Tožeča stranka se je skladno s pogodbenimi določili za objekte zavezala izstaviti začasno situacijo do zadnjega dne v mesecu. V kolikor tega ni storila, se je zapadlost terjatve podaljšala za 30 dni. Tožena stranka se je nasprotno zavezala, da bo izstavljeno situacijo pregledala (in potrdila) do 15ega dne v naslednjem mesecu po njeni izstavitvi, potrjeni del situacije pa je zapadel v plačilo v roku 60 dni od potrditve situacije. Iz takšnega pogodbenega dogovora ne izhaja zapadlost 75 dni od izstavitve računa.
izvršba na podlagi verodostojne listine - pristop k dolgu - sprememba dolžnika - prehod obveznosti na novega dolžnika
Določilo četrtega odstavka 24. člena ZIZ določa, da se v primeru, ko pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, pod pogoji iz tretjega odstavka 24. člena ZIZ (če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bil dolg prenesen ali je na drug način prešel nanj) izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Citirano določilo se po gramatikalni razlagi nanaša le na položaj, ko po vložitvi predloga za izvršbo nov dolžnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega dolžnika, ne pa na položaj, ko nov dolžnik vstopi v izvršbo poleg prvotnega dolžnika. Smiselna uporaba citiranega določila v primeru vstopa novega dolžnika v izvršbo poleg obstoječega ni mogoča.
ZDPra člen 43. ZSS člen 45. ZPos člen 24. ZZDODP člen 2.
plačilo razlike plače - pomočnik državnega pravobranilca - sodnik – osnova za obračun plače - znižanje plač državnih pravobranilcev
43. člen ZDPra je (podobno kot 45. člen ZSS) v spornem obdobju določal, da je osnova za obračun plače državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca enaka osnovi za obračun plače poslanca. Ta osnova se je lahko (glede na proračunske možnosti) znižala za odstotek, ki ga določi Državni zbor RS za plače poslancev in se usklajuje enako, kot se usklajuje osnova za obračun plač poslancev. 24. člen ZPos je kot osnovo za izračun plače poslancev določil povprečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih podatkih Zavoda RS za statistiko. Ta osnova se je glede na proračunske možnosti lahko zmanjšala za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot 50 %. O zmanjšanju osnove za 20 % lahko po pooblastilu državnega zbora odloči pristojno delovno telo. KVIAZ kot pristojno delovno telo Državnega zbora RS je na podlagi zgoraj omenjene določbe ZPos s sklepom 11. 2. 1993 znižal osnovo (povprečno mesečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS) za 20 %. Ta sklep je KVIAZ s sklepom z dne 21. 12. 1994 razveljavil. Učinkovanje sklepa z dne 21. 12. 1994 o prenehanju veljavnosti sklepa z dne 11. 2. 1993 pa je KVIAZ odložil s svojo odločitvijo z dne 2. 2. 1995. S tem je bila ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa KVIAZ z dne 11. 2. 1993 o znižanju osnove za obračun plač poslancev za 20 %.
Z uveljavitvijo ZZDODP pa je bila na novo podana pravna podlaga za obračun plač državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca. Do sprejema tega zakona je prišlo zaradi sprememb v načinu uradnega zajemanja podatkov o plačah, zato je citirani zakon določil začasno osnovo za izračun plače poslancev. To pa pomeni, da je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje (na podlagi 2. člena citiranega zakona) pravilno upoštevala znižano osnovo za določitev plače državnih pravobranilcev oz. pomočnikov državnega pravobranilca (v višini 80 % osnove).
Tožena stranka je tožnika odjavila iz delovnega razmerja. Tožnik bi moral skladno s 3. odstavkom 204. člena ZDR v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je bil s tem seznanjen, vložiti tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storil, mu je z dnem odjave prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zaradi tega je brezpredmetna njegova kasneje podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj pogodba o zaposlitvi na dan podaje izredne odpovedi ni več veljala. Tožnik iz tega razloga tudi ni upravičen do pravic iz delovnega razmerja za obdobje po datumu odjave.
ZPP člen 110, 110/2, 110/3, 286, 286/2, 286/5, 286a, 286a/2.
rok za vložitev pripravljalne vloge – podaljšanje roka – pisni poziv stranki pred prvim narokom – vsebinsko konkretiziran poziv – prekluzija – splošni poziv za predložitev pripravljalnih vlog – pravica do izjave v postopku
Poziv stranki po drugem odstavku 286.a člena je treba razlagati v kontekstu drugega odstavka 286. člena ZPP. Ker pa s pozivom po drugem odstavku 286.a člena sodišče omeji možnost stranke, da bi na prvem naroku neomejeno navajala nova dejstva in dokaze, mora biti tak poziv vsebinsko konkretiziran in usmerjen. Samo v tem primeru ima navedeni poziv za posledico prekluzijo glede podajanja novih navedb in predlaganja dokazov s strani stranke še pred prvim narokom za glavno obravnavo.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZSS člen 1, 1/2, 4, 4.a, 74, 74/1, 74/1-7.
zavrženje tožbe - prenehanje sodniške funkcije - prenehanje delovnega razmerja - službeno razmerje - sodnik - sodno varstvo - rok za vložitev tožbenem
ZSS ne ureja načina formalnega prenehanja delovnega razmerja sodnika, pač pa 74. členu ZSS ureja prenehanje sodniške funkcije po zakonu. Zato je potrebno glede varstva pravic smiselno uporabiti določila ZDR.
ZSS ne določa, da sodnik sklene pogodbo o zaposlitvi, ter da mu ob prenehanju sodniške funkcije preneha tudi delovno razmerje, saj je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, to pa pomeni, da je z odločitvijo Sodnega sveta o tem, da okrajnemu sodniku preneha sodniška funkcija iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS (če iz ocene sodniške službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi) v povezavi s 34. členom ZSS potrebno v nadaljevanju smiselno uporabiti določila ZDR v zvezi z varstvom pravic. Pravna posledica (to je prenehanje sodniške funkcije) nastopi po samem zakonu, pri čemer Sodni svet izda le ugotovitveno odločbo in sodniška funkcija preneha po ZSS, ko Sodni svet potrdi oceno, da sodnik „ne ustreza sodniški službi“. Sodnik pa seveda lahko vodi ustrezen postopek tudi pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije.
Tožnik je vložil tožbo (tožnik napačno navede, da vlaga zahtevo za varstvo pravic, pri čemer njegova „zahteva za varstvo pravic“ vsebuje vse sestavine, ki jih mora vsebovati tožba) v roku 30 dni od prejema odločbe Sodnega sveta o tem, da mu preneha sodniška funkcija (po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS), kar je pravočasno (3. odstavek 200. člena ZDR-1), zato je njegovo tožbo treba obravnavati po vsebini.
ZPP člen 274. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZUPJS člen 37.a ZUJF člen 108. ZDavP-2 člen 85.
prepozna tožba - vročitev odločbe
Čeprav je bila izpodbijana odločba toženca (o pravici do varstvenega dodatka) tožnici osebno vročena (s priporočeno pošiljko) dne 28. 1. 2013, je bila tožba, vložena dne 5. 3. 2013, pravočasna. Tožnica je postopala v skladu s pravilnim pravnim poukom na izpodbijani odločbi toženca in tožbo vložila v roku 30 dni od vročitve, saj se šteje, da je bila vročitev opravljena 21. dan od odpreme odločbe, ki je označen na odločbi, ki se vroča z dostavo v hišni predalčnik.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - priporočena pošiljka
Tožnik je tožbo oddal priporočeno na pošto. Glede na 2. odstavek 112. člena ZPP je bila tožba tega dne izročena sodišču. Pri tem je pomembno, na katero sodišče je bila vloga naslovljena. Iz same vloge kot tudi iz pisemske ovojnice jasno izhaja, da je bila vloga naslovljena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ne pa na toženo stranko (ZPIZ). Ne glede na to, da je bil napisan napačen naslov in da je vloga namesto na sodišče prispela k toženi stranki, omenjeno ravnanje (gre za očitno pomoto tožnika) ne spremeni dejstva, da je bila vloga naslovljena na sodišče, ne pa na toženo stranko. Ker je bila tožba vložena v zakonsko določenem 30-dnevnem roku, je bila tožba na sodišče vložena pravočasno, zato ni bilo podlage za njeno zavrženje.
Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje pri tožniku ni prišlo do objektivnega zmanjšanja delovne zmožnosti za 50 % ali več. Tožnik je še zmožen za delo na delovnem mestu razvoz kruha in peciva po določenem terenu s polnim delovnim časom in z omejitvami, kot sta jih določili že invalidski komisiji v predsodnem postopku. Pri tožniku gre tako za stanje po tretji alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in torej za III. kategorijo invalidnosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 211, 211/1. ZPP člen 7, 7/1, 7/2, 214, 214/5, 339, 339/2, 339/2-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - trditveno in dokazno breme - splošno znana dejstva - absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave - načelo ekonomičnosti postopka - načelo kontradiktornosti - razpravno načelo
Člen 214/5 ZPP določa, da dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati. Po členu 7/1 ZPP morajo stranke navajati vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Izjeme od razpravnega načela opredeljuje člen 7/2 ZPP. To pomeni, da je na strankah dolžnost, da navedejo vsa odločilna dejstva (tudi s pomočjo sodnika preko instituta materialno procesnega vodstva - člen 285 ZPP), pri čemer pa se razbremenijo dokazovanja tistih dejstev, ki se štejejo za splošno znana dejstva. Dejstva (primernost določenega tipa objektivov za določen tip fotoaparata, nakup tehničnih predmetov od vzhodnoevropskih državljanov) v postopku niso bila zatrjevana, kar pomeni, da jih sodišče prve stopnje kot splošno znanih dejstev ne bi smelo upoštevati oziroma ugotavljati, saj ni šlo za primer iz člena 7/2 ZPP. Sodišče prve stopnje je s tem storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz člena 339/1 ZPP v zvezi s členom 7/1 ZPP, s tem pa je kršilo tožnikovo pravico, da se o teh dejstvih izjavi (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega teh dejstev ni mogoče uvrstiti med splošno znana dejstva. Splošno znana dejstva so tista, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe in sicer ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj.
Cilj člena 236.a ZPP je uresničevanje načela ekonomičnosti postopka, ki pa ne more iti v škodo načela kontradiktornosti in neposrednosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje kljub tožnikovemu predlogu, da se predlagane priče neposredno zaslišijo, le pribavilo izjave teh prič, katerim pa kasneje ni verjelo, je kršilo omenjeni načeli, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 4/1 ZPP in členom 5/1 ZPP, s tem pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP.
Z obsodilno sodbo je namreč utemeljeni sum kot splošni pogoj za pripor prerasel v višji dokazni standard (gotovost), zaradi katerega se preizkus nižjega dokaznega standarda izkaže za odvečnega.
II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - sprememba v stanju invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna invalidska pokojnina
Pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje svojega dela, torej dela, ki ga je opravljal do nastanka invalidnosti, vsaj s polovico polnega delovnega časa ali ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela (brez poklicne rehabilitacije), vsaj s polovico polnega delovnega časa.
Tožnica je že ob začetku postopka za priznanje pravic dopolnila več kot 52 let starosti, zato ji po določbi 2. alineje 81. člena ZPIZ-1 ni zagotovljena pravica do poklicne rehabilitacije.
začasna odredba – verjetnost obstoja terjatve – dokazni standard – terjatev iz pravnomočne sodbe
Tudi če je odločitev iz pravnomočne sodbe napačna zaradi še tako očitne zmotne uporabe materialnega prava, začasna odredba nikoli ne more biti primerno sredstvo za preprečevanje učinkov take sodbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - preverjanje možnosti zaposlitve
Tožena stranka delovnih mest sestavljalec I in sestavljalec II ni ukinila, temveč je glede na zmanjšani obseg dela na vseh proizvodnih programih zmanjšala le število zaposlenih na teh delovnih mestih, kar je privedlo do odpuščanja delavcev. Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi štirim delavcem, med njimi tudi tožnici. Obseg dela se je bistveno zmanjšal na proizvodnji dušilcev, kjer je pretežno opravljala tudi delo tožnica, zato je tožena stranka imela zakonito podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga.
Dolžnost ponudbe nove zaposlitve se nanaša le na dolžnost ponudbe ustrezne zaposlitve, ne pa katerekoli zaposlitve. Ustrezna zaposlitev pa je v 3. odstavku 90. člena ZDR definirana kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo (odpovedano) pogodbo o zaposlitvi.
ZDR člen 86, 88, 88/1, 88/1-2. ZPIZ-1 člen 13, 13/1, 15, 17, 17/1, 17/2.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – odpoklic člana uprave – elementi pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi – obrazložitev odpovednega razloga - samostojni podjetnik - obvezno zavarovanje - zavarovalna doba - lastnost zavarovanca – sprememba podlage zavarovanja za nazaj - prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje
Tožeča stranka je bila v celotnem obravnavanem obdobju od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do ponovne zaposlitve pri novem delodajalcu obvezno zavarovana iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, ki je nastalo na podlagi samega zakona v trenutku, ko tožeča stranka, ki je bila kot samostojni podjetnik vpisana v Poslovnem registru Slovenije, ni bila (več) zavarovana na podlagi delovnega razmerja. Zato ji za to obdobje ni mogoče priznati delovnega razmerja, saj bi s tem imela priznano dvojno zavarovanje.
Ob izpolnjenih pogojih lahko pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe.
ZDR člen 130, 130/1. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije člen 50.
povračilo stroškov za prehrano - povračila stroškov v zvezi z delom
Tožnik je bil v spornem obdobju želodčni bolnik. Tožena stranka je bila s tem seznanjena Delodajalec mora po 130. členu ZDR delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. Po 50. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije pa se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu, delodajalec pa jim je praviloma dolžan zagotoviti topli obrok med delom v ustrezni kalorični vrednosti in ustrezne kakovosti. V 3. odstavku je posebej določeno, da mora delodajalec delavcem, ki imajo dieto in ustrezno potrdilo osebnega zdravnika, izplačati celoten znesek, določen v tarifni prilogi k tej KP ali pa mu zagotoviti dietno prehrano. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo stroškov prehrane za vtoževano obdobje utemeljen.
ZRPJZ člen 8, 8/1, 9, 10. ZSPJS člen 3.a, 3.a/3. OZ člen 86, 86/1, 88, 190, 190/1.
vračilo preveč izplačane plače - količnik za določitev osnovne plače - osnovna plača - javni sektor - delna ničnost
Na podlagi 3.a člena ZSPJS je tožeča stranka vložila tožbo za povračilo preveč izplačanega zneska in sicer v višini neto prejetih zneskov plač v spornem obdobju. ZSPJS v 3. odstavku 3. člena prepoveduje, da se javnim uslužbencem določijo plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Zato delodajalci javnega sektorja ne smejo javnim uslužbencem izplačevati višjih plač od zakonsko določenih. V primeru, da so plače izplačane v previsokih zneskih, jih je delodajalec dolžan od javnega uslužbenca s tožbo zahtevati nazaj (3. odstavek 3.a člena ZSPJS). Tako je določba pogodbe o zaposlitvi o določitvi plače, ki javnemu uslužbencu določa višjo od zakonsko določene plače, nična, saj nasprotuje prisilnim predpisom. Gre za delno ničnost pogodbe o zaposlitvi po 88. členi v zvezi s 1. odstavkom 86. člena OZ, posledice ničnosti pa so, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe (1. odstavek 87. člena OZ).
Ker je toženka neupravičeno pridobila razliko v plači med plačo, ki ji po zakonu, predpisih in drugih aktih, izdanih na podlagi zakona, pripada in plačo, ki temelji na ničnem določilu pogodbe o zaposlitvi, mora to razliko vrniti. Skladno s 1. odstavkom 190. člena OZ je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, po 3. odstavku istega člena pa obveznost vrnitve nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
družinska pokojnina - pravnomočno urejeno razmerje
Za odločitev o priznanju pravice do družinske pokojnine družinskemu članu je odločilen čas smrti osebe, ki je družinskega člana preživljala. V spornem primeru je tožnikov oče umrl v letu 1980 in na takratno obdobje se ugotavlja, ali je bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nezmožnost za delo je trajala le do 17. 9. 1981, zato je bila tožniku skladno z določbami tedaj veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji priznana pravica do družinske pokojnine le za navedeno obdobje. Ali je bila taka odločitev pravilna in zakonita, ni več predmet presoje, ker gre za pravnomočno odločitev. V pravnomočno odločitev niti tožena stranka niti sodišče mimo izrednih pravnih sredstev, za kar pa v sporni zadevi ne gre, ne sme poseči oziroma je ponovno presojati. Ker je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, je tožena stranka tožnikovo ponovno zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine utemeljeno zavrgla.