V konkretnem primeru je sporen znesek odbitka tujega davka, ki je bil upoštevan pri odmeri dohodnine tožniku za leto 2010. Pri tem je sporna višina zneska, od katerega je bil ta davek izračunan, in s tem vsebina pojma „dohodek“ iz potrdila hrvaškega davčnega organa, ki ga je tožnik predložil v ugovoru zoper informativni izračun in za katerega trdi, da ne prestavlja celotnega zneska (plače), izplačanega za delo na Hrvaškem in s tem celotnega zneska, ki je bil obdavčen na Hrvaškem in ki se kot takšen upošteva pri izračunu spornega odbitka davka, plačanega v tujini, temveč da gre za znesek (plače), ki je že zmanjšan za prispevke. Okoliščine, ki vplivajo na višino davčne osnove, od katere je bil plačan davek na Hrvaškem, in s tem na višino odbitka tujega davka, ki se upošteva pri davčni odmeri, niso bile presojene, oziroma to vsaj iz razlogov davčnih odločb ni razvidno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - stroški postopka - v zvezi z razlastitvenim postopkom nastali stroški - povrnitev stroškov postopka
Besedilo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 „stroški, nastali v zvezi z razlastitvenim postopkom“ se nanaša na procesne stroške, kot jih našteva 113. člen ZUP. V delu, ko četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 določa „stroške nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec“, je določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 specialna procesna določba glede na določila ZUP o nosilcu procesnih stroškov. Da je temu tako, torej da zakon v četrtem odstavku ne imenuje kot odškodnino zgolj substančno odškodnino, odškodnino za stranske posledice – stranske stroške, povezane z razlastitvijo pa kot stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, izhaja tudi iz zgodovinske razlage predpisov, ki so v preteklosti na našem področju urejali razlastitev. Iz določb krovnih zakonov, v katerih je bila urejena razlastitev v Sloveniji, izhaja, da je bila določba o nosilcu procesnih stroškov že pred ZUreP-1 specialna določba glede na ZUP.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - izvršilni postopek - izvršilni naslov
Notarski zapis predstavlja veljaven izvršilni naslov. Sodišče je v izvršilnem postopku vezano na omenjeni izvršilni naslov, ter ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti in ne more vanj posegati.
ZMZ člen 3, 3/2, 28, 28/1, 28/1-3. ZUS-1 člen 65, 65/1.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - informacije o stanju v izvorni državi - prosilec iz Ukrajine - spor polne jurisdikcije
V obravnavani zadevi narava stvari dopušča, da lahko sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj lahko sodišče tudi samo prizna tožnikoma subsidiarno obliko zaščite. Za tako odločitev pa dajejo zadostno podlago tudi podatki postopka in dejansko stanje, kot ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi. Sodišče je ugotovilo, da tožnikoma grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, notranja zaščita po 68. členu ZMZ pa ne pride v poštev.
zemljiški kataster - uskladitev podatkov zemljiškega katastra - napake v postopku evidentiranja - prijava napak - zavrnitev zahtevka
Iz določbe 9. člena ZEN izhaja, da upravni organ po tej določbi ni dolžan izvajati ugotovitvenega postopka oziroma ugotavljati dejanskega stanja z ugotavljanjem resničnega stanja v naravi. Tožnika ne moreta naznanilnega lista spremeniti oziroma spremeniti njegovega učinka, kot akta za vpis v zemljiški kataster, na način in po postopku, ki ga določa 9. člen ZEN.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - pravica graditi - postopek za pridobitev služnosti v javno korist
Investitorjeva pravica graditi je v skladu z zakonom izkazana na način iz 54. člena ZUPUDPP s potrdilom upravne enote, da je bil na nepremičnini, katere lastnik je tožeča stranka do celote, začet postopek za pridobitev služnosti v javno korist.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - sodna poravnava - uspeh v postopku - pridobitev premoženja ali dohodkov
Tožeča stranka je v pravdnem postopku, v katerem ji je bila dodeljena BPP, sklenila sodno poravnavo, v kateri sta se stranki dogovorili, da nosi vsak svoje stroške. Zato je na podlagi določb ZBPP dolžna poravnati znesek, ki ga je država plačala odvetniku za nudenje BPP. Tožeča stranka pa tudi ne zanika, da je s sklenjeno poravnavo pridobila 12.600,00 EUR, zato sodišče ugotavlja, da tožena stranka od nje ne terja več kot je s poravnavo pridobila.
ukrep tržnega inšpektorja - nepremičninsko posredništvo - licenca za opravljanje poslov nepremičninskega posredovanja - vpis v imenik nepremičninskih posrednikov - prepoved opravljanja dejavnosti posredovanja v prometu z nepremičninami
V upravnem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka preko spletne strani oglašuje in prodaja nepremičnine, čeprav nima nepremičninskega posrednika, ki bi imel licenco pristojnega ministrstva, niti ni vpisana v imenik nepremičninskih posrednikov pri pristojnem ministrstvu, zato ji je tržni inšpektor utemeljeno prepovedal opravljanje dejavnosti posredovanja v prometu z nepremičninami.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastništvo nepremičnine - podatki GURS - skrajšani ugotovitveni postopek
Tožnik je tožbi priložil Obvestilo o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin, iz katerega je med drugim razvidno, da je solastnica nepremičnine B.B., vrednost navedene nepremičnine pa znaša 145.217,00 EUR. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka kot odločilen podatek upoštevala podatek iz baze podatkov GURS, da je tožnik lastnik navedene nepremičnine do celote (točka 10 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jo je izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi določil 144. člena ZUP), je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter v posledici materialno pravno napačno uporabljano.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnik zaradi svoje napake leta 1999 ni podaljšal veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje v Sloveniji. Slovenijo je zapustil zaradi neplačanih davkov in prispevkov v Sloveniji in ne zaradi posledic izbrisa. V obdobju od februarja 1999 do avgusta 2005 ni zaprosil za vizum za vstop v Slovenijo, niti ne za dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji. Svoj status v RS si je po letu 2005 prvič uredil s pridobitvijo dovoljenja za začasno zaposlitev z veljavnostjo od 3.8.2005 do 26.4.2006, iz razloga za zaposlitev oziroma delo. Pri tem tožbeni ugovor, da za vizum za vstop v Republiko Slovenijo v obdobju od februarja 1999 do avgusta 2005 ni zaprosil iz razloga, ker je vedel, da ga ne bo dobil in si zato zanj ni upal zaprositi in da za to tudi ni imel denarja, ne more biti relevanten. To pa še zlasti velja ob dejstvu, da je tožnik po lastnih navedbah v obdobju od leta 1999 do novembra 2000 z družino živel v Švici. Razlog za njegovo neupravičeno odsotnost iz Slovenije je torej na njegovi strani in ne na strani tožene stranke. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke, je bil tožnik iz Slovenije neupravičeno odsoten več kot šest let.
Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za izvrševanje kaznovalne politike, zaradi česar je presoja sodišča v teh primerih zadržana ter v okviru presoje zakonitosti uporabe prostega preudarka.
razlastitev nepremičnine - uvedba razlastitvenega postopka - javna korist
Tožnica v tožbi nasprotuje poteku trase ceste po zemljiščih, določenih v uredbi, ker bo po njenem mnenju zaradi posega oteženo odvodnjavanje zemljišč. Navedeni ugovor pa v postopku uvedbe razlastitve ni več relevanten, saj je to stvar postopka, povezanega z načrtovanjem poteka trase ceste in s tem sprejema prostorskega načrta, v katerem se opredelijo zemljišča, na katerih bo izveden predvideni poseg.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - dovoljenje za stalno prebivanje - prošnja za izdajo posebne odločbe - pogoji za izdajo posebne odločbe - državljan Republike Slovenije
V tožnikovem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za ugoditev prošnji za izdajo posebne odločbe tujcu, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in je dovoljenje za stalno prebivanje pridobil po ZTuj, ker je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan RS, ne pa tujec, česar tožnik v tožbi niti ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače.
ZS člen 62, 62a, 62b. ZUS-1 člen 1, 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4,64. ZUP člen 4, 9, 214. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6, 6/1, 8.
imenovanje predsednika sodišča - obvestilo sodnega sveta - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pogoji za imenovanje - izpolnjevanje pogojev - diskrecijska pravica - „omejitev“ diskrecijske pravice - sodna praksa ESČP - obrazložitev odločbe - smiselna uporaba ZUP - kršitev pravil postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Izpodbijano obvestilo Sodnega sveta, da je slednji na 39. seji obravnaval tožnikovo kandidaturo in da ga na navedenem pozivu ni izbral, ni upravni akt in tudi ZS ne določa, da bi bilo zoper tovrstno obvestilo dopustno sprožiti upravni spor, zato je sodišče tožbo zoper obvestilo s sklepom zavrglo.
Izpodbijana odločba v izreku ne vsebuje odločitve o zavrnitvi tožnikove kandidature. Vendar pa to sam po sebi ni razlog za odpravo odločbe, kajti ta procesna napaka bi bila sama po sebi odločilna, le, če bi (lahko) vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.
Samovoljno vodenje sodišča zaradi imenovanja sodnika na vodstveno mesto brez njegovega soglasja in neupoštevanje obveznosti pri izdelavi ocen sodniške službe ter napake pri poslovanju v prekrškovnih zadevah nikakor niso nerazumni razlogi za zavrnitev kandidature, četudi ima tak kandidat podporo s strani treh mnenj, predsednice neposredno višjega sodišča, predsednika Vrhovnega sodišča in ministra za pravosodje. Vendar to velja pod pogojem, da so razlogi za zavrnitev kandidature in povsem drugačno mnenje Sodnega sveta od mnenj v dokazni oceni tožene stranke dovolj natančno opisani, verodostojno ugotovljeni in utemeljeni in da se je kandidat o njih imel možnost izreči preden je Sodni svet odločil v zadevi. Na tej točki pa je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva do tolikšne mere, da je odločitev nezakonita. Ker je tožena stranka to, kar bi moralo biti v odločbi, navedla šele v odgovoru na tožbo, obrazložitev izpodbijanega akta ni zadostna, kar je imelo za posledico tudi, da se tožnik ni mogel izreči o očitkih pred izdajo odločbe.
Zakonodajalec je kot materialni pogoj za to, da sodnik sploh lahko kandidira za predsednika sodišča, predpisal, da kandidat prijavi predloži šestletni strateški program dela sodišča. Zakonodajalec je tudi predpisal, kaj „zlasti“ mora tak program vsebovati in na prvem mestu je „ocena stanja na sodišču“. Kandidati ne bi smeli imeti nobenih ovir za pridobitev podatkov tekočega stanja, tudi če bi določene ovire dejansko obstajale, saj bi bile nedopustne in bi jih bilo treba odpraviti pred odločanjem.
Anonimne pritožbe zoper sodnike in predsednike sodišč so lahko usmerjene v manipulacije in neutemeljene diskreditacije in so lahko podlaga za odločanje kvečjemu, če jih pristojni organ ustrezno preveri in šele na podlagi preverjenih anonimnih pritožb ugotovi določena relevantna dejstva, jih ustrezno dokumentira, da stranki možnost, da se o njih izreče in da se brani ter na tej podlagi odloči o zadevi.
dostop do informacij javnega značaja - izrek odločbe
Izrek izpodbijane odločbe je premalo konkretiziran, saj je v 1. točki izreka določeno le, da se v delni odločbi z dne 23. 3. 2012 izločijo osebni podatki, poslovne skrivnosti in podatki, ki so bili pridobljeni in/ali sestavljeni zaradi upravnega postopka. V izreku bi bilo potrebno določno in konkretno navesti, kateri so ti podatki in katere poslovne skrivnosti.
nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč - odmera nadomestila - ugovor neenake obravnave zavezancev
Glede na različnost dejanskih položajev zavezancev v lokalni skupnosti ni mogoče govoriti, da gre za nerazumno visoko obremenitev zavezancev – lastnikov oz. uporabnikov nezazidanega stavbnega zemljišča.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za notranje zadeve - zasebno varovanje - prepoved opravljanja storitve zasebnega varovanja
Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da tožnik izvaja storitev zasebnega varovanja pri družbi B. d.o.o. kot varnostnik, čeprav za to ne izpolnjuje pogojev iz 20. člena ZZasV in mu je zato na podlagi 62. člena ZZasV izrekel ukrep prenehanja opravljanja te dejavnosti.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - enostavni objekt
Obravnavanega objekta glede na tlorisne dimenzije, višino ograje in višinsko razliko med zemljiščema ni mogoče razvrstiti med enostavne (pomožne) objekte. Zgrajen je bil namreč večji in tudi glede na zahtevnost gradnje druge vrste objekt, za katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje po postopku, predvidenem v ZGO-1 za te vrste objektov. Zato ni mogoče govoriti le o neskladni gradnji objekta, ampak o gradnji, za katerega tožeča stranka ni imela gradbenega dovoljenja.
posebna odločba o dovoljenju za stalno prebivanje in prijavljenem stalnem prebivališču - register stalnega prebivalstva - načelo zaslišanja stranke
V tem postopku je bilo odločeno v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je prvostopenjski organ menil, da zadostuje vpogled v evidence, čeprav je tožnik kasneje v pritožbi dokazoval, da je nemogoče, da ne bi bil izbrisan. Taka možnost dokazovanja tožniku ni bila dana v postopku na prvi stopnji in je zato šlo tudi za bistveno kršitev pravil postopka.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - podaljšanje subsidiarne zaščite - varnostna situacija v izvorni državi - resna škoda - notranja zaščita - prosilec iz afganistana
Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Toženka v izpodbijani odločbi ni ocenila, ali je od tožnika razumno pričakovati, da se bo v Kabulu nastanil, torej ni ugotovila, ali so v Kabulu razmere, da se lahko tja vrne, ob upoštevanju ali bi imel v Kabulu možnost ekonomskega preživetja. Pri tem pa mora upoštevati tudi osebne okoliščine pri tožniku. Zgolj zaščita družine, ki pa v konkretnem primeru niti ni ugotovljena, ni zadostna. Tožnik bi se torej v Kabulu moral znajti sam, iz česar sledi, da je njegova edina možnost razselitve v katerega od begunskih centrov. Glede teh pa bi bilo potrebno ugotoviti, ali so v njih zagotovljene najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena, zavetje. Toženka v izpodbijani odločbi ni ugotovila, ali v Kabulu obstaja za notranje razseljene ljudi zaščita, ki jim jo nudijo državni subjekti in mednarodne organizacije.