vloga – popolna tožba – pravica do pravnega varstva
V pritožbi zoper sklep izvršilnega sodišča VL 40846/2015 z dne 5. 5. 2015 je tožnik navajal dejansko podlago tožbenega zahtevka in pritožbi priložil tudi listine. To vlogo je prvostopenjsko sodišče očitno spregledalo, na kar pravilno opozarja pritožnik, zato je tudi ni presojalo v smislu zadostne trditvene podlage za formalno popolnost tožbe. Ni pomembno, v kateri vlogi stranka dopolni svoje navedbe o obstoju (in utemeljenosti) tožbenega zahtevka. Važno je, da sodišče s trditvenim gradivom razpolaga. Preizkusa, ali je to gradivo zadostno za presojo formalne popolnosti tožbe (in ne za presojo sklepčnosti tožbe) prvostopenjsko sodišče očitno ni opravilo. Sodišče mora namreč presojati vse razpoložljivo, pravočasno predloženo spisovno gradivo in se do njega (oziroma do trditev strank v njih) opredeliti, v nasprotnem primeru stranki krši ustavno pravico do pravnega varstva iz 22. člena Ustave.
krivdna odgovornost – odgovornost organizatorja čistilne akcije – deljena odgovornost
Organizator čistilne akcije je dolžan poskrbeti tudi za varnost udeležencev. Za udeležence, ki so v vrečah zbrane odpadke transportirali, bi organizator moral zagotoviti primerne zaščitne rokavice.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0053181
OZ člen 104, 104/1.
kupoprodajna pogodba – razdor pogodbe
Stranki sta pogodbeno uredili njune pravice in obveznosti, če nepremičnina ne bo prodana in kupnina prenakazana. Tako ima tožnik pravico zahtevati zemljiškoknjižno vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime, toženka pa je dolžna omogočiti takšno vknjižbo. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba razdrta po samem zakonu.
Tožena stranka je dokazala kršitev pogodbenih določil že zato, ker tožnica ni ustrezno hranila ključev vozila in je s tem omogočila uporabo vozila partnerju.
člani upniškega odbora – imenovanje članov upniškega odbora pred objavo sklepa o preizkusu terjatev – podatki insolventnega dolžnika v poslovnih knjigah – upraviteljev preizkus terjatve in ločitvene pravice po uradni dolžnosti
Pri imenovanju članov upniškega odbora pred objavo sklepa o preizkusu terjatev sodišče določi upnike z najvišjim skupnim zneskom navadnih terjatev na podlagi podatkov, ki jih izkazuje insolventni dolžnik v svojih poslovnih knjigah.
Skladno s tretjim odstavkom 298.a člena ZFPPIPP mora upravitelj namreč preizkusiti tako terjatev, kot hipoteko ali maksimalno hipoteko, s katero je terjatev zavarovana, torej se mora o terjatvi in ločitveni pravici izjaviti, ali jo priznava ali prereka. Iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev pa nadalje izhaja, da je obe zgoraj navedeni terjatvi upravitelj prerekal, ker upnik ni predložil dokazil o njunem obstoju in višini, ločitveni pravici pa priznal z odložnim pogojem, če upnik v pravdnem postopku uspe z zahtevkom na ugotovitev obstoja terjatev. Iz navedenih dejstev izhaja, da stečajni dolžnik teh terjatev nima zavedenih v poslovnih knjigah, saj bi sicer terjatvi lahko upravitelj priznal, če bi dolžnik razpolagal z dokumentacijo, ki obstoj in višino teh terjatev izkazuje, zato te terjatve pri imenovanju članov upniškega odbora niso upoštevne.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014931
ZVZD člen 5, 8. OZ člen 131, 131/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek oškodovanca
Tožnik (zidar) se je poškodoval na delu, ko sta s sodelavcem v kopalnici dvigovala roko steklene volne in se je tožnik spotaknil najprej z desno nogo, nato pa z levo nogo na ceveh, ki so ležale na tleh. Prvotožena stranka ni poskrbljeno za varno delo okolje, saj cevi niso bile zadostno fiksirane, v kopalnici pa ni bilo ustrezne svetlobe, ki bi tožniku omogočala dober pregled nad tlemi, po katerih se je gibal, ko je nosil stekleno volno s sodelavcem. Zato je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke. Tožnik je opozoril nadrejenega, da je kopalnica pretemna, kljub temu pa je zaradi navodil nadrejenega odšel s sodelavcem v temno in nerazsvetljeno kopalnico, zato bi moral biti pri hoji bolj previden in bi moral glede na izkušnje predvidevati, da se lahko na tleh kopalnice, ki je bila v izgradnji, nahaja gradbeni material. Zato je tožnik za nesrečo sokriv v višini 10 %.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053167
ZZK-1 člen 6, 6/2, 8. SPZ člen 9. OZ člen 86, 86/1. ZPP člen 192.
menjalna pogodba – ničnost – nemoralnost – zemljiška knjiga – vpis v zemljiško knjigo – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – dobra vera – domneva dobre vere – pridobitev lastninske pravice – eventualno sosporništvo
Že samo dejstvo, da je prvo toženka izdala (denacionalizacijsko) odločbo z dne 6. 4. 1993, s katero je bila predmetna nepremičnina vrnjena v last tožnici, ne pušča nobenega dvoma glede njenega zavedanja (in posledične slabovernosti) v času sklepanja predmetne menjalne pogodbe z drugo toženko (to je dne 2. 11. 2009), da ni lastnica parcele.
Tožnica je dvakrat nepooblaščeno vpogledala oziroma obdelovala osebne podatke komitenta, saj za vpogled v račun komitenta (odvetnika) ni bila zadolžena, podatke pa je uporabila za zasebne namene pri komunikaciji z odvetnikom v zasebni zadevi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je očitana huda kršitev delovnih obveznosti tožnici dokazana in da je tožnica kršila tako določbe Pravilnika o varstvu osebnih podatkov tožene stranke, kakor tudi obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imela kot delavka po določbah ZDR-1 ter ravnala v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja tožene stranke. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR, kakor tudi pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Pri tem je pravilno izpostavilo pomen zaupanja med delodajalcem in delavcem ter dejstvo, da v konkretnem primeru že narava kršitve, zlasti če jo stori bančni delavec, predstavlja utemeljen razlog za izgubo zaupanja delodajalca do delavca, ki ima za posledico povsem porušene odnose. Poleg tega pa je pravilno upoštevalo tudi vpliv tožničinega ravnanja na odnos med komitentom in banko, ki se kaže v omajanem zaupanju komitenta do banke, kar je negativno vplivalo na ugled banke. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi in v povezavi s takšno odločitvijo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.
padec na mokrih tleh v trgovini - nepremoženjska škoda - krivdna odškodninska odgovornost - opustitev dolžnega ravnanja - neobstoj protipravnosti - razmejitev z objektivno odškodninsko odgovornostjo - nevarna stvar kot pravni standard
Pravno pravilo, ki bi od toženca zahtevalo, da opravlja neprestan, nenehen nadzor nad pohodno površino v njegovi trgovini in mora takoj, nemudoma potem, ko tla postanejo mokra, ta kraj zavarovati in tla obrisati, bi izenačevalo objektivno in krivdno odgovornost. V primerih, kot je obravnavani, ko je organizacija čistilne službe pri tožencu bila v skladu z razumnimi pričakovanji, ni podana predpostavka protipravnosti.
Ustavno sodišče izdajo regulacijskih začasnih odredb ni omejilo na pogoj preprečitve nastanka škode oziroma sile, ampak je njihovo izdajo omejilo le na najhujše primere, v katerih bi zaradi določenih okoliščin sodno varstvo izgubilo svoj pomen.
Odškodninska odgovornost odvetnika zaradi kršitve mandatne pogodbe je poslovna odškodninska odgovornost. Za pričetek teka zastaralnega roka (pet let) je treba ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel, da je odvetnik naredil strokovno napako. Da je odvetnik tožil napačno stranko, pa je tožnik izvedel šele z odločbo sodišča.
odškodnina – telesne bolečine – duševne bolečine – bolečine lažje intenzitete – pravno priznana škoda – nevšečnosti med zdravljenjem – strah – primarni strah – sekundarni strah – zmanjšanje življenjske aktivnosti – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – identično dejansko stanje – dopustni ugovori – deljena odgovornost – dokazni postopek – zavrnitev dokaznega predloga – nerelevanten dokaz – sklep procesnega vodstva – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primeru identičnega dejanskega stanja je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Toženec tako ne more več ugovarjati, da ni vzročne zveze med njegovim dejanjem in nastalo posledico (iz izreka kazenske sodbe izhaja, da je toženec tožnika od zadaj s pestjo roke močno udaril v levo ramo, zaradi česar se je tožnik opotekel in z levo ramo udaril ob rob mize in nato padel na tla), dopusten pa je ugovor o obstoju deljene odgovornosti.
Odločitev o tem, da bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa za presojo racionalnosti oziroma primernosti te odločitve ni pristojno. Vendar pa je za zakonitost premestitve po 3. točki drugega odstavka 149. člena ZJU poleg zahteve po ustrezni obrazloženosti sklepov o premestitvi pomembno, da zatrjevani razlog za premestitev obstaja oziroma da ni navidezen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, da je bila premestitev tožnika potrebna zaradi zagotovitve bolj učinkovitega in bolj smotrnega dela organa, zato je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, potrjenega s sklepom Komisije za pritožbe, utemeljen.
Delovno sodišče ni pristojno za odločanje v sporih v zvezi z imenovanjem javnih uslužbencev v naziv. Sodno varstvo pravic in obveznosti javnih uslužbencev v državnih organih in organih lokalnih skupnosti v petem in šestem odstavku 24. člena ZJU ni določeno zgolj z vidika vrste oziroma poimenovanja dokončne odločitve v predhodnem postopku pri delodajalcu, temveč je vezano tudi na vsebino pravic in obveznosti, na katere se odločitev nanaša. Za določitev stvarne pristojnosti sodišča je treba upoštevati, ali gre za odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ali gre za odločitev, ki ima značaj upravnega akta (upravne odločbe). Na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU se uradnik imenuje v naziv z odločbo, za odločanje o tem pa je pristojno sodišče v upravnem sporu glede na določbo 2. člena ZUS-1 v zvezi s šestim odstavkom 24. člena ZJU. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in III. in IV. točko sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo v nadaljnjem postopku moralo postopati skladno z določbami ZPP o stvarni nepristojnosti.
ZPP člen 112, 112/1, 274. OZ člen 367. ZKP člen 105, 105/3.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - napotitev upnika na pravdo - stvarna pristojnost sodišča
Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep o zavrženju tožbe na podlagi ugotovitve, da je skladno z določbo prvega odstavka 112. člena ZPP tožeča stranka vlogo, ki je vezana na rok (tožbo), poslala nepristojnemu sodišču, zaradi česar si ni zavarovala roka iz 367. člena OZ. Zavzelo je stališče, da bi morala tožba prispeti na pristojno delovno sodišče pred potekom trimesečnega roka od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožeča stranka napotena na pravdo. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Skladno s 367. členom OZ se v primeru, da sodišče napoti upnika, naj svojo terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, upnik pa vloži tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo (oziroma smiselno z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku). Pri trimesečnem roku iz citiranega člena ne gre za prekluzivni rok, temveč za zastaralni rok. Vložitev tožbe v predmetni zadevi ni vezana na prekluzivni rok. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Za (molčeči) preklic oporoke gre tudi tedaj, kadar oporočitelj oporoko uniči na način, da prečrta tekst, in to tudi v primeru, če (na takšen način) oporoko uniči druga oseba, z vednostjo in odobritvijo oporočitelja.
začasna odredba o varstvu in vzgoji – pogoji za izdajo začasne odredbe – nenadomestljiva škoda – koristi otroka
Zgolj v primeru, če predlagatelj izkaže, da je položaj otroka tako ogrožen, da je nujno, da se vprašanje zaupanja v vzgojo in varstvo uredi še pred izvedbo dokaznega postopka in pred meritorno odločitvijo sodišča s sodbo, bo sodišče ob upoštevanju znižanega dokaznega standarda (verjetnost), izdalo začasno odredbo o vzgoji in varstvu. Odločitev o takšnem sredstvu zavarovanja lahko torej legitimira le akutno ogrožena otrokova korist.
Po 33. členu SPZ sta pri motenju posesti pomembna le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pravica do posesti pa se ne upošteva. Vrnitev posesti in prepoved ponovnih posegov v posest je mogoče zahtevati le od posestnika. Toženka tega položaja nima več, tožnica pa od gole ugotovitve motenja nima nobene pravne koristi.
Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 190. člen ZPP, ki v prvem odstavku določa, da odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Navedeno zakonsko določilo v obravnavanem primeru ni uporabno. Ker toženka nima več posesti, je izpolnitev tožbenega zahtevka objektivno nemogoča. Poleg tega je predmet tožbenega zahtevka vrnitev posesti, posest pa ni stvar ali pravica, temveč dejstvo.
ZDR-1 člen 4, 18, 75, 200. ZDR člen 73. ZPP člen 213.
sprememba delodajalca - reintegracija
Tožnica je skupaj z drugimi delavci prešla od tožene stranke (delodajalca prenosnika) k delodajalcu prevzemniku, ki je prevzel delavce od tožene stranke po sporazumu o prevzemu delavcev, izvedenem po prvem odstavku tedaj veljavnega 73. člena ZDR. Ker je bila tožnica od 1. 1. 2015 dejansko in ne le formalno delavka delodajalca prevzemnika, ji že iz tega razloga od 1. 1. 2015 dalje ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja in vseh pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu prenosniku, saj delavec ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih (za polni delovni čas) hkrati.
V tem primeru ne pride v poštev določba 18. člena ZDR-1 (oz. enaka določba 16. člena ZDR) o domnevi obstoja delovnega razmerja, po kateri se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Ta določba pride v poštev v drugačnih primerih kot je obravnavani – npr. v sporih, v katerih delavec opravlja delo na podlagi civilnih pogodb, čeprav so podani vsi elementi delovnega razmerja in bi se delo moralo opravljati na podlagi pogodb o zaposlitvi, ali če delavec dela „na črno“ brez prijave v zavarovanje ipd.
Materialnopravno pobotanje po Obligacijskem zakoniku je dvostransko pobotanje, ki ima namen odpraviti dvakratno izpolnjevanje istovrstnih obveznosti med istima strankama.
Pobotajo se lahko (nastop posledic pobota) le zapadle terjatve, zato tudi drugi odstavek 312. člena OZ določa, da se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot (posledice pobota) nastal takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, torej v tem primeru ob zapadlosti terjatev. Zato stališče sodišča, da izjave toženke z dne 1.6.2008 ni šteti za pobotno izjavo, pač pa le za predlog pokrivanja, ni pravilno, posebej tudi upoštevaje dogovor iz najemne pogodbe, ki se je v praksi izvajal tako, da sta stranki redno vršili pobot medsebojnih denarnih terjatev.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o teku zamudnih obresti in tudi pravna podlaga, to je ZOZP, ki je nasproti OZ specialni predpis. Člen 965 OZ ne govori o zamudnih obrestih, temveč o pravici do direktne tožbe v primeru zavarovanja pred odgovornostjo in v zvezi s tem ne pridejo v poštev določbe OZ o zamudi, na katere se sklicuje tožnik in se neutemeljeno sklicuje na priložene odločbe pritožbenih sodišč. Po ZOZP je določen trimesečni rok, ki teče od takrat, ko je tožena stranka prejela popoln odškodninski zahtevek z vsemi dokazili.