CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VS00012136
ZPP člen 214, 254, 339, 360. ZGD člen 258, 258/1, 258/2.
odškodninska odgovornost direktorja družbe z omejeno odgovornostjo - najem letala - veriženje pogodb - opredelitev sodišča do pritožbenih navedb - navedbe odločilnega pomena - priznana dejstva
Pri oceni odločitev direktorja v konkretni situaciji je treba upoštevati dejansko stanje ex ante, torej dejansko stanje, v katerem se je nahajal direktor v trenutku sprejemanja odločitev, ko so bili njihovi dejanski učinki še negotovi, ne pa okoliščin, ki so nastopile kasneje.
Določeni pritožbeni očitki bi lahko bili odločilnega pomena za odločitev o pritožbi, zato je sodišče druge stopnje s tem, ko nanje ni odgovorilo, storilo bistveno kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
subvencija tržne najemnine - enostanovanjska stavba - najem sob - bivalna enota
Namen subvencije najemnine je pomoč socialno ogroženim najemnikom, ki si primernega stanovanja ne morejo zagotoviti z lastnimi dohodki in najamejo tržno stanovanje. Tožeča stranka ima v najemu sobo s souporabo kuhinje in kopalnice, kar ustreza definiciji bivalne enote iz 6. člena SZ-1. 28. člen ZUPJS pa za bivalno enoto ne določa nobenih drugih pogojev ali omejitev. Bistven pogoj za priznanje pravice do subvencije najemnine po 28. členu ZUPJS je obstoj najemnega razmerja oziroma sklenjena najemna pogodba.
ZUPJS ne daje nobene pravne podlage za presojo, ali najemna pogodba vsebuje pomanjkljivosti, npr. da nima ustrezne identifikacijske oznake.
glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje - pritožbena obravnava - povrnitev povzročene škode - prodaja delnic - fiduciarna pogodba - slovensko pravo - tuje pravo - razlaga pogodb - skupen namen pogodbenih strank - ustaljena sodna praksa
Sodišče druge stopnje odloča o pritožbi brez obravnave, kadar oceni, da ta za odločitev v zadevi ni potrebna (prvi odstavek 347. člena ZPP). Ta, uvodna določba 347. člena ZPP, zgovorno pove, da ni nobenega avtomatizma pri odločanju drugostopenjskega sodišča o tem, ali bo razpisalo obravnavo ali pa bo odločilo brez obravnave. Potrebna je njegova ocena o potrebnosti obravnave.
Kot je pravilno pojasnilo že drugostopenjsko sodišče, naše pravo (OZ) ne ureja fiduciarnih pogodb. To ne pomeni, da jih ni mogoče sklepati, pač pa le, da morata pogodbeni stranki v celoti urediti svoje pogodbeno razmerje, ker pomanjkljive pogodbene ureditve ne morejo dopolnjevati (dispozitivne) zakonske določbe (razen s pomočjo temeljnih načel obligacijskih razmerij). Tipičen primer fiduciarne pogodbe, pravzaprav nekakšen prototip, je pogodba, s katero ena stranka (fiduciant) prenese na drugo stranko (fiduciarja) lastninsko pravico na kakšni svoji stvari, druga stranka pa se zaveže, da bo stvar pod določenimi pogoji obdržala in jo kasneje vrnila.
Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.
ZZD člen 88. ZPP člen 95, 95/1, 95/2, 98, 98/5, 192, 193, 377, 379, 379/2, 379/3. ZOR člen 25, 25/2, 210, 210/1, 360, 374, 388.
samoupravni sporazum o razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti - gospodarska pogodba - kreditno razmerje - povrnitev sredstev - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja - zastaralni rok - eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov na aktivni strani - dovoljene oblike sosporništva - dovoljenost revizije - splošno pooblastilo - novo pooblastilo za revizijo - zavrženje revizije
Iz datuma sestave priloženega pooblastila tako izhaja, da je bilo sestavljeno več kot sedem mesecev pred izdajo izpodbijane sodbe in to v času, ko je bila zadeva sicer predložena v reševanje sodišču druge stopnje. Tudi po vsebini predstavlja predloženo pooblastilo splošno pooblastilo, iz katerega ne izhaja, da je izdano z namenom pooblastitve pooblaščenke za vložitev revizije.
Razmerje med pravdnima strankama je imelo naravo kreditnega razmerja, ki ga je 88. členu ZZD izrecno dopuščal; zato je tudi razmerje med strankama Samoupravnega sporazuma treba razumeti kot gospodarsko pogodbo iz drugega odstavka 25. člena ZOR. Zato tudi za terjatve iz tega razmerja velja triletni zastaralni rok po 374. členu ZOR.
Tožeča stranka je v vlogi z dne 25. 10. 2011 uveljavljala eventualno kumulacijo na aktivni strani, ki je ZPP ne ureja med dovoljenimi oblikami sosporništva. Položaj na aktivni strani v pravdi je drugačen. Če obstaja ena obveznost dolžnika in hkrati negotovost, komu mora dolžnik obveznost izpolniti, to pomeni, da se morebitni zahtevki več potencialnih upnikov med seboj materialnopravno izključujejo. Sodno varstvo svojega položaja lahko v pravdi uveljavlja vsak, ki zatrjuje, da ima takšno materialnopravno upravičenje. Drug potencialni upnik lahko v primeru, ko že teče pravda med prvim upnikom in dolžnikom, nastopi zgolj v vlogi glavnega intervenienta (193. člen ZPP). Takšne oblike sodnega varstva prva tožnica ni uveljavljala.
povrnitev premoženjske škode - izgubljeni dobiček (zaslužek) - odškodninska odgovornost države - vzročna zveza - gradbeno dovoljenje - odprava gradbenega dovoljenja - pretrganje vzročne zveze
Pri uporabi pravil splošnega obligacijskega prava v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države ne gre za očitano izvotlitev ustavne pravice, pač pa za uporabo teh pravil, ki je prilagojena značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti za ravnanje ex iure imperii.
Tožeča stranka ne more uspeti z zahtevkom za izplačilo izgubljenega dobička zaradi preprečenega opravljanja dejavnosti na lokaciji, na kateri ni bilo pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja.
Glavni razlog za nerealizacijo sanacije opuščene gramozne jame in v zvezi s tem nastale stroške ni bil v tem, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje odpravljeno (kar ga je izdal nepristojen organ), temveč v tem, da je bila tožeči stranki z odločbo gradbene inšpekcije že v letu 2010 naložena ustavitev sanacije gramoznice (ker jo je izvajala v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem).
ZPP člen 347, 347/2, 347/3, 358, 358-5, 339/1. EZ člen 93a.
upravljanje večstanovanjske stavbe - skupna kotlovnica več objektov - stroški ogrevanja - sprememba prvostopenjske odločbe pred sodiščem druge stopnje izven obravnave - pritožbena obravnava - sprememba dejanskega stanja na seji senata sodišča druge stopnje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dopuščena revizija
V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje brez obravnave ugotovilo dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo in nanje ni oprlo svoje sodbe. V takem primeru je po presoji Vrhovnega sodišča dopolnitev postopka v skladu s tretjim odstavkom 347. člena ZPP dopustna le na pritožbeni obravnavi, saj bi bila strankam le na ta način zagotovljena neposrednost, pa tudi možnost izjavljanja in ustnega obravnavanja.
denarna socialna pomoč - znižanje pomoči - diskrecijska pravica - skupno bivanje
Namen socialne pomoči je zagotovitev sredstev posameznikom za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogočajo preživetje, to pa zajema tudi stroške bivanja oziroma nastanitve. Če so ti manjši zaradi sobivanja z osebo, ki ni družinski član, je CSD pooblaščen, da odloči po prostem preudarku, ali je posameznik glede na dejansko stanje upravičen do dajatve in v kakšnem obsegu.
Odločitev toženca, da bivanje tožnika skupaj z materjo v skupni garsonjeri šteje za okoliščino, ki utemeljuje znižanje maksimalne denarne socialne pomoči za samsko osebo za 15 % je skladna z namenom in v okviru podeljene diskrecije.
dopuščena revizija - avtorska pravica - varstvo avtorske pravice - avtorsko delo - koncept televizijske (TV) oddaje - inovativnost - individualnost - kršitev avtorske pravice
Koncept televizijske oddaje je avtorsko delo, ki uživa pravno varstvo. Ne gre le za idejo v smislu 1. točke prvega odstavka 9. člena ZASP, ki ni avtorskopravno varovana. Avtorja sta namreč svojo idejo izrazila ravno na način, da sta jo jasno zapisala v konceptu. Zgolj dejstvo, da koncept ni "zaživel" v avdiovizualni uprizoritvi dela, na opredelitev koncepta kot avtorskega dela ne vpliva. Tožeča stranka tudi ne zahteva avtorskopravnega varstva na neuprizorjeni oddaji, temveč na zapisanem konceptu oddaje.
STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00012729
SPZ člen 16, 16/2, 167. OZ člen 6, 6/1. ZFPPIPP člen 226, 282, 282/1.
ločitveni upnik - ločitvena pravica - zastavna pravica - izvensodna prodaja zastavljene stvari - prodaja delnic - način prodaje - skrbnost ravnanja - skrbnost dobrega gospodarstvenika - najugodnejše unovčenje premoženja
Ločitveni upnik si je pri zunajsodni prodaji premoženja dolžan prizadevati doseči najugodnejše unovčenje. Najugodnejše unovčenje ne pomeni le najvišje kupnine, temveč tudi najnižje stroške prodaje predmeta, na katerem ima upnik ločitveno pravico.
Bistveno za odločitev je, kakšno ravnanje je pri prodaji delnic skrbno ravnanje. Šele nato je mogoče odgovoriti na vprašanje, ali način prodaje ustreza takšnemu ravnanju in ali je tožena stranka ravnala skrbno. Skrbnost ravnanja se presoja glede na podatke, ki so ločitvenemu upniku znani ali bi mu morali biti znani v trenutku zunajsodne prodaje. Ravnati mora tako, kot bi ravnal povprečen, razumen ločitveni upnik pri prodaji predmeta ločitvene pravice. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da prodaja delnic sodi v profesionalno dejavnost tožene stranke.
Za presojo skrbnosti ravnanja tožene stranke je ključna pričakovana višina kupnine, ki jo lahko dobi s prodajo delnic, v povezavi s stroški prodaje. Za tožečo stranko bi bila najugodnejša tista prodaja, v kateri bi bil dosežen višji izkupiček po odštetju stroškov prodaje od dosežene kupnine. Takšno prodajo bi morala zasledovati tožena stranka v okviru skrbnosti in v tej smeri bi morala podati trditve v okviru njenega trditvenega bremena. Teh trditev pa ni podala.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - direktor - neobveščanje delavca o izostanku - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Sporno je, ali je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Obrazložitev tega pogoja ni obvezna sestavina odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato sodišče pri presoji, ali je ta pogoj izpolnjen, ni vezano le na to, kako ga je delodajalec utemeljil v odpovedi (drugače je z dejanskim razlogom odpovedi), temveč lahko delodajalec te razloge dodatno navaja (seveda pravočasno) tudi v sodnem sporu.
Pri presoji „vseh okoliščin“ se upoštevajo predvsem narava, teža in posledica kršitve. Tožnik bi o svoji odsotnosti v spornem obdobju moral obvestiti pomočnico direktorja ali pa poslovno sekretarko. Opustitve te dolžnosti ni možno obravnavati kot minorno kršitev, saj je tožnik (kot direktor) opravljal najodgovornejšo funkcijo pri toženi stranki.
ZDR-1 člen 75, 75/1, 75/7, 75/8. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 2.
Samostojni podjetnik ima v sistemu gospodarskih subjektov enake značilnosti kot drugi gospodarski subjekti, v delovnem pravu pa kot delodajalec enake obveznosti do svojih zaposlenih, kot delodajalci, ki so pravne osebe. Glede na to, da se je v spornem primeru med toženci prenašal gostinski lokal (kar nedvomno je gospodarska enota, ki je ves čas ohranjala svojo entiteto), in da sta bila tožnika zaposlena v tem lokalu, je bilo treba v smislu Direktive Sveta 2001/23/ES zagotoviti, da se njihove pravice ob spremembi delodajalca ohranijo.
Ker je drugi toženec s prvim tožencem sklenil novo najemno pogodbo s 1. 9. 2015, po začasnem prenosu med drugim tožencem in tretjo toženko pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij niso ponovno prešle na delodajalca prenosnika (v tem primeru na drugega toženca), ampak direktno na novega prevzemnika, to je prvega toženca. V tem primeru prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem, brez pravice, da bi sam izbral, ali in s katerim delavcem bo nadaljeval delovno razmerje.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - vodilni delavec
Delavec mora biti vnaprej seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji, kar pa ne pomeni nujno, da morajo biti delavcu izdana pisna navodila za delo, z vnaprej določenimi roki za njihovo izpolnitev. Ustna seznanjenost s pričakovanji delodajalca zadostuje. Poleg tega je bil v konkretnem primeru tožnik vodilni delavec, vodja zunanje trgovine in nabave, od katerega se pričakuje večja mera samostojnosti ter samoiniciativnosti (in kar je toženka od njega tudi pričakovala) in ne zgolj delo po navodilih.
125. člen ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne določa, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije v posebnem internem aktu ali v pogodbi o zaposlitvi.
Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da je bistvo solidarnega poroštva v upravičenju upnika, da sam izbira, ali bo izpolnitev (zapadle) obveznosti terjal od glavnega dolžnika ali od poroka. Gre torej za pravni položaj, ko je v razmerju do upnika položaj poroka izenačen s položajem glavnega dolžnika. Za obveznost izpolnitve upnikove terjatve zato odgovarja več solidarnih sodolžnikov. Položaj upnika glede prijave takšne terjatve v stečajnem postopku nad solidarnim sodolžnikom pa je urejen v tretjem odstavku 296. člena ZFPPIPP.
Razvezni pogoj, kot je opredeljen v tretjem odstavku 296. člena ZFPPIPP, je treba razumeti kot okoliščino, ki se nanaša na obseg poplačila upnika v stečajnem postopku. Sam razvezni pogoj temelji na predpostavki, da je terjatev ob začetku stečaja obstajala, česar v konkretnem primeru (tudi v reviziji) tožeča stranka ni izpodbijala. Opredelitve razveznega pogoja pri prijavi terjatve na podlagi drugega odstavka 296. člena ZFPPIPP zato ni mogoče razlagati kot formalne predpostavke za popolnost prijave terjatve, ob pomanjkanju katere bi bil dopusten zaključek o neobstoju same prijavljene terjatve.
ZKP člen 371, 371/1-9.. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog
Kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je obtožba prekoračena. V skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZKP sodišče prekorači obtožbo, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obtoženca obsodi za dejanje, za katero ni bil obtožen. Kršitev je mogoče zagrešiti zgolj tako, da sodišče spremeni opis dejanja v izreku sodbe ter s tem povzroči, da med obtožbo in sodbo ni več identitete. Te kršitve sodišče ne more zagrešiti v razlogih sodbe.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pogoj za vložitev zahteve - formalno in materialno izčrpanje
Ni videti iz narave stvari izhajajočega oziroma v logični razlagi utemeljenega razloga za razlikovanje med zahtevama za varstvo zakonitosti, ki sta obe formalnopravno neizčrpani, razlikujeta pa se le v tem, da ena uveljavlja dovoljene razloge za njeno vložitev, druga pa je vložena izključno iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
zahteva za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve - vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje
Sodišče druge stopnje je vselej dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijano sodbo glede kršitev, navedenih v 383. členu ZKP. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče celo izrečno v svoji sodbi zapisalo, da je preizkus sodbe v navedenem, zakonsko določenem obsegu opravilo in da pri tem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Nestrinjanje s takim zaključkom sodišča druge stopnje pa ne pomeni vzpostavitev pravice izpodbijanja pravnomočne sodbe zaradi zatrjevane kršitve iz 383. člena ZKP in na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, če vložnik kršitve ni uveljavljal v pritožbenem postopku.
Dolžničin predlog ne vsebuje razlogov, ki bi utemeljevali, kakšen naj bi bil vpliv na videz nepristranskosti izvršilnega sodišča ali kako bi prenos pristojnosti lahko olajšal izvedbo postopka. Svoja stališča o zakonitosti postopanja pristojnega sodišča pa lahko dolžnica uveljavlja v okviru dovoljenih pravnih sredstev zoper odločitve tega sodišča ter predlogov temu sodišču.
ZP-1 člen 55, 55/5, 62a, 62a/1-6, 155, 155/1-6.. URS člen 29, 29-4.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - nedovoljen dokaz - privilegij zoper samoobtožbo - voznik kot odgovorna oseba - obdolženec kot priča v istem postopku
Vendar pa iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi voznika E. F. policisti obravnavali kot domnevnega storilca prekrška, temveč kot pričo v upravnem postopku. Iz zapisnika o izjavi priče z dne 5. 11. 2015 je namreč razvidno, da je bil voznik kot priča na podlagi prvega odstavka 185. člena ZUP opozorjen, da ne sme ničesar zamolčati in mora govoriti resnico ter na posledice krive izpovedbe, dodatno pa je bil na podlagi tretjega odstavka 185. člena ZUP poučen, kdaj mu ni treba pričati in na katera vprašanja lahko odreče pričanje.
Po oceni Vrhovnega sodišča je zato točna trditev iz zahteve za varstvo zakonitosti, da se tako odločba o prekršku kot tudi izpodbijana sodba opirata na izjavo storilca, ki je bila pridobljena brez danih procesnih jamstev o pravici do molka oziroma privilegiju zoper samoobtožbo iz drugega odstavka 55. člena ZP-1 oziroma 4. alineje 29. člena Ustave RS.
zahteva za varstvo zakonitosti - odprava ali sprememba odločbe na predlog prekrškovnega organa - upravna odločba - podlaga za odgovornost - odpadla podlaga - odločba o prekršku
Pravno sredstvo, ki se imenuje odprava ali sprememba odločbe na predlog prekrškovnega organa, je bilo v postopek o prekršku uvedeno z novelo ZP-1G leta 2011 predvsem zato, ker se v odločbah prekrškovnih organov večkrat zgodijo napake, ki jih ugotovijo že prekrškovni organi, vendar jih pred uvedbo tega pravnega sredstva zaradi nastopa pravnomočnosti ni bilo mogoče sanirati drugače kot s pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti je po svoji naravi namenjena vsebinsko zahtevnim pravnim vprašanjem, v katerih mora Vrhovno sodišče s svojimi odločitvami oblikovati enotno sodno prakso, ne pa odpravljati napake v odločbah prekrškovnih organov.
V skladu z 2. točko prvega odstavka 171.a člena ZP-1 sodišče, ki je pristojno za odločanje o zahtevi za sodno varstvo, na predlog prekrškovnega organa odpravi ali spremeni pravnomočno odločbo o prekršku, če se opira na drugo odločbo o prekršku ali na kakšno drugo odločbo, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Navedeni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva torej zajema procesne situacije, ko prekrškovni organ v hitrem postopku o prekršku izda odločbo, ki temelji na drugi odločbi, ki je bila hkrati tudi podlaga za ugotovitev storilčeve odgovornosti v prekrškovnem postopku, vendar pa je bila kasneje v nekem drugem postopku ta odločba spremenjena, odpravljena ali razveljavljena. Zaradi spremembe, odprave ali razveljavitve odločbe odpade tudi podlaga za prekrškovno odgovornost, na kateri temelji odločba o prekršku.
V konkretnem primeru je prekrškovni organ v predlogu za odpravo odločbe o prekršku utemeljeno opozoril, da je prekrškovna odločba temeljila na upravni odločbi, ki je bila že po pravnomočnosti prekrškovne odločbe v postopku obnove odpravljena. Okrajno sodišče v Cerknici je takšen predlog prekrškovnega organa za odpravo pravnomočne odločbe o prekršku neutemeljeno zavrglo, ker je napačno razlagalo določbe 2. točke prvega odstavka 171.a člena ZP-1, da je mogoče to izredno pravno sredstvo uporabiti le „ko prekrškovni organ ugotovi, da je bila v njegovem postopku storjena katera od kršitev iz 171.a člena ZP-1“. Okrajno sodišče v Cerknici je s takšnim stališčem kršilo določbo 2. točke prvega odstavka 171. člena ZP-1, ki izredno pravno sredstvo odprave ali spremembe odločbe na predlog prekrškovnega organa izrecno dopušča tudi v primeru, če se odločba o prekršku opira na kakšno drugo odločbo, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena.
Revizija se dopusti glede vprašanja razlage kritja škode po 52. členu v zvezi z drugim odstavkom 45. člena toženkinih Splošnih pogojev, nastale kot posledica vdora meteorne vode, ki se je predhodno zbrala na določenem območju.