mednarodna zaščita - preganjanje - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - glavna obravnava
.V obravnavani zadevi podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločanje o stvari, ker je tožena stranka (zaradi napačne ugotovitve, da Ruska federacija tožnika kazensko ne preganja več) v celoti opustila ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z obstojem izključitvenih razlogov za priznanje mednarodne zaščite.
Sodišče glavne obravnave ni izvedlo, saj je dejstvo, da Ruska federacija ponovno zahteva tožnikovo izročitev, priznano, kar pomeni, da je nosilno stališče izpodbijane odločbe, napačno. Dokazov v zvezi s priznanimi dejstvi pa ni treba izvesti na glavni obravnavi. Ostale ugotovljene nepravilnosti izpodbijane odločbe oz. izvedenega upravnega postopka same po sebi ne predstavljajo nosilnih stališč izpodbijane odločbe, zato bi bila s tem povezana izvedba glavne obravnave pred sprejemom odločitve o odpravi izpodbijanega akta sama sebi namen in kot taka v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nepopolna tožba - nerazumljiva tožba - dopolnitev tožbe - zavrženje nepopolne in nerazumljive tožbe
Ker v danem roku (do 13. 7. 2020 do 13.00 ure) tožnik ni predložil sodišču izpodbijanega akta in tudi ne originalno podpisanega pooblastila za zastopanje v predmetni zadevi, je bila tožba ob izdaji tega sklepa še vedno nepopolna in nerazumljiva do takšne mere, da je sodišče ni moglo obravnavati, zato jo je zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje identitete oziroma istovetnosti prosilca - pomanjkljiva obrazložitev - nevarnost pobega - pogoji - begosumnost
Odreditev omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo je mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete.
Za obstoj razloga omejitve gibanja po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Ugotoviti je treba konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje na nevarnost pobega, torej take okoliščine, ki kažejo prav na to, da bo oseba, če njeno gibanje ne bo omejeno, pobegnila.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za delo - javna dela - dodatek na delovno dobo
Dodatek za delovno dobo je zakonska pravica, ki jo ureja ZDR-1, in pripada vsem zaposlenim delavcem, tudi tistim, ki so vključeni v javna dela. ZUTD pri določitvi plačila udeležencem javnih del za delo, ki ga opravljajo v programu javnih del, uporablja pojem plača, kar pomeni, da udeležencu javnih del pripada plača (kar je osnovna plača, del plače za delovno uspešnost in dodatki). ZUTD dodatka za delovno dobo za udeležence javnih del ne izključuje.
ZEN člen 31, 32. Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2007) člen 4, 4/5, 4/6, 4/9.
evidentiranje urejene meje - mejna obravnava - zapisnik mejne obravnave
Sodišče se strinja z navedbami tožnikov v tožbi, da iz zapisnika mejne obravnave ni razvidno, da bi bile spoštovane določbe prvega in drugega odstavka 31. člena ZEN. Čeprav bi moral v zapisniku biti opisan potek mejne obravnave (drugi odstavek 32. člena ZEN) oziroma bi zapisnik moral obsegati natančen potek in vsebino v postopku opravljenih dejanj in danih izjav (peti odstavek 4. člena Pravilnika), zapisnik tako ni pisan.
Namen inšpekcijskega ukrepa, izrečenega na podlagi 12. člena ZVPNPP, je varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Ukrep se izreče podjetju, ki takšno poslovno prakso izvaja, pri tem pa oblika krivde na izrek ukrepa ne vpliva.
davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - obdavčljiva dejavnost - subvencija - račun - obvezne sestavine računa
Subvencija ni bila namenjena opravljanju tožnikove obdavčljive dejavnosti, marveč za doseganje ciljev, ki so v javnem interesu. Tožnik kot nosilec projekta pa je od osebe javnega prava prejel nepovratna sredstva. Tožnik je dobil povrnjena sredstva preko javnega razpisa in dobljene subvencije in tako gre za neobdavčljivo dejavnost, od katere si tožnik ne more odbijati DDV, saj se dejavnost izvaja v javnem interesu. V obravnavanem primeru za transakcije, ki so opravljene v korist organa oblasti, ki je dal subvencijo in se tako obravnavana subvencija ne odraža v ceni na stopnji končne potrošnje.
Davčni zavezanec ima pravico do odbitka DDV tudi od računov s prilogami, ki so sicer formalno pomanjkljivi, vendar pod pogojem, da vsebujejo najmanj takšne podatke, ki davčnemu organu omogočajo, da preveri ali so izpolnjeni vsi vsebinski pogoji v zvezi s to pravico. Davčni organ je pravilno ocenil, da obravnavani računi s prilogami ne zadostujejo formalnim pogojem iz 6. in 8. točke 82. člena ZDDV-1 (količina in vrsta dobavljenega blaga ter davčna osnova, od katere se obračuna DDV oz. cena na enoto brez DDV) in da jih tudi s vsebinskega vidika ni bilo mogoče preizkusiti ter je bil s tem davčnim organom onemogočen nadzor nad pravilnostjo obračuna davčne obveznosti. Posledično po presoji sodišča davčni organ na podlagi tako pomanjkljivih računov D.D. in G.G. z dobavnicami pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi 63. člena ZDDV-1.
Z dnem uporabe drugega odstavka 218. člena ZGO-1 za zazidana stavbna zemljišča za namene odmere NUSZ ni mogoče šteti zemljišč, ki opredelitvi stavbnih zemljišč iz citiranih določb ZGO-1 ne ustrezajo, kar pomeni, da se za zazidana stavbna zemljišča lahko štejejo le zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbeno inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture.
Da bi sporni del zemljišča ustrezal pojmu zazidanega stavbnega zemljišča iz 218. in 218. b člena ZGO-1, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Sodišče zato ugovora, da je organ za ta del zemljišča s parc. št. 1569/127, k.o. ..., napačno odmeril nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - obnova postopka - naknadna vplačila - ugotavljanje davčne osnove - nabavna vrednost kapitala - vrednost kapitala v času pridobitve
Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se tedaj lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.
brezplačna pravna pomoč - dejansko stanje - verjetni izgledi za uspeh - pravno svetovanje in zastopanje
Zadeva nima verjetnega izgleda na uspeh. Tožnica v prošnji za BPP ni navedla nobenih razlogov, zaradi katerih bi/bo vložila pritožbo. Organ se je pri tem tudi pravilno skliceval na 140. člen ZUP, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (zahtevek v tem primeru pa je prošnja za dodelitev BPP za vložitev pritožbe), navesti natančno, po resnici in določno. Med strankama pa ni sporno, da tožnica v prošnji niti ni zatrjevala dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za vložitev pritožbe.
Po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP se pravna pomoč res lahko dodeli (le) za pravno svetovanje, vendar pa za tak primer v tej zadevi (kot že povedano zgoraj) nedvomno ne gre. Zato pa je posledično organ tudi imel podlago, da je tožničino prošnjo presojal po objektivnem kriteriju iz 24. člena ZBPP in tudi, da jo je obravnaval v smislu 140. člena ZUP. Samo v primeru, če bi tožnica zaprosila le za pravno svetovanje (po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP), se brezplačna pravna pomoč dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP.
omejitev dostopa do spletnih strani - nadzor prirejanja iger na srečo - prepoved prirejanja iger na srečo
S predlogu priloženo odločbo, na katero se predlagatelj tudi sklicuje, so po presoji sodišča izkazana dejstva, ki jih predlagatelj zatrjuje – da je gospodarski družbi A. kot zavezancu z izvršljivo odločbo prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, ki preko spletnega naslova ... omogoča dostop do njihove spletne igralnice ..., kjer se prirejajo igre na srečo brez predpisane koncesije vlade. Predlagatelj je predlog oprl še na svojo ugotovitev dejstev v postopku nadzora prirejanja iger na srečo po internetu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih, da (namreč) zavezanec navedene odločbe ne izvrši. Vsa navedena dejstva pa predstavljajo dejansko podlago, ki glede na določbo prvega odstavka 107.a člena ZIS sodišču dopušča, da ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade. Ta dejstva so s strani nasprotne stranke tudi neprerekana in prav tako dejstvo, da je nasprotna stranka ponudnik storitev informacijske družbe.
ZBPP člen 24, 24/1, 24/3. ZUP člen 67, 67/1, 237/2, 237/2-7.
brezplačna pravna pomoč - nepopolna vloga - poziv na dopolnitev vloge - očitno nerazumna zadeva
Organ bi moral, ker za meritorno obravnavo prošnje o zadevi ni imel nobenega vsebinskega podatka (niti v priloženem sklepu ne), na podlagi prvega odstavka 67. člena ZUP tožnico pozvati, da o zadevi navede vsebinske podatke, ki bi omogočali meritorno reševanje prošnje (npr. katere pravice EKČP so bile kršene, s katerimi dejanji, ter utemeljitev trditev, in da predloži posamične akte, na katere se nanaša ustavna pritožba ipd.).
ZPKri člen 10, 10/4, 15, 15/1, 15/2, 15/3. ZUP člen 9, 214, 237, 237/2, 237/2-7.
poprava krivic - zaposlitev - bivši politični zapornik - načelo zaslišanja strank - obrazložitev upravne odločbe - preizkus upravnega akta - bistvena kršitev določb postopka
Toženka tožnika v postopku ni pozvala na izjasnitev v zvezi s pravnorelevantnim dejanskim stanjem, ki ga je v postopku ugotovila, predvsem v zvezi (s sicer nespornim) dejstvom, da se je tožnik zaposlil, in posledico te ugotovitve, tj. zavrnitvi zahtevka iz tega razloga.
Po ugotovitvi, da se je tožnik s 1. 7. 1956 zaposlil, toženka ni navedla razlogov, ki bi takšno odločitev (tj. zavrnitev zahtevka) narekovali. Tožnik tako ni mogel niti razbrati, zakaj bi bila njegova zaposlitev v zatrjevanem obdobju za priznanje statusa po ZPKri pravnorelevantna.
denacionalizacija - začasna odredba - nedoločen in nejasen izrek
Izrek izpodbijanega sklepa je nejasen, ker iz njega izhaja, da se odloča o predlogu z dne 23. 10. 2018, ki ga tožnica takrat ni vložila, kar je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri toženka povzema vsebino predloga za izdajo začasne odredbe in navaja datum dne 28. 4. 2014. Na podlagi trditev in predloženih dokazov tožnice iz predloga z dne 28. 4. 2014 pa je toženka odločala. Iz navedenega se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar pomeni, da je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti prosilca - obrazložitev odločbe - nevarnost pobega - objektivni kriterij
Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov nima, vendar pa bi morala tožena stranka po drugi strani upoštevati tudi to, da je doslej vseskozi navajal iste osebne podatke. Tako pa ni utemeljila, zakaj kljub temu, da podatkov ni spreminjal, vseeno dvomi v izkazano identiteto le zato, ker nima osebnih dokumentov.
Tožena stranka bi morala utemeljiti, na kakšen način bo preverjala ali ugotavljala tožnikovo istovetnost. Tega pa v izpodbijanem aktu ni in je tudi zaradi tega v tem delu pomanjkljivo obrazložen.
Za omejitev gibanja po 2. točki prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, vendar pa v trenutno veljavnem besedilu ZMZ-1 teh kriterijev ni, zato po presoji sodišča ZMZ-1 ne nudi zadostne pravne podlage za omejevanje gibanja prosilcem za mednarodno zaščito v smislu 1. in 2. odstavka 31. člena Konvencije o statusu beguncev, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - utemeljen dvom o resničnosti dejanskega stanja - utemeljena nevarnost - nevarnost pobega - odločba o vrnitvi - zloraba postopka
Tožena stranka namesto „očitnega“ dvoma uporablja standard „utemeljenega“ dvoma, kar ni eno in isto. Očiten dvom je višja stopnja dvoma, kot je utemeljen dvom. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je dvom „očiten“. Drugačen dvom, ki ni očiten, pa ne more biti podlaga za pridržanje.
Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o tem, da mora obstajati „nevarnost pobega“, prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard, in sicer, da mora biti ta nevarnost pobega „utemeljena“, dodatno pa je v določbi člena 2(31) ZMZ-1 opredelil pojasnjevalno določbo, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče „utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.“
Samo dejstvo, da je zoper prosilca za azil ob vložitvi njegove prošnje sprejeta odločba o vrnitvi, ne omogoča, da bi se brez presoje vseh upoštevnih okoliščin posameznega primera „domnevalo“, da je z vložitvijo prošnje nameraval samo odložiti ali onemogočiti izvršitev odločbe o vrnitvi in da je objektivno nujno in sorazmerno ohraniti ukrep pridržanja.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoj - ugotavljanje identitete oziroma istovetnosti prosilca - pomanjkljiva obrazložitev - nevarnost pobega - utemeljena nevarnost
Omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo je mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.
Za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost.
razlastitev - uvedba postopka razlastitve - javna korist
Za izdajo odločbe o začetku razlastitvenega postopka po prvem odstavku 100. člena ZUreP-1, kar je predmet odločanja v tej zadevi, je pomembna le izkazana javna korist, ki jo ZUreP-1 opredeljuje v prvem in drugem odstavku 93. člena.
evidentiranje meje - evidentiranje urejene meje - mejni ugotovitveni postopek - zapisnik mejne obravnave - domneva strinjanja s predlagano mejo - napake volje
Če tožnica s podpisom zapisnika na mejni obravnavi takrat ni izkazala svoje prave volje (iz razlogov na njeni strani), torej da se s potekom mejne obravnave in ugotovitvami, ki izhajajo iz njene oprave, ni strinjala, kar bi kazalo iz njenih navedb v tožbi, lahko to uveljavlja pred sodiščem splošne pristojnosti v pravdnem postopku.
Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo. Pri tem sodišče izrecno opozarja, da mora biti dvom v istovetnost očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Tožena stranka dvom v istovetnost tožnika utemeljuje s tem, da pri sebi nima osebnega dokumenta s sliko in da ga doslej še ni priskrbel. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za očiten dvom v istovetnost določene osebe. Tak dvom bi bil npr. podan, če bi prosilec tekom postopka spreminjal svoje osebne podatke, če bi npr. dajal različne podatke o svojem imenu, priimku, datumu rojstva, državljanstvu ipd. Česa takega pa tožena stranka ne zatrjuje.
Sodišče meni, da bi tudi za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 moralo veljati, da bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, v ZMZ-1 pa teh kriterijev ni. Zato po presoji sodišča ne obstaja pravna podlaga za omejevanje gibanja niti v tem konkretnem primeru, niti v drugih primerih, kjer je pogoj za omejitev gibanja obstoj nevarnosti pobega, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.