oporoka – ugotovitev obstoja oporoke – izgubljena ali založena oporoka po smrti oporočitelja
Sodišče je ugotavljalo, ali so dokazane in utemeljene tožbene navedbe tožeče stranke, da je bila oporoka izgubljena (ali založena) po zapustničini smrti, kar je možen dejanski stan po 77. členu ZD, pri čemer v takem primeru stranki, ki obstoj oporoke zatrjuje, ni potrebno posebej dokazovati vednosti oporočitelja, glede na to, da gre za izgubo oporoke že po njegovi smrti.
pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo – upravičenec za vložitev zahteve za sodno varstvo
Pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo je po določbah 1. odstavka 59. člena ZP-1 omejena zgolj na osebo, ki ji je bila izrečena sankcija, na njenega zakonitega zastopnika oziroma zagovornika ter na lastnika odvzetih predmetov.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004463
ZVCP-1 člen 131, 131/1, 131/2, 131/3. ZP-1-UPB3 člen 136, 136/5.
postopek o prekršku - zakonski znaki prekrška - mamila, psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi - metadon
Z določbo drugega odstavka 131. člena ZVCP-1 se vzročna zveza med mamili (seveda tudi psihoaktivnimi zdravili in drugimi psihoaktivnimi snovmi) v organizmu voznika in vplivom le teh na zmanjšanje sposobnost za vožnjo domneva. To pa ne pomeni, da ni mogoče dokazovati, da kljub prisotnosti takšnih snovi, kot so mamila, psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi v organizmu, te niso vplivale na voznikove sposobnosti za vožnjo. Glede na to, da je bila prisotnost metadona ugotovljena v vzorcu urina (torej v fazi izločanja iz organizma) in ne v krvi, in da je iz ocene zdravnika, ki je opravil pregled obdolženke v okviru strokovnega pregleda, razvidno, da pri njej vpliv mamil ni zaznaven, pri čemer obdolženki tudi ni mogoče očitati naklepa niti malomarnosti, višje sodišče ugotavlja, da ni dokazano, da je obdolženka odgovorna za očitani prekršek.
odpravnina članu uprave – pogodbena podlaga – član uprave – pogodbeno pravo – ugotavljanje vsebine pogodbenega prava
Vsebino pogodbenega določila kot konkretnega in posamičnega pravnega pravila lahko sodišče ugotavlja le po pravilih, po katerih ugotavlja druga pravno pomembna dejstva. Zato bi v konkretnem primeru tožeča stranka morala zatrjevati, da ji po pogodbi, ki pomeni materialnopravno podlago vtoževane odpravnine, gre najvišja odpravnina v skladu z določbo 2. odstavka 250. člena ZGD.
objava popravka - objava odgovora – zamudna sodba – rok za odgovor na tožbo – prvi narok za glavno obravnavo
Glede na določbo 34. člena ZMed ima tožena stranka dovolj časa, da pred prvim narokom za glavno obravnavo odgovori na tožbo in torej ni nobene procesne ali materialnopravne ovire, da se tudi v postopkih po ZMed ne bi skladno določbi 2. odstavka 44. člena ZMed smiselno uporabljal 318. člen ZPP glede izdaje zamudne sodbe.
predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - identifikacijski znak nepremičnine - poočitev spremembe podatkov v katastru
31. čl. ZZK-1 sicer res določa, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v ZK. Vendar navedeno ne pomeni, da vpis ni dopusten, takoj ko ni popolne identitete med oznako v listini in oznako v ZK. Sodišče mora v takem primeru preveriti, ali je nepremičnina, ki je v listini označena s starim identifikacijskim znakom, tista, na katero se predlaga vpis in je v ZK označena z novim identifikacijskim znakom. Predlog za vpis zavrne le, če obstaja dvom o identiteti nepremičnine.
DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0059224
ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/2, 286. ZZZDR člen 20, 51. OZ člen 190.
skupno premoženje – zakonski zadržek za pridobitev skupnega premoženja – razpravno načelo – ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti – prekluzija – sprememba tožbe – načelo ekonomičnosti – pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – velikost solastniškega deleža – nagib za sklenitev pravnega posla – odpadla pravna podlaga – povrnitev vlaganj – obstoj koristi – povečanje vrednosti nepremičnine
Če sodišče ne bi upoštevalo dejstva, da je obstajal zakonski zadržek za pridobitev skupnega premoženja pravdnih strank, bi jima dejansko omogočilo nezakonito razpolaganje s pravicami. To pa je dolžno preprečiti. Zato ima pooblastilo, da lahko dejstva ugotavlja tudi po uradni dolžnosti. Ko izve za možnost obstoja dejstev, katerih zamolčanje bi lahko pripeljalo do protipredpisnega razpolaganja strank, taka dejstva mora ugotavljati. Glede zatrjevanja takih dejstev zato ne veljajo prekluzije iz 286. čl. ZPP.
sklep o dedovanju – sestavine izreka sklepa o dedovanju – zapuščina brez dedičev – dedovanje države
Vrednost zapuščine ne sodi v izrek sklepa o dedovanju, zato z istim sklepom ne more biti pravnomočno ugotovljena in jo je mogoče vedno znova uveljavljati v vsakem postopku, v katerem je odločilna.
Sodišče izda sklep, da se zapuščina izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja, šele kadar ugotovi, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, pa se v roku, ki je predpisan, ne zglasi nihče, ki bi uveljavljal pravico do dediščine.
dedovanje na podlagi zakona – zaščitena kmetija – merila za določitev prevzemnika zaščitene kmetije – razlaga zakona – temeljni namen zakona
Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje za dediča oziroma prevzemnika nepremičnega premoženja zapustnika, ki mu je bilo po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku z odločbo Upravne enote Š. L., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in regionalni razvoj, št. 3211-4/2003/LM, z dne 28.7.2003, določilo zapustnikovega vnuka B. H..
Proti sklepu vlagajo pritožbo v uvodu tega sklepa navedeni dediči zapustnika. Uveljavljajo vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se za dedinjo zapuščine določi M. K.. Podrejeno predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču.
Navajajo, da bi moralo prvo sodišče ob ugotovitvah, da imata oba dediča, ki se potegujeta za prevzem kmetije, za to enake možnosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), uporabiti prvo alinejo 2. odstavka 7. člena istega zakona in namesto B. H. (zapustnikov vnuk) za dedinjo določiti M. K. (zapustnikova hči). Če po izločanju po kriterijih iz 1. odstavka 7. člena ZDKG ostane več sodedičev, imajo prednost sorodniki iz bližnjega kolena pred sorodniki iz oddaljenejšega kolena. Odločitev prvega sodišča, ki je dalo prednost B. H. kot prevzemniku kmetije, ki so ji pred 1958 pripadala nacionalizirana zemljišča, nimajo pravne podlage v nobeni zakonski določbi. Takšno stališče je za M. K. krivično. Na kmetiji je kot odrasla delala več kot 20 let. Takrat se je kmetija obdelovala. Njen oče je zemljišča dokupoval. Od kmetije je živela številna družina. Danes je na njej dedič B. H. sam. Dedinja se je odpovedala dediščini po očetu, da ob nacionalizaciji kmetija zaradi njenega deleža ne bi bila še bolj osiromašena. Zdaj ji pripada pravica do dedovanja in do poprave krivic. B. H. iz lastnega vira v kmetijo ni vlagal ničesar. Šele po prodaji stavbnih zemljišč obnavlja hišo, gospodarskega poslopja ne gradi, kot je zatrjeval na obravnavi. Stalež v hlevu še naprej zmanjšuje, kar dokazuje s priloženimi dokazili. Tako izkazuje, da ne namerava obdelovati kmetije. Namen ZDKG je ohraniti kmetije, da se ne bi drobile in da jih ne dedujejo dediči, ki zemlje ne obdelujejo. Prevzemniku naj se omogoči materialna eksistenca. Prednost ima torej dedinja, ker se na njeni kmetiji zgolj s kmetijstvom preživlja 8-članska družina. Svojo kmetijo v nasprotju z dedičem B. H. širi. B. H. ne izboljšuje zmogljivosti svoje kmetije. Opremlja jo izključno z denarjem od prodaje zemljišč, ki jih ne nadomešča z novimi. Obdelovanje kmetije zanj ni eksistenčnega pomena. Stalež zmanjšuje tudi zato, da glede na gospodarsko moč kmetije ne bo sposoben izplačati nujnih deležev. Sodišče ni upoštevalo višine nujnih deležev, ki bi jih morala izplačati drugim oba potencialna dediča.
Dedič B. H. je odgovoril na vročeno pritožbo. Meni, da je sodišče zemljišča, ki so predmet tega postopka, pravilno štelo kot sestavni del kmetije, ki so ji bila odvzeta in katere lastnik je zdaj dedič. Zato je le on lahko prevzemnik tega premoženja in ni treba ugotavljati, kateri od sodedičev ima prednost. Tudi če bi se to ugotavljalo, ni mogoče priti do izločitvenega kriterija bližine sorodstva. Vztraja, da dedinja nima zdravstvenih pogojev za prevzem kmetije in pojasnjuje svoja vlaganja in gospodarjenje s kmetijo. Predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
V ponovljenem postopku je prvo sodišče ponovno odločalo o dedovanju premoženja, ki je bilo zapustniku po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Ugotovilo je, da so mu bila z odločbo Upravne enote Š. L. št. 3211-4/2003 z dne 28.7.2003 vrnjena nadomestna zemljišča kot odškodnina za v letu 1957 podržavljena zemljišča in da je kmetija, iz katere so bila zemljišča nacionalizirana, po njegovi smrti pridobila status zaščitene kmetije. Po napotkih tukajšnjega sodišča, ki je zaradi napačne uporabe materialnega prava (splošnih določil Zakona o dedovanju – ZD) razveljavilo dosedanje odločbe prvega sodišča, je v ponovnem postopku glede na take dejanske ugotovitve pravilno izhajalo iz posebnih določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev in jih pri določitvi dediča, ki naj podeduje obravnavano premoženje, tudi pravilno uporabilo.
Po ugotovitvi, da se za prevzem kmetijskih zemljišč potegujeta dva od dedičev, ki so poklicani k dedovanju, in da med njimi ni soglasja o tem, kdo naj postane prevzemnik, se je pravilno lotilo ugotavljanja, komu od njiju dati prednost. Glede na trditveno in dokazno podlago, ki sta jo ponudila, je presojalo tako pogoje iz 7. kot 11. in 12. člena ZDKG. Navedeni zakon namreč določa več meril za določitev prevzemnika kmetije. Posameznim merilom daje sicer prednost pred drugimi (predvsem gre za sporazum po 1. alineji 7. člena zakona). Na posameznih mestih (3. alineja 1. odstavka 7. člena ter 11. in 12. člen ZDKG) pa določa tudi izločitvene kriterije, na katere sta se dediča tudi sklicevala. Sklenjenega hierarhičnega reda vseh predvidenih meril zakon ne postavlja. To pomeni, da posameznih kriterijev ni mogoče obravnavati ločeno od drugih. Morebitno konkurenco med njimi je treba reševati v skladu s temeljnimi izhodišči zakona, opredeljenimi v 1. členu ZDKG. Med njimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije. Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora torej sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.
Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ter v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov ugotavlja, da je sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil.
Sklep je pregleden, sistematičen in natančen. Utemeljen je v jasnih, logičnih in popolnih razlogih o vseh pravno odločilnih dejstvih, kar omogoča vsebinski preizkus pravilne uporabe določil materialnega prava ZDKG glede vseh vprašanj, na katere opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvega, da nobeden od konkurirajočih potencialnih dedičev za prevzem zapuščine ni uspel dokazati izključitvenih razlogov iz 11. člena ZDKG za drugega dediča. Razlogi na straneh 4. in 5. o dosedanjem delu dediča B. H. na kmetiji in o gospodarjenju na njej so prepričljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema. Prodaja stavbnih zemljišč in zmanjševanje staleža v hlevu ob ugotovitvah prvega sodišča, da na ta način pridobljena sredstva dedič vlaga v obnovo hiše, izgradnjo gospodarskega poslopja (silos) in nakup kmetijske mehanizacije, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma o njegovem dobrem gospodarjenju niti ne dokazuje morebitne zapravljivosti v smislu 2. alineje 1. odstavka 11. člena ZDKG. Teh ugotovitev pritožniki z novimi navedbami o nadaljnjem dedičevem zmanjševanju staleža živine ne morejo omajati.
Pravilna je nadalje tudi ocena, da oba potencialna prevzemnika izpolnjujeta osnovni pogoj iz 1. odstavka 7. člena ZDKG o usposobljenosti za delo na kmetiji. Kadar je potencialnih dedičev več in se ne morejo sporazumeti o prevzemniku zaščitene kmetije, ima prednost tisti, ki je svoj namen delati na kmetiji že izkazal na način, določen v zakonu. Ni dvoma, da pritožnica M. K. tak namen in pogoje iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG izpolnjuje, na kar opozarja tudi pritožba. Vendar je pritožbeno naziranje, da sta v tem pogledu z določenim dedičem povsem enaka, zmotno.
Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je na kmetiji, ki je sedaj last dediča B. H., dedinja M. K. delala v mladosti, dokler se ni poročila in si ustvarila družino na drugi – moževi zaščiteni kmetiji, katere izključna lastnica je postala po moževi smrti. Na drugi strani je za dediča B. H. ugotovilo, da je lastnik zaščitene kmetije, ki jo je podedoval po svojem očetu (bratu dedinje M. K.), in v katero so bila vrnjena nadomestna zemljišča v postopku denacionalizacije. Nadalje je ugotovilo, da na tej kmetiji določeni dedič v zadnjem času gospodari in s svojim delom prispeva k ohranitvi ter razvoju kmetije, medtem ko druge zaposlitve nima. Odločilna okoliščina, ki mu daje prednost že po kriterijih iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG v povezavi s temeljnim načelom 1. člena ZDKG, na katerega je pravilno opozorilo prvo sodišče, je tako njegova ugotovljena sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije konkretne zaščitene kmetije, v katero so se po denacionalizaciji vrnila zemljišča, ki so predmet tega postopka. Ker je podedoval zaščiteno kmetijo, v katere sklop spadajo tudi zemljišča kot nadomestna zemljišča, ki so bila z nacionalizacijo izvzeta iz te zaščitene kmetije, ima tudi po prepričanju pritožbenega sodišča on prednost pred drugo dedinjo. Merila, na podlagi katerih zapuščinsko sodišče določa prevzemnika kmetije, je namreč po ustaljenih stališčih sodne prakse treba uporabiti tako, da je dosežen temeljni namen ZDKG, izražen v 1. členu zakona. Merilo izvora premoženja pa je izraženo tudi v 1. odstavku 7. člena ZDKG, ki odraža namen zakona, da naj bo dedič kmetije potomec tistega, ki mu je kmetija pripadala.
Glede na ugotovljena dejstva in upoštevaje še ugotovljeni izključitveni razlog iz 12. člena ZDKG na strani dedinje M. K. (izključna lastnica druge zaščitene kmetije, ki izhaja iz drugega pravnega prednika), ki je pritožba ne izpodbija, se tako izkaže, da je prvo sodišče pri odločitvi o določitvi dediča povsem pravilno uporabilo materialno pravo iz 7., 1. in 12. člena ZDKG.
Pritožba torej ne more uspeti s sklicevanjem na dodatni kriterij bližine sorodstva iz 1. alineje 2. odstavka 7. člena ZDKG. Navedeni kriterij je določen le subsidiarno, če kljub uporabi zgoraj navedenih pravil ostane še kaj dedičev, ki bi bili lahko poklicani k dedovanju. Sicer pa je treba le dodati, da ta kriterij po stališčih pravne teorije niti ni potreben, ker izhaja iz splošne ureditve dednih redov (Karel Zupančič: Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Ljubljana 2005, stran 136). Glede tega pa sta oba potencialna prevzemnika izenačena kot dediča prvega dednega reda.
Pritožbene navedbe o neuveljavljanih zahtevkih dedinje M. K. pri dedovanju po očetu ter o spregledanih višinah nujnih deležev, ki jih bo treba upoštevati v nadaljnjem postopku, pa so za določitev dediča pravno nerelevantne.
Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev prvega sodišča o določitvi dediča je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. V sklepu tudi ni procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožba pa tega pritožbenega razloga niti ne konkretizira.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
predpogodba – kršitev predpogodbe – rok za sklenitev glavne pogodbe – vrsta pravnega posla - sankcije neizpolnitve - vrnitev are - nebistvena sestavina pogodbe - načelo sočasne izpolnitve – zavezovalni pravni posel - razpolagalni pravni posel
Dogovor o tem, ali bosta pogodbenika sklenila zavezovalni in razpolagalni pravni posel ali samo zavezovalni pravni posel, ne predstavlja bistvene sestavine glavne pogodbe, zato je predpogodba veljavno sklenjena.
Ker stranki v predpogodbi o vseh modalitetah izpolnitvenega dejanja (sklenitve kupoprodajne pogodbe) nista dosegli soglasja, je nebistvene sestavine kupoprodajne pogodbe opredelilo sodišče po splošnih pravilih OZ, nanašajočih se na dogovorjeni tip pogodbe.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 412, 412/1, 413, 413/2, 414.
zahteva za obnovo kazenskega postopka – obnovitveni razlog – kriva izpovedba priče – notarsko overjena izjava
Pritožba pa si napačno razlaga določili členov 413 in 414 ZKP. Sodišče prve stopnje bi ravnalo napak le v primeru, če bi oškodovanko o spremenjeni izpovedbi zaslišalo (člen 413/II ZKP), saj bi s tem začelo izvajati dokaze in zato zahteve več ne bi moglo zavreči, ampak le zavrniti. Ker se to v obravnavani zadevi ni zgodilo, se v pritožbi uveljavljana kršitev pokaže kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavni zadevi zgolj presojalo utemeljenost zahteve in se ni spuščalo v nadaljnjo fazo izvajanja dokazov, pri čemer pravilno ni prezrlo, da izpovedba oškodovanke v obravnavni zadevi ni edini dokaz in da sta jo samo zase in v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi že preizkusili tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče.
ZPP člen 87, 87/3, 282, 282/2. ZGD-1 člen 35. ZUstS člen 43, 44.
prokurist – postulacijska sposobnost – neudeležba tožene stranke na prvem naroku za glavno obravnavo – razveljavitev zakonske določbe
Stališče, da glede na določbo 35. člena ZDG-1 prokura pomeni splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin) prokuristu, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Ob dejstvu, da je prokurist pooblaščenec, pa je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zanj veljajo določbe o postulacijski sposobnosti, obstoj katere pa prokurist ni izkazal.
Del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da do razveljavitve določbe 2. odst. 282. člena ZPP o predmetnem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato je treba upoštevati, da je bila določba, na podlagi katere je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, razveljavljena.
zemljiškoknjižno stanje – sklep o dedovanju – vknjižba lastninske pravice
Ker zemljiškoknjižno stanje lastninske pravice pokojne M. V., ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predmetni dodatni sklep o dedovanju, ni bilo takšno, da bi bila le-ta lastnica predmetnih nepremičnin do ¼, ampak je bila le še lastnica do 1/8, je pravilen zaključek zemljiškoknjižnega sodnika, da je zemljiškoknjižni referent po uradni dolžnosti lahko vpisal na podlagi predmetnega dodatnega sklepa o dedovanju lastninsko pravico na M. V. in P. V. samo še pri 1/8 parcelne številke 1701 in 1702, obe k.o. D.
Za sklepčnost tožbe zadošča minimum trditev, iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Iz navedb tožeče stranke, ki trdi, da je za toženo stranko opravila določena dela, ki jih je tožena stranka naročila, izhaja, da je do plačila le-teh upravičena. Kako natančno bo tožeča stranka ta del specificirala, pa je odvisno od tega, kako ji bo tožena stranka ugovarjala. Vsebina in obseg trditvene podlage tožeče stranke sta namreč odvisna tudi od trditev nasprotne stranke. V kolikor tožena stranka določenega dejstva izrecno in konkretno ne prereka, ga tožeči stranki ni potrebno dodatno pojasnjevati.
Tožena stranka ni podala konkretnih trditev, ki naj bi jih potrdila posamezna od predlaganih prič. Dokazovanje je namreč namenjeno ugotavljanju resničnosti zatrjevanih dejstev in ne zapolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Zato izvajanje dokazov z zaslišanjem prič, ki bi vedele povedati „o poteku del, obsegu del, napakah, notifikaciji napak, sklenitvi morebitnih dogovorov s tožečo stranko, ostalih zatrjevanih dejstvih na objektu J., o sanaciji napak po investitorju“ ne more služiti namenu dokazovanja.
Prvotožnici in tretjetožniku po 3.150,00 EUR in drugotožniku 4.250,00 EUR dosojene odškodnine za obravnavano škodo, je primerno denarno zadoščenje za njim utrpelo nepremoženjsko škodo glede na njen obseg, trajanje in intenziteto, ob upoštevanju objektivnih kriterijev razpona dosojenih denarnih odškodnin v podobnih primerih, kot tudi subjektivnih, individualnih značilnosti vsakega tožnika v konkretnem primeru, kot je do sedaj že pojasnjeno.
Ob presoji pravnega standarda velike nehvaležnosti je treba opraviti celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko je med pravdnima strankama prišlo do prepirov, ki so ostali na verbalni ravni, in zaradi katerih je toženka le enkrat obvestila policijo, ko tudi tožnica sama v zatrjevani grožnji ni pojasnila, kaj naj bi ji toženka grozila, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izpolnjen pravni standard velike nehvaležnosti.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - odplačno razpolaganje – rok za vložitev tožbe – ničnost – pogodba o preužitku
Pogodba o preužitku je lahko sklenjena tudi med otroki in starši, čeprav po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) obstaja med njimi dolžnost preživljanja, zato drugačne pritožbene trditve nimajo podlage v zakonu in sodni praksi. Pri tem se kot preživljanje ne upošteva le „presežek“ pomoči nad pomočjo po 124. členu ZZZDR, ampak morajo prevzemniki izpolnjevati obveznosti, za katere so se zavezali po pogodbi. Pri tovrstnih pogodbah ni mogoče matematično meriti obsega dajatev prevzemnika. Odločilno vprašanje je, kakšna je bila volja strank ob podpisu pogodbe. Da dejansko ni šlo za pogodbo o preužitku, ampak za neodplačno pogodbo, je trditveno in dokazno breme tožeče stranke.
ZPP člen 116, 212, 318, 318/1, 318/3, 318/4. OZ člen 179, 182.
vrnitev v prejšnje stanje - delna zamudna sodba - skrbno ravnanje - prepozen odgovor na tožbo - temelj odškodninske odgovornosti
Po mnenju pritožbenega sodišča sicer za poziv ni bilo podlage in je sodišče prve stopnje določbi tretjega in četrtega odstavka 318. čl. ZPP, zmotno uporabilo. Če je tožnik postavil samo pretiran odškodninski zahtevek, tožba še ni nesklepčna.
OBLIGACIJSKO PRAVO – KMETIJSKA ZEMLJIŠČA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0005971
OZ člen 21. SPZ člen 32. ZKZ člen 19, 22. ZPP člen 285.
kmetijska zemljišča – sklenitev pogodbe – materialno procesno vodstvo – oblikovanje tožbenega zahtevka – zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine
Ker je predkupni upravičenec v 30-dnevnem roku po datumu objave ponudbe sprejel ponudbo toženke za prodajo kmetijskega zemljišča, je pogodba o nakupu kmetijskega zemljišča sklenjena. Zaradi tega bi moral tožnik postaviti zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko kot lastnik vknjižil v zemljiško knjigo, pa tega ni storil (opomba: drugačno stališče VS RS II Ips 384/2010).