Tožničina vloga (dopolnitev tožbe) je bila zavržena, ker tožnica kljub pozivu in ustreznem opozorilu, vloge (dopolnitve tožbe) ni podpisala. Zato je bila zavržena še tožničina tožba, saj kljub (predhodnemu) pozivu za dopolnitev tožbe in ustreznem opozorilu posledično tudi tožba ni bila dopolnjena v smeri, da bi se lahko vsebinsko obravnavala (z dejstvi, na katera se opira zahtevek, in z dokazi, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo).
S.p. je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Tako je opredeljena v šestem odstavku 3. člena Zakona o gospodarskih družbah. Tudi če tožeča stranka kot s.p. ni bila formalno vpisana v sodnem registru kot družbenica družbe A. d.o.o., ni bila v njej zaposlena in ni bila vpisana kot poslovodja, je to dejansko bila kot fizična oseba brez dostavka s.p. Samostojni podjetnik ni ločen od fizične osebe, gre za eno in isto osebo.
V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje).
Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil.
Tožnica je garancijo za toženca neuspešno poskušala uveljaviti na podlagi mandatne pogodbe, vendar se toženec iz tega naslova in le na ugovorni trditveni podlagi ne more uspešno braniti svoje obveznosti plačila za opravljeno delo po podjemni pogodbi. Bistvena dejanska ugotovitev je, da je proizvajalec garancijo zavrnil, medtem ko so vse preostale okoliščine (o krivcu za zavrnitev garancije) v tej pravdi pravno nerelevantne. Toženec bi sicer lahko s trditvami, da je za zavrnitev garancije kriva tožnica, morebiti uveljavljal odškodnino na podlagi tožničine odškodninske odgovornosti iz naslova mandatne pogodbe. Vendar predmetno nima relevantnega vpliva na njegovo obveznost plačila po podjemni pogodbi, saj bi šlo za uveljavljanje nasprotne (odškodninske) terjatve in bi moral predhodno postaviti ustrezen zahtevek (npr. procesni pobotni zahtevek, nasprotno tožbo).
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da gre v primeru stroškov zastopanja stečajnega upravitelja po pooblaščenem odvetniku na mediaciji za občasne stroške v skladu s 6. točko tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, ki se jih plača iz stečajne mase.
ZFPPIPP v določbah 48.a in 48.b ureja postopek mediacje v postopkih zaradi insolventnosti. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 10. 2025 stranke postopka in upravitelja napotilo v postopek mediacije. Kot izhaja iz navedenega sklepa, so se stranke mediacijskega postopka le-tega dolžne vestno in pošteno udeleževati. Ni pa ne v določbah ZFPPIPP, ne v sklepu sodišča prve stopnje z dne 22. 10. 2025 o napotitvi na mediacijo, izrecno zahtevano, da se jih morajo udeleževati upravitelji osebno. Je pa to po mnenju pritožbenega sodišča priporočljivo, saj sami najbolj poznajo stanje stvari.
Sodna praksa in teorija za presojo spremenjenih okoliščin upošteva pravilo iz drugega in tretjega odstavka 112. člena OZ. Razveza zaradi spremenjenih okoliščin je poseben institut, ki odstopa od splošnega načela, da pogodbe držijo (pacta sunt servanda), zato so predpostavke za njegovo uveljavljanje strogo določene.
Če je pogodba veljavna (pravilno sklenjena) in pride do nepravilnosti pri izpolnjevanju pogodbe, nastane pogodbi zvesti stranki škoda, ker pogodba ni pravilno izpolnjena. Ta je opredeljena kot pozitivni pogodbeni interes. To je premoženje, ki bi ga prizadeta stranka imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Če pa pogodba ni veljavna in obveznosti ne nastanejo, ima oškodovanec nasproti tistemu, ki je za neveljavnost odgovoren, negativni pogodbeni interes oziroma interes zaupanja. To je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi bila sklenila pogodbe.
Po soglasnem mnenju sodne prakse in teorije pa se lahko zahtevka, ki sta usmerjena na pozitivni oziroma negativni interes, uporabljata le alternativno. Oškodovanec ju ne more kumulirati, razlog pa je v tem, da bo vsak ponudnik stroške priprave ponudbe pokril s pričakovanim dobičkom iz pogodbe. Če bi mu povrnili oboje, bi to vodilo v previsoko povrnitev škode.
Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi protipravnih dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Ob upoštevanju omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP bo v večini položajev zadoščal dokaz, da je skupni znesek domnevane škode najmanj enak znesku teh omejitev.
Pomen vsebine osnovnega seznama finančnih terjatev je povezan s predmetom prisilnega prestrukturiranja, ki je zožen na finančne terjatve. Pravne posledice začetka postopka preventivnega prestrukturiranja nastanejo samo za finančne terjatve, vključene v osnovni seznam finančnih terjatev (tretji odstavek 44.l člena ZFPPIPP). Ta seznam je pomemben tudi za izračun deležev terjatev upnikov, ki krojijo usodo postopka (od teh deležev je odvisna domneva izpolnjenosti razloga za ta postopek iz 44.d člena ZFPPIPP in odločanje o morebitni ustavitvi postopka po 44.u členu ZFPPIPP), nanje pa sta vezani tudi veljavnost sporazuma o finančnem prestrukturiranju (prvi odstavek 44.o člena ZFPPIPP) in (prisilni) učinki pravnomočne potrditve tega sporazuma (tretji in četrti odstavek 44.v člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 44.c člena ZFPPIPP). Okoliščina, ali so terjatve iz osnovnega seznama finančne oziroma ali izpolnjujejo kriterije iz prvega odstavka 20.a člena ZFPPIPP, je zato relevantna za odločanje o začetku postopka prostovoljnega prestrukturiranja.
Sodišče stranki, ki ni predlagala nadaljevanja postopka, vroči sklep o nadaljevanju postopka, kar je bilo v tem primeru nesporno storjeno. Ni pa v ZPP navedeno, da bi se o predlogu za nadaljevanje postopka morala tožena stranka posebej izrekati. Toženi stranki ni bila kršena pravica do izjave. O vsebini tujih sodnih odločb se bo namreč lahko izrekla med samim postopkom pred sodiščem prve stopnje.
Nepravilnosti v postopku obveščanja v smislu zgoraj navedene določbe drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP bi s pritožbo zoper izpodbijani sklep lahko uveljavljal le predkupni upravičenec, ta pa pritožbe zoper izpodbijani sklep ni vložil.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnikovi očitki nanašajo predvsem na domnevne kršitve njegovih pravic kot potencialnega kupca (in neuspelega dražitelja), ki pa mu ZFPPIPP ne daje procesnega upravičenja za pritožbo zoper izpodbijani sklep. V kakšnem smislu naj bi posamezne od očitanih nepravilnosti v postopku prodaje premoženja stečajnega dolžnika povzročile kršitev načela enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP) in načela zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) ter vplivale na položaj pritožnika kot upnika, pa ta ne pojasni. Niti ne trdi, da ne bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe, ki so določeni v sedmem odstavku 341. člena ZFPPIPP.
Upnik utemeljeno navaja, da v veljavnih predpisih ni razlogov za izračun razdalje med sedežem Okrožnega sodišča v Celju ter naslovom dolžnice.
Upnik utemeljeno navaja, da je prejel poziv sodišča, da odgovori na ugovor dolžnika, da se je opredelil do stališča dolžnika, podal konkretne navedbe, da je sodišče opravilo vsebinsko presojo ugovora, da je ravno zato, ker je dolžnik zatrjeval celotno poplačilo (med njima pa je očitno več odprtih zadev), moral odgovoriti, da se ne bi v drugi zadevi dolžnik skliceval na to, da je zaradi nevložitve odgovora in fikcije priznavanja dejstev sodišče v drugi zadevi štelo, da so poravnane vse terjatve. Upnik ne more vedeti na kakšne načine se bo dolžnik branil v večih medsebojnih zadevah.