je med dvema osebama več obveznosti, ki lahko prenehajo spobotom, veljajo za pobot pravila, ki veljajo za vračunavanjeizpolnitve."Nato je izbralo pravilo za vračunavanje iz 313. člena ZOR:"Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se tivračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti inkončno glavnica."Je sodišče prav odločilo? Toženca sodba ni prepričala, zato se jepritožil. Poudaril je, da med strankama ni bilo sporno dejstvo, dasta sporazumno pobotali glavnico. Torej ni bilo podlage, da takdogovor strank ne bi vezal in da ga sodišče ne bi upoštevalo.Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo. Ugotovilo je, da načelomaupnik res lahko vračuna pobotani znesek tako, da najprej poravnazamudne obresti in šele nato glavnico. Glede tega v sodni praksi nidilem in je nekaj stališč tudi objavljenih, kot npr.:"Če je dolžnik plačal glavnico, lahko upnik uveljavi pravico dovračunavanja in s prejetim zneskom poravna obresti, vendar mora o temobvestiti dolžnika, sicer se šteje, da se je strinjal s ponudbodolžnika, da najprej plača glavnico" (Opomba: Odločba GSH Pž 481/90,17.9.1991, objavljena v Pregled VSH 51/92, str.214).Posebej problematična pri tem pa je odločitev sodišča prve stopnje,ki je dovolilo vračunavanje stroškov izvršilnega postopka, sajodločitev o njih ni bila pravnomočna - terjatev za stroške še nizapadla. Višina izvršilnih in kasneje tudi pravdnih stroškov jepogosto lahko zelo sporna. Torej možnost vračunavanja stroškov medsamim sodnim postopkom, brez izrecnega soglasja nasprotne stranke,praktično ne obstoji. V tem delu torej sodišče prve stopnje že zaraditega ne bi smelo dovoliti tožniku vračunavanja stroškov izvršilnegapostopka, priznanih s sklepom o izvršbi (kateremu je dolžnikugovarjal v celoti).ZOR uvršča pobot (kompenzacijo) med "druge načine prenehanjaobveznosti". To tudi v praksi ni tipičen oziroma najbolj pogost načinizpolnitve obveznosti med gospodarskimi subjekti, ki ga predstavljaplačilo z virmanom6 (Opomba: Primerjaj 318. člen ZOR). Je pa nedvomnoizredno smotern, saj omogoča, da se z enim aktom opravi izpolnitevveč obveznosti. Pobot je možno uveljavljati na dva načina:- materialnopravno, to je izvenprocesno, do katerega lahko pride predali med pravdnim postopkom in ga opravita stranki brez posredovanjasodišča, ter- procesno, ki se uveljavlja samo med postopkom in ga ugotovi sodiščez značilnim tričlenskim izrekom v sodbi (3. odstavek 338. čl. ZPP).V obravnavanem sporu je bilo treba obravnavati primermaterialnopravnega pobota, do katerega je prišlo med samim pravdnimpostopkom (vendar brez sodelovanja sodišča). Pravdni stranki stasklenili poseben pismeni (oblika za veljavnost takega pobota sicer nipredpisana) dogovor o pobotu terjatve, ki se je nanašal samo naglavnico, ki je bila hkrati predmet tožbenega zahtevka. Za takpogodbeni dogovor o pobotu v ZOR ni ovir, res pa je, da tega posebejne ureja. ZOR pozna samo enostranski pobot, ki ga posamezna strankadoseže že z ustrezno izjavo drugi stranki (seveda ob izpolnjenihostalih predpostavkah).(Opomba: Primerjaj 337. člen ZOR.)Pogodba o pobotu (pactum de compensando) se pogosteje sklepa medgospodarskimi subjekti, čeprav jo za pobot terjatev lahko izberejotudi fizične osebe. Pogodbo lahko sklene(ta) dva ali večudeleženca(ev) pobota - zato se zanjo pogosto uporabljajo izrazibilateralna oziroma multilateralna kompenzacija. Stranki(e) se z njoprostovoljno dogovorita(jo) o pobotu svojih terjatev. Pri tem lahkostranke same določijo pogoje za pobot in niso vezane na pogoje, kijih sicer za enostranski pobot določa ZOR. Tako lahko pobotajo tudinezapadle ali pa celo zastarane terjatve (o katerih govori 1.odstavek 339. člena ZOR.) Poleg tega lahko določijo učinke pobotadrugače, kot je sicer predvideno v 2. odstavku 337. člena ZOR (kipravi, da nastopijo s trenutkom, ko so se stekli pogoji za pobot). Čejih ne določita, potem po Cigoju (Opomba: S. Cigoj: Teorija obligacij- Splošni del obligacijskega prava, Ljubljana 1989, str. 436) veljapobotanje šele od trenutka, ko postane pogodba veljavna. Avtonomijavolje pogodbenih strank je torej pri pobotu - po naravi stvari -omejena le z načelom vzajemnosti, s primeri, ko je pobot izključenoziroma nedopusten, to je npr. v primerih iz 341. in 342. člena ZORter 118. člena ZPPSL (Opomba: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju inlikvidaciji, Ur.l. RS, št. 67/93), poleg tega pa tudi, če bi bilsicer v škodo tretjim osebam.Je torej v primeru dogovora o pobotu možno uporabiti določilo 343.člena ZOR? Seveda - saj to določilo samo napotuje na pravila ovračunavanju. In zakaj potem razhajanja med pravnimi stališči obehsodišč?Pravila o vračunavanju izpolnitve so dispozitivne narave, kar pomeni,da ne terjajo določenega ravnanja od upnika in dolžnika -vračunavanja ne zapovedujejo. Zato lahko stranki(e) svojeobligacijsko razmerje uredita(jo) tudi drugače (Opomba: Glej 20. členZOR). Torej se določila ZOR o vračunavanju uporabijo samo v primeru,če se upnik in dolžnik ne dogovorita kaj drugega. Pogodba je namrečmočnejši vir pravic kot dispozitivne norme. Tako je treba privračunavanju najprej ugotavljati morebitni obstoj posebnega sporazumastrank. To posebej predvideva tudi določilo 1. odstavka 312. členaZOR, ko pravi:"Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kardolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potemse, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik (podčrtala avt.),obveznosti vračunajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžniknajpozneje ob izpolnitvi."Problem je nastal, ker podobnega določila ne vsebuje tudi 313. členZOR. In če ga interpretiramo ozko, izolirano, dejansko ni videtimožnosti za poseben dogovor strank, ki bi drugače urejal vrstni redporavnavanja te vrste obveznosti. Vendar, kot je bilo že rečeno, gretudi tu za dispozitivno normo. Pravdni stranki sta pogodbo o pobotusklenili v času, ko je za isto glavnico že tekel postopek predsodiščem. Torej sta vedeli, da bo treba rešiti tudi vprašanje ženastalih stroškov in obresti. In ker tega nista sami uredili, saj seo poravnavi stranskih terjatev nista dogovorili, sledi, da je posegsodišča - na zahtevo samo ene od pogodbenih strank - pomenil kršitevnjunega obojestranskega dogovora o poravnavi glavnice s pobotom.Iz obrazložitve drugostopne sodbe tako izhaja, da je pritožbenosodišče izpodbijani del prvostopne sodbe spremenilo in zavrnilozahtevo tožnika, da mu tožena stranka (ponovnođ) poravna delglavnice. Sledi zaključek, da se stranki o vrstnem redu poravnavanjaobresti, glavnice in stroškov lahko tudi drugače dogovorita, kot todoloča 313. člen ZOR.