mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - pouk o pravicah v postopku - svetovalec za begunce - zaščita pred preganjanjem
Kršitev pravil postopka, ki bi bila podana, če bi se izkazalo, da tožnik ni prejel brošure z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito, v obravnavani zadevi ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Ob takem stanju stvari pa sodišču ni bilo treba presojati navedb tožene stranke, da je tujec, ki v Republiki Sloveniji želi vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, o postopku mednarodne zaščite informiran z videoposnetkom.
Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko.
Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - privedba na prestajanje kazni - pavšalne navedbe
Plačilo z izpodbijano odločbo naloženega zneska sicer lahko predstavlja za tožnika težko breme, da pa bi to pomenilo nastanek težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, mora biti ta škoda ne samo pavšalno zatrjevana, ampak tudi glede trditvene podlage konkretno argumentirana in dokazno verjetno izkazana. Tožnik je sicer zatrjeval, da mu grozi nastanek eksistencialne (oziroma eksistenčne, op. sodišča) krize zaradi izgube premoženja in nezmožnosti preživljanja sebe in svoje družine, vendar pa teh okoliščin ni z ničemer konkretiziral in pojasnil. Plačilo denarnega zneska, ki je zavezancu naloženo z izvršljivo upravno odločbo, samo po sebi ne pomeni nastanka škode, ampak izpolnitev obveznosti. Na čem temelji trditev, da bi plačilo te obveznosti pomenilo nastanek škode, ki je kasneje ne bi bilo mogoče oziroma le težko nadomestiti, pa tožnik ni navedel. Tožnik ni opisal dejanskih okoliščin, iz katerih bi to izhajalo, in ni izkazal niti svojega celovitega premoženjskega stanja (prihodkov, premičnega in nepremičnega premoženja, morebitnih prihrankov ipd.) niti, kdo so njegovi družinski člani, za katere je navajal, da jih brez začasne odredbe ne bo več mogel preživljati.
ZEN člen 31, 32. Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2007) člen 4, 4/5, 4/6, 4/9.
evidentiranje urejene meje - mejna obravnava - zapisnik mejne obravnave
Sodišče se strinja z navedbami tožnikov v tožbi, da iz zapisnika mejne obravnave ni razvidno, da bi bile spoštovane določbe prvega in drugega odstavka 31. člena ZEN. Čeprav bi moral v zapisniku biti opisan potek mejne obravnave (drugi odstavek 32. člena ZEN) oziroma bi zapisnik moral obsegati natančen potek in vsebino v postopku opravljenih dejanj in danih izjav (peti odstavek 4. člena Pravilnika), zapisnik tako ni pisan.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje identitete oziroma istovetnosti prosilca - pomanjkljiva obrazložitev - nevarnost pobega - pogoji - begosumnost
Odreditev omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo je mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete.
Za obstoj razloga omejitve gibanja po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Ugotoviti je treba konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje na nevarnost pobega, torej take okoliščine, ki kažejo prav na to, da bo oseba, če njeno gibanje ne bo omejeno, pobegnila.
ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti prosilca - obrazložitev odločbe - nevarnost pobega - objektivni kriterij
Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov nima, vendar pa bi morala tožena stranka po drugi strani upoštevati tudi to, da je doslej vseskozi navajal iste osebne podatke. Tako pa ni utemeljila, zakaj kljub temu, da podatkov ni spreminjal, vseeno dvomi v izkazano identiteto le zato, ker nima osebnih dokumentov.
Tožena stranka bi morala utemeljiti, na kakšen način bo preverjala ali ugotavljala tožnikovo istovetnost. Tega pa v izpodbijanem aktu ni in je tudi zaradi tega v tem delu pomanjkljivo obrazložen.
Za omejitev gibanja po 2. točki prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, vendar pa v trenutno veljavnem besedilu ZMZ-1 teh kriterijev ni, zato po presoji sodišča ZMZ-1 ne nudi zadostne pravne podlage za omejevanje gibanja prosilcem za mednarodno zaščito v smislu 1. in 2. odstavka 31. člena Konvencije o statusu beguncev, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.
Namen inšpekcijskega ukrepa, izrečenega na podlagi 12. člena ZVPNPP, je varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Ukrep se izreče podjetju, ki takšno poslovno prakso izvaja, pri tem pa oblika krivde na izrek ukrepa ne vpliva.
ZPKri člen 10, 10/4, 15, 15/1, 15/2, 15/3. ZUP člen 9, 214, 237, 237/2, 237/2-7.
poprava krivic - zaposlitev - bivši politični zapornik - načelo zaslišanja strank - obrazložitev upravne odločbe - preizkus upravnega akta - bistvena kršitev določb postopka
Toženka tožnika v postopku ni pozvala na izjasnitev v zvezi s pravnorelevantnim dejanskim stanjem, ki ga je v postopku ugotovila, predvsem v zvezi (s sicer nespornim) dejstvom, da se je tožnik zaposlil, in posledico te ugotovitve, tj. zavrnitvi zahtevka iz tega razloga.
Po ugotovitvi, da se je tožnik s 1. 7. 1956 zaposlil, toženka ni navedla razlogov, ki bi takšno odločitev (tj. zavrnitev zahtevka) narekovali. Tožnik tako ni mogel niti razbrati, zakaj bi bila njegova zaposlitev v zatrjevanem obdobju za priznanje statusa po ZPKri pravnorelevantna.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - utemeljen dvom o resničnosti dejanskega stanja - utemeljena nevarnost - nevarnost pobega - odločba o vrnitvi - zloraba postopka
Tožena stranka namesto „očitnega“ dvoma uporablja standard „utemeljenega“ dvoma, kar ni eno in isto. Očiten dvom je višja stopnja dvoma, kot je utemeljen dvom. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je dvom „očiten“. Drugačen dvom, ki ni očiten, pa ne more biti podlaga za pridržanje.
Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o tem, da mora obstajati „nevarnost pobega“, prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard, in sicer, da mora biti ta nevarnost pobega „utemeljena“, dodatno pa je v določbi člena 2(31) ZMZ-1 opredelil pojasnjevalno določbo, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče „utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.“
Samo dejstvo, da je zoper prosilca za azil ob vložitvi njegove prošnje sprejeta odločba o vrnitvi, ne omogoča, da bi se brez presoje vseh upoštevnih okoliščin posameznega primera „domnevalo“, da je z vložitvijo prošnje nameraval samo odložiti ali onemogočiti izvršitev odločbe o vrnitvi in da je objektivno nujno in sorazmerno ohraniti ukrep pridržanja.
denacionalizacija - začasna odredba - nedoločen in nejasen izrek
Izrek izpodbijanega sklepa je nejasen, ker iz njega izhaja, da se odloča o predlogu z dne 23. 10. 2018, ki ga tožnica takrat ni vložila, kar je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri toženka povzema vsebino predloga za izdajo začasne odredbe in navaja datum dne 28. 4. 2014. Na podlagi trditev in predloženih dokazov tožnice iz predloga z dne 28. 4. 2014 pa je toženka odločala. Iz navedenega se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar pomeni, da je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Z dnem uporabe drugega odstavka 218. člena ZGO-1 za zazidana stavbna zemljišča za namene odmere NUSZ ni mogoče šteti zemljišč, ki opredelitvi stavbnih zemljišč iz citiranih določb ZGO-1 ne ustrezajo, kar pomeni, da se za zazidana stavbna zemljišča lahko štejejo le zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbeno inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture.
Da bi sporni del zemljišča ustrezal pojmu zazidanega stavbnega zemljišča iz 218. in 218. b člena ZGO-1, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Sodišče zato ugovora, da je organ za ta del zemljišča s parc. št. 1569/127, k.o. ..., napačno odmeril nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.
brezplačna pravna pomoč - dejansko stanje - verjetni izgledi za uspeh - pravno svetovanje in zastopanje
Zadeva nima verjetnega izgleda na uspeh. Tožnica v prošnji za BPP ni navedla nobenih razlogov, zaradi katerih bi/bo vložila pritožbo. Organ se je pri tem tudi pravilno skliceval na 140. člen ZUP, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (zahtevek v tem primeru pa je prošnja za dodelitev BPP za vložitev pritožbe), navesti natančno, po resnici in določno. Med strankama pa ni sporno, da tožnica v prošnji niti ni zatrjevala dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za vložitev pritožbe.
Po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP se pravna pomoč res lahko dodeli (le) za pravno svetovanje, vendar pa za tak primer v tej zadevi (kot že povedano zgoraj) nedvomno ne gre. Zato pa je posledično organ tudi imel podlago, da je tožničino prošnjo presojal po objektivnem kriteriju iz 24. člena ZBPP in tudi, da jo je obravnaval v smislu 140. člena ZUP. Samo v primeru, če bi tožnica zaprosila le za pravno svetovanje (po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP), se brezplačna pravna pomoč dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za delo - javna dela - dodatek na delovno dobo
Dodatek za delovno dobo je zakonska pravica, ki jo ureja ZDR-1, in pripada vsem zaposlenim delavcem, tudi tistim, ki so vključeni v javna dela. ZUTD pri določitvi plačila udeležencem javnih del za delo, ki ga opravljajo v programu javnih del, uporablja pojem plača, kar pomeni, da udeležencu javnih del pripada plača (kar je osnovna plača, del plače za delovno uspešnost in dodatki). ZUTD dodatka za delovno dobo za udeležence javnih del ne izključuje.
omejitev dostopa do spletnih strani - nadzor prirejanja iger na srečo - prepoved prirejanja iger na srečo
S predlogu priloženo odločbo, na katero se predlagatelj tudi sklicuje, so po presoji sodišča izkazana dejstva, ki jih predlagatelj zatrjuje – da je gospodarski družbi A. kot zavezancu z izvršljivo odločbo prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, ki preko spletnega naslova ... omogoča dostop do njihove spletne igralnice ..., kjer se prirejajo igre na srečo brez predpisane koncesije vlade. Predlagatelj je predlog oprl še na svojo ugotovitev dejstev v postopku nadzora prirejanja iger na srečo po internetu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih, da (namreč) zavezanec navedene odločbe ne izvrši. Vsa navedena dejstva pa predstavljajo dejansko podlago, ki glede na določbo prvega odstavka 107.a člena ZIS sodišču dopušča, da ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade. Ta dejstva so s strani nasprotne stranke tudi neprerekana in prav tako dejstvo, da je nasprotna stranka ponudnik storitev informacijske družbe.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - obnova postopka - naknadna vplačila - ugotavljanje davčne osnove - nabavna vrednost kapitala - vrednost kapitala v času pridobitve
Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se tedaj lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.
davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - obdavčljiva dejavnost - subvencija - račun - obvezne sestavine računa
Subvencija ni bila namenjena opravljanju tožnikove obdavčljive dejavnosti, marveč za doseganje ciljev, ki so v javnem interesu. Tožnik kot nosilec projekta pa je od osebe javnega prava prejel nepovratna sredstva. Tožnik je dobil povrnjena sredstva preko javnega razpisa in dobljene subvencije in tako gre za neobdavčljivo dejavnost, od katere si tožnik ne more odbijati DDV, saj se dejavnost izvaja v javnem interesu. V obravnavanem primeru za transakcije, ki so opravljene v korist organa oblasti, ki je dal subvencijo in se tako obravnavana subvencija ne odraža v ceni na stopnji končne potrošnje.
Davčni zavezanec ima pravico do odbitka DDV tudi od računov s prilogami, ki so sicer formalno pomanjkljivi, vendar pod pogojem, da vsebujejo najmanj takšne podatke, ki davčnemu organu omogočajo, da preveri ali so izpolnjeni vsi vsebinski pogoji v zvezi s to pravico. Davčni organ je pravilno ocenil, da obravnavani računi s prilogami ne zadostujejo formalnim pogojem iz 6. in 8. točke 82. člena ZDDV-1 (količina in vrsta dobavljenega blaga ter davčna osnova, od katere se obračuna DDV oz. cena na enoto brez DDV) in da jih tudi s vsebinskega vidika ni bilo mogoče preizkusiti ter je bil s tem davčnim organom onemogočen nadzor nad pravilnostjo obračuna davčne obveznosti. Posledično po presoji sodišča davčni organ na podlagi tako pomanjkljivih računov D.D. in G.G. z dobavnicami pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi 63. člena ZDDV-1.
ZBPP člen 24, 24/1, 24/3. ZUP člen 67, 67/1, 237/2, 237/2-7.
brezplačna pravna pomoč - nepopolna vloga - poziv na dopolnitev vloge - očitno nerazumna zadeva
Organ bi moral, ker za meritorno obravnavo prošnje o zadevi ni imel nobenega vsebinskega podatka (niti v priloženem sklepu ne), na podlagi prvega odstavka 67. člena ZUP tožnico pozvati, da o zadevi navede vsebinske podatke, ki bi omogočali meritorno reševanje prošnje (npr. katere pravice EKČP so bile kršene, s katerimi dejanji, ter utemeljitev trditev, in da predloži posamične akte, na katere se nanaša ustavna pritožba ipd.).
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - pravica do pritožbe - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Pravica pritožbe, zagotovljena v 13. členu ZUP, pomeni pravico stranke do rednega pravnega sredstva, ki ima odložilni učinek (če ni z zakonom določena izjema) in devolutivni učinek.
O pritožbi je odločila toženka, ki je izdala že prvi, s pritožbo izpodbijani sklep z dne 29. 5. 2018. Sodišče tako oba sklepa šteje kot akta prvostopenjskega postopka v dvostopenjskem postopku, torej da je bil tožnici omogočen nekakšen ugovor oziroma izjava v postopku na prvi stopnji.
Razlaga drugega odstavka 32. člena ZDen, za kakršno se zavzema tožnica, bi bila po presoji sodišča v nasprotju z njenim namenom, da se z denacionalizacijo ne sme oškodovati tistih, ki so na podržavljenih zemljiščih po podržavljenju s svojimi sredstvi zgradili objekt, povzročila pa bi še novo krivico, saj upravičenki prav zaradi dejstva, da je na podržavljenih nepremičninah s svojimi sredstvi in v soglasju s tožnico (zemljiškoknjižno lastnico spornih zemljišč) zgradila oziroma obnovila objekta, zemljišča ne bi bila vrnjena v naravi. Prav tako bi bila razlaga, za katero se zavzema tožnica, v nasprotju z osnovnim namenom denacionalizacije, da je primarna oblika denacionalizacije vrnitev premoženja v last in posest, le če vrnitev premoženja v last in posest zaradi taksativno naštetih ovir ni mogoča, pride v poštev vrnitev premoženja v obliki odškodnine.
ZEKom-1 člen 224. Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji člen 6a.
telekomunikacije - postopek nadzora - telefonsko naročniško razmerje - plačilo opravljenih storitev - gostovanje v tujini
Tožnik je svoji naročnici obračunal klice, ki jih je ta opravila znotraj območja EU/EEA, kot klice v tujini. Takšno (nesporno) ravnanje tudi po presoji sodišča predstavlja kršitev 6.a člena Uredbe EU 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji, ki ureja odpravo maloprodajnih pribitkov za gostovanje in po katerem ponudniki storitev gostovanja uporabnikom gostovanja od 15. 6. 2017, če se bo zakonodajni akt, ki bo sprejet na podlagi predloga iz člena 19 (2), na ta dan že uporabljal, v nobeni državi članici ne zaračunajo pribitka, dodanega domači maloprodajni ceni za katerekoli regulirane gostujoče odhodne ali dohodne klice, za katerakoli regulirana gostujoča poslana sporočila SMS in za katerekoli uporabljene regulirane storitve podatkovnega gostovanja, vključno s sporočili MMS, pa tudi ne splošne pristojbine, da bi omogočili uporabo terminalske opreme ali storitve v tujini, ob upoštevanju členov 6.b in 6.c.
razlastitev - uvedba postopka razlastitve - javna korist
Za izdajo odločbe o začetku razlastitvenega postopka po prvem odstavku 100. člena ZUreP-1, kar je predmet odločanja v tej zadevi, je pomembna le izkazana javna korist, ki jo ZUreP-1 opredeljuje v prvem in drugem odstavku 93. člena.