načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - skupno premoženje zakoncev - preizkus terjatev v stečajnem postopku - določitev deleža dolžnika na skupnem premoženju - listina kot podlaga za vpis - dovoljenost vpisa glede na stanje zemljiške knjige
S sklepom stečajnega sodišča, ki s stališča nasprotnega udeleženca niti ni bil izdan v kontradiktornem postopku in v njem ni sodeloval, ni mogoče poseči v vknjiženo lastninsko pravico pritožnika, ki sploh ni bil stranka stečajnega postopka.
ZPP člen 226, 226/2, 339, 339/2, 339/2-8.. ZObr člen 100a, 100a/8.
zavrnitev dokaznih predlogov - zahteva za varstvo pravic - dokazna ocena - priznanje izobraževanja v tujini - slovenska vojska
V tem individualnem delovnem sporu je ocena sodišča že po naravi stvari omejena na presojo pravilnosti izvedenega postopka odločanja Komisije za priznavanje spričeval in diplom, pridobljenih na VIU v tujini in pravilne uporabe posameznih meril in standardov, kot so predpisani v Pravilniku. Sodišče ne more samo nadomestiti ocene Komisije, ki dobro pozna sistem izobraževanja v Slovenski vojski in zato lahko oceni, ali in v kolikšni meri je izobraževanje pripadnika v tujini primerljivo slovenskemu vojaškemu izobraževanju.
Za presojo poslovnega razmerja med banko in kreditojemalcem glede obračunavanja obrestne mere za kredit je upoštevno zgolj to, kar določa kreditna pogodba.
V obravnavanem primeru že po naravi stvari ne more iti za pravno praznino, saj ni bilo aktualno vprašanje, ali relevantni predpisi pomanjkljivo urejajo določeno situacijo ali ne. Kakšna je oziroma kako je določena obrestna mera v razmerju med banko in kreditojemalcem, je v izključni domeni pogodbenih strank. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je namreč tudi določitev obrestne mere (drugi odstavek 12. člena ZPotK). Če toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni računala z možnostjo, da bo v času trajanja kreditne pogodbe EURIBOR dosegel negativno vrednost (in zato v tipski kreditni pogodbi pri opredelitvi višine obrestne mere ni zajela tudi takšne situacije), to z vprašanjem pravnih praznin nima nobene zveze. Posledic svoje nezadostne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v tem pogledu toženka ne more prevaliti na ramena kreditojemalcev. Glede na to, kako je bila določena obrestna mera in kdaj se je lahko spremenila (1. člen kreditne pogodbe), toženka za enostransko obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR kot vrednost 0 %, česar kreditna pogodba ni omogočala, ni imela pravne podlage, to pa pomeni, da je toženka s tem kršila določila kreditnih pogodb v škodo potrošnikov (peti odstavek 14. člena ZPotK).
Toženkin dopis kreditojemalcem o upoštevanju negativne referenčne obrestne mere EURIBOR v vrednosti 0 % ne temelji na določilih kreditnih pogodb in predstavlja nedopusten poskus samovoljnega spreminjanja pogodbenih določil na škodo potrošnikov.
Tožnica je v dejanski podlagi tožbe izpostavila, da je toženka tovrstne kreditne pogodbe množično sklepala s kreditojemalci v Republiki Sloveniji, kar že samo po sebi pomeni, da je toženka velikemu številu kreditojemalcev obračunavala negativno referenčno obrestno mero EURIBOR v vrednosti 0 %, to pa v njihovo škodo, kot je bilo ugotovljeno v postopku. Ne glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da je na podlagi drugega odstavka 49. člena ZKolT sodišče upravičeno tudi samo presojati o objavi sodbe (tudi če tožeča stranka ne poda (vseh) relevantnih navedb; pogoj pa je, da tožeča stranka postavi tožbeni zahtevek za objavo sodbe), če oceni, da se s tem prispeva k ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev, to pa z vidika dolžnega varovanja javnega interesa (aktivna vloga sodišča v kolektivnih postopkih je npr. razvidna tudi iz določbe drugega odstavka 5. člena ZKolT), katerega odraz je v tem primeru varstvo interesov potrošnikov s kolektivno tožbo. Sankcija objave sodbe je namenjena ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev ter zagotovitvi preventivnega učinka in učinka zviševanja ravni zavesti in znanj o pravicah, ki so bile izpostavljene kršitvi.
poenostavljena prisilna poravnava - zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave - samostojni podjetnik - ločevanje med posli, ki jih samostojni podjetnik sklene v okviru opravljanja dejavnosti in tistimi, ki jih sklene izven nje
Potrjena prisilna poravnava učinkuje le za terjatve do podjetnika, ki so nastale v zvezi z opravljanjem njegove poslovne dejavnosti, zato bi morala dolžnica pojasniti, iz katere njene poslovne dejavnosti naj bi terjatev izvirala; osebnih terjatev ki niso povezane s podjemom, zato tudi ni mogoče uvrstiti na seznam navadnih terjatev.
Upoštevaje vsega navedenega, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pa tudi po oceni višjega sodišča kaže na zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil sprožen le zaradi škodovanja upniku. Gre za celoten sklop dejanj, ki ga je ocenjevalo sodišče prve stopnje.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - izključna krajevna pristojnost - odločitev o nepristojnosti po uradni dolžnosti - postopek za izdajo plačilnega naloga
Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le v primeru, kadar je drugo sodišče izključno krajevno pristojno.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 236, 236/1, 240, 240/1, 240/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - naklep
Glede na to, da so udeleženi v očitanih kaznivih dejanjih uporabljali šifre, tožnik pa ne, in da sodišče ni ugotovilo, da tožnikovo premoženje v tujini izvira iz kaznivih dejanj, ugotovitve sodišča ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov (izpisov sporočil in prisluhov), ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj toženke in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje. To se kaže zlasti pri presoji o naklepnem ravnanju, na kar pravilno opozarja pritožba. Sodišče v delovnem sporu pri ugotavljanju kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne ugotavlja le posameznih znakov kaznivega dejanja, temveč tudi ustrezno krivdno obliko, ki je potrebna za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je podan naklep do nepremoženjske koristi kot prepovedane posledice iz tretjega odstavka 240. člena KZ-1, ni pa se opredelilo do naklepa v razmerju do očitanih kršitev (opustitve dolžnosti oziroma prikrivanja podatkov o dejanski kreditni sposobnosti kreditojemalcev). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava tega pravno pomembnega dejstva ni ugotovilo.
kršitev konkurenčne klavzule - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Ker je sodišče kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik kot vodja kupcev pridobil posebna tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih utegnil izkoristiti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, ki opravlja primerljivo dejavnost kot toženka, in ker sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklepanju smiselno predstavlja tudi že sporazum o datumu prenehanja, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli sklenjen v okvirih iz prvega in drugega odstavka 40. člena ZDR-1. Tak dogovor ni bil ničen oziroma nezakonit (VIII Ips 7/2020), kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje in s tem napačno utemeljilo odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka.
Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da bo delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas največ dveh let opustil konkurenčno dejavnost. Po 41. členu ZDR-1 pripada tožniku denarno nadomestilo kot pogodbi zvesti stranki. Ker se je tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi vzdržal opravljanja konkurenčne dejavnosti v korist toženke, mu mora ta plačati ustrezno nadomestilo. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas torej nima vpliva na dogovorjeno pravico do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Zato ni utemeljeno sklicevanje sodišča na zadevo Pdp 897/2015, v kateri je bil predmet spora plačilo pogodbene kazni.
kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu - znak kaznivega dejanja - oprostilna sodba - krivda - naklep
Predmetno kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1 je v kazenskem zakoniku uvrščeno v XXII. poglavje med kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost. Izmed več možnih izvršitvenih oblik, je obtožba obdolžencu očitala storitev tega kaznivega dejanja z izvajanjem psihičnem nasilja zoper oba oškodovanca, katerega posledica naj bi bilo njuno ponižanje in huda prestrašenost. Do teh posledic, ki v opisu kaznivega dejanja nista niti natančno opredeljeni, bi moral obdolženi ravnati s krivdno obliko naklepa.
ZDSS-1 člen 41, 41/4.. ZDR-1 člen 31, 56, 200.. ZPP člen 181.
odjava iz zavarovanj - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - pravni interes za ugotovitveno tožbo - obstoj delovnega razmerja - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - denarne terjatve iz delovnega razmerja
Zahtevek za ugotovitev transformacije oziroma obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas je dopusten zahtevek ugotovitvene tožbe (181. člen ZPP) in je pogoj za priznanje ostalih dveh zahtevkov, ki ju tožnik neutemeljeno prikazuje kot samostojna dajatvena zahtevka, češ da bi jima sodišče lahko ugodilo brez priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas, kar pa ne drži. Brez priznanja delovnega razmerja ni možno priznati pravic iz tega naslova in tudi ne naložiti vrnitve na delo po neobstoječi pogodbi o zaposlitvi. V posledici nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s 15. 1. 2021 je sodišče prve stopnje lahko ugodilo reparacijskemu zahtevku le za čas do izteka pogodbe za določen čas, tj. do 28. 1. 2021, ne pa tudi za nadaljnji čas, kot zmotno predlaga pritožba. Brez priznanja delovnega razmerja tudi za nadaljnji čas, ni podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja za ta čas in tudi ne za reintegracijo.
Četudi upniki izražajo (pavšalen) dvom o upraviteljevi (ne)pristranskosti, je odločilnega pomena, ali lahko sodišče na podlagi pojasnil upravitelja in predloženih dokazov ugotovi razloge za tak zaključek.
Vsak oziroma kakršenkoli dvom, ki se pojavi pri upnikih, še ne zadošča za izločitev upravitelja, saj morajo biti zatrjevane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti, izkazane vsaj s stopnjo verjetnosti.
Splošno znano dejstvo je, da je treba ob sklenitvi zavarovalne pogodbe za vozilo predložiti ustrezne listine o tehničnih podatkih zavarovanih vozil (kot je npr. zgoraj navedeno homologacijsko potrdilo ali prometno dovoljenje); glede na to je tožeča stranka ob sklenitvi zavarovanj vsekakor morala razpolagati s pravilnimi podatki; brez tega sklenitev zavarovanj ne bi bila mogoča. Trditev oziroma dokazov o tem, da je bila vsebina pogodbe sporazumno spremenjena, tožeča stranka ni predložila.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - neupoštevanje navodil delodajalca - sodna razveza - odklonitev dela
Glede očitka, ki je bil predmet pisnega opozorila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik 5. 8. 2019 ni mogel nadaljevati z delom (zaradi pregretega viličarja, previsokih temperatur in otekle noge), ne pa, da je delo odklonil iz neupravičenega razloga, pri čemer neutemeljeno vztraja toženka v pritožbi. Četudi sama priznava, da so z viličarji res bile tehnične težave, pomen tega zmanjšuje s sklicevanjem na dokumentacijo (tehnično poročilo z dne 3. 8. 2020, dokaz o skladnosti viličarjev), ki naj bi dokazovala ustreznost viličarjev.
vmesna sodba - odškodninska odgovornost - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - višina soprispevka oškodovanke - dokazi in dokazovanje - dejansko stanje - ravnanje s potrebno skrbnostjo
Tožnica je izbrala nevarno stojno mesto - postavila se je na rob škarpe, pred avtomobil in sama soprogu v avtomobilu nakazovala, kako (pre)daleč sme zapeljati, kar pa nedvomno ne predstavlja ravnanja povprečno skrbnega človeka.
ZDen člen 3, 3-20. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-2.
vrnitev zaplenjenega premoženja - prehod sovražnega imetja v državno last - Odlok AVNOJ - Odlok AVNOJa ali odločba o zaplembi - zaplemba premoženja v kazenskem postopku - pravna podlaga za odvzem premoženja
Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila pravna prednica pritožnikov nemške narodnosti (kar je bila podlaga za zaplembo po 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ), pritožniki ne nasprotujejo. Glede na opisano je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je do prehoda premoženja pravne prednice pritožnikov prišlo že po samem Odloku AVNOJ; kasnejša zaplemba v kazenskem postopku zato ni pravno upoštevna. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da so bile odločbe zaplembenih komisij in sklepi sodišč le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplenjenega premoženja, ki je bilo pred tem podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Kljub izrečeni zaplembi s kazensko sodbo premoženje ni bilo odvzeto s tem aktom, saj ga pravna prednica pritožnikov tedaj ni več imela. Ker pravni prednici pritožnikov premoženje ni bilo odvzeto zaradi zaplembe v kazenskem postopku, predlog za njegovo vrnitev na podlagi določb ZIKS ni utemeljen.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - zmotna uporaba materialnega prava
Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu ali se nahajati v njegovi bližini. Ključno je, kakšna je bila narava in intenzivnost dela ter ali je imel tožnik v času trajanja izmen, v katerih je bil na mejnem ali maloobmejnem prehodu sam oziroma ni imel zamenjave, glede na neenakomerno in/ali nižjo frekvenco prehodov meje dejansko možnost izrabe odmora med delovnim časom. Zamenjavo je sicer dolžna zagotoviti toženka, a to ni odločilno v primerih, ko zaradi manjšega števila predvidenih nalog v času izmene delovni proces sam po sebi ne zahteva posebnih zamenjav zaradi koriščenja odmora (VIII Ips 54/2021). Iz navedenega izhaja, da ni odločilno, če tožnik mejnega prehoda ni mogel zapreti in tako tudi ne zapustiti delovnega mesta, saj ti dejstvi še ne pomenita, da ne bi mogel koristiti odmora. Toženka je pred sodiščem prve stopnje izrecno opozorila na majhno obremenitev tožnika, predložila je tudi podatke o številu prehodov meje, česar pa sodišče ni upoštevalo, ker je zavzelo napačno stališče, da ni relevantno, koliko prehodov meje je bilo v posamezni izmeni. Ker dejanske obremenjenosti ni raziskalo, ni moglo ustrezno odgovoriti na vprašanje možnega koriščenja odmora (npr. ali je bil tako malo obremenjen, da je brez potreb po posebni zagotovitvi zamenjave lahko koristil odmor oziroma več odmorov).
ZARSS posebej ne ureja zaključka postopka mediacije, ko stranka umakne soglasje. Zato je treba uporabiti ZMCGZ, ki skladno s prvim odstavkom 2. člena ureja tudi mediacije v sporih iz delovnih razmerij. Ta v 13. členu določa, da se mediacija med drugim konča tudi v primeru, če ena stranka pisno izjavi drugim strankam in mediatorju, da je postopek mediacije zaključen. Za izvedbo postopka mediacije je potrebno soglasje obeh strank (drugi odstavek 6. člena ZMCGZ in drugi odstavek 15. člena ZARSS). Ker toženka v pritožbi navaja, da se je mediacijski postopek zaključil, ker je tožnik umaknil soglasje za mediacijo, čemur tožnik pritrjuje v odgovoru na pritožbo, za nadaljnjo izvedbo postopka mediacije in s tem za prekinitev postopka ni več podlage.
ZPP člen 7, 189, 212, 286a, 324, 324/4.. OZ člen 169, 239, 243, 243/3, 243/4, 246.
predsednik uprave - odpoklic - odpravnina - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - odklonitev ponujene zaposlitve - načelo popolne odškodnine - dolžnost zmanjševanja škode - normalen tek stvari - mejni prag zadostne verjetnosti
Pritožba neustrezno navaja, da naj bi toženka tožniku po predčasnem odpoklicu ponudila dve možnosti: bodisi sprejem nove pogodbe o zaposlitvi bodisi plačilo odpravnine. Tožnik je namreč v odgovoru z dne 31. 5. 2013 izrecno odklonil ponujeno zaposlitev in sam zahteval plačilo odpravnine, ki mu jo je toženka izplačala. Ekonomski motivi takšne odločitve tožnika za odločitev v tej zadevi niso pomembni, zato tudi raziskovanje ekonomskih vidikov ponujene pogodbe z izvedencem ni bilo potrebno. Sprejem ustrezne pogodbe o zaposlitvi v posledici odpoklica je razumen ukrep iz četrtega odstavka 243. člena OZ (VIII Ips 14/2004). Tožnik bi z dolžno skrbnostjo lahko zmanjšal obseg škode, če bi sprejel ponujeno zaposlitev in za opravljeno delo pooblaščenca uprave prejel plačilo. V takšnem primeru ne bi bil sicer upravičen do odpravnine, pač pa na podlagi določb 239. in 243. člena OZ do škode v višini razlike med prejemki iz ponujene pogodbe o zaposlitvi in prejemki iz pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati. Posledično so neutemeljene tožnikove navedbe o nesorazmernem naporu ali žrtvovanju in tudi glede odgovornosti za izbiro.
duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice škodnega dogodka
Sodišče prve stopnje pravilno tožniku ni priznalo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti, saj duševne bolečine v posledici utrpelih poškodb (udarnine na čelu in odrgnine na nosu ter razlitje krvi v predelu leve beločnice), ki niso zapustile nobenih trajnih posledic, tožniku niso nastale.
pogodba o štipendiranju - obveznost povrnitve javnih sredstev za izplačane štipendije - vračilo štipendije - zaposlitev štipendista - zamuda roka - fiksen rok - razveza pogodbe po samem zakonu - kršitev pogodbenih obveznosti - dolžnost obveščanja - samozaposlitev - namen pogodbe - javni interes
Prvo sodišče je utemeljeno ugotovilo, da samozaposlitev štipendistke v času trajanja štipendijskega razmerja, ko je bil zaradi nadaljevanja študija štipendistke na drugi stopnji med pravdnima strankama dogovorjen odlog obveznosti, pomeni kršitev določbe 5. alineje prvega odstavka 10. člena Pogodbe, vendar pa je pravilno zaključilo, da navedena kršitev še ne pomeni razloga za prenehanje pogodbe oziroma razlog za razvezo pogodbe po samem zakonu, kot to zatrjuje tožeča stranka. Kadar imamo opravka s pogodbo o štipendiranju oziroma pogodbo o sofinanciranju štipendij, se v njej namreč prepletata javni in zasebni interes in neposredna ekvivalenca dajatev nasprotnih strank ni vzpostavljena, zato je potrebno v tej luči in ob upoštevanju namena štipendiranja presojati, na kakšen način je treba uporabiti pravila splošnega pogodbenega prava. Tista pogodbena stranka, ki je v pogodbenem razmerju pravna oseba javnega prava, mora pri vseh svojih odločitvah v zvezi s konkretnim razmerjem zasledovati javni interes, ki praviloma prevlada nad drugimi pogodbenimi interesi. Cilj prepovedi zaposlitve v času izobraževanja je, da štipendist nemoteno in v predvidenem roku zaključi študij, kar je predpogoj za dosego namena štipendijske pogodbe tj. prenos pridobljenega znanja. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil ta cilj kljub očitanim kršitvam dosežen, saj je štipendistka izpolnila obveznost pravočasnega zaključka izobraževanja ter se zaposlila pri toženi stranki.
Prvo sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da tudi zamuda trimesečnega roka za zaposlitev štipendistke in opustitev obveščanja tožeče stranke s strani tožene stranke pomeni kršitev Pogodbe, vendar pa nobena izmed kršitev ni takšne narave, da bi utemeljevala razvezo pogodbe po samem zakonu.
Pojem krivde iz (prvega odstavka) 156. člena ZPP zajema dejanja iz malomarnosti oziroma dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Nič od navedenega v obravnavani zadevi ni moč pripisati šesti toženki. Četudi bi držala trditev tožeče stranke, da od prve toženke ni mogla pridobiti informacije o tem, kje ima zavarovano odgovornost, to ne pomeni, da je stroške tožbe zoper šesto toženko slednja povzročila sama in mora zato kriti sama svoje stroške odgovora na tožbo.