KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00088071
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 315, 315/2, 369, 369/4, 371, 371/2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - pravica do obrambe - ustavno načelo domneve nedolžnosti - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - podrejen položaj - materialni dokaz - novi dokazi - pritožbena novota
Glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 3. 2024, iz katerega izhaja, da obramba vztraja pri tem, da se predloženi zvočni posnetki neposredno poslušajo, pa se po mnenju pritožbenega sodišča kot brezpredmetno pokaže tudi polemiziranje zagovornika o tem, da sodišče prve stopnje v okviru izvedenega dokaznega postopka vsebine teh posnetkov, ki jih je obramba skoraj v celoti prepisala, ni niti prebralo. Četudi bi bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, glede na izsledek preostalih izvedenih dokazov, še posebej v razmerju do obdolženega obremenilnih, za meritorno odločitev v predmetni kazenski zadevi ne bi bili merodajni, za kar si sicer brez uspeha prizadeva zagovornik.
Dedinje in njene družine v krog socialno najbolj šibkih ni mogoče uvrstiti kljub prejemanju relativno nizkega mesečnega (povprečnega) dohodka v višini 615,45 EUR. Čeprav ta dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (res) ne presega, je bilo sodišče prve stopnje dolžno presoditi vse okoliščine konkretnega primera. Tako je pravilno upoštevalo še podedovano nepremično premoženje v katerem dedinja ne prebiva in katerega skupna vrednost je bila ocenjena na 151.052,33 EUR.
začasna odredba - obstoj verjetnosti terjatve - težko nadomestljiva škoda - pavšalne navedbe
Verjetnost terjatve tožnice je izkazana, ni pa izpolnjen nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ker tožnica ni dokazala verjetnosti obstoja ene izmed predpostavk, ki mora biti podana poleg pogoja iz prvega odstavka tega člena in sicer obstoja težko nadomestljive škode. Tožnica je le pavšalno navajala, da jo bosta otroka začela klicati po imenu, saj je skorajda ne vidita več, ni pa podala konkretnih trditev in dokazov, da gre pri tem za škodo, ki jo je težko nadomestiti. Enako velja tudi za škodo, ki bo nastala njej zaradi peturne vožnje večkrat na teden ob 12 urnih delovnikih (pomanjkanje spanca, stres, preobremenjenost in pregorelost).
pravica do pravnega sredstva - postopek proti mladoletnikom - izrek vzgojnega ukrepa - pravica do pritožbe - upravičenci do pritožbe - oškodovanec - pritožbeni razlog - vzgojni ukrep - odločba o kazenski sankciji - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - nedovoljena pritožba
Upravičenci do pritožbe so tudi v primeru mladoletniških zadev iz XXVII. poglavja ZKP navedeni v 367. členu ZKP, ki v četrtem odstavku izrecno določa, da sme oškodovanec s pritožbo izpodbijati oprostilno in zavrnilno sodbo, obsodilno sodbo pa le v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, objavo pravnomočne sodbe in odločbo o stroških.
Povedano drugače, pritožbeni razlogi, iz katerih lahko oškodovanec izpodbija sodno odločbo, so omejeni in ne zajemajo možnosti pritožbe oškodovanca zaradi odločbe o kazenski sankciji.
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3. ZPP člen 8, 337, 337/1.
začasna odredba - obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena - prosta dokazna ocena - nedovoljene pritožbene novote
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da delovni stroj ni last tožene stranke, slednjega ima zgolj v posesti, posest kot taka pa ne more v ničemer vplivati na morebitno kasnejšo upnikovo uveljavljanje denarne terjatve zoper njo.
ZD člen 62, 64, 67, 76. ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-8.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - pisna oporoka pred pričami - obličnost oporoke - neveljavnost oporoke - sposobnost biti oporočna priča - lastnoročen podpis zapustnika - ponarejena oporoka - podatki o sorodstvenem razmerju - dokazni predlogi - dokazna ocena - dokaz z izvedencem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Oporočni priči v medsebojnem razmerju mati - sin nista bili niti absolutno niti relativno nesposobni priči.
Za pisno oporoko pred pričami mora v prvi vrsti obstajati pisni sestavek (listina). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni pomembno, kako je zapis nastal niti kdo je pisec. Lahko je oporočitelj sam, tisti, za katerega je določena korist v oporoki (dedič), lahko tudi oporočna priča, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru. Pravilna je presoja, da na veljavnost obravnavane oporoke ne vpliva dejstvo, da je zapis listine napravila odvetnica, ki je bila hkrati oporočna priča.
ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo. Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen ne neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku).
