mobing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodnina - dokazno breme
V skladu z določbo 2. odstavka 45. člena ZDR je dokazno breme na strani delodajalca, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom (ta določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev). Zato je zadoščalo, da je tožnik navajal dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu, dokazno breme, da ni šlo za nedopustno ravnanje, pa je bilo na toženi stranki.
Tožena stranka je dokazala, da tožnika ni trpinčila z v tožbi zatrjevanim omejevanjem pitja in dostopa do stranišča, zato tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Priznanje, ki je izključno v obdolženčevi domeni, dokazanosti posameznega kaznivega dejanja ne določa, temveč ga zgolj olajšuje in tako tedaj, ko ni dano, še ne more pomeniti, da kaznivo dejanje obdolžencu ne bi bilo dokazano.
V pritožbi tožeča stranka navaja, da ima še vedno pravni interes za tožbene zahtevke, saj ima predvsem pravico do vračila zneska, ki ga je plačala na podlagi neveljavno sklenjene pogodbe. Iz te pritožbene navedbe izhaja prepričanje tožnika, da mu toženec dolguje vtoževani znesek iz naslova kupnine za poslovni delež. Ker pa je zahtevek na plačilo denarnega zneska tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje utemeljeval z navedbami, da je toženec po podpisu Pogodbe z računa družbe dvignil 500.000,00 SIT, omenjene pritožbene navedbe pomenijo spremembo tožbe v pritožbenem postopku. S spremembo trditvene podlage v pritožbenem postopku pa pritožnik ne more izpodbiti presoje sodišča prve stopnje, da tožnik kot družbenik M., d.o.o. (niti po izbrisu te družbe iz sodnega registra) ni aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov izbrisane družbe proti svojemu dolžniku.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZSS člen 1, 1/2, 4, 4.a, 74, 74/1, 74/1-7.
zavrženje tožbe - prenehanje sodniške funkcije - prenehanje delovnega razmerja - službeno razmerje - sodnik - sodno varstvo - rok za vložitev tožbenem
ZSS ne ureja načina formalnega prenehanja delovnega razmerja sodnika, pač pa 74. členu ZSS ureja prenehanje sodniške funkcije po zakonu. Zato je potrebno glede varstva pravic smiselno uporabiti določila ZDR.
ZSS ne določa, da sodnik sklene pogodbo o zaposlitvi, ter da mu ob prenehanju sodniške funkcije preneha tudi delovno razmerje, saj je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, to pa pomeni, da je z odločitvijo Sodnega sveta o tem, da okrajnemu sodniku preneha sodniška funkcija iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS (če iz ocene sodniške službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi) v povezavi s 34. členom ZSS potrebno v nadaljevanju smiselno uporabiti določila ZDR v zvezi z varstvom pravic. Pravna posledica (to je prenehanje sodniške funkcije) nastopi po samem zakonu, pri čemer Sodni svet izda le ugotovitveno odločbo in sodniška funkcija preneha po ZSS, ko Sodni svet potrdi oceno, da sodnik „ne ustreza sodniški službi“. Sodnik pa seveda lahko vodi ustrezen postopek tudi pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije.
Tožnik je vložil tožbo (tožnik napačno navede, da vlaga zahtevo za varstvo pravic, pri čemer njegova „zahteva za varstvo pravic“ vsebuje vse sestavine, ki jih mora vsebovati tožba) v roku 30 dni od prejema odločbe Sodnega sveta o tem, da mu preneha sodniška funkcija (po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS), kar je pravočasno (3. odstavek 200. člena ZDR-1), zato je njegovo tožbo treba obravnavati po vsebini.
ZZVZZ člen 23. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45.
zdraviliško zdravljenje
Pri tožnici zaradi operativnega posega obnosne votline ne gre za bolezni živčnega sistema v primeru stanj po poškodbah in nevrokirurških operacijah na osrednjem in perifernem živčevju po operativnem zdravljenju in po popravljivih funkcionalnih motnjah, niti ne gre za poškodbo živčevja niti za popravljivo funkcionalno motnjo, zato ni podano bolezensko stanje, kakor je navedeno v 2. alineji 2. točke 1. odstavka 45. člena POZZ. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja zato ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - preverjanje možnosti zaposlitve
Tožena stranka delovnih mest sestavljalec I in sestavljalec II ni ukinila, temveč je glede na zmanjšani obseg dela na vseh proizvodnih programih zmanjšala le število zaposlenih na teh delovnih mestih, kar je privedlo do odpuščanja delavcev. Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi štirim delavcem, med njimi tudi tožnici. Obseg dela se je bistveno zmanjšal na proizvodnji dušilcev, kjer je pretežno opravljala tudi delo tožnica, zato je tožena stranka imela zakonito podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga.
Dolžnost ponudbe nove zaposlitve se nanaša le na dolžnost ponudbe ustrezne zaposlitve, ne pa katerekoli zaposlitve. Ustrezna zaposlitev pa je v 3. odstavku 90. člena ZDR definirana kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo (odpovedano) pogodbo o zaposlitvi.
Tožena stranka je tožnika odjavila iz delovnega razmerja. Tožnik bi moral skladno s 3. odstavkom 204. člena ZDR v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je bil s tem seznanjen, vložiti tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storil, mu je z dnem odjave prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zaradi tega je brezpredmetna njegova kasneje podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj pogodba o zaposlitvi na dan podaje izredne odpovedi ni več veljala. Tožnik iz tega razloga tudi ni upravičen do pravic iz delovnega razmerja za obdobje po datumu odjave.
ZDPra člen 43. ZSS člen 45. ZPos člen 24. ZZDODP člen 2.
plačilo razlike plače - pomočnik državnega pravobranilca - sodnik – osnova za obračun plače - znižanje plač državnih pravobranilcev
43. člen ZDPra je (podobno kot 45. člen ZSS) v spornem obdobju določal, da je osnova za obračun plače državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca enaka osnovi za obračun plače poslanca. Ta osnova se je lahko (glede na proračunske možnosti) znižala za odstotek, ki ga določi Državni zbor RS za plače poslancev in se usklajuje enako, kot se usklajuje osnova za obračun plač poslancev. 24. člen ZPos je kot osnovo za izračun plače poslancev določil povprečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih podatkih Zavoda RS za statistiko. Ta osnova se je glede na proračunske možnosti lahko zmanjšala za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot 50 %. O zmanjšanju osnove za 20 % lahko po pooblastilu državnega zbora odloči pristojno delovno telo. KVIAZ kot pristojno delovno telo Državnega zbora RS je na podlagi zgoraj omenjene določbe ZPos s sklepom 11. 2. 1993 znižal osnovo (povprečno mesečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS) za 20 %. Ta sklep je KVIAZ s sklepom z dne 21. 12. 1994 razveljavil. Učinkovanje sklepa z dne 21. 12. 1994 o prenehanju veljavnosti sklepa z dne 11. 2. 1993 pa je KVIAZ odložil s svojo odločitvijo z dne 2. 2. 1995. S tem je bila ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa KVIAZ z dne 11. 2. 1993 o znižanju osnove za obračun plač poslancev za 20 %.
Z uveljavitvijo ZZDODP pa je bila na novo podana pravna podlaga za obračun plač državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca. Do sprejema tega zakona je prišlo zaradi sprememb v načinu uradnega zajemanja podatkov o plačah, zato je citirani zakon določil začasno osnovo za izračun plače poslancev. To pa pomeni, da je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje (na podlagi 2. člena citiranega zakona) pravilno upoštevala znižano osnovo za določitev plače državnih pravobranilcev oz. pomočnikov državnega pravobranilca (v višini 80 % osnove).
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - priporočena pošiljka
Tožnik je tožbo oddal priporočeno na pošto. Glede na 2. odstavek 112. člena ZPP je bila tožba tega dne izročena sodišču. Pri tem je pomembno, na katero sodišče je bila vloga naslovljena. Iz same vloge kot tudi iz pisemske ovojnice jasno izhaja, da je bila vloga naslovljena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ne pa na toženo stranko (ZPIZ). Ne glede na to, da je bil napisan napačen naslov in da je vloga namesto na sodišče prispela k toženi stranki, omenjeno ravnanje (gre za očitno pomoto tožnika) ne spremeni dejstva, da je bila vloga naslovljena na sodišče, ne pa na toženo stranko. Ker je bila tožba vložena v zakonsko določenem 30-dnevnem roku, je bila tožba na sodišče vložena pravočasno, zato ni bilo podlage za njeno zavrženje.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 211, 211/1. ZPP člen 7, 7/1, 7/2, 214, 214/5, 339, 339/2, 339/2-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - trditveno in dokazno breme - splošno znana dejstva - absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave - načelo ekonomičnosti postopka - načelo kontradiktornosti - razpravno načelo
Člen 214/5 ZPP določa, da dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati. Po členu 7/1 ZPP morajo stranke navajati vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Izjeme od razpravnega načela opredeljuje člen 7/2 ZPP. To pomeni, da je na strankah dolžnost, da navedejo vsa odločilna dejstva (tudi s pomočjo sodnika preko instituta materialno procesnega vodstva - člen 285 ZPP), pri čemer pa se razbremenijo dokazovanja tistih dejstev, ki se štejejo za splošno znana dejstva. Dejstva (primernost določenega tipa objektivov za določen tip fotoaparata, nakup tehničnih predmetov od vzhodnoevropskih državljanov) v postopku niso bila zatrjevana, kar pomeni, da jih sodišče prve stopnje kot splošno znanih dejstev ne bi smelo upoštevati oziroma ugotavljati, saj ni šlo za primer iz člena 7/2 ZPP. Sodišče prve stopnje je s tem storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz člena 339/1 ZPP v zvezi s členom 7/1 ZPP, s tem pa je kršilo tožnikovo pravico, da se o teh dejstvih izjavi (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega teh dejstev ni mogoče uvrstiti med splošno znana dejstva. Splošno znana dejstva so tista, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe in sicer ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj.
Cilj člena 236.a ZPP je uresničevanje načela ekonomičnosti postopka, ki pa ne more iti v škodo načela kontradiktornosti in neposrednosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje kljub tožnikovemu predlogu, da se predlagane priče neposredno zaslišijo, le pribavilo izjave teh prič, katerim pa kasneje ni verjelo, je kršilo omenjeni načeli, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 4/1 ZPP in členom 5/1 ZPP, s tem pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP.
ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 427, 427/4. ZPIZ-92 člen 72, 72/1, 72/1-3.
vdovska pokojnina - ponovno uveljavljanje pravice - družinska pokojnina
Vdova, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alinei 72. člena ZPIZ-92 prenehala po dopolnitvi 45 let starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti, lahko, ne glede na določbo 110. člena ZPIZ-1, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let starosti (ZPIZ-1 člen 427/4).
Ker tožnica v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke še ni izpolnila starosti 50 let, ki je pogoj po določbi 427/4. čl. ZPIZ-1, da bi pridobila pravico do družinske pokojnine (ob izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev), njen tožbeni zahtevek, da se ji prizna ta pravica, ni utemeljen.
družinska pokojnina - pravnomočno urejeno razmerje
Za odločitev o priznanju pravice do družinske pokojnine družinskemu članu je odločilen čas smrti osebe, ki je družinskega člana preživljala. V spornem primeru je tožnikov oče umrl v letu 1980 in na takratno obdobje se ugotavlja, ali je bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nezmožnost za delo je trajala le do 17. 9. 1981, zato je bila tožniku skladno z določbami tedaj veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji priznana pravica do družinske pokojnine le za navedeno obdobje. Ali je bila taka odločitev pravilna in zakonita, ni več predmet presoje, ker gre za pravnomočno odločitev. V pravnomočno odločitev niti tožena stranka niti sodišče mimo izrednih pravnih sredstev, za kar pa v sporni zadevi ne gre, ne sme poseči oziroma je ponovno presojati. Ker je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, je tožena stranka tožnikovo ponovno zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine utemeljeno zavrgla.
Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje pri tožniku ni prišlo do objektivnega zmanjšanja delovne zmožnosti za 50 % ali več. Tožnik je še zmožen za delo na delovnem mestu razvoz kruha in peciva po določenem terenu s polnim delovnim časom in z omejitvami, kot sta jih določili že invalidski komisiji v predsodnem postopku. Pri tožniku gre tako za stanje po tretji alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in torej za III. kategorijo invalidnosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZRPJZ člen 8, 8/1, 9, 10. ZSPJS člen 3.a, 3.a/3. OZ člen 86, 86/1, 88, 190, 190/1.
vračilo preveč izplačane plače - količnik za določitev osnovne plače - osnovna plača - javni sektor - delna ničnost
Na podlagi 3.a člena ZSPJS je tožeča stranka vložila tožbo za povračilo preveč izplačanega zneska in sicer v višini neto prejetih zneskov plač v spornem obdobju. ZSPJS v 3. odstavku 3. člena prepoveduje, da se javnim uslužbencem določijo plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Zato delodajalci javnega sektorja ne smejo javnim uslužbencem izplačevati višjih plač od zakonsko določenih. V primeru, da so plače izplačane v previsokih zneskih, jih je delodajalec dolžan od javnega uslužbenca s tožbo zahtevati nazaj (3. odstavek 3.a člena ZSPJS). Tako je določba pogodbe o zaposlitvi o določitvi plače, ki javnemu uslužbencu določa višjo od zakonsko določene plače, nična, saj nasprotuje prisilnim predpisom. Gre za delno ničnost pogodbe o zaposlitvi po 88. členi v zvezi s 1. odstavkom 86. člena OZ, posledice ničnosti pa so, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe (1. odstavek 87. člena OZ).
Ker je toženka neupravičeno pridobila razliko v plači med plačo, ki ji po zakonu, predpisih in drugih aktih, izdanih na podlagi zakona, pripada in plačo, ki temelji na ničnem določilu pogodbe o zaposlitvi, mora to razliko vrniti. Skladno s 1. odstavkom 190. člena OZ je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, po 3. odstavku istega člena pa obveznost vrnitve nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR člen 131, 131/1, 132, 132/1.
zamudna sodba - regres za letni dopust - odpravnina ob upokojitvi
Tožnik je pred upokojitvijo prejemal le minimalno plačo. Odpravnina, obračunana v višini treh povprečnih plač tožnika pred upokojitvijo, bi tako znašala manj od odpravnine, obračunane v višini dveh povprečnih plač v Republiki Sloveniji za isto obdobje. Zato je toženec na podlagi 1. odstavka 132. člena ZDR dolžan tožniku izplača odpravnino ob upokojitvi v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece. V skladu s citirano določbo delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavcev za pretekle tri mesece, če je to zanj ugodneje.
poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - ukrepi po zdzdr - pravica do prostovoljnega zdravljenaj
Ukrepi po ZDZdr pomenijo poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. V konkretnem primeru ukrepa nadzorovane obravnave gre zlasti za poseg v pravico do varstva in duševne integritete po 35. členu Ustave RS, pa tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja po tretjem odstavku 51. člena Ustave RS.
Intervenient ni samostojna stranka postopka, ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko in je le pomočnik glavne stranke. Stranski intervenient zato ne more opravljati dejanj, s katerimi stranka razpolaga s tožbenim zahtevkom niti dejanj, s katerimi stranka razpolaga s procesnimi pooblastili, zato stranski intervenient v tej pravdi ne more preprečiti izdaje zamudne sodbe.
Toženec je tožnici invalidsko pokojnino pravilno odmeril na podlagi 16 let in 3 dni dejanske pokojninske dobe ter 8 let in 3 mesecev prištete dobe oziroma skupno na podlagi 24 let, 3 mesecev in 3 dni v višini 51,5 %. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi podatkov v matični evidenci in na podlagi razpoložljivega 17-letnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov. Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe o odmeri invalidske pokojnine, ki naj bi bila po tožničinih nekonkretnih navedbah nepravilna, je neutemeljen.
izredna denarna socialna pomoč - namenska poraba sredstev
Ker je tožnik tožencu v zakonskem roku predložil dokazila o namenski porabi sredstev za le del dodeljene izredne denarne socialne pomoči, do nove izredne denarne socialne pomoči ni upravičen še 18 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči.