Pojem krivde iz (prvega odstavka) 156. člena ZPP zajema dejanja iz malomarnosti oziroma dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Nič od navedenega v obravnavani zadevi ni moč pripisati šesti toženki. Četudi bi držala trditev tožeče stranke, da od prve toženke ni mogla pridobiti informacije o tem, kje ima zavarovano odgovornost, to ne pomeni, da je stroške tožbe zoper šesto toženko slednja povzročila sama in mora zato kriti sama svoje stroške odgovora na tožbo.
zloraba izvršbe - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - vložitev predloga za izvršbo - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - pravna podlaga za terjatev - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - možnost ugovora zoper sklep o izvršbi
Kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1 ima dve izvršilni obliki, prva je, da storilec izterja več kot je kdo dolžan, druga izvršilna oblika pa je, da si storilec prilasti zmotno preplačilo dolga. Določba tretjega odstavka določa, da je poskus kazniv, kar se nanaša tako na prvi kot drugi odstavek. Prva izvršilna oblika, ki se očita tudi obdolžencu, zajema tako fazo izdaje sklepa o izvršbi kot fazo izvedbe izvršbe, in ne samo izvedbo izvršbe po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, saj je za izterjavo neobstoječega dolga v postopku izvršbe pojmovno nujno potrebna izdaja sklepa o izvršbi, ki je po določbah ZIZ predpogoj za to, da bi prišlo do dejanske izvršbe s sredstvi izvršbe in s tem do nastanka prepovedane posledice, saj se s sklepom o izvršbi dovoli izvedba izvršbe, ki je edina podlaga, ki lahko vodi do nastanka prepovedane posledice - izterjave neobstoječega dolga.
Sama možnost ugovora zoper sklep o izvršbi ne prekine vzročne zveze med ravnanjem storilca (vložitev predloga za izvršbo) in prepovedano posledico (izterjava nedolgovanega), saj možnost ugovora ne more izničiti učinkov ravnanja storilca in preusmeriti toka dogajanja.
kršitev konkurenčne klavzule - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Ker je sodišče kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik kot vodja kupcev pridobil posebna tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih utegnil izkoristiti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, ki opravlja primerljivo dejavnost kot toženka, in ker sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklepanju smiselno predstavlja tudi že sporazum o datumu prenehanja, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli sklenjen v okvirih iz prvega in drugega odstavka 40. člena ZDR-1. Tak dogovor ni bil ničen oziroma nezakonit (VIII Ips 7/2020), kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje in s tem napačno utemeljilo odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka.
Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da bo delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas največ dveh let opustil konkurenčno dejavnost. Po 41. členu ZDR-1 pripada tožniku denarno nadomestilo kot pogodbi zvesti stranki. Ker se je tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi vzdržal opravljanja konkurenčne dejavnosti v korist toženke, mu mora ta plačati ustrezno nadomestilo. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas torej nima vpliva na dogovorjeno pravico do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Zato ni utemeljeno sklicevanje sodišča na zadevo Pdp 897/2015, v kateri je bil predmet spora plačilo pogodbene kazni.
Za presojo poslovnega razmerja med banko in kreditojemalcem glede obračunavanja obrestne mere za kredit je upoštevno zgolj to, kar določa kreditna pogodba.
V obravnavanem primeru že po naravi stvari ne more iti za pravno praznino, saj ni bilo aktualno vprašanje, ali relevantni predpisi pomanjkljivo urejajo določeno situacijo ali ne. Kakšna je oziroma kako je določena obrestna mera v razmerju med banko in kreditojemalcem, je v izključni domeni pogodbenih strank. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je namreč tudi določitev obrestne mere (drugi odstavek 12. člena ZPotK). Če toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni računala z možnostjo, da bo v času trajanja kreditne pogodbe EURIBOR dosegel negativno vrednost (in zato v tipski kreditni pogodbi pri opredelitvi višine obrestne mere ni zajela tudi takšne situacije), to z vprašanjem pravnih praznin nima nobene zveze. Posledic svoje nezadostne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v tem pogledu toženka ne more prevaliti na ramena kreditojemalcev. Glede na to, kako je bila določena obrestna mera in kdaj se je lahko spremenila (1. člen kreditne pogodbe), toženka za enostransko obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR kot vrednost 0 %, česar kreditna pogodba ni omogočala, ni imela pravne podlage, to pa pomeni, da je toženka s tem kršila določila kreditnih pogodb v škodo potrošnikov (peti odstavek 14. člena ZPotK).
Toženkin dopis kreditojemalcem o upoštevanju negativne referenčne obrestne mere EURIBOR v vrednosti 0 % ne temelji na določilih kreditnih pogodb in predstavlja nedopusten poskus samovoljnega spreminjanja pogodbenih določil na škodo potrošnikov.
Tožnica je v dejanski podlagi tožbe izpostavila, da je toženka tovrstne kreditne pogodbe množično sklepala s kreditojemalci v Republiki Sloveniji, kar že samo po sebi pomeni, da je toženka velikemu številu kreditojemalcev obračunavala negativno referenčno obrestno mero EURIBOR v vrednosti 0 %, to pa v njihovo škodo, kot je bilo ugotovljeno v postopku. Ne glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da je na podlagi drugega odstavka 49. člena ZKolT sodišče upravičeno tudi samo presojati o objavi sodbe (tudi če tožeča stranka ne poda (vseh) relevantnih navedb; pogoj pa je, da tožeča stranka postavi tožbeni zahtevek za objavo sodbe), če oceni, da se s tem prispeva k ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev, to pa z vidika dolžnega varovanja javnega interesa (aktivna vloga sodišča v kolektivnih postopkih je npr. razvidna tudi iz določbe drugega odstavka 5. člena ZKolT), katerega odraz je v tem primeru varstvo interesov potrošnikov s kolektivno tožbo. Sankcija objave sodbe je namenjena ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev ter zagotovitvi preventivnega učinka in učinka zviševanja ravni zavesti in znanj o pravicah, ki so bile izpostavljene kršitvi.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - izključna krajevna pristojnost - odločitev o nepristojnosti po uradni dolžnosti - postopek za izdajo plačilnega naloga
Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le v primeru, kadar je drugo sodišče izključno krajevno pristojno.
odvzem premoženja nezakonitega izvora - nesorazmerje med napovedanimi dohodki in premoženjem - upoštevanje dohodka - finančna preiskava - povezane osebe - prenos premoženja - domneva o brezplačnosti prenosa - obrnjeno dokazno breme - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - pravna domneva - pomešanje stvari - prikriti preiskovalni ukrepi - pasivna legitimacija
Neutemeljene so pritožbene trditve, da sta tako sodišče kot tožnica šteli, da obrnjeno dokazno breme o nezakonitosti izvora premoženja velja za celotno premoženje druge toženke, in to še preden bi bilo izkazano, ali in koliko premoženja je nanjo prešlo s strani prvega toženca, tožnica pa bi lahko zahtevala le odvzem tistega premoženja, ki je bilo neodplačno preneseno s strani prvega toženca. V postopkih po ZOPNI je glede povezanih oseb bistveno, ali uspejo dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora, pri presoji pa je treba izhajati iz domneve, po kateri se šteje, da je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način.
Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima v družinskem pravu svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza, le da zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali. Bistvo postopka po ZOPNI pa ni v ugotavljanju obstoja zunajzakonske zveze za zaščito položaja enega od partnerjev. Kot že povedano, je v primeru povezanih oseb bistveno, ali uspe oseba, za katero na podlagi navedb tožnice izhaja, da je „povezana,“ dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora. Višje sodišče se zato do obširnih pritožbenih trditev o sodni praksi in pravni teoriji, kakšni so pogoji, da je mogoče govoriti o zunajzakonski skupnosti, ne bo opredeljevalo.
Pravdni postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora se začne s tožbo zoper lastnika. Lastnik je oseba, ki ima premoženjsko pravico ali se v pravnem prometu izkazuje kot imetnik premoženjske pravice. Nesporno je lastnica parcele, na kateri se nahaja stavba št. 7, ki je premoženje nezakonitega izvora, tretja toženka. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi zaradi pridobitve poslovnega deleža v tretji toženki tožeča stranka lahko tožila le prvega toženca, ne pa tudi tretje toženke ter da ni zakonske podlage, da bi tožnica tožbo vložila tudi proti tretji toženki.
KZ-1 člen 20, 20/2, 230, 230/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
neizvedba dokaza - sodba nima razlogov - kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - premoženjskopravni zahtevek - neprijava terjatve v stečajnem postopku
Drugače je pri pritožbeni obrazložitvi na osmi strani, ko pritožnik zatrjuje, da sodba sploh nima razlogov, vendar zaradi neizvedenega dokaznega postopka. To ni mogoče, ker je tedaj kvečjemu posledica nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je predmet drugega izpodbojnega razloga, medtem ko je predmet konkretno uveljavljenega izpodbojnega razloga nepopolno izdelana pisna sodba. Posredi sta torej dva različna predmeta, ki sta zato zajeta v dveh ločenih izpodbojnih razlogih, znotraj katerih se potem tudi ločeno preizkušata.
Ker sta po razumljivem izreku sodbe zavezanca za plačilo zneska po prisojenem premoženjskopravnem zahtevku pritožnik ter obdolženi A.A. in ne gospodarska družba B.B., okoliščina, da oškodovana pravna oseba ni prijavila terjatve v stečajnem postopku zoper navedeno gospodarsko družbo, na pravico pravne osebe do uveljavitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in na njegovo utemeljenost nima nobenega vpliva.
Res je sicer, da je posredi isti izpodbojni razlog, vendar je po že obrazloženem pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP predmet nepopolno izdelana sodba, medtem ko je pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena, predmet nepravilno ravnanje sodišča, ki je pri pravicah do obrambe izrecno določeno (le) za glavno obravnavo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VDS00055863
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 352.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - zmotna uporaba materialnega prava - padec na spolzkih tleh - krivdna odgovornost - teorija jajčne lupine - vzročna zveza
Ker tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost prve toženke, ker je padec povzročil poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, ki je bilo že prej okvarjeno zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno presojalo po v sodni praksi sprejeti teoriji jajčne lupine. S pritegnitvijo izvedencev nevrokirurga in nevrologa je ugotavljalo, ali je z nadpolovično verjetnostjo izkazano, da so konkretne težave, ki jih trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s poškodbo.
prepoved približevanja - nasilje v družini - psihično nasilje
Po presoji pritožbenega sodišča vsi izvedeni dokazi, tudi izpovedba nasprotnega udeleženca, potrjujejo trditve predlagateljice o izvajanju predvsem psihičnega nasilja nasprotnega udeleženca v razmerju do predlagateljice v dogodku z dne 19. 7. 2021 in nadaljnjih in ob kršitvah prepovedi približevanja, kakor je predlagateljica zatrjevala v predlogu in nasprotni udeleženec teh trditev ni prerekal.
kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu - znak kaznivega dejanja - oprostilna sodba - krivda - naklep
Predmetno kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1 je v kazenskem zakoniku uvrščeno v XXII. poglavje med kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost. Izmed več možnih izvršitvenih oblik, je obtožba obdolžencu očitala storitev tega kaznivega dejanja z izvajanjem psihičnem nasilja zoper oba oškodovanca, katerega posledica naj bi bilo njuno ponižanje in huda prestrašenost. Do teh posledic, ki v opisu kaznivega dejanja nista niti natančno opredeljeni, bi moral obdolženi ravnati s krivdno obliko naklepa.
Splošno znano dejstvo je, da je treba ob sklenitvi zavarovalne pogodbe za vozilo predložiti ustrezne listine o tehničnih podatkih zavarovanih vozil (kot je npr. zgoraj navedeno homologacijsko potrdilo ali prometno dovoljenje); glede na to je tožeča stranka ob sklenitvi zavarovanj vsekakor morala razpolagati s pravilnimi podatki; brez tega sklenitev zavarovanj ne bi bila mogoča. Trditev oziroma dokazov o tem, da je bila vsebina pogodbe sporazumno spremenjena, tožeča stranka ni predložila.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 236, 236/1, 240, 240/1, 240/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - naklep
Glede na to, da so udeleženi v očitanih kaznivih dejanjih uporabljali šifre, tožnik pa ne, in da sodišče ni ugotovilo, da tožnikovo premoženje v tujini izvira iz kaznivih dejanj, ugotovitve sodišča ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov (izpisov sporočil in prisluhov), ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj toženke in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje. To se kaže zlasti pri presoji o naklepnem ravnanju, na kar pravilno opozarja pritožba. Sodišče v delovnem sporu pri ugotavljanju kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne ugotavlja le posameznih znakov kaznivega dejanja, temveč tudi ustrezno krivdno obliko, ki je potrebna za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je podan naklep do nepremoženjske koristi kot prepovedane posledice iz tretjega odstavka 240. člena KZ-1, ni pa se opredelilo do naklepa v razmerju do očitanih kršitev (opustitve dolžnosti oziroma prikrivanja podatkov o dejanski kreditni sposobnosti kreditojemalcev). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava tega pravno pomembnega dejstva ni ugotovilo.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - zmotna uporaba materialnega prava
Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu ali se nahajati v njegovi bližini. Ključno je, kakšna je bila narava in intenzivnost dela ter ali je imel tožnik v času trajanja izmen, v katerih je bil na mejnem ali maloobmejnem prehodu sam oziroma ni imel zamenjave, glede na neenakomerno in/ali nižjo frekvenco prehodov meje dejansko možnost izrabe odmora med delovnim časom. Zamenjavo je sicer dolžna zagotoviti toženka, a to ni odločilno v primerih, ko zaradi manjšega števila predvidenih nalog v času izmene delovni proces sam po sebi ne zahteva posebnih zamenjav zaradi koriščenja odmora (VIII Ips 54/2021). Iz navedenega izhaja, da ni odločilno, če tožnik mejnega prehoda ni mogel zapreti in tako tudi ne zapustiti delovnega mesta, saj ti dejstvi še ne pomenita, da ne bi mogel koristiti odmora. Toženka je pred sodiščem prve stopnje izrecno opozorila na majhno obremenitev tožnika, predložila je tudi podatke o številu prehodov meje, česar pa sodišče ni upoštevalo, ker je zavzelo napačno stališče, da ni relevantno, koliko prehodov meje je bilo v posamezni izmeni. Ker dejanske obremenjenosti ni raziskalo, ni moglo ustrezno odgovoriti na vprašanje možnega koriščenja odmora (npr. ali je bil tako malo obremenjen, da je brez potreb po posebni zagotovitvi zamenjave lahko koristil odmor oziroma več odmorov).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - neupoštevanje navodil delodajalca - sodna razveza - odklonitev dela
Glede očitka, ki je bil predmet pisnega opozorila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik 5. 8. 2019 ni mogel nadaljevati z delom (zaradi pregretega viličarja, previsokih temperatur in otekle noge), ne pa, da je delo odklonil iz neupravičenega razloga, pri čemer neutemeljeno vztraja toženka v pritožbi. Četudi sama priznava, da so z viličarji res bile tehnične težave, pomen tega zmanjšuje s sklicevanjem na dokumentacijo (tehnično poročilo z dne 3. 8. 2020, dokaz o skladnosti viličarjev), ki naj bi dokazovala ustreznost viličarjev.
Tožnica je zahtevek oprla na specifikacijo stroškov specializacije. Toženka je ugovarjala, da bi bila tožnica lahko upravičena le do povračila stroškov, ki so nastali v času specializacije in so bili pogojeni z opravljanjem specializacije. V posledici takšnega ugovora, ki bi lahko privedel do delne razbremenitve povračila stroškov, pa je sodišče zahtevek v celoti zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica ni zmogla aktualnega trditvenega in dokaznega bremena glede izračuna preostanka toženkinega dolga. Izpostavilo je npr. nezadostnost tožničine trditvene podlage glede stroškov izobraževanj v višini 6.181,35 EUR in sledilo toženki, da tožnica ni izkazala, za kakšno izobraževanje je šlo, za potrebe rednega dela ali specializacije. Takšno razlogovanje je napačno, za odločitev v sporu pa niti ni pomembno. Bistveno razhajanje med strankama je namreč v zvezi z uporabo materialnega prava - posebej v zvezi z razlago pogodbenega določila, kaj zajema stroške ''ki so nastali v času specializacije in so pogojeni z opravljanjem specializacije''. Tožnica poudarja, da so stroški specializacije pač vezani na čas specializacije, medtem ko toženka poudarja njihovo pogojenost z opravljanjem specializacije.
Bistvo plačevanja preživnine je v dolžnem odvajanju dela sredstev preživninskega zavezanca, preživninskemu upravičencu. Ker sta ustrezna starost in pridobitna sposobnost predpostavki ali splošna pogoja za zmožnost plačila preživnine, se je bilo strinjati s sodiščem prve stopnje, da jima v opisu obravnavanega kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 morajo slediti še druge okoliščine, po katerih bo jasno razvidno, da je obdolžena imela neposredni dostop do navedenih sredstev zaradi zaposlitve, prihrankov in drugega premoženja oziroma, da je imela vsaj konkretno možnost dostopa do teh sredstev, pa je kljub dolžnosti plačila preživnine ni uporabila.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - poziv sodišča za odgovor na tožbo - vročitev poziva za odgovor na tožbo - vsebina poziva - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo
Vsebina poziva tožencu, naj odgovori na tožbo, v kakšnem roku mora to storiti in kakšne bodo posledice, če na tožbo ne bo odgovoril, je jasna in ni zavajajoča.
načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - skupno premoženje zakoncev - preizkus terjatev v stečajnem postopku - določitev deleža dolžnika na skupnem premoženju - listina kot podlaga za vpis - dovoljenost vpisa glede na stanje zemljiške knjige
S sklepom stečajnega sodišča, ki s stališča nasprotnega udeleženca niti ni bil izdan v kontradiktornem postopku in v njem ni sodeloval, ni mogoče poseči v vknjiženo lastninsko pravico pritožnika, ki sploh ni bil stranka stečajnega postopka.
poenostavljena prisilna poravnava - zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave - samostojni podjetnik - ločevanje med posli, ki jih samostojni podjetnik sklene v okviru opravljanja dejavnosti in tistimi, ki jih sklene izven nje
Potrjena prisilna poravnava učinkuje le za terjatve do podjetnika, ki so nastale v zvezi z opravljanjem njegove poslovne dejavnosti, zato bi morala dolžnica pojasniti, iz katere njene poslovne dejavnosti naj bi terjatev izvirala; osebnih terjatev ki niso povezane s podjemom, zato tudi ni mogoče uvrstiti na seznam navadnih terjatev.
Upoštevaje vsega navedenega, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pa tudi po oceni višjega sodišča kaže na zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil sprožen le zaradi škodovanja upniku. Gre za celoten sklop dejanj, ki ga je ocenjevalo sodišče prve stopnje.