Po presoji sodišča pa je tožena stranka napačno razlagala določbo 2. alinee 36. člena ZAzil. Lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, predstavlja zaključek na podlagi ugotovitev, da se dogodki, okoliščine oziroma dejstva niso dogodili oziroma se niso verjetno dogodili, posamezni razlogi, ki jih prosilec pri tem navaja pa so neverjetni, nelogični in pa sami sebi nasprotni. Zaključek, da je prosilec lažno predstavil razloge, lahko temelji le na ugotovitvi resničnega stanja stvari, zato je potrebno prej ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine v zvezi z zatrjevanimi razlogi, ki jih navaja prosilec, pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo (5. odstavek 24. člena in 1. odstavek 33. člena ZAzil). Šele na podlagi primerjave med razlogi, dejstvi in okoliščinami, ki jih navaja prosilec za azil in na podlagi dejstev in okoliščin, ugotovljenih med postopkom, se lahko pride do zaključka, da prošnja prosilca temelji na lažni predstavitvi razlogov, na katere se sklicuje. Seveda pa mora pri tem obrazložitev tožene stranke vsebovati kar določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, ki se uporablja na podlagi 23. člena ZAzil).
Po ZDen je možna le denacionalizacija premoženja, ki je opredeljena v 1. odstavku 8. člena Zden. Terjatev fizične osebe do banke, zaradi sredstev na tekočem računu, ni premoženje, za katero je možna denacionalizacija.
URS člen 157, 157, 157. ZRPJN člen 23, 23/5, 23, 23/5.
postopek revizije
Sodišče meni, da ni pogojev za izpodbijanje navedenega sklepa v upravnem sporu. Tako po določbi prvega kot po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije je namreč dokončne posamične akte oziroma posamične akte ali dejanja mogoče izpodbijati v upravnem sporu le, če za sporno zadevo ni z zakonom predvideno (1. odstavek) oziroma ni zagotovljeno (2. odstavek citiranega člena) drugo sodno varstvo. ZRPJN v petem odstavku 23. člena določa, da je po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo (torej pred tukajšnjo toženo stranko) sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti.
Glede tega, komu se vrača, pa ZPVAS določa, da se odvzeto premoženje vrača članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, in sicer v obsegu, kot jih je imel posamezen član oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju (8. člen ZPVAS). Odločilna za določitev upravičenca in obsega premoženja, ki se vrača, je torej situacija ob podržavljenju, tako glede obstoja pravice (lastninske) kot njenega obsega (deleža na skupni lastnini). Vpis v zemljiško in s tem v javno knjigo pa izkazuje to, kar zatrjuje tožeča stranka: da je bila planina ob podržavljenju (skupna) last obeh vasi in da so zato do vrnitve upravičeni člani obeh sedanjih agrarnih skupnosti, ne le ene.
ZDen člen 31, 32, 31, 32. ZUstS člen 44, 44. ZUP člen 260, 260-4.
obnova postopka
Če Ustavno sodišče RS poda ustavno skladno razlago zakona, se učinek take odločbe ne more raztezati na zadeve, ki so že pravnomočno končane. Nepravilna uporaba materialnega prava in razlog za obnovo postopka.
Med strankami ni sporno, da je bila izdana začasna odredba glede lastninskega preoblikovanja podjetja in začasna odredba, ki je varovala izročitev premoženja za primer stečaja ali likvidacije denacionalizacijskega zavezanca. Če ne bi bilo teh inštitutov, ki izhajajo iz denacionalizacijskega postopka, tožniki v stečajnem postopku ne bi mogli sodelovati in ne bi bili napoteni na pravdo ter posledično ne bi prišlo do sklenitve poravnave. Glede na navedeno, sodišče pritrjuje navedbi tožene stranke, da upravičenec ne more pridobiti vrednosti istega premoženja po istem temelju iz dveh naslovov, in da je bila pravica do denacionalizacije s sklenitvijo poravnave v sodnem postopku v zvezi s stečajnim postopkom izčrpana (čeprav morda vrnjena odškodnina na podlagi sklenjene poravnave ni dosegla ocenjene vrednosti podržavljenega premoženja, saj se poravnava doseže z določenim popuščanjem strank). Tožniki so sklenili poravnavo z dejanskim zavezancem, saj je bila, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov in glede na določbe 2. člena ZDen, družba AAA p.o. (kasneje v stečaju) zavezana za izpolnitev denacionalizacijske obveznosti in ni mogoče pritrditi stališču tožnikov, da je denacionalizacijska zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d.
Tožena stranka bi morala pri tožnikovih izjavah upoštevati njegove psihofizične lastnosti in sposobnosti glede na njegovo zatrjevano starost, narodnost, socialno ter kulturno okolje, iz katerega izhaja. Pri oceni verodostojnosti pa bi morala dobiti pomoč izvedenca psihiatra za mladostnike, da bi lahko z višjo stopnjo prepričljivosti zaključila o resničnosti oziroma neresničnosti tožnikovih navedb. Tožena stranka očita tožniku, da je navedel dva datuma kdaj je ostal brez matere oziroma ostal brezdomec, vendar tožena stranka ni poskušala teh razlik razčistiti s tožnikom kot to zahteva 1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUP, ki se uporablja na podlagi 23. člena ZAzil). V zvezi s tožnikovo navedbo, da je imel potni list, pa tožena stranka ni upoštevala, da iz pribavljenih poročil izhaja, da je mogoče potni list pridobiti tudi na črnem trgu in se do vsega tega ni opredelila in tega tudi ni predočila tožniku. Tožena stranka je pribavila več poročil, pri vseh pa ni pridobila slovenskega prevoda. Zlasti pa ni v celoti upoštevala vsebine pridobljenega poročila, to je Poročilo angleškega notranjega ministrstva, Direktorata za imigracijo, april 2005, zlasti pa ni upoštevala priporočil pod točko 4.3 z naslovom Unaccompanied minors (stran 10 tega poročila) in priporočila, ki izhaja iz tega. Prav tako ni upoštevala 3. poglavja Poročila UNHCR o osebah, ki še vedno potrebujejo zaščito na Kosovu, marec 2005, in sicer pod točko 14. V ponovljenem postopku je potrebno, da mora tožena stranka najprej ugotoviti zaradi katerega razloga, ki so navedeni v Ženevski konvenciji, tožnik zatrjuje, da je bil preganjan v izvorni državi, nato skrbno in natančno analizirati tožnikovo izpovedbo in navedbe v prošnji za azil tudi, po potrebi, s pomočjo izvedenca psihiatra za mladostnike in odločiti ali obstajajo razlogi za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Pri ugotavljanju obstoja humanitarnih razlogov za priznanje azila pa mora tožena stranka v celoti preveriti pridobljena aktualna poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi za mladoletne Rome brez spremstva in to upoštevati ob drugih pridobljenih podatkih in ponovno odločiti.
V obravnavanem primeru med strankami ni sporno, da denacionalizacijski upravičenki potomcev nista imeli, prav tako pa ob smrti tudi nista imeli premoženja, saj sta svoje premoženje z izročilno pogodbo izročili tožnici, tako da, glede na podatke upravnih spisov, zapuščinskega postopka sploh ni bilo. Rešitev vprašanja, ali je tožnica kot vlagateljica verjetno izkazala, da je pravna naslednica pokojnih upravičenk in s tem upravičena za vložitev zahteve za denacionalizacijo izhaja iz opredelitve vsebine izročilne pogodbe z dne 15. 4. 1954. Z izročilno pogodbo kot dednopravno pogodbo lahko prednik s pravnim opravilom med živimi izroči in razdeli svoje premoženje svojim otrokom, posvojencem in svojim potomcem. Ker sklenitev take pogodbe med izročevalcem in drugimi osebami (ki niso otroci, posvojenci ali potomci prednika) sicer ni in tudi ni bila izrecno izključena, so se take pogodbe sklepale, po vsebini pa niso bile dednopravne pogodbe temveč splošne obligacijskopravne pogodbe, ki ustvarjajo razmerje med dvema strankama. Glede na navedeno ter upoštevajoč celotno vsebino izročilne pogodbe, sklenjene dne 15. 4. 1954, je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da pravna narava te izročilne pogodbe ni take vrste, da bi pridobitelj premoženja na njeni podlagi postal tudi univerzalni pravni naslednik izročitelja.
utemeljen razlog - dovoljenje za začasno prebivanje
Po 40. členu ZTuj-1 lahko pristojni organ tujcu, ki je v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, izda dovoljenje za začasno prebivanje, in sicer za čas, za katerega je njegovo prebivanje v državi neobhodno potrebno, vendar ne dlje od enega leta. Navedena določba je splošna določba, ki pride v poštev za dovolitev začasnega prebivanja tujcu v primerih, ki sicer niso urejeni v prejšnjih določbah Ztuj-1, na podlagi katerih se sicer izdajajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcev (30. do 37. člen Ztuj-1). Navedena določba po mnenju sodišča ne izključuje tudi situacije, ko bi bilo treba dovoljenje za začasno prebivanje izdati zaradi združitve družine, pa niso podani razlogi, ki so glede tega vprašanja sicer določeni v 36. do 39. členu Ztuj-1.
vračanje v naravi - etažno stanovanje - ovira za vrnitev
Novejša pravna ureditev obravnava stanovanja v večstanovanjskih hišah kot samostojno stvar, ki je predmet lastninske in drugih stvarnih pravic - etažna lastnina. Z izvršenimi posegi ob rekonstrukciji obravnavanega objekta so nastale nove nepremične stvari (tri stanovanja v etažni lastnini). Poseg torej ni pomenil le vlaganj, kar obravnava 25. člen ZDen, temveč je imel v stvarnopravnem smislu za posledico nastanek nove stvari. V obravnavanem primeru zato po presoji sodišča ni mogoče uporabiti določbe 25. člena ZDen, ki govori o bistveno povečani vrednosti nepremičnine zaradi investicij, zato tudi ne obstaja pravna podlaga za vrnitev spornih stanovanj v naravi v postopku denacionalizacije.
V primeru, ko je bilo bivšemu lastniku podržavljeno zemljišče puščeno v uporabo ter šele kasneje odvzeto iz posesti, je po mnenju sodišča treba upoštevati stanje zemljišča v času, ko je bilo odvzeto iz posesti, torej, ko je bilo dejansko podržavljeno.
ZDen člen 61, 64, 64/1, 61, 64, 64/1. ZUP člen 59, 60, 59, 60.
denacionalizacijski upravičenec
V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da odvetnici za vložitev zahteve za denacionalizacijo nista imeli pooblastila upravičenega predlagatelja zahteve za denacionalizacijo iz 2. odstavka 61. člena ZDen, ki je umrl 18. 5. 1993, zahteva pa je bila vložena 1. 6. 1993, to je 13 dni po njegovi smrti, zaradi česar tudi po presoji sodišča navedenih odvetnic ni mogoče šteti za pooblaščenki, tako pa tudi tožnica njenega dejanja, to je vložitve zahteve, po preteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen ni mogla pravno veljavno konvalidirati v smislu določb 3. odstavka 59. oziroma 2. odstavka 60. člena ZUP/86.
ZTel-1 je zaradi drugačne ureditve izvajanja mobilnih javnih radijskih storitev vplival na pogodbeno (koncesijsko) razmerje med tožečo stranko Vlado Republike Slovenije, vendar predstavljajo pogoji uporabe radiofrekvenčnega spektra zakonsko materijo, za katero je že v naprej jasno, da je lahko podvržena različnim spremembam in dopolnitvam, zato se tožeča stranka ne more z uspehom sklicevati na nedopustnost posega v način izvrševanja dodeljene pravice. Da pa je prišlo do posega v samo pravico uporabe radiofrekvenčnega spektra tožeča stranka niti ne zatrjuje.
verodostojna knjigovodska listina - davek od dobička pravnih oseb
Po presoji sodišča je za ugotovitev, ali so listine, ki so bile podlaga za knjiženje poslovnih dogodkov pri tožeči stranki, verodostojne ali ne, pomembno, kakšne so bile ugotovitve inšpektorja pri povezanih osebah, kolikor se nanašajo na poslovne dogodke med povezanimi družbami, upoštevajoč seveda, da so bile vse listine predložene že tekom inšpekcijskega pregleda.
Z odločbo Okrajnega izvršnega ljudskega odbora A, Poverjeništva za kmetijstvo, Odsek za agrarno reformo s predmetom odločbe določitev zemljišč bližnjim sorodnikom razlaščenca z dne 7. 2. 1950 pa izhaja, da se s to odločbo dodeljuje bližnjemu sorodniku razlaščenega lastnika AA in BB, sinu CC, 14.83.47 ha zemlje. Tožena stranka navaja, da je lahko predmet denacionalizacije samo tisto premoženje, ki je na način, določen v ZDen, prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno in se pri tem sklicuje na 8. člen ZDen. Citirano določilo pa je le razlagalna določba in le definira posamezne pojme, ki so pomembni za odločanje v zadevah denacionalizacije. Po presoji sodišča je tožena stranka preuranjeno zaključila, da sporne nepremičnine niso prešle v državno last. V ponovljenem postopku je zato potrebno ugotoviti usodo teh nepremičnin, ki so prešle na sina, in slediti ali je morebiti pri njih prišlo naknadno do prisilnega razpolaganja države in kdaj. Sodišče namreč meni, da bi bilo treba vprašanje, ali je sin upravičenca dodeljene nepremičnine trajno obdržal v lasti ali ne, pomembno za odločitev o denacionalizaciji. Če jih je obdržal, bi bilo namreč težko govoriti o tem, da se je z odvzemom zemljišč upravičencu le-temu zgodila krivica, torej da obstaja razlog, zaradi katerega ZDen denacionalizacijo na splošno dopušča. Ker denacionalizacija pomeni vračanje podržavljenega premoženja nekdanjim lastnikom, kar izhaja iz besedila 1. člena ZDen, je potrebno pri odločitvi o upravičenosti do denacionalizacije upoštevati usodo nepremičnin, ki so prešle na sina. Prav tako je potrebno zavzeti stališče do tega, da so bile nepremičnine dodeljene sinu šele z odločbo 7. 2. 1950, do nacionalizacije pa je prišlo že leta 1946.
ZZVN člen 1, 2, 2/1. URS člen 14. ZUP člen 254, 254/2.
sodelovanje v NOB - udeležba v NOV
Res je sicer, da je tožnik svoj zahtevek za priznanje statusa uveljavljal predvsem na dejstvu, da je bil borec NOV in da je bil vojaški vojni invalid, vendar bi morala tožena stranka po mnenju sodišča glede na pritožbene ugovore vendarle presoditi, ali niso podani za navedeno obdobje, torej do 2. 6. 1942, pogoji za priznanje statusa, saj je tožnik v upravni pritožbi navajal, da je bil zaradi sodelovanja z NOB s strani okupatorja ogrožen, in se je moral z drugimi sodelavci NOB skrivati. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi s temi pritožbenimi ugovori ne ukvarja, saj pri svoji odločitvi izhaja iz obdobja, ko je bil tožnik pripadnik NOV. S tem pa je dejansko stanje v določenem obsegu ostalo nerazjasnjeno, tožena stranka pa je tudi kršila določbo 2. odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), ta kršitev pa je takšna, da bi lahko vplivala na odločitev, torej bistvena.
ZUP člen 130, 130. ZDen člen 32, 32/2, 32, 32/2. ZUS člen 60, 60/1-2, 60/1-3.
vrnitev v naravi
V upravnem postopku ni bilo jasno ugotovljeno, ali brunarica, ki preprečuje vrnitev zemljišča v naravi, sploh stoji na zemljišču, ki je predmet vrnitve. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, zakaj ni mogoče vrniti v naravi vsaj del zemljišča. Glede na navedeno je sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.
ZDen člen 42, 42/3, 27, 27/1, 27/3, 42, 42/3, 27, 27/1, 27/3. ZSKZ člen 17, 17. ZUS člen 67/3, 59, 59/1, 67.
nadomestno zemljišče
Ko se denacionalizacijskemu upravičencu dodeli nadomestno zemljišče v last, ne pa tudi v posest, zakupnikov pravni interes ni tolikšen, da bi lahko vplival oz. nasprotoval izbiri nadomestnega zemljišča, saj je to stvar Sklada in upravičenca, tožnik pa kot zakupnik v primeru spremembe lastništva ni prizadet v svojih pravicah.
ZDen člen 85, 85/1, 44, 44/1, 44/3, 85, 85/1, 44, 44/1, 44/3. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 1, 3, 11, 1, 3, 11.
odškodnina - vrednotenje zemljišča - status zemljišča
Na odločitev sodišča niso mogla vplivati tožbena izvajanja, da bi bilo treba pri presoji statusa podržavljenih zemljišč upoštevati pri zemljiščih, ki so ležala v bližini mestnih naselij, splošni dejanski namen podržavljenja in ne konkretne pravne podlage podržavljenja. Za takšno obravnavanje zemljišč po mnenju sodišča ni podlage niti v določbah ZDen, niti v dosedanji ustavnosodni razlagi le-teh.
nadomestno zemljišče - pravna podlaga za denacionalizacijo - denacionalizacija
V obravnavanem primeru je bilo zemljišče podržavljeno z odločbo OLO A, št. ... z dne 26.11.1955, izdano na podlagi 12. člena Uredbe o arondaciji zemljišč kmetijskih posestev in zemljišč kmečkih delovnih zadrug, ki sicer res ni izrecno navedena v 3. členu ZDen, toda napotilo nanjo vsebuje Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam. Ta zakon je namreč naveden v 5. točki 3. člena ZDen. Po povedanem je napačna presoja tožene stranke, da podržavljenje zemljišča na navedeni podlagi narekuje uporabo 4. člena ZDen, napačno pa je tudi stališče prvostopnega organa, da gre za pravno podlago po 27. točki 3. člena ZDen, ki kot pogoj za denacionalizacijo določa, da upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč.