Sodišče prve stopnje je povzelo kakšen tožbeni zahtevek uveljavlja tožeča stranka v nasprotni tožbi: da je dolžna tožena stranka izstaviti notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo - izbrisno dovoljenje, da izrecno in nepogojno dovoljuje pri nepremičninah vknjižbo izbrisa maksimalne hipoteke.
Tožeča stranka utemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek nanaša na izbris zastavne pravice. Ta ugotovitev implicira, da gre v zadevi za spor o stvarnih pravicah. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je zahtevek postavljen kot dajatveni na izstavitev zemljiškoknjižno sposobne listine, da gre za obligacijski zahtevek in ne za zahtevek v sporu o stvarni pravici.
Neutemeljeno se pritožnica zavzema, da zgolj določilo o podaljšanju pogodbe v razmerje za nedoločen čas v primeru, da ni odpovedana, ne more vplivati na soglasje o času trajanja pogodbe. Prav navedeno določilo namreč bistveno spreminja čas trajanja pogodbe.
Glede na to, da najemna pogodba med strankama ni bila veljavno sklenjena tudi v pisnem predlogu vsebovano pogodbeno določilo oziroma klavzula o višji sili za stranki ni mogla veljati.
Sodišče prve stopnje ni štelo, da sta se stranki veljavno dogovorili o višini najemnine, pač pa o nadomestilu za uporabo parkirišča brez sklenjenega najemnega razmerja. Tega je upoštevalo pri določanju višine tržne najemnine, pri čemer pa to ne pomeni, da je štelo pogodbo v tem delu za veljavno.
Odločitev o tem, katere terjatve bo prijavil v stečajnem postopku, je v dispoziciji upnika, ki terjatev prijavi. Naloga upravitelja je zgolj v izjasnitvi ali tako prijavljeno terjatev posameznega upnika priznava ali prereka. Izjava upravitelja o prijavljeni terjatvi je lahko samo nepogojna. Upravitelj v izjavi o priznanju oziroma prerekanju terjatve ne more spreminjati narave prijavljene terjatve.
Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. V pojem zakrivljenega ravnanja spada tudi neprivolitev toženke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek.
Zgodnejši fiduciarni upnik ima prednost pred kasnejšim izvršilnim upnikom tudi, ko gre za odstop/rubež bodočih terjatev. Ker je že s pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje dolžnikova terjatev do dolžnikovega dolžnika prešla iz njegove premoženjske sfere v sfero cesionarja, se sklep o rubežu na te terjatve ni mogel nanašati.
Po zbranem procesnem gradivu je bil FURS bodisi hudo nemaren pri spremljanju izvršitve sklepa o prvi prednostni razdelitvi z dne 15. 11. 2010 bodisi je bil skorajda neverjetno neprofesionalen pri odstopu od terjatve, kot ga je zatrjevala pritožnica. Neodvisno od tega (enega ali drugega) pa je bila njena dolžnost, da navedeni sklep izvrši, in sicer skladno s 1. točko 368. člena ZFPPIPP v 15 dneh po njegovi pravnomočnosti. Ravnanje v nasprotju s tem je bila torej neposredna kršitev izrecne določbe ZFPPIPP. Kar daje tej kršitvi še posebno težo, je popolno neupoštevanje pravnomočnosti kot nepogrešljive prvine pravnega reda.
Pritožbenih razlogov, ki jih je upnica podala v pritožbah zoper sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe in sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, in ki se nanašajo na zakonitost postopka prodaje, ne more več uveljavljati v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izločitveno pravico pa je upnica glede na določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP tudi izgubila, saj je upravitelj prodal premoženje, ki je bilo predmet njene izločitvene pravice (ki je bila prijavljena po poteku roka iz prvega odstavka 299. člena ZFPPIPP).
Tožnica neutemeljeno želi s pritožbo doseči presojo toženčevih ravnanj za nazaj "ex post", kar je zmotna "rdeča nit" pretežne vsebine pritožbe in obširnega, minucioznega in selektivnega povzemanja posamičnih delčkov argumentacije sodišča prve stopnje in izvedenčeve ekspertize. Preprosto ne želi razumeti, da je toženec ob dani usmeritvi in drugih okoliščinah vse do začetka leta 2012 ravnal skladno s podjetniško presojo, čeprav so se njegove odločitve morebiti kasneje izkazale za nesmotrne. Slednje je bistvo podjetniške presoje, saj je jasno, da poslovodje sprejemajo tudi odločitve, ki se kasneje lahko izkažejo za nesmotrne oziroma neuspešne.
Napotek VS RS je bil dan le v smeri angažiranja ustreznega izvedenca in ne v angažiranju izvedenca marketinške stroke. Predmetno izhaja iz zapisa VS RS, naj se izvede predlagani dokaz z izvedencem ustrezne (najbrž marketinške) stroke. Pritožbeno neproblematizirano je, da sodnega izvedenca z izrecno takšno specializacijo ni v imeniku sodnih izvedencev, da je angažirani izvedenec razpolagal z zadostnim strokovnim znanjem za izdelavo ekspertize in da v njegovi jasni in popolni ekspertizi ni najti nedoslednosti, ki bi narekovale angažiranje drugega izvedenca.
Tudi če toženka ne bi kršila svoje pogodbene obveznosti, bi tožnici stroški popravila motorja nastali. Medtem ko iz izpodbijane sodbe izhaja, da bi toženka morala zamenjati zablokiran bat na motorju, pa je izvedenec potrdil, da je možno popravilo takega motorja samo z zamenjavo motorja. Vračila stroška drugega motorja zato tožnici v tej zadevi ni mogoče priznati, saj tudi ni v vzročni zvezi z nepravilno izpolnitvijo toženke.
Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ker je napaka v motorju kljub menjavi turbine in hladilnika še vedno obstajala, servis z menjavo turbine in visokotlačnega hladilnika ni bil potreben. Tudi v primeru, da bi toženka ustrezno izvedla servisiranje z mehanskim pregledom elementov motorja in morebiti zamenjala celoten motor, sta bila, kar med pravdnima strankama prav tako sploh ni bilo sporno, turbina in visokotlačni hladilnik prav tako v okvari in torej potrebna popravila. S popravilom teh elementov toženka ni kršila svoje pogodbene obveznosti, nasprotno, v tem delu jo je pravilno izpolnila.
Na podlagi pooblastil so imeli možnost glasovati nekateri družbeniki, ki niso bili vabljeni, so pa bili obveščeni o skupščini na drug način, da so lahko dali pooblastila pridobitelju deležev, drugi družbeniki pa možnosti glasovanja niso imeli. Nepravilno vabljenje se zato izkaže kot manever za možnost špekulacije pri glasovanju, zato je tudi pravilno stališče, da v konkretnem primeru ničnostna sankcija ni preostra.
V obravnavanem primeru je znesek za plačilo začetnih stroškov založilo sodišče, zato bi upravitelj predlog, da sodišče izda sklep po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP lahko podal šele, ko bi bilo jasno, da sredstva unovčene stečajne mase ne zadoščajo niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka in je s tem izpolnjen pogoj za vračilo založenega zneska sodišču. Šele, ko je jasno, da unovčena stečajna masa ne zadošča za vračilo celotnega založenega zneska in kakšna je višina zneska, ki ga ni mogoče vrniti, je namreč mogoče predlagati, da morajo te stroške plačati osebe, ki so bile nekdanji člani poslovodstva.
Če pride do pripoznave zahtevka, to pomeni, da spora med strankama ni več, zato tudi ni več razloga za sodni postopek. Sodišče zato (razen zelo omejenega vprašanja, ali gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo) ni več niti dolžno niti upravičeno presojati, ali so bila sicer dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala v tožbi, resnična, in ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen (zato sodišče "brez nadaljnjega obravnavanja" izda sodbo).
Prvostopenjsko sodišče je dejstva, zatrjevana v dopolnitvi tožbe, pravilno štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), pri čemer priznanih dejstev ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Posledično tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da toženi stranki ni bila omogočena udeležba v sodnem postopku oziroma da se njene navedbe in dokazi niso upoštevali (uveljavljanje kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).