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00088030
OZ člen 87. ZVPot člen 23, 24. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.
potrošniški spor - regulacijska začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja notarskega zapisa - kreditna pogodba v CHF - pogodba v notarskem zapisu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - pravo EU - načelo lojalne razlage prava EU - sodbe SEU - nepošten pogodbeni pogoj - neveljavnost pogodbe - ničnost kreditne pogodbe - predlog za predhodno odločanje - pojasnilna dolžnost banke - prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - obstoj nevarnosti težko nadomestljive škode
Odločbe SEU, ki so sprejete v postopku predhodnega odločanja, so pojasnjevalne narave, njihova uporaba v konkretnem primeru je v pristojnosti nacionalnih sodišč. Izpostavljeno vprašanje se tako dejansko ne nanaša na vprašanje razlage prava EU, temveč vprašanje njegove pravilne uporabe.
Obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na pravo EU, je omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Pritožba ne izpostavi nobenega pomisleka, ki bi bil relevanten v obravnavani zadevi in odgovor nanj ne bi bil obsežen v navedenem stališču SEU.
razlaga pogodbe - COVID-19 - nezmožnost izpolnitve - poraba električne energije
Pravna teorija izpostavlja, da nobeno pravilo od 112. do 114. člena OZ (razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin) ni kogentno, kar pomeni, da lahko pogodbenici omenjena pravila izključita in drugače uredita. V okviru dispozitivne narave določb OZ (2. člen OZ) in prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) seveda lahko dogovorno in drugače urejata tudi druge v OZ vsebovane dispozitivne določbe in institute. V konkretnem primeru sta predmetno tudi storili in o višji sili sklenili dogovor, ki je vsebovan v 9. členu pogodbe (klavzula o višji sili) in se nanaša na nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti oziroma (drugje) na posledico, da pogodbena stranka ne more več izpolnjevati pogodbe. Za čas trajanja višje sile, ki sta jo (med drugim) opredelili tudi z ukrepi Vlade RS, in odprave njenih posledic (če se ne dogovorita drugače, se upoštevajo primeri, ko posledice trajajo več kot 24 ur) sta (med drugim) predvideli, da ne obstoji dolžnost plačila nadomestil zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Dogovorjena nemožnost izpolnitve tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebuje delno in celotno nemožnost izpolnitve. Pravna teorija nemožnost izpolnitve deli na več oblik. Med drugim omenja trajno in začasno nemožnost izpolnitve (op. ta vidik sta pravdni stranki izrecno uredili) ter, kar je bistveno, na popolno in delno nemožnost izpolnitve.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1. ZVPot člen 23, 24.
kreditna pogodba v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - ničnost pogodbe - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - obstoj verjetnosti terjatve - težko nadomestljiva škoda - lojalna razlaga nacionalnega prava
Toženka v tej zadevi tega, da je tožnikoma v tej smeri podala kakršnakoli pojasnila ne trdi, niti ne pojasni, iz katerih drugih (zatrjevanih) okoliščin bi (vsaj z verjetnostjo) izhajalo, da sta se tožnika dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njunih kreditnih obveznosti za celotno obdobje plačevanja kredita zavedala. Zaključek sodišča prve stopnje, da je vsaj verjetno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, je zato pravilen.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00087958
SZ-1 člen 25a, 29, 29/2, 29/4, 29/5. SZ-1E člen 41. ZKN člen 99, 99/2.
etažni lastniki večstanovanjske stavbe - sklep etažnih lastnikov - delitev stavbe - razveljavitev sklepa - potrebna večina za sprejem sklepa - posli, ki presegajo okvir rednega upravljanja - posli rednega upravljanja - soglasje vseh etažnih lastnikov - upravnik večstanovanjske stavbe
V pritožbenem postopku ni sporno, da soglasje etažnih lastnikov za delitev stavbe ni bilo doseženo. Ker sklep o delitvi stavbe ni bil veljavno sprejet in zato ne velja, predlagatelj ne more zahtevati njegove razveljavitve.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 5. URS člen 22, 155. ZPP člen 5, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24, 24-4. ZZK-1 člen 243.
kreditna pogodba v CHF - potrošnik - valutno tveganje - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula v CHF - pristen devizni kredit - dobra vera - nepoštenost pogodbenega določila
Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik v času sklepanja sporne kreditne pogodbe ni bil v prirejenem položaju s toženko, saj je nastopal v vlogi potrošnika, banka kot finančna institucija pa mu je predložila vnaprej sestavljeno in natisnjeno vsebino kreditne pogodbe. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. S tem se vzpostavlja domneva, da če je pogodbeni pogoj vključen v tipsko pogodbo, se šteje, da pogoj ni bil dogovorjen posamično, vendar pa lahko prodajalec ali ponudnik trdi in dokaže, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovarjali posamično (tretji stavek drugega odstavka 3. člena Direktive 93/13). Kot izhaja iz točke 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pa v obravnavani zadevi predmet pogajanj ni bil tečaj valute, v katerem mora biti posojilo vrnjeno, temveč je ta bil le predstavljen.
Kar zadeva standard pojasnilne dolžnosti banke, tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot USRS v zadevi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi VSRS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
USRS, odločitve katerega so v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, pa še poudarja, da kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih je sporočil prodajalec ali ponudnik, morajo številne simulacije prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev in s tem tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti.
Prav tako so obravnavani zadevi nerelevantna zatrjevanja, da se je slovenski potrošnik v preteklosti pogosto srečeval z menjavo različnih valut in mu je zato mehanizem konverzije znan, ter da v posledici tega, slednjega ni mogoče obravnavati kot popolnega laika na področju menjalnih tečajev. Kot je zgoraj obrazloženo evropsko in slovensko pravo nudita posebno varstvo potrošnikov kot šibkejših strank, v obravnavani zadevi pa je bilo pomembno, kakšno je bilo ravnanje banke ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe s tožnikom. Vprašanje o tem kako bi ravnal povprečni slovenski potrošnik je zgolj hipotetično in nebistveno za zadevo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00087957
SZ-1 člen 98, 112, 112/2. SPZ člen 48. OZ člen 190.
zahtevek za povrnitev vlaganj - povrnitev vlaganj najemnika - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - veljavnost najemne pogodbe - oddaja solastne nepremičnine v najem - odpoved najemne pogodbe - neupravičena obogatitev - zapadlost zahtevka - prehod koristi - uporaba stanovanja - prenehanje uporabe stanovanja
Tožnik hišo tožencev zaseda brez pravnega naslova in se zato ne more sklicevati na določbo drugega odstavka 112. člena SZ-1, po kateri lastnik v primeru odpovedi najemne pogodbe ne more zahtevati izselitve najemnika, preden mu ne povrne vlaganj po 98. členu SZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00088164
URS člen 26, 33, 153, 153/3. ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1. OZ člen 131, 133, 133/3, 168, 168/3. ZPNačrt člen 7, 10.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje državnega organa - škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom - pravica do povračila škode - protipravnost - lokalna skupnost - občinski odlok - usklajenost pravnih aktov - občinski prostorski načrt (OPN) - sprememba namembnosti zemljišča - odločba Ustavnega sodišča - z ustavo neskladen predpis - odprava protiustavnosti
Po stališču višjega sodišča vprašanje odprave protipravnosti, s katero sodišče prve stopnje utemeljuje odločitev o prekinitvi postopka, vpliva le na vrsto škode in posledično na pravno podlago zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje ni odvisna od nadaljnjih ravnanj toženke oziroma od izvršitve obveznosti, ki jo je toženki naložilo ustavno sodišče.
V vsakem primeru bo moralo sodišče ugotavljati predpostavke odškodninske odgovornosti, kamor spada tudi protipravnost ravnanja toženke. Za ponovno prekinitev postopka v tej fazi postopka torej ni pravne podlage.
ZGD-1 člen 281, 295, 395. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZSReg člen 33, 33/1, 33/2, 34, 34/1, 34/1-3, 39, 39-2.
vpis sprememb v sodni register - prekinitev registrskega postopka - pravilen sklic skupščine delniške družbe
V tem kontekstu velja pripomniti, da ima pritožba sicer prav, da registrsko sodišče zgolj zaradi tega, ker je obveščeno o vloženi ničnostni tožbi, postopka ne prekine (primerjaj sklep VSL IV Cpg 41/2003. Če je odločitev o vpisu sprememb v sodni register odvisna od vprašanja, ali obstoji pravica ali pravno razmerje, ki predstavlja podlago za predlagani vpis, mora to vprašanje, če o njem še ni odločilo sodišče ali drug pristojen organ, rešiti samo, če ni v tem ali drugem zakonu drugače določeno (prvi odstavek 33. člena ZSReg). Če pa je odločitev o predhodnem vprašanju odvisna od dejstva, ki je med udeleženci sporno, mora postopek prekiniti (drugi odstavek citiranega člena). To pa pomeni, da ne drži trditev pritožbe, da je registrsko sodišče dolžno brezpogojno izvesti vpis v register, in da se v primeru, ko je odločitev o vpisu odvisna od predhodnega vprašanja, ali obstoji določena pravica ali pravno razmerje, o tem ni upravičeno izreči. Vprašanje mora rešiti, če dejstva med udeleženci niso sporna. Kot je bilo v sodni praksi že večkrat pojasnjeno (primerjaj npr. odločbo VSL IV Cpg 813/2018 z dne 28. 11. 2018), pa ni vsak neveljaven sklep že razlog za prekinitev postopka. Če se neveljavnost utemeljuje z izpodbojnimi razlogi, le-ti niso ovira za vpis v sodni register. Sklep v takšnem primeru neha veljati šele z njegovo razveljavitvijo po pravnomočnosti sodne odločbe, vse do takrat je veljaven in učinkovit. Sodišče druge stopnje na slednje stališče opozarja (zgolj) zato, ker se v postopku zatrjuje tudi, da je ničen (tudi) na sporni skupščini sprejeti sklep, da skupščino vodi oseba, ki ne more biti njen predsednik, saj je takšen sklep v nasprotju s 26. točko Družbene pogodbe predlagatelja z dne 29. 10. 2021 (v nadaljevanju Družbena pogodba). Če je namreč skupščinski sklep v nasprotju z zakonom ali družbeno pogodbo, se v skladu s 395. členom ZGD-1 poraja vprašanje njegove izpodbojnosti in ne ničnosti.
URS člen 23, 23/2. ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 371, 371/1, 371/1-1, 392, 392/4.
pravica do sodnega varstva - zakoniti sodnik - izločitev sodnika - odklonitveni razlog - ustavnoskladna razlaga - razveljavitev sodbe - vrnitev zadeve v novo sojenje
Če je bilo predlogu za izločitev sodnika ugodeno z razlogi, ki so v nasprotju z vsebino odklonitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, sta postopek novega sojenja pred drugim sodnikom in sledeča sodba obremenjena s kršitvijo pravice do zakonitega sodnika po drugem odstavku 23. člena Ustave.
ZFPPIPP člen 375, 375/2, 376, 376/1, 396, 396/1, 396/1-1, 396/1-2, 397, 397/2, 410, 410/5. ZPP člen 360, 360/1.
postopek osebnega stečaja - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - pritožba zoper sklep o končanju stečajnega postopka - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - odpust obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - pravnomočno zaključen postopek - nerelevantne pritožbene navedbe
Predlog za odpust obveznosti je pravnomočno zavrnjen, zato so pritožbene navedbe, s katerimi dolžnik nasprotuje končanju postopka osebnega stečaja, ker želi doseči odpust obveznosti, neupoštevne in višje sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izpodbijana sklepa sta posledica pravnomočne zavrnitve odpusta obveznosti in dejstva, da so bila vsa dejanja v postopku opravljena in unovčeno ter razdeljeno vse premoženje stečajnega dolžnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00089866
ZFPPIPP člen 227, 231. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 188, 188/2, 188/3, 191, 275, 404, 405.
postopek osebnega stečaja - začetek postopka osebnega stečaja - več predlogov za začetek stečajnega postopka - ista terjatev - plačilo terjatve - deljive obveznosti - delitev obveznosti in terjatev - solidarne obveznosti - odgovornost več oseb za isto škodo - obveznost z več dolžniki - solidarna odgovornost - solidarna obveznost dolžnikov - domneva enakih deležev - delitev na enake dele - izjema - izpolnitev s subrogacijo - subrogacija po zakonu - pravni interes za izpolnitev obveznosti - pravica izpolnitelja do povračila - neupravičena obogatitev - pravila vračanja - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - stroški postopka - odločitev o stroških - sklep o končanju stečajnega postopka
Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je predlog prvega upnika za začetek stečaja nad dolžnikom zavrnilo, čeprav je z istim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Predloga prvega in drugega upnika v konkretnem primeru nista enaka le glede zahtevka, temveč je enaka tudi terjatev, na katero se opirata in na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka. Gre za isto odškodninsko terjatev zoper dolžnika, ki je bila pravnomočno prisojena prvemu upniku, ki jo je tudi uveljavljal v predlogu za začetek stečaja (v celotnem znesku), nato pa je nanjo (v polovičnem znesku) enak predlog oprl še drugi upnik, ki je to terjatev med predhodnim postopkom plačal prvemu upniku kot solidarni zavezanec v izvršbi. Dolžnikova zaveza s tem plačilom ni prenehala; obveznost, ki jo je imel prej do prvega upnika, ima sedaj (v polovični vrednosti) do drugega upnika.
V opisanih okoliščinah je sodišče prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pravilno oprlo na verjetno izkazano odškodninsko terjatev, ki je ob uvedbi postopka pripadala prvemu upniku, ob začetku postopka pa drugemu upniku. Ker je na tej podlagi izreklo pravno posledico, ki učinkuje za vse upnike in za katero se je ves čas zavzemal tudi prvi upnik (sprva na podlagi odškodninske terjatve, po njenem plačilu pa še na podlagi drugih terjatev zoper dolžnika, ki še niso bile plačane), ni imelo podlage za zavrnitev njegovega predloga v izreku sklepa.
Ker je verjetno izkazano, da sta deleža dolžnika in drugega upnika v škodi enaka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik drugemu upniku dolguje polovico plačanega zneska odškodninske terjatve (188., 404. in 405. člen OZ). Na odločitev o dolžnikovi pritožbi ne more vplivati stališče drugega upnika, da z dolžnikom ni v razmerju solidarnih dolžnikov, saj to še ne pomeni, da ni upravičen do regresa zoper dolžnika. V to njegovo upravičenje določba 191. člena OZ ne posega že zato, ker se nanaša na kondikcijski zahtevek plačnika (drugega upnika) do prejemnika plačila (prvega upnika), in ne morda na plačnikov regresni zahtevek do dolžnika. Drugi upnik je plačilo prvemu upniku opravil v izvršilnem postopku, ki je zoper njega tekel na podlagi pravnomočne sodbe, in sicer po tem, ko je bil njegov ugovor zoper sklep o izvršbi pravnomočno zavrnjen, zato je imel za plačilo dolžnikovega dela dolga pravni interes. Če bi se drugi upnik (na podlagi izrednega pravnega sredstva) uspel razbremeniti solidarne obveznosti, bi zaradi plačila dolžnikovega dolga, ki ga je opravil v opisanem položaju, to plačilo lahko izterjal od dolžnika na drugi pravni podlagi (275. člen OZ).
Odločitev o 70 % razbremenitvi toženkinega zavarovanca temelji na ugotovitvah, - da voznik avtobusa ni kršil cestnoprometnih predpisov, - da je voznik opazil tožnico, da teče po pločniku, a je lahko utemeljeno pričakoval, da ne bo nenadoma stopila na vozišče, - da je voznik takoj, ko jo je zaznal, pravilno izvedel manever zaviranja in umikanja v levo, a trka ni mogel preprečiti, - da voznik ni bil dolžan (že v trenutku, ko je zagledal tožnico) zmanjšati hitrosti pod 5 km/h, - da tožnica kot peška ni smela hoditi po vozišču in še manj nenadoma stopiti nanj, - da je s svojim ravnanjem kršila tretji odstavek 83. člena ZPrCP, - da je bilo njeno ravnanje nepremišljeno, skrajno neskrbno, izjemno tvegano ter življenjsko nevarno in ga njena pozornost, usmerjena na lovljenje avtobusa, ne more opravičiti.
Ovrednotenje tožničinega prispevka (70 %) ima oporo v stališčih sodne prakse o razporeditvi odgovornosti v primerih, ko upravljavcu motornega vozila ni bilo dokazano neskrbno ravnanje. V teh primerih je bil prispevek oškodovanca (pešca) ovrednoten v deležu 70 ali 80 %, v nižjem deležu, a še vedno 60 %, pa le v primeru, ko je bil oškodovanec otrok, ki mu ni (bilo) mogoče očitati neskrbnosti, in v situaciji, ko voznikovo ravnanje ni bilo brezhibno, a v primerjavi z neskrbnostjo oškodovanca minorno.
OZ člen 462, 462/1, 465, 468, 468/1, 639, 639/3. ZPP člen 337, 337/1.
jamčevalni zahtevek - izpolnitev pogodbe - rabljeno vozilo - stvarna napaka - odprava napake na stroške prodajalca - primeren rok za odpravo - kumulativnost pogojev - prekluzivni rok za grajanje napak - servis vozila - nedopustne pritožbene novote - opustitev zaslišanja prič - nepotreben dokaz
Nepomembni so pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica graja ugotovitve o njeni (ne)skrbnosti ob nakupu vozila. Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi napako ocenilo za očitno in s tem takšno, da bi jo tožeča stranka morala opaziti pri pregledu vozila in poizkusni vožnji. Skrbnost je omenilo le v zvezi z ugotovitvijo, da bi tožeča stranka, ki se poklicno ukvarja z dejavnostjo prodaje avtomobilov, na servisnih listkih morala opaziti zapis o morebitnem popravilu motorja. To lahko velja le za primer, če bi tak zapis obstajal, kar pa po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni.