odvzem premoženja nezakonitega izvora - nesorazmerje med napovedanimi dohodki in premoženjem - upoštevanje dohodka - finančna preiskava - povezane osebe - prenos premoženja - domneva o brezplačnosti prenosa - obrnjeno dokazno breme - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - pravna domneva - pomešanje stvari - prikriti preiskovalni ukrepi - pasivna legitimacija
Neutemeljene so pritožbene trditve, da sta tako sodišče kot tožnica šteli, da obrnjeno dokazno breme o nezakonitosti izvora premoženja velja za celotno premoženje druge toženke, in to še preden bi bilo izkazano, ali in koliko premoženja je nanjo prešlo s strani prvega toženca, tožnica pa bi lahko zahtevala le odvzem tistega premoženja, ki je bilo neodplačno preneseno s strani prvega toženca. V postopkih po ZOPNI je glede povezanih oseb bistveno, ali uspejo dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora, pri presoji pa je treba izhajati iz domneve, po kateri se šteje, da je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način.
Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima v družinskem pravu svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza, le da zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali. Bistvo postopka po ZOPNI pa ni v ugotavljanju obstoja zunajzakonske zveze za zaščito položaja enega od partnerjev. Kot že povedano, je v primeru povezanih oseb bistveno, ali uspe oseba, za katero na podlagi navedb tožnice izhaja, da je „povezana,“ dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora. Višje sodišče se zato do obširnih pritožbenih trditev o sodni praksi in pravni teoriji, kakšni so pogoji, da je mogoče govoriti o zunajzakonski skupnosti, ne bo opredeljevalo.
Pravdni postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora se začne s tožbo zoper lastnika. Lastnik je oseba, ki ima premoženjsko pravico ali se v pravnem prometu izkazuje kot imetnik premoženjske pravice. Nesporno je lastnica parcele, na kateri se nahaja stavba št. 7, ki je premoženje nezakonitega izvora, tretja toženka. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi zaradi pridobitve poslovnega deleža v tretji toženki tožeča stranka lahko tožila le prvega toženca, ne pa tudi tretje toženke ter da ni zakonske podlage, da bi tožnica tožbo vložila tudi proti tretji toženki.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - izključna krajevna pristojnost - odločitev o nepristojnosti po uradni dolžnosti - postopek za izdajo plačilnega naloga
Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le v primeru, kadar je drugo sodišče izključno krajevno pristojno.
nasilje v družini - preprečitev nasilja ali težko nadomestljive škode - ukrep prepovedi nasilnih dejanj - ukrep prepovedi približevanja - ukrep prepovedi vstopa - pojem nasilja v družini
Zanikanje nasilnega vedenja nasprotnega udeleženca do predlagateljice, brez navajanja jasnih in opredeljenih argumentov, ki naj bi utemeljevali pritožbo, ne more omajati pravilnosti odločitve prvega sodišča o glavni stvari.
Nasprotni udeleženec je s svojimi dejanji izpolnil zakonske znake psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja na škodo predlagateljice v pomenu določb 3. člena ZPND, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje na podlagi 19. člena tega zakona utemeljeno izreklo izpodbijana ukrepa.
ZARSS posebej ne ureja zaključka postopka mediacije, ko stranka umakne soglasje. Zato je treba uporabiti ZMCGZ, ki skladno s prvim odstavkom 2. člena ureja tudi mediacije v sporih iz delovnih razmerij. Ta v 13. členu določa, da se mediacija med drugim konča tudi v primeru, če ena stranka pisno izjavi drugim strankam in mediatorju, da je postopek mediacije zaključen. Za izvedbo postopka mediacije je potrebno soglasje obeh strank (drugi odstavek 6. člena ZMCGZ in drugi odstavek 15. člena ZARSS). Ker toženka v pritožbi navaja, da se je mediacijski postopek zaključil, ker je tožnik umaknil soglasje za mediacijo, čemur tožnik pritrjuje v odgovoru na pritožbo, za nadaljnjo izvedbo postopka mediacije in s tem za prekinitev postopka ni več podlage.
Tožnica je zahtevek oprla na specifikacijo stroškov specializacije. Toženka je ugovarjala, da bi bila tožnica lahko upravičena le do povračila stroškov, ki so nastali v času specializacije in so bili pogojeni z opravljanjem specializacije. V posledici takšnega ugovora, ki bi lahko privedel do delne razbremenitve povračila stroškov, pa je sodišče zahtevek v celoti zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica ni zmogla aktualnega trditvenega in dokaznega bremena glede izračuna preostanka toženkinega dolga. Izpostavilo je npr. nezadostnost tožničine trditvene podlage glede stroškov izobraževanj v višini 6.181,35 EUR in sledilo toženki, da tožnica ni izkazala, za kakšno izobraževanje je šlo, za potrebe rednega dela ali specializacije. Takšno razlogovanje je napačno, za odločitev v sporu pa niti ni pomembno. Bistveno razhajanje med strankama je namreč v zvezi z uporabo materialnega prava - posebej v zvezi z razlago pogodbenega določila, kaj zajema stroške ''ki so nastali v času specializacije in so pogojeni z opravljanjem specializacije''. Tožnica poudarja, da so stroški specializacije pač vezani na čas specializacije, medtem ko toženka poudarja njihovo pogojenost z opravljanjem specializacije.
Bistvo plačevanja preživnine je v dolžnem odvajanju dela sredstev preživninskega zavezanca, preživninskemu upravičencu. Ker sta ustrezna starost in pridobitna sposobnost predpostavki ali splošna pogoja za zmožnost plačila preživnine, se je bilo strinjati s sodiščem prve stopnje, da jima v opisu obravnavanega kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 morajo slediti še druge okoliščine, po katerih bo jasno razvidno, da je obdolžena imela neposredni dostop do navedenih sredstev zaradi zaposlitve, prihrankov in drugega premoženja oziroma, da je imela vsaj konkretno možnost dostopa do teh sredstev, pa je kljub dolžnosti plačila preživnine ni uporabila.
vmesna sodba - odškodninska odgovornost - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - višina soprispevka oškodovanke - dokazi in dokazovanje - dejansko stanje - ravnanje s potrebno skrbnostjo
Tožnica je izbrala nevarno stojno mesto - postavila se je na rob škarpe, pred avtomobil in sama soprogu v avtomobilu nakazovala, kako (pre)daleč sme zapeljati, kar pa nedvomno ne predstavlja ravnanja povprečno skrbnega človeka.
fikcija umika pritožbe - neplačilo sodne takse za pritožbo - prejem plačilnega naloga - fikcija vročitve - vročilnica kot javna listina - dokazna moč vročilnice
Obvestilo je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar pritožnica v pritožbi tega niti ni poskušala: ne trdi in ne dokazuje namreč, da je bil v sodnem pismu zgolj sklep z dne 5. 7. 2021, ne pa tudi plačilni nalog, kaj takega pa ne izhaja niti iz izjave pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Čim pa je izkazano, da je bil pritožnici oziroma njenemu pooblaščencu za sprejemanje pisanj plačilni nalog pravilno vročen, se ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodna taksa za pritožbo ni bila plačana, izkaže kot pravilna.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji samo na izpovedbi strank in "pristranskih" prič, temveč je sodišče prve stopnje ocenilo tako izpovedbe strank in prič (9. točka obrazložitve, kjer je pojasnil zakaj jih sprejema) ter listin, predvsem prekrškovno odločbo, izjave pravdnih strank dane policistu neposredno po dogodku ter upoštevalo, da je tožnik podal predlog za pregon toženca šele tri leta po škodnem dogodku, zaradi česar je tožilstvo takšen predlog kot prepozen zavrglo.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča pravilno zavrglo kot nedovoljeno (343. člen ZPP). Pritožba je namreč v splošnem redno pravno sredstvo zoper prvostopenjski sklep (333., 363. člen ZPP), ne pa zoper drugostopenjski sklep, s katerim je potrjen prvostopenjski sklep o zavrženju pritožbe kot nedovoljene. Zoper tovrstne odločitve sodišča druge stopnje pridejo v poštev kvečjemu določila ZPP o izrednih pravnih sredstvih, ne pa določila ZPP o rednem pravnem sredstvu.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - poziv sodišča za odgovor na tožbo - vročitev poziva za odgovor na tožbo - vsebina poziva - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo
Vsebina poziva tožencu, naj odgovori na tožbo, v kakšnem roku mora to storiti in kakšne bodo posledice, če na tožbo ne bo odgovoril, je jasna in ni zavajajoča.
ZDSS-1 člen 41, 41/4.. ZDR-1 člen 31, 56, 200.. ZPP člen 181.
odjava iz zavarovanj - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - pravni interes za ugotovitveno tožbo - obstoj delovnega razmerja - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - denarne terjatve iz delovnega razmerja
Zahtevek za ugotovitev transformacije oziroma obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas je dopusten zahtevek ugotovitvene tožbe (181. člen ZPP) in je pogoj za priznanje ostalih dveh zahtevkov, ki ju tožnik neutemeljeno prikazuje kot samostojna dajatvena zahtevka, češ da bi jima sodišče lahko ugodilo brez priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas, kar pa ne drži. Brez priznanja delovnega razmerja ni možno priznati pravic iz tega naslova in tudi ne naložiti vrnitve na delo po neobstoječi pogodbi o zaposlitvi. V posledici nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s 15. 1. 2021 je sodišče prve stopnje lahko ugodilo reparacijskemu zahtevku le za čas do izteka pogodbe za določen čas, tj. do 28. 1. 2021, ne pa tudi za nadaljnji čas, kot zmotno predlaga pritožba. Brez priznanja delovnega razmerja tudi za nadaljnji čas, ni podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja za ta čas in tudi ne za reintegracijo.
prepoved približevanja - nasilje v družini - psihično nasilje
Po presoji pritožbenega sodišča vsi izvedeni dokazi, tudi izpovedba nasprotnega udeleženca, potrjujejo trditve predlagateljice o izvajanju predvsem psihičnega nasilja nasprotnega udeleženca v razmerju do predlagateljice v dogodku z dne 19. 7. 2021 in nadaljnjih in ob kršitvah prepovedi približevanja, kakor je predlagateljica zatrjevala v predlogu in nasprotni udeleženec teh trditev ni prerekal.
Za presojo poslovnega razmerja med banko in kreditojemalcem glede obračunavanja obrestne mere za kredit je upoštevno zgolj to, kar določa kreditna pogodba.
V obravnavanem primeru že po naravi stvari ne more iti za pravno praznino, saj ni bilo aktualno vprašanje, ali relevantni predpisi pomanjkljivo urejajo določeno situacijo ali ne. Kakšna je oziroma kako je določena obrestna mera v razmerju med banko in kreditojemalcem, je v izključni domeni pogodbenih strank. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je namreč tudi določitev obrestne mere (drugi odstavek 12. člena ZPotK). Če toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni računala z možnostjo, da bo v času trajanja kreditne pogodbe EURIBOR dosegel negativno vrednost (in zato v tipski kreditni pogodbi pri opredelitvi višine obrestne mere ni zajela tudi takšne situacije), to z vprašanjem pravnih praznin nima nobene zveze. Posledic svoje nezadostne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v tem pogledu toženka ne more prevaliti na ramena kreditojemalcev. Glede na to, kako je bila določena obrestna mera in kdaj se je lahko spremenila (1. člen kreditne pogodbe), toženka za enostransko obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR kot vrednost 0 %, česar kreditna pogodba ni omogočala, ni imela pravne podlage, to pa pomeni, da je toženka s tem kršila določila kreditnih pogodb v škodo potrošnikov (peti odstavek 14. člena ZPotK).
Toženkin dopis kreditojemalcem o upoštevanju negativne referenčne obrestne mere EURIBOR v vrednosti 0 % ne temelji na določilih kreditnih pogodb in predstavlja nedopusten poskus samovoljnega spreminjanja pogodbenih določil na škodo potrošnikov.
Tožnica je v dejanski podlagi tožbe izpostavila, da je toženka tovrstne kreditne pogodbe množično sklepala s kreditojemalci v Republiki Sloveniji, kar že samo po sebi pomeni, da je toženka velikemu številu kreditojemalcev obračunavala negativno referenčno obrestno mero EURIBOR v vrednosti 0 %, to pa v njihovo škodo, kot je bilo ugotovljeno v postopku. Ne glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da je na podlagi drugega odstavka 49. člena ZKolT sodišče upravičeno tudi samo presojati o objavi sodbe (tudi če tožeča stranka ne poda (vseh) relevantnih navedb; pogoj pa je, da tožeča stranka postavi tožbeni zahtevek za objavo sodbe), če oceni, da se s tem prispeva k ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev, to pa z vidika dolžnega varovanja javnega interesa (aktivna vloga sodišča v kolektivnih postopkih je npr. razvidna tudi iz določbe drugega odstavka 5. člena ZKolT), katerega odraz je v tem primeru varstvo interesov potrošnikov s kolektivno tožbo. Sankcija objave sodbe je namenjena ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev ter zagotovitvi preventivnega učinka in učinka zviševanja ravni zavesti in znanj o pravicah, ki so bile izpostavljene kršitvi.
OZ člen 168, 179, 182.. KZ-1 člen 123.. ZBPP člen 26, 26/5, 30, 30/3, 30/6, 46, 46/1.. ZIZ člen 120.. ZOdv člen 17, 17/1, 17/5.. ZPP člen 7, 7/1, 185, 185/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo - huda telesna poškodba - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev načela kontradiktornosti postopka - plačilo predujma za izvedenca - prevalitev procesnega dokaznega bremena - prekoračitev trditvene podlage - sprememba tožbe - delno plačilo odškodnine - valorizacija delnega plačila - izvršilni sklep o prenosu terjatve v izterjavo - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini - uspeh pravdnih strank - materialni stroški - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti
Upnica je v izvršilnem postopku dobila pravico, da od toženca kot dolžnikovega dolžnika zahteva izplačilo zneska terjatve, prenesene v izterjavo, hkrati pa je tudi dolžnikovemu dolžniku (torej tožencu) bilo prepovedano poravnati terjatev tožniku (v izvršilnem postopku dolžniku). Če bi toženec prostovoljno poravnal terjatev tožniku, bi njegovo ravnanje nasprotovalo prepovedi iz sodne odločbe in bi bilo zato protipravno. Toženec je za delno poravnavo terjatve imel torej podlago v sklepih sodišča, po katerih se je moral ravnati.
SPZ člen 213, 213/2, 219, 219/1, 219/2. ZPP člen 156, 156/1.
neprava stvarna služnost - nadomestilo za služnost - singularni pravni naslednik - obzirno izvrševanje služnosti - poseg v služnostno pravico - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka - krivdni stroški
Poseg tožeče stranke z odstranitvijo sončnih panelov je nedvomno posegel v obstoječo služnostno pravico tožene stranke. Višje sodišče pri tem nikakor ne osporava, da je imela tožeča stranka kot lastnik pravico do vzdrževanja in sanacije strehe, niti ji tega ne oporeka tožena stranka. Kljub temu pa je odstranitev sončnih panelov posegla v služnostno pravico oz. jo je začasno celo onemogočila. V odsotnosti drugačne pogodbene ureditve pa stroškov v zvezi s takšnim posegom v pravico služnostnega upravičenca ni mogoče naložiti slednjemu, ampak jih je dolžan nositi lastnik služeče stvari.
Tožena stranka je tožečo stranko pred vložitvijo tožbe obvestila, da je obveznost izpolnila (pred 6 leti). Tožeča stranka se je zato lahko zavedala verjetnosti, da s tožbo ne bo uspela, pa je sprejela tveganje in se odločila za vložitev tožbe. Tveganje sodnega postopka pa se je zanjo negativno uresničilo.
zloraba izvršbe - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - vložitev predloga za izvršbo - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - pravna podlaga za terjatev - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - možnost ugovora zoper sklep o izvršbi
Kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1 ima dve izvršilni obliki, prva je, da storilec izterja več kot je kdo dolžan, druga izvršilna oblika pa je, da si storilec prilasti zmotno preplačilo dolga. Določba tretjega odstavka določa, da je poskus kazniv, kar se nanaša tako na prvi kot drugi odstavek. Prva izvršilna oblika, ki se očita tudi obdolžencu, zajema tako fazo izdaje sklepa o izvršbi kot fazo izvedbe izvršbe, in ne samo izvedbo izvršbe po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, saj je za izterjavo neobstoječega dolga v postopku izvršbe pojmovno nujno potrebna izdaja sklepa o izvršbi, ki je po določbah ZIZ predpogoj za to, da bi prišlo do dejanske izvršbe s sredstvi izvršbe in s tem do nastanka prepovedane posledice, saj se s sklepom o izvršbi dovoli izvedba izvršbe, ki je edina podlaga, ki lahko vodi do nastanka prepovedane posledice - izterjave neobstoječega dolga.
Sama možnost ugovora zoper sklep o izvršbi ne prekine vzročne zveze med ravnanjem storilca (vložitev predloga za izvršbo) in prepovedano posledico (izterjava nedolgovanega), saj možnost ugovora ne more izničiti učinkov ravnanja storilca in preusmeriti toka dogajanja.
pogodba o štipendiranju - obveznost povrnitve javnih sredstev za izplačane štipendije - vračilo štipendije - zaposlitev štipendista - zamuda roka - fiksen rok - razveza pogodbe po samem zakonu - kršitev pogodbenih obveznosti - dolžnost obveščanja - samozaposlitev - namen pogodbe - javni interes
Prvo sodišče je utemeljeno ugotovilo, da samozaposlitev štipendistke v času trajanja štipendijskega razmerja, ko je bil zaradi nadaljevanja študija štipendistke na drugi stopnji med pravdnima strankama dogovorjen odlog obveznosti, pomeni kršitev določbe 5. alineje prvega odstavka 10. člena Pogodbe, vendar pa je pravilno zaključilo, da navedena kršitev še ne pomeni razloga za prenehanje pogodbe oziroma razlog za razvezo pogodbe po samem zakonu, kot to zatrjuje tožeča stranka. Kadar imamo opravka s pogodbo o štipendiranju oziroma pogodbo o sofinanciranju štipendij, se v njej namreč prepletata javni in zasebni interes in neposredna ekvivalenca dajatev nasprotnih strank ni vzpostavljena, zato je potrebno v tej luči in ob upoštevanju namena štipendiranja presojati, na kakšen način je treba uporabiti pravila splošnega pogodbenega prava. Tista pogodbena stranka, ki je v pogodbenem razmerju pravna oseba javnega prava, mora pri vseh svojih odločitvah v zvezi s konkretnim razmerjem zasledovati javni interes, ki praviloma prevlada nad drugimi pogodbenimi interesi. Cilj prepovedi zaposlitve v času izobraževanja je, da štipendist nemoteno in v predvidenem roku zaključi študij, kar je predpogoj za dosego namena štipendijske pogodbe tj. prenos pridobljenega znanja. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil ta cilj kljub očitanim kršitvam dosežen, saj je štipendistka izpolnila obveznost pravočasnega zaključka izobraževanja ter se zaposlila pri toženi stranki.
Prvo sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da tudi zamuda trimesečnega roka za zaposlitev štipendistke in opustitev obveščanja tožeče stranke s strani tožene stranke pomeni kršitev Pogodbe, vendar pa nobena izmed kršitev ni takšne narave, da bi utemeljevala razvezo pogodbe po samem zakonu.
poenostavljena prisilna poravnava - zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave - samostojni podjetnik - ločevanje med posli, ki jih samostojni podjetnik sklene v okviru opravljanja dejavnosti in tistimi, ki jih sklene izven nje
Potrjena prisilna poravnava učinkuje le za terjatve do podjetnika, ki so nastale v zvezi z opravljanjem njegove poslovne dejavnosti, zato bi morala dolžnica pojasniti, iz katere njene poslovne dejavnosti naj bi terjatev izvirala; osebnih terjatev ki niso povezane s podjemom, zato tudi ni mogoče uvrstiti na seznam navadnih terjatev.
Upoštevaje vsega navedenega, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pa tudi po oceni višjega sodišča kaže na zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil sprožen le zaradi škodovanja upniku. Gre za celoten sklop dejanj, ki ga je ocenjevalo sodišče prve stopnje.
ZDen člen 3, 3-20. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-2.
vrnitev zaplenjenega premoženja - prehod sovražnega imetja v državno last - Odlok AVNOJ - Odlok AVNOJa ali odločba o zaplembi - zaplemba premoženja v kazenskem postopku - pravna podlaga za odvzem premoženja
Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila pravna prednica pritožnikov nemške narodnosti (kar je bila podlaga za zaplembo po 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ), pritožniki ne nasprotujejo. Glede na opisano je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je do prehoda premoženja pravne prednice pritožnikov prišlo že po samem Odloku AVNOJ; kasnejša zaplemba v kazenskem postopku zato ni pravno upoštevna. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da so bile odločbe zaplembenih komisij in sklepi sodišč le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplenjenega premoženja, ki je bilo pred tem podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Kljub izrečeni zaplembi s kazensko sodbo premoženje ni bilo odvzeto s tem aktom, saj ga pravna prednica pritožnikov tedaj ni več imela. Ker pravni prednici pritožnikov premoženje ni bilo odvzeto zaradi zaplembe v kazenskem postopku, predlog za njegovo vrnitev na podlagi določb ZIKS ni utemeljen.