izvolitev v naziv - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Ker je tožena stranka tožniku na podlagi 227. člena Statuta (Univerze) omogočila nadaljevanje dela do dneva, ko je prejel dokončno odločitev senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014, je imel tožnik, ki je dne 15. 5. 2013 vložil pravočasno in popolno zahtevo za izvolitev v naziv, podaljšano veljavnost svojega dotedanjega naziva, vendar pa le do vročitve odločbe, s katero je bilo dokončno odločeno o njegovem zahtevku za izvolitev v naziv. Ker tožnik v ponovni naziv „višji predavatelj ....“ ni bil izvoljen (o čemer je bilo dokončno odločeno s sklepom senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014), neizvolitev v ustrezen naziv pa predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.
plačilo socialno varstvene storitve – plačilo storitve institucionalnega varstva – oprostitev plačila – zavezanec za plačilo – preživljanje staršev – preživninska obveznost do staršev – razmerja med starši in otroki
Ker toženka uveljavlja izjemo od splošnega pravila, da so otroci svoje starše dolžni preživljati, je dolžna zatrjevati in dokazati, da mati preživninske obveznosti do nje iz neupravičenih razlogov ni izpolnjevala.
Tožnik je več oseb zavajal, da jim bo pomagal pri izvedbi tečaja varne vožnje, pridobitvi vozniškega dovoljenja in izbrisu kazenskih točk, pri čemer za navedeno ni imel pooblastil, ter je od njih v ta namen zahteval ustrezno plačilo, ki je bilo nato tudi izvedeno (čeprav sicer na račun tretjega). Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da se delodajalci ne morejo razbremeniti plačila zakonsko določenih prejemkov delavcev iz delovnega razmerja s trditvijo, da so se delavci tem pravicam odpovedali.
Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo na dan obračuna oziroma izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, obračunali davki oziroma dohodnina (oziroma davki in prispevki pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznih neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v nominalnem denarnem znesku. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo.
Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, ki jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. Ob izpolnjenih pogojih se samski osebi v enem letu lahko za izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, prizna izredna denarna socialna pomoč le v višini dvakratnega minimalnega dohodka, preostale tri izredne denarne socialne pomoči pa le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. Tožnica je uveljavljala izredno denarno socialno pomoč kot pomoč za stroške preživljanja, ki jih ne zmore, ker se je iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Za ta namen pa je tožnica v letu 2014 že prejela izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njenih minimalnih dohodkov in je bila upravičena le do razlike, do katere je prišlo zaradi uskladitve minimalnega dohodka od 1. 7. 2014, to je do 7,96 EUR. Tožnica bi bila glede na tretji odstavek 33. člena ZSVarPre upravičena do izredne denarne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov le za namen kritja izrednih stroškov, nastalih zaradi naravne nesreče ali višje sile. Takšnih izrednih stroškov pa tožnica tekom postopka ni navajala in tudi ni na tej podlagi uveljavljala izredne denarne socialne pomoči za kritje takšnih izrednih stroškov. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za priznanje tretje izredne denarne socialne pomoči v letu 2014 utemeljeno zavrnilo.
Obrok plačila sodne takse ne more zapasti v plačilo pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je odločeno o tem, kolikšno takso in kako je stranka postopka dolžna plačati.
Ni pomembno, ali je delavec pred premestitvijo že opravljal podobna dela ali ne, saj slednje ne pomeni, da ni sposoben opravljati dela na novem delovnem mestu. Po 2. odstavku 147. člena ZJU je namreč mogoča premestitev na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Ker na tožnikovi strani v tem smislu ni bilo ovir za premestitev, pred premestitvijo pa je podobna dela celo že opravljal, tudi v času začasne premestitve, te ugotovitve vendarle še dodatno kažejo, da premestitev ni bila odraz neprimerne obravnave tožnika.
Konkurenčna klavzula (t.j. pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti za čas po prenehanju delovnega razmerja) je predvidena v določbah ZDR. Če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo (1. odstavek 39. člena ZDR). Delodajalec in delavec se lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule (1. odstavek 40. člena ZDR).
ZDR v 1. odstavku 39. člena ne predvideva nekega posebej težkega dokaznega bremena na strani delavca, ampak pomeni zgolj to, da tisti delavec, ki mu kljub spoštovanju prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, uspe zunaj te dejavnosti pridobivati primerljivi zaslužek, ne more biti upravičen še do nadomestila. Bistveno je, da je bila tožnica šest mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (obdobje veljavnosti dogovorjene konkurenčne klavzule) brezposelna in da v tem času ni pridobivala zaslužka. To pa pomeni, da ji je dolžna tožena stranka za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule tako na podlagi 39. člena ZDR kot tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačati dogovorjeno mesečno nadomestilo.
Glavno podlago za prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule daje 1. odstavek 40. člena ZDR - da lahko konkurenčna klavzula preneha veljati sporazumno. Vsi drugi dogovori o njenem prenehanju delavcu ne smejo biti v škodo. Bistveno je, da tožnica in tožena stranka nista dosegli sporazuma o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule, nasprotno - tožena stranka je tožnico resno opozorila na možnost uveljavljanja pogodbe kazni oziroma odškodnine, če bo kršila konkurenčno klavzulo. Ker torej ni pridobila soglasja tožene stranke, predvidenega v pogodbi o zaposlitvi, je konkurenčno klavzulo še nadalje spoštovala.
ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 131, 179.
strokovno znanje sodišča o pravilih stroke – postavitev izvedenca – sodelovanje pri izvedbi dokazov – kontradiktornost postopka – duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti
Tudi če je sodišče prve stopnje strokovno znanje imelo, bi moralo svoje strokovne poglede razkriti pravdnima strankama v okviru odprtega sojenja. Če namreč sodišče ne ravna na opisan način in zaradi lastnega strokovnega znanja ne angažira izvedenca, stranke prikrajša za pravico do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj.
ZFPPIPP člen 383, 383/2, 383/2-3, 384, 399, 399-4, 403.
postopek osebnega stečaja - postopek za odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne s premoženjskim položajem dolžnika - razlogi za ugovor proti odpustu obveznosti - ugotavljanje obstoja ugovornega razloga - trditvena podlaga vlagatelja ugovora - terjatve, ki niso vključene v končni seznam - neprijava terjatev - posojila pri fizičnih osebah - posojanje naprej - tveganje nezmožnosti izpolnitve dolžnikov - solidarna zaveza za kredit - lažno prikazovanje premoženjskega stanja - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja - kršitev obveznosti - odtegnitev pravnega varstva
Pri ugotavljanju obstoja ugovornega razloga iz 403. člena ZFPPIPP je sodišče vezano na trditveno podlago in ponujene dokaze s strani vlagatelja ugovora.
Neutemeljeno je sklicevanje na končni seznam preizkušenih terjatev, iz katerega naj bi izhajalo, da dolg znaša 24.975,06 EUR. Sam pritožnik je v predlogu za začetek stečaja zatrjeval obstoj obveznosti, katerih terjatve niso vključene v končni seznam prijavljenih terjatev. Ker pa v osebnem stečaju, v posledici neprijave terjatve v stečajnem postopku le-te ne prenehajo, to ne pomeni, da dolžnik zaradi neprijave vseh obