Za presojo poslovnega razmerja med banko in kreditojemalcem glede obračunavanja obrestne mere za kredit je upoštevno zgolj to, kar določa kreditna pogodba.
V obravnavanem primeru že po naravi stvari ne more iti za pravno praznino, saj ni bilo aktualno vprašanje, ali relevantni predpisi pomanjkljivo urejajo določeno situacijo ali ne. Kakšna je oziroma kako je določena obrestna mera v razmerju med banko in kreditojemalcem, je v izključni domeni pogodbenih strank. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je namreč tudi določitev obrestne mere (drugi odstavek 12. člena ZPotK). Če toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni računala z možnostjo, da bo v času trajanja kreditne pogodbe EURIBOR dosegel negativno vrednost (in zato v tipski kreditni pogodbi pri opredelitvi višine obrestne mere ni zajela tudi takšne situacije), to z vprašanjem pravnih praznin nima nobene zveze. Posledic svoje nezadostne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v tem pogledu toženka ne more prevaliti na ramena kreditojemalcev. Glede na to, kako je bila določena obrestna mera in kdaj se je lahko spremenila (1. člen kreditne pogodbe), toženka za enostransko obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR kot vrednost 0 %, česar kreditna pogodba ni omogočala, ni imela pravne podlage, to pa pomeni, da je toženka s tem kršila določila kreditnih pogodb v škodo potrošnikov (peti odstavek 14. člena ZPotK).
Toženkin dopis kreditojemalcem o upoštevanju negativne referenčne obrestne mere EURIBOR v vrednosti 0 % ne temelji na določilih kreditnih pogodb in predstavlja nedopusten poskus samovoljnega spreminjanja pogodbenih določil na škodo potrošnikov.
Tožnica je v dejanski podlagi tožbe izpostavila, da je toženka tovrstne kreditne pogodbe množično sklepala s kreditojemalci v Republiki Sloveniji, kar že samo po sebi pomeni, da je toženka velikemu številu kreditojemalcev obračunavala negativno referenčno obrestno mero EURIBOR v vrednosti 0 %, to pa v njihovo škodo, kot je bilo ugotovljeno v postopku. Ne glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da je na podlagi drugega odstavka 49. člena ZKolT sodišče upravičeno tudi samo presojati o objavi sodbe (tudi če tožeča stranka ne poda (vseh) relevantnih navedb; pogoj pa je, da tožeča stranka postavi tožbeni zahtevek za objavo sodbe), če oceni, da se s tem prispeva k ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev, to pa z vidika dolžnega varovanja javnega interesa (aktivna vloga sodišča v kolektivnih postopkih je npr. razvidna tudi iz določbe drugega odstavka 5. člena ZKolT), katerega odraz je v tem primeru varstvo interesov potrošnikov s kolektivno tožbo. Sankcija objave sodbe je namenjena ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev ter zagotovitvi preventivnega učinka in učinka zviševanja ravni zavesti in znanj o pravicah, ki so bile izpostavljene kršitvi.
ZPP člen 226, 226/2, 339, 339/2, 339/2-8.. ZObr člen 100a, 100a/8.
zavrnitev dokaznih predlogov - zahteva za varstvo pravic - dokazna ocena - priznanje izobraževanja v tujini - slovenska vojska
V tem individualnem delovnem sporu je ocena sodišča že po naravi stvari omejena na presojo pravilnosti izvedenega postopka odločanja Komisije za priznavanje spričeval in diplom, pridobljenih na VIU v tujini in pravilne uporabe posameznih meril in standardov, kot so predpisani v Pravilniku. Sodišče ne more samo nadomestiti ocene Komisije, ki dobro pozna sistem izobraževanja v Slovenski vojski in zato lahko oceni, ali in v kolikšni meri je izobraževanje pripadnika v tujini primerljivo slovenskemu vojaškemu izobraževanju.
Splošno znano dejstvo je, da je treba ob sklenitvi zavarovalne pogodbe za vozilo predložiti ustrezne listine o tehničnih podatkih zavarovanih vozil (kot je npr. zgoraj navedeno homologacijsko potrdilo ali prometno dovoljenje); glede na to je tožeča stranka ob sklenitvi zavarovanj vsekakor morala razpolagati s pravilnimi podatki; brez tega sklenitev zavarovanj ne bi bila mogoča. Trditev oziroma dokazov o tem, da je bila vsebina pogodbe sporazumno spremenjena, tožeča stranka ni predložila.
načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - skupno premoženje zakoncev - preizkus terjatev v stečajnem postopku - določitev deleža dolžnika na skupnem premoženju - listina kot podlaga za vpis - dovoljenost vpisa glede na stanje zemljiške knjige
S sklepom stečajnega sodišča, ki s stališča nasprotnega udeleženca niti ni bil izdan v kontradiktornem postopku in v njem ni sodeloval, ni mogoče poseči v vknjiženo lastninsko pravico pritožnika, ki sploh ni bil stranka stečajnega postopka.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji samo na izpovedbi strank in "pristranskih" prič, temveč je sodišče prve stopnje ocenilo tako izpovedbe strank in prič (9. točka obrazložitve, kjer je pojasnil zakaj jih sprejema) ter listin, predvsem prekrškovno odločbo, izjave pravdnih strank dane policistu neposredno po dogodku ter upoštevalo, da je tožnik podal predlog za pregon toženca šele tri leta po škodnem dogodku, zaradi česar je tožilstvo takšen predlog kot prepozen zavrglo.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča pravilno zavrglo kot nedovoljeno (343. člen ZPP). Pritožba je namreč v splošnem redno pravno sredstvo zoper prvostopenjski sklep (333., 363. člen ZPP), ne pa zoper drugostopenjski sklep, s katerim je potrjen prvostopenjski sklep o zavrženju pritožbe kot nedovoljene. Zoper tovrstne odločitve sodišča druge stopnje pridejo v poštev kvečjemu določila ZPP o izrednih pravnih sredstvih, ne pa določila ZPP o rednem pravnem sredstvu.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 236, 236/1, 240, 240/1, 240/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - naklep
Glede na to, da so udeleženi v očitanih kaznivih dejanjih uporabljali šifre, tožnik pa ne, in da sodišče ni ugotovilo, da tožnikovo premoženje v tujini izvira iz kaznivih dejanj, ugotovitve sodišča ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov (izpisov sporočil in prisluhov), ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj toženke in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje. To se kaže zlasti pri presoji o naklepnem ravnanju, na kar pravilno opozarja pritožba. Sodišče v delovnem sporu pri ugotavljanju kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne ugotavlja le posameznih znakov kaznivega dejanja, temveč tudi ustrezno krivdno obliko, ki je potrebna za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je podan naklep do nepremoženjske koristi kot prepovedane posledice iz tretjega odstavka 240. člena KZ-1, ni pa se opredelilo do naklepa v razmerju do očitanih kršitev (opustitve dolžnosti oziroma prikrivanja podatkov o dejanski kreditni sposobnosti kreditojemalcev). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava tega pravno pomembnega dejstva ni ugotovilo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00055923
ZPP člen 7, 8, 212, 254.. ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna stvar - dokazna ocena - postavitev novega izvedenca - nevarna dejavnost
Čepnega brusilnika, s katerim se je poškodoval tožnik, glede na njegove lastnosti ni mogoče šteti za nevarno stvar. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje gre za manjše in lažje orodje, ki je relativno enostavno za uporabo, saj za rokovanje z njim ni potrebno posebno tehnično znanje. Vsakomur je prosto dostopno v tehničnih trgovinah, saj gre za orodje, primerno tudi za domačo uporabo. Čeprav ga poganja stisnjen zrak, pa to dejstvo pri presoji objektivne odgovornosti v konkretnem primeru ni ključno, saj do poškodbe tožnika ni prišlo ob redni uporabi brusilnika v vključenem stanju (ob brušenju), ampak pri menjavi brusilnih nastavkov.
Tudi konkretno opravilo - menjava brusilnih nastavkov - po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni nevarna dejavnost. To opravilo namreč - če je izvedeno na pravilen način, tj. ob predhodnem izklopu dovoda zraka in z namestitvijo brusilnika na podlago - ni takšno, da bi iz njega izviralo povečano tveganje za nastanek škode, ki ga niti s skrbnim ravnanjem ne bi bilo mogoče povsem izključiti.
KZ-1 člen 20, 20/2, 230, 230/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
neizvedba dokaza - sodba nima razlogov - kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - premoženjskopravni zahtevek - neprijava terjatve v stečajnem postopku
Drugače je pri pritožbeni obrazložitvi na osmi strani, ko pritožnik zatrjuje, da sodba sploh nima razlogov, vendar zaradi neizvedenega dokaznega postopka. To ni mogoče, ker je tedaj kvečjemu posledica nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je predmet drugega izpodbojnega razloga, medtem ko je predmet konkretno uveljavljenega izpodbojnega razloga nepopolno izdelana pisna sodba. Posredi sta torej dva različna predmeta, ki sta zato zajeta v dveh ločenih izpodbojnih razlogih, znotraj katerih se potem tudi ločeno preizkušata.
Ker sta po razumljivem izreku sodbe zavezanca za plačilo zneska po prisojenem premoženjskopravnem zahtevku pritožnik ter obdolženi A.A. in ne gospodarska družba B.B., okoliščina, da oškodovana pravna oseba ni prijavila terjatve v stečajnem postopku zoper navedeno gospodarsko družbo, na pravico pravne osebe do uveljavitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in na njegovo utemeljenost nima nobenega vpliva.
Res je sicer, da je posredi isti izpodbojni razlog, vendar je po že obrazloženem pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP predmet nepopolno izdelana sodba, medtem ko je pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena, predmet nepravilno ravnanje sodišča, ki je pri pravicah do obrambe izrecno določeno (le) za glavno obravnavo.
kršitev konkurenčne klavzule - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Ker je sodišče kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik kot vodja kupcev pridobil posebna tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih utegnil izkoristiti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, ki opravlja primerljivo dejavnost kot toženka, in ker sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklepanju smiselno predstavlja tudi že sporazum o datumu prenehanja, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli sklenjen v okvirih iz prvega in drugega odstavka 40. člena ZDR-1. Tak dogovor ni bil ničen oziroma nezakonit (VIII Ips 7/2020), kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje in s tem napačno utemeljilo odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka.
Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da bo delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas največ dveh let opustil konkurenčno dejavnost. Po 41. členu ZDR-1 pripada tožniku denarno nadomestilo kot pogodbi zvesti stranki. Ker se je tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi vzdržal opravljanja konkurenčne dejavnosti v korist toženke, mu mora ta plačati ustrezno nadomestilo. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas torej nima vpliva na dogovorjeno pravico do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Zato ni utemeljeno sklicevanje sodišča na zadevo Pdp 897/2015, v kateri je bil predmet spora plačilo pogodbene kazni.
Četudi upniki izražajo (pavšalen) dvom o upraviteljevi (ne)pristranskosti, je odločilnega pomena, ali lahko sodišče na podlagi pojasnil upravitelja in predloženih dokazov ugotovi razloge za tak zaključek.
Vsak oziroma kakršenkoli dvom, ki se pojavi pri upnikih, še ne zadošča za izločitev upravitelja, saj morajo biti zatrjevane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti, izkazane vsaj s stopnjo verjetnosti.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - izključna krajevna pristojnost - odločitev o nepristojnosti po uradni dolžnosti - postopek za izdajo plačilnega naloga
Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le v primeru, kadar je drugo sodišče izključno krajevno pristojno.
ZPP člen 7, 189, 212, 286a, 324, 324/4.. OZ člen 169, 239, 243, 243/3, 243/4, 246.
predsednik uprave - odpoklic - odpravnina - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - odklonitev ponujene zaposlitve - načelo popolne odškodnine - dolžnost zmanjševanja škode - normalen tek stvari - mejni prag zadostne verjetnosti
Pritožba neustrezno navaja, da naj bi toženka tožniku po predčasnem odpoklicu ponudila dve možnosti: bodisi sprejem nove pogodbe o zaposlitvi bodisi plačilo odpravnine. Tožnik je namreč v odgovoru z dne 31. 5. 2013 izrecno odklonil ponujeno zaposlitev in sam zahteval plačilo odpravnine, ki mu jo je toženka izplačala. Ekonomski motivi takšne odločitve tožnika za odločitev v tej zadevi niso pomembni, zato tudi raziskovanje ekonomskih vidikov ponujene pogodbe z izvedencem ni bilo potrebno. Sprejem ustrezne pogodbe o zaposlitvi v posledici odpoklica je razumen ukrep iz četrtega odstavka 243. člena OZ (VIII Ips 14/2004). Tožnik bi z dolžno skrbnostjo lahko zmanjšal obseg škode, če bi sprejel ponujeno zaposlitev in za opravljeno delo pooblaščenca uprave prejel plačilo. V takšnem primeru ne bi bil sicer upravičen do odpravnine, pač pa na podlagi določb 239. in 243. člena OZ do škode v višini razlike med prejemki iz ponujene pogodbe o zaposlitvi in prejemki iz pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati. Posledično so neutemeljene tožnikove navedbe o nesorazmernem naporu ali žrtvovanju in tudi glede odgovornosti za izbiro.
fikcija umika pritožbe - neplačilo sodne takse za pritožbo - prejem plačilnega naloga - fikcija vročitve - vročilnica kot javna listina - dokazna moč vročilnice
Obvestilo je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar pritožnica v pritožbi tega niti ni poskušala: ne trdi in ne dokazuje namreč, da je bil v sodnem pismu zgolj sklep z dne 5. 7. 2021, ne pa tudi plačilni nalog, kaj takega pa ne izhaja niti iz izjave pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Čim pa je izkazano, da je bil pritožnici oziroma njenemu pooblaščencu za sprejemanje pisanj plačilni nalog pravilno vročen, se ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodna taksa za pritožbo ni bila plačana, izkaže kot pravilna.
vmesna sodba - odškodninska odgovornost - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - višina soprispevka oškodovanke - dokazi in dokazovanje - dejansko stanje - ravnanje s potrebno skrbnostjo
Tožnica je izbrala nevarno stojno mesto - postavila se je na rob škarpe, pred avtomobil in sama soprogu v avtomobilu nakazovala, kako (pre)daleč sme zapeljati, kar pa nedvomno ne predstavlja ravnanja povprečno skrbnega človeka.
nasilje v družini - preprečitev nasilja ali težko nadomestljive škode - ukrep prepovedi nasilnih dejanj - ukrep prepovedi približevanja - ukrep prepovedi vstopa - pojem nasilja v družini
Zanikanje nasilnega vedenja nasprotnega udeleženca do predlagateljice, brez navajanja jasnih in opredeljenih argumentov, ki naj bi utemeljevali pritožbo, ne more omajati pravilnosti odločitve prvega sodišča o glavni stvari.
Nasprotni udeleženec je s svojimi dejanji izpolnil zakonske znake psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja na škodo predlagateljice v pomenu določb 3. člena ZPND, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje na podlagi 19. člena tega zakona utemeljeno izreklo izpodbijana ukrepa.
ZARSS posebej ne ureja zaključka postopka mediacije, ko stranka umakne soglasje. Zato je treba uporabiti ZMCGZ, ki skladno s prvim odstavkom 2. člena ureja tudi mediacije v sporih iz delovnih razmerij. Ta v 13. členu določa, da se mediacija med drugim konča tudi v primeru, če ena stranka pisno izjavi drugim strankam in mediatorju, da je postopek mediacije zaključen. Za izvedbo postopka mediacije je potrebno soglasje obeh strank (drugi odstavek 6. člena ZMCGZ in drugi odstavek 15. člena ZARSS). Ker toženka v pritožbi navaja, da se je mediacijski postopek zaključil, ker je tožnik umaknil soglasje za mediacijo, čemur tožnik pritrjuje v odgovoru na pritožbo, za nadaljnjo izvedbo postopka mediacije in s tem za prekinitev postopka ni več podlage.
duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice škodnega dogodka
Sodišče prve stopnje pravilno tožniku ni priznalo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti, saj duševne bolečine v posledici utrpelih poškodb (udarnine na čelu in odrgnine na nosu ter razlitje krvi v predelu leve beločnice), ki niso zapustile nobenih trajnih posledic, tožniku niso nastale.
SPZ člen 105. ZFPPIPP člen 342, 342/1, 342/3, 342/4, 374, 374/2, 374/11.
skupni deli stavbe v etažni lastnini - razpolaganje s skupnimi deli stavbe - načelo specialnosti - stvar izven pravnega prometa - končna razdelitev - prenos na lokalno skupnost - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti
Skupni deli zgradbe so drugi deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov, in zemljišče, na katerem stoji zgradba, in so torej že po samem zakonu v solasti vsakokratnih etažnih lastnikov, ki imajo v lasti posamezne dele zgradbe. Z njimi ni mogoče samostojno razpolagati in ne morejo biti samostojni predmet pravnega prometa. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo zgolj na zemljiškoknjižno stanje, ki pa v tem primeru očitno ne odraža dejanskega stanja. Upoštevati je treba, da skupni deli stavbe tega statusa ne pridobijo z vpisom v zemljiško knjigo, temveč ga imajo že po samem zakonu od nastanka dejanske etažne lastnine dalje (ne glede na vpis le-te v zemljiški knjigi). Tudi solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih stavbe nastane že na podlagi samega zakona in ne šele z vpisom v zemljiško knjigo.
Solastniški delež stečajnega dolžnika na sporni nepremičnini, ki predstavlja splošni skupni del stavbe, torej sploh ne more biti samostojno v pravnem prometu, posledično pa tudi ne more biti prenesen na pritožnico po 374. členu ZFPPIPP. Ker so izven pravnega prometa, se skupni deli stavbe ne morejo prodati v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom po pravilih ZFPPIPP, prav tako pa ne morejo biti predmet končne razdelitve in prenosa na upnike ali lokalno skupnost. V skladu z enajstim odstavkom 374. člena ZFPPIPP se namreč za pravne posledice pravnomočnega sklepa o končni razdelitvi iz osmega odstavka tega člena smiselno uporabljajo prvi, tretji in četrti odstavek 342. člena ZFPPIPP, 342. člen pa ureja prenos lastninske pravice na kupca in varstvo kupca v primeru nakupa nepremičnin v stečajnem postopku. Izpodbijani sklep, s kakršnim bi bila sporna nepremičnina prenesena na pritožnico, ima torej enake pravne posledice kot nakup v stečaju. Za oba pa velja, da njun predmet ne morejo biti stvari, ki so izven pravnega prometa, torej tudi ne sporna nepremičnina.
OZ člen 168, 179, 182.. KZ-1 člen 123.. ZBPP člen 26, 26/5, 30, 30/3, 30/6, 46, 46/1.. ZIZ člen 120.. ZOdv člen 17, 17/1, 17/5.. ZPP člen 7, 7/1, 185, 185/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo - huda telesna poškodba - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev načela kontradiktornosti postopka - plačilo predujma za izvedenca - prevalitev procesnega dokaznega bremena - prekoračitev trditvene podlage - sprememba tožbe - delno plačilo odškodnine - valorizacija delnega plačila - izvršilni sklep o prenosu terjatve v izterjavo - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini - uspeh pravdnih strank - materialni stroški - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti
Upnica je v izvršilnem postopku dobila pravico, da od toženca kot dolžnikovega dolžnika zahteva izplačilo zneska terjatve, prenesene v izterjavo, hkrati pa je tudi dolžnikovemu dolžniku (torej tožencu) bilo prepovedano poravnati terjatev tožniku (v izvršilnem postopku dolžniku). Če bi toženec prostovoljno poravnal terjatev tožniku, bi njegovo ravnanje nasprotovalo prepovedi iz sodne odločbe in bi bilo zato protipravno. Toženec je za delno poravnavo terjatve imel torej podlago v sklepih sodišča, po katerih se je moral ravnati.