Z obsodilno sodbo je namreč utemeljeni sum kot splošni pogoj za pripor prerasel v višji dokazni standard (gotovost), zaradi katerega se preizkus nižjega dokaznega standarda izkaže za odvečnega.
Tožeča stranka se je skladno s pogodbenimi določili za objekte zavezala izstaviti začasno situacijo do zadnjega dne v mesecu. V kolikor tega ni storila, se je zapadlost terjatve podaljšala za 30 dni. Tožena stranka se je nasprotno zavezala, da bo izstavljeno situacijo pregledala (in potrdila) do 15ega dne v naslednjem mesecu po njeni izstavitvi, potrjeni del situacije pa je zapadel v plačilo v roku 60 dni od potrditve situacije. Iz takšnega pogodbenega dogovora ne izhaja zapadlost 75 dni od izstavitve računa.
II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - sprememba v stanju invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna invalidska pokojnina
Pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje svojega dela, torej dela, ki ga je opravljal do nastanka invalidnosti, vsaj s polovico polnega delovnega časa ali ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela (brez poklicne rehabilitacije), vsaj s polovico polnega delovnega časa.
Tožnica je že ob začetku postopka za priznanje pravic dopolnila več kot 52 let starosti, zato ji po določbi 2. alineje 81. člena ZPIZ-1 ni zagotovljena pravica do poklicne rehabilitacije.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR člen 131, 131/1, 132, 132/1.
zamudna sodba - regres za letni dopust - odpravnina ob upokojitvi
Tožnik je pred upokojitvijo prejemal le minimalno plačo. Odpravnina, obračunana v višini treh povprečnih plač tožnika pred upokojitvijo, bi tako znašala manj od odpravnine, obračunane v višini dveh povprečnih plač v Republiki Sloveniji za isto obdobje. Zato je toženec na podlagi 1. odstavka 132. člena ZDR dolžan tožniku izplača odpravnino ob upokojitvi v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece. V skladu s citirano določbo delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavcev za pretekle tri mesece, če je to zanj ugodneje.
poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - ukrepi po zdzdr - pravica do prostovoljnega zdravljenaj
Ukrepi po ZDZdr pomenijo poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. V konkretnem primeru ukrepa nadzorovane obravnave gre zlasti za poseg v pravico do varstva in duševne integritete po 35. členu Ustave RS, pa tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja po tretjem odstavku 51. člena Ustave RS.
Intervenient ni samostojna stranka postopka, ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko in je le pomočnik glavne stranke. Stranski intervenient zato ne more opravljati dejanj, s katerimi stranka razpolaga s tožbenim zahtevkom niti dejanj, s katerimi stranka razpolaga s procesnimi pooblastili, zato stranski intervenient v tej pravdi ne more preprečiti izdaje zamudne sodbe.
dopolnitev tožbe – pristojnost za odločanje o izločitvi sodnika
Procesno dejstvo, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, ni resnično. Sodišče namreč ugotavlja, da tožnica tožbe ni dopolnila (z navedbo dejanske podlage), iz pravdnega spisa pa izhaja nasprotno, da je to storila priporočeno po pošti 26.4.2013.
Vsebinsko je razvidno, da tožnica uveljavlja izločitveni razlog. Za odločanje o takšnem predlogu pa ni pristojno pritožbeno sodišče, marveč predsednik sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolženca vabilo na znana naslova, nato pa odredilo prisilna privoda, zagotovilo postopnost ukrepov za zagotovitev obdolženca na sodišču, iz ravnanja obdolženca, ki vabil ne prevzema in ki ni dosegljiv niti policiji, zoper njega pa je pri drugem sodišču razpisana tiralica, pa je razvidno, da se očitno izmika kazenskemu postopku.
začasna odredba – verjetnost obstoja terjatve – dokazni standard – terjatev iz pravnomočne sodbe
Tudi če je odločitev iz pravnomočne sodbe napačna zaradi še tako očitne zmotne uporabe materialnega prava, začasna odredba nikoli ne more biti primerno sredstvo za preprečevanje učinkov take sodbe.
ZDPra člen 43. ZSS člen 45. ZPos člen 24. ZZDODP člen 2.
plačilo razlike plače - pomočnik državnega pravobranilca - sodnik – osnova za obračun plače - znižanje plač državnih pravobranilcev
43. člen ZDPra je (podobno kot 45. člen ZSS) v spornem obdobju določal, da je osnova za obračun plače državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca enaka osnovi za obračun plače poslanca. Ta osnova se je lahko (glede na proračunske možnosti) znižala za odstotek, ki ga določi Državni zbor RS za plače poslancev in se usklajuje enako, kot se usklajuje osnova za obračun plač poslancev. 24. člen ZPos je kot osnovo za izračun plače poslancev določil povprečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih podatkih Zavoda RS za statistiko. Ta osnova se je glede na proračunske možnosti lahko zmanjšala za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot 50 %. O zmanjšanju osnove za 20 % lahko po pooblastilu državnega zbora odloči pristojno delovno telo. KVIAZ kot pristojno delovno telo Državnega zbora RS je na podlagi zgoraj omenjene določbe ZPos s sklepom 11. 2. 1993 znižal osnovo (povprečno mesečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS) za 20 %. Ta sklep je KVIAZ s sklepom z dne 21. 12. 1994 razveljavil. Učinkovanje sklepa z dne 21. 12. 1994 o prenehanju veljavnosti sklepa z dne 11. 2. 1993 pa je KVIAZ odložil s svojo odločitvijo z dne 2. 2. 1995. S tem je bila ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa KVIAZ z dne 11. 2. 1993 o znižanju osnove za obračun plač poslancev za 20 %.
Z uveljavitvijo ZZDODP pa je bila na novo podana pravna podlaga za obračun plač državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca. Do sprejema tega zakona je prišlo zaradi sprememb v načinu uradnega zajemanja podatkov o plačah, zato je citirani zakon določil začasno osnovo za izračun plače poslancev. To pa pomeni, da je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje (na podlagi 2. člena citiranega zakona) pravilno upoštevala znižano osnovo za določitev plače državnih pravobranilcev oz. pomočnikov državnega pravobranilca (v višini 80 % osnove).
Toženec je tožnici invalidsko pokojnino pravilno odmeril na podlagi 16 let in 3 dni dejanske pokojninske dobe ter 8 let in 3 mesecev prištete dobe oziroma skupno na podlagi 24 let, 3 mesecev in 3 dni v višini 51,5 %. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi podatkov v matični evidenci in na podlagi razpoložljivega 17-letnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov. Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe o odmeri invalidske pokojnine, ki naj bi bila po tožničinih nekonkretnih navedbah nepravilna, je neutemeljen.
izredna denarna socialna pomoč - namenska poraba sredstev
Ker je tožnik tožencu v zakonskem roku predložil dokazila o namenski porabi sredstev za le del dodeljene izredne denarne socialne pomoči, do nove izredne denarne socialne pomoči ni upravičen še 18 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči.
ZObr-D člen 26, 26/6. ZSPJS člen 48.a. ZZVZZ člen 31.
plačilo razlike plače - razporeditev v plačni razred - določitev osnovne plače - razporeditev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto zaradi manjkajoče izobrazbe - dodatek za stalnost
Tožnik je zakonitost odločbe o razporeditvi tožnika v plačni razred in določitvi osnovne plače izpodbijal izključno s sklicevanjem na nezakonitost razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V. Ker je ta razporeditev pravnomočna in dokončna (tožba je bila v delu, ki se je nanašala na razporeditev, zavržena), morebitne nepravilnosti pri razporeditvi ne morejo vplivati na zakonitost odločbe tožene stranke. Tožnik ne najava, da za formacijsko dolžnost skladiščnika V ni določen 17. plačni razred, kar je dejanska vsebina odločbe. Takšna uvrstitev je tudi v skladu z 48.a členom ZSPJS. Glede na to, da ni podana pravna podlaga, na podlagi katere je tožnik hotel doseči razveljavitev odločbe tožene stranke, obenem pa je tožena stranka pri izdaji te odločbe pravilno uporabila materialno pravo, je ta del tožbenega zahtevka neutemeljen.
Tožnik je ves čas prejemal nadomestilo plače (bolniška), ki ni bilo odvisno od izplačil, do katerih bi bil tožnik upravičen na podlagi razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V, temveč izključno od prejemkov, ki jih je imel pred to razporeditvijo. Zato je tožnikov zahtevek za plačilo domnevnega prikrajšanja pri nadomestilu plače za vtoževano obdobje neutemeljen, ker tožnik ni dokazal prikrajšanja, saj je ves čas prejemal nadomestilo, kakršno mu po zakonu pripada.
mobing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodnina - dokazno breme
V skladu z določbo 2. odstavka 45. člena ZDR je dokazno breme na strani delodajalca, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom (ta določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev). Zato je zadoščalo, da je tožnik navajal dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu, dokazno breme, da ni šlo za nedopustno ravnanje, pa je bilo na toženi stranki.
Tožena stranka je dokazala, da tožnika ni trpinčila z v tožbi zatrjevanim omejevanjem pitja in dostopa do stranišča, zato tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Tožnik (bivši župan) je ob prenehanju mandata izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, zato nima pravice do prejemanja nadomestila plače po prenehanju mandata. Pravica do prejemanja nadomestila plače po prenehanju mandata je namreč odvisna od položaja, v katerem je funkcionar, ki mu preneha funkcija, ki jo je opravljal poklicno. Določba 14. člena ZFDO ne posega v pravico do upokojitve, temveč določa le primere, v katerih funkcionarji po prenehanju funkcije ne morejo biti upravičeni do nadomestila plače (v breme javnih sredstev), torej če jim je takoj po prenehanju funkcije zagotovljen ustrezen delovnopravni položaj ali možnost upokojitve. Kljub temu, da se tožnik ni odločil za upokojitev že po prenehanju mandata, čeprav je izpolnjeval pogoje po drugem odstavku 36. člena ZPIZ-1, temveč se je dejansko upokojil kasneje (kar je v njegovi prosti izbiri), ne pomeni, da je tudi upravičen do prejemanja nadomestila plače (po 14. členu ZFDO). Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 211, 211/1. ZPP člen 7, 7/1, 7/2, 214, 214/5, 339, 339/2, 339/2-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - trditveno in dokazno breme - splošno znana dejstva - absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave - načelo ekonomičnosti postopka - načelo kontradiktornosti - razpravno načelo
Člen 214/5 ZPP določa, da dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati. Po členu 7/1 ZPP morajo stranke navajati vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Izjeme od razpravnega načela opredeljuje člen 7/2 ZPP. To pomeni, da je na strankah dolžnost, da navedejo vsa odločilna dejstva (tudi s pomočjo sodnika preko instituta materialno procesnega vodstva - člen 285 ZPP), pri čemer pa se razbremenijo dokazovanja tistih dejstev, ki se štejejo za splošno znana dejstva. Dejstva (primernost določenega tipa objektivov za določen tip fotoaparata, nakup tehničnih predmetov od vzhodnoevropskih državljanov) v postopku niso bila zatrjevana, kar pomeni, da jih sodišče prve stopnje kot splošno znanih dejstev ne bi smelo upoštevati oziroma ugotavljati, saj ni šlo za primer iz člena 7/2 ZPP. Sodišče prve stopnje je s tem storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz člena 339/1 ZPP v zvezi s členom 7/1 ZPP, s tem pa je kršilo tožnikovo pravico, da se o teh dejstvih izjavi (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega teh dejstev ni mogoče uvrstiti med splošno znana dejstva. Splošno znana dejstva so tista, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe in sicer ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj.
Cilj člena 236.a ZPP je uresničevanje načela ekonomičnosti postopka, ki pa ne more iti v škodo načela kontradiktornosti in neposrednosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje kljub tožnikovemu predlogu, da se predlagane priče neposredno zaslišijo, le pribavilo izjave teh prič, katerim pa kasneje ni verjelo, je kršilo omenjeni načeli, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 4/1 ZPP in členom 5/1 ZPP, s tem pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP.
ZPIZ-1 člen 390, 446. ZPIZ člen 143, 188, 191, 193.
nadomestilo za čas čakanja - ustavitev izplačila
Z dnem upokojitve tožnik ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zato mu je toženec izplačevanje tega nadomestila od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje utemeljeno ustavil. Status upokojenca in status delovnega invalida, ki prejema nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, se izključujeta.
V pritožbi tožeča stranka navaja, da ima še vedno pravni interes za tožbene zahtevke, saj ima predvsem pravico do vračila zneska, ki ga je plačala na podlagi neveljavno sklenjene pogodbe. Iz te pritožbene navedbe izhaja prepričanje tožnika, da mu toženec dolguje vtoževani znesek iz naslova kupnine za poslovni delež. Ker pa je zahtevek na plačilo denarnega zneska tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje utemeljeval z navedbami, da je toženec po podpisu Pogodbe z računa družbe dvignil 500.000,00 SIT, omenjene pritožbene navedbe pomenijo spremembo tožbe v pritožbenem postopku. S spremembo trditvene podlage v pritožbenem postopku pa pritožnik ne more izpodbiti presoje sodišča prve stopnje, da tožnik kot družbenik M., d.o.o. (niti po izbrisu te družbe iz sodnega registra) ni aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov izbrisane družbe proti svojemu dolžniku.
Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje pri tožniku ni prišlo do objektivnega zmanjšanja delovne zmožnosti za 50 % ali več. Tožnik je še zmožen za delo na delovnem mestu razvoz kruha in peciva po določenem terenu s polnim delovnim časom in z omejitvami, kot sta jih določili že invalidski komisiji v predsodnem postopku. Pri tožniku gre tako za stanje po tretji alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in torej za III. kategorijo invalidnosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.