Tožena stranka je tožnika odjavila iz delovnega razmerja. Tožnik bi moral skladno s 3. odstavkom 204. člena ZDR v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je bil s tem seznanjen, vložiti tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storil, mu je z dnem odjave prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zaradi tega je brezpredmetna njegova kasneje podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj pogodba o zaposlitvi na dan podaje izredne odpovedi ni več veljala. Tožnik iz tega razloga tudi ni upravičen do pravic iz delovnega razmerja za obdobje po datumu odjave.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolženca vabilo na znana naslova, nato pa odredilo prisilna privoda, zagotovilo postopnost ukrepov za zagotovitev obdolženca na sodišču, iz ravnanja obdolženca, ki vabil ne prevzema in ki ni dosegljiv niti policiji, zoper njega pa je pri drugem sodišču razpisana tiralica, pa je razvidno, da se očitno izmika kazenskemu postopku.
Dejstvo, ali vložena tožba pretrga zastaranje, se presoja na podlagi pravil procesnega prava (180. člen ZPP). V predmetni zadevi, ko tožba, vložena na dan 15.4.1998, ni obsegala zahtevka na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo, pa tudi ne dejstev, ki bi nastanek kakršnekoli premoženjske škode utemeljevala, na podlagi takšne tožbe o obstoju terjatve na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo sploh ni bilo moč odločiti.
Vložena tožba zato ni imela učinka na tek zastaranja terjatev iz naslova tožniku nastale premoženjske škode.
Okoliščina, da začasni zastopnik zaradi odsotnosti toženca ni imel podatkov o poteku prometne nezgode, učinka domneve priznanja po tožnici zatrjevanega dejstva glede poteka prometne nezgode ne more preprečiti.
odvetniška dejavnost – polovični delovni čas – starostna pokojnina – delna pokojnina – prijava v obvezno zavarovanje
Ker je bil tožnik v relevantnem času zavarovan v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas, mu delna pokojnina za polovični delovni čas ne more biti priznana (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1), saj oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem imetnik pravice do delne starostne pokojnine (torej iz že nastalega zavarovalnega primera).
ZDPra člen 43. ZSS člen 45. ZPos člen 24. ZZDODP člen 2.
plačilo razlike plače - pomočnik državnega pravobranilca - sodnik – osnova za obračun plače - znižanje plač državnih pravobranilcev
43. člen ZDPra je (podobno kot 45. člen ZSS) v spornem obdobju določal, da je osnova za obračun plače državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca enaka osnovi za obračun plače poslanca. Ta osnova se je lahko (glede na proračunske možnosti) znižala za odstotek, ki ga določi Državni zbor RS za plače poslancev in se usklajuje enako, kot se usklajuje osnova za obračun plač poslancev. 24. člen ZPos je kot osnovo za izračun plače poslancev določil povprečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih podatkih Zavoda RS za statistiko. Ta osnova se je glede na proračunske možnosti lahko zmanjšala za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot 50 %. O zmanjšanju osnove za 20 % lahko po pooblastilu državnega zbora odloči pristojno delovno telo. KVIAZ kot pristojno delovno telo Državnega zbora RS je na podlagi zgoraj omenjene določbe ZPos s sklepom 11. 2. 1993 znižal osnovo (povprečno mesečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS) za 20 %. Ta sklep je KVIAZ s sklepom z dne 21. 12. 1994 razveljavil. Učinkovanje sklepa z dne 21. 12. 1994 o prenehanju veljavnosti sklepa z dne 11. 2. 1993 pa je KVIAZ odložil s svojo odločitvijo z dne 2. 2. 1995. S tem je bila ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa KVIAZ z dne 11. 2. 1993 o znižanju osnove za obračun plač poslancev za 20 %.
Z uveljavitvijo ZZDODP pa je bila na novo podana pravna podlaga za obračun plač državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca. Do sprejema tega zakona je prišlo zaradi sprememb v načinu uradnega zajemanja podatkov o plačah, zato je citirani zakon določil začasno osnovo za izračun plače poslancev. To pa pomeni, da je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje (na podlagi 2. člena citiranega zakona) pravilno upoštevala znižano osnovo za določitev plače državnih pravobranilcev oz. pomočnikov državnega pravobranilca (v višini 80 % osnove).
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 211, 211/1. ZPP člen 7, 7/1, 7/2, 214, 214/5, 339, 339/2, 339/2-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - trditveno in dokazno breme - splošno znana dejstva - absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave - načelo ekonomičnosti postopka - načelo kontradiktornosti - razpravno načelo
Člen 214/5 ZPP določa, da dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati. Po členu 7/1 ZPP morajo stranke navajati vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Izjeme od razpravnega načela opredeljuje člen 7/2 ZPP. To pomeni, da je na strankah dolžnost, da navedejo vsa odločilna dejstva (tudi s pomočjo sodnika preko instituta materialno procesnega vodstva - člen 285 ZPP), pri čemer pa se razbremenijo dokazovanja tistih dejstev, ki se štejejo za splošno znana dejstva. Dejstva (primernost določenega tipa objektivov za določen tip fotoaparata, nakup tehničnih predmetov od vzhodnoevropskih državljanov) v postopku niso bila zatrjevana, kar pomeni, da jih sodišče prve stopnje kot splošno znanih dejstev ne bi smelo upoštevati oziroma ugotavljati, saj ni šlo za primer iz člena 7/2 ZPP. Sodišče prve stopnje je s tem storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz člena 339/1 ZPP v zvezi s členom 7/1 ZPP, s tem pa je kršilo tožnikovo pravico, da se o teh dejstvih izjavi (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega teh dejstev ni mogoče uvrstiti med splošno znana dejstva. Splošno znana dejstva so tista, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe in sicer ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj.
Cilj člena 236.a ZPP je uresničevanje načela ekonomičnosti postopka, ki pa ne more iti v škodo načela kontradiktornosti in neposrednosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje kljub tožnikovemu predlogu, da se predlagane priče neposredno zaslišijo, le pribavilo izjave teh prič, katerim pa kasneje ni verjelo, je kršilo omenjeni načeli, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 4/1 ZPP in členom 5/1 ZPP, s tem pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP.
poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - ukrepi po zdzdr - pravica do prostovoljnega zdravljenaj
Ukrepi po ZDZdr pomenijo poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. V konkretnem primeru ukrepa nadzorovane obravnave gre zlasti za poseg v pravico do varstva in duševne integritete po 35. členu Ustave RS, pa tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja po tretjem odstavku 51. člena Ustave RS.
Intervenient ni samostojna stranka postopka, ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko in je le pomočnik glavne stranke. Stranski intervenient zato ne more opravljati dejanj, s katerimi stranka razpolaga s tožbenim zahtevkom niti dejanj, s katerimi stranka razpolaga s procesnimi pooblastili, zato stranski intervenient v tej pravdi ne more preprečiti izdaje zamudne sodbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - preverjanje možnosti zaposlitve
Tožena stranka delovnih mest sestavljalec I in sestavljalec II ni ukinila, temveč je glede na zmanjšani obseg dela na vseh proizvodnih programih zmanjšala le število zaposlenih na teh delovnih mestih, kar je privedlo do odpuščanja delavcev. Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi štirim delavcem, med njimi tudi tožnici. Obseg dela se je bistveno zmanjšal na proizvodnji dušilcev, kjer je pretežno opravljala tudi delo tožnica, zato je tožena stranka imela zakonito podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga.
Dolžnost ponudbe nove zaposlitve se nanaša le na dolžnost ponudbe ustrezne zaposlitve, ne pa katerekoli zaposlitve. Ustrezna zaposlitev pa je v 3. odstavku 90. člena ZDR definirana kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo (odpovedano) pogodbo o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZSS člen 1, 1/2, 4, 4.a, 74, 74/1, 74/1-7.
zavrženje tožbe - prenehanje sodniške funkcije - prenehanje delovnega razmerja - službeno razmerje - sodnik - sodno varstvo - rok za vložitev tožbenem
ZSS ne ureja načina formalnega prenehanja delovnega razmerja sodnika, pač pa 74. členu ZSS ureja prenehanje sodniške funkcije po zakonu. Zato je potrebno glede varstva pravic smiselno uporabiti določila ZDR.
ZSS ne določa, da sodnik sklene pogodbo o zaposlitvi, ter da mu ob prenehanju sodniške funkcije preneha tudi delovno razmerje, saj je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, to pa pomeni, da je z odločitvijo Sodnega sveta o tem, da okrajnemu sodniku preneha sodniška funkcija iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS (če iz ocene sodniške službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi) v povezavi s 34. členom ZSS potrebno v nadaljevanju smiselno uporabiti določila ZDR v zvezi z varstvom pravic. Pravna posledica (to je prenehanje sodniške funkcije) nastopi po samem zakonu, pri čemer Sodni svet izda le ugotovitveno odločbo in sodniška funkcija preneha po ZSS, ko Sodni svet potrdi oceno, da sodnik „ne ustreza sodniški službi“. Sodnik pa seveda lahko vodi ustrezen postopek tudi pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije.
Tožnik je vložil tožbo (tožnik napačno navede, da vlaga zahtevo za varstvo pravic, pri čemer njegova „zahteva za varstvo pravic“ vsebuje vse sestavine, ki jih mora vsebovati tožba) v roku 30 dni od prejema odločbe Sodnega sveta o tem, da mu preneha sodniška funkcija (po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS), kar je pravočasno (3. odstavek 200. člena ZDR-1), zato je njegovo tožbo treba obravnavati po vsebini.
ZObr-D člen 26, 26/6. ZSPJS člen 48.a. ZZVZZ člen 31.
plačilo razlike plače - razporeditev v plačni razred - določitev osnovne plače - razporeditev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto zaradi manjkajoče izobrazbe - dodatek za stalnost
Tožnik je zakonitost odločbe o razporeditvi tožnika v plačni razred in določitvi osnovne plače izpodbijal izključno s sklicevanjem na nezakonitost razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V. Ker je ta razporeditev pravnomočna in dokončna (tožba je bila v delu, ki se je nanašala na razporeditev, zavržena), morebitne nepravilnosti pri razporeditvi ne morejo vplivati na zakonitost odločbe tožene stranke. Tožnik ne najava, da za formacijsko dolžnost skladiščnika V ni določen 17. plačni razred, kar je dejanska vsebina odločbe. Takšna uvrstitev je tudi v skladu z 48.a členom ZSPJS. Glede na to, da ni podana pravna podlaga, na podlagi katere je tožnik hotel doseči razveljavitev odločbe tožene stranke, obenem pa je tožena stranka pri izdaji te odločbe pravilno uporabila materialno pravo, je ta del tožbenega zahtevka neutemeljen.
Tožnik je ves čas prejemal nadomestilo plače (bolniška), ki ni bilo odvisno od izplačil, do katerih bi bil tožnik upravičen na podlagi razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V, temveč izključno od prejemkov, ki jih je imel pred to razporeditvijo. Zato je tožnikov zahtevek za plačilo domnevnega prikrajšanja pri nadomestilu plače za vtoževano obdobje neutemeljen, ker tožnik ni dokazal prikrajšanja, saj je ves čas prejemal nadomestilo, kakršno mu po zakonu pripada.
mobing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodnina - dokazno breme
V skladu z določbo 2. odstavka 45. člena ZDR je dokazno breme na strani delodajalca, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom (ta določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev). Zato je zadoščalo, da je tožnik navajal dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu, dokazno breme, da ni šlo za nedopustno ravnanje, pa je bilo na toženi stranki.
Tožena stranka je dokazala, da tožnika ni trpinčila z v tožbi zatrjevanim omejevanjem pitja in dostopa do stranišča, zato tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 20, 154. ZPIZ-1 člen 154, 154/1. ZPSV člen 8. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 53, 53/7.
izvedenina
Ker je bil za podajo izvedenskega mnenja postavljen sodni izvedenec kot fizična oseba, ne pa izvedenski organ, se pri odmeri stroškov postopka obračuna tudi 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Tožnik (bivši župan) je ob prenehanju mandata izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, zato nima pravice do prejemanja nadomestila plače po prenehanju mandata. Pravica do prejemanja nadomestila plače po prenehanju mandata je namreč odvisna od položaja, v katerem je funkcionar, ki mu preneha funkcija, ki jo je opravljal poklicno. Določba 14. člena ZFDO ne posega v pravico do upokojitve, temveč določa le primere, v katerih funkcionarji po prenehanju funkcije ne morejo biti upravičeni do nadomestila plače (v breme javnih sredstev), torej če jim je takoj po prenehanju funkcije zagotovljen ustrezen delovnopravni položaj ali možnost upokojitve. Kljub temu, da se tožnik ni odločil za upokojitev že po prenehanju mandata, čeprav je izpolnjeval pogoje po drugem odstavku 36. člena ZPIZ-1, temveč se je dejansko upokojil kasneje (kar je v njegovi prosti izbiri), ne pomeni, da je tudi upravičen do prejemanja nadomestila plače (po 14. členu ZFDO). Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
družinska pokojnina - pravnomočno urejeno razmerje
Za odločitev o priznanju pravice do družinske pokojnine družinskemu članu je odločilen čas smrti osebe, ki je družinskega člana preživljala. V spornem primeru je tožnikov oče umrl v letu 1980 in na takratno obdobje se ugotavlja, ali je bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nezmožnost za delo je trajala le do 17. 9. 1981, zato je bila tožniku skladno z določbami tedaj veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji priznana pravica do družinske pokojnine le za navedeno obdobje. Ali je bila taka odločitev pravilna in zakonita, ni več predmet presoje, ker gre za pravnomočno odločitev. V pravnomočno odločitev niti tožena stranka niti sodišče mimo izrednih pravnih sredstev, za kar pa v sporni zadevi ne gre, ne sme poseči oziroma je ponovno presojati. Ker je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, je tožena stranka tožnikovo ponovno zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine utemeljeno zavrgla.
Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za telesno okvaro podal šele marca 2008, zato je toženec utemeljeno odločil, da se mu invalidnina za telesno okvaro izplačuje šest mesecev za nazaj od vložitve zahteve. Tožbeni zahtevek na priznanje oziroma izplačilo invalidnine vse od leta 1991 dalje, je neutemeljen, čeprav mu je bilo že takrat z odločbo zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev priznano nadomestilo za telesno okvaro.
POPRAVA KRIVIC - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC0003655
ZSPOZ člen 35, 35/1. ZPKri člen 35, 35/2. ZKP člen 538 - 546.
neupravičen odvzem prostosti - poprava krivic - revizija zoper obsodilno sodbo - politični zaporniki - povrnitev škode za telesno in duševno trpljenje
Odškodnina za škodo, nastalo v obliki telesnega in duševnega trpljenja bivšega političnega zapornika zaradi prestajanja zapora, ki je bila tožnici priznana kot upravičenki na podlagi določb ZPKri, izključuje zahtevek za povrnitev te škode na podlagi ugodene zahteve za revizijo v isti kazenski zadevi.
dopolnitev tožbe – pristojnost za odločanje o izločitvi sodnika
Procesno dejstvo, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, ni resnično. Sodišče namreč ugotavlja, da tožnica tožbe ni dopolnila (z navedbo dejanske podlage), iz pravdnega spisa pa izhaja nasprotno, da je to storila priporočeno po pošti 26.4.2013.
Vsebinsko je razvidno, da tožnica uveljavlja izločitveni razlog. Za odločanje o takšnem predlogu pa ni pristojno pritožbeno sodišče, marveč predsednik sodišča prve stopnje.
ZZVZZ člen 23. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45.
zdraviliško zdravljenje
Pri tožnici zaradi operativnega posega obnosne votline ne gre za bolezni živčnega sistema v primeru stanj po poškodbah in nevrokirurških operacijah na osrednjem in perifernem živčevju po operativnem zdravljenju in po popravljivih funkcionalnih motnjah, niti ne gre za poškodbo živčevja niti za popravljivo funkcionalno motnjo, zato ni podano bolezensko stanje, kakor je navedeno v 2. alineji 2. točke 1. odstavka 45. člena POZZ. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja zato ni utemeljen.