Tožnik upravičeno ugovarja, da je bilo materialno pravo in sicer 74. člen ZDavP-2 napačno uporabljeno, ker posel ne more biti hkrati navidezen posel in del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse. Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora davčni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v davčnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Ni sporno, da so dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (družinske težave zaradi dedovanja po očetu) obstajala že v predhodnem postopku ter ob vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in da se je tožnik takrat skliceval nanje. Ob takih okoliščinah (ko se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva) pa je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva.
Upravljavska provizija je po svoji vsebini in namenu plačilo upravljavcu za storitve upravljanja. To plačilo upravljavcu po naravi stvari pokriva stroške izvajanja te storitve, a vendarle gre v razmerju upravljavec - zavarovanec za plačilo storitve upravljanja, ki je urejeno v 260. členu ZPIZ-2. Določba 261. člena ZPIZ-2 pa se nanaša na preostale stroške v zvezi z upravljanjem, ki jih je upravljavec upravičen zaračunati poleg upravljavske provizije (prvi odstavek 261. člena) in torej vir za njihovo pokrivanje ni upravljavčev prihodek iz naslova provizije. Že način zaračunavanja upravljavske provizije, ki je pavšalen na vsa sredstva kritnega sklada, kaže na to, da gre za plačilo za opravljanje storitve, za razliko od ostalih stroškov v zvezi z upravljanjem po 261. členu ZPIZ-2, kjer zakon pavšala ne določa, kar kaže na njihovo zaračunavanje po višini stroška.
Toženka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Kmetija je (tista) oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani ali članice kmetije ter zaposleni ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo (4. člen ZKme-1). Za kmetijo kot obliko KMG je torej relevantno, da je "delujoča", tj. da se njeni člani ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Ukvarjanje s kmetijsko dejavnostjo predpostavlja tudi prihodke iz te dejavnosti.
Sodna praksa Sodišča EU v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115 pomeni, da je Upravno sodišče moralo v tej zadevi zaradi obvezujoče metode razlage effet utile oziroma lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU ignorirati določbo petnajstega odstavka 49. člena ZMZ-1.
Tožena stranka sploh ni naredila ocene tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine, kljub temu, da je tožnik poleg tega, da nima kje bivati v Alžiriji, omenil tudi zdravstvene razloge. Te razloge pa je omenil v takšnih okoliščinah in na način, da bi tožena stranka morala ta vidik spora razčistiti in ga vključiti v presojo.
Člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 ter 19(2) Listine nasprotuje temu, da država članica sprejme odločbo o vrnitvi ali zagotovi odstranitev državljana tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju te države članice in ki ima hudo bolezen, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev tega državljana, ker v namembni državi ni na voljo ustrezne oskrbe, tega izpostavila nevarnosti znatnega skrajšanja pričakovane življenjske dobe ali hitrega, znatnega in nepopravljivega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kar bi povzročilo hude bolečine.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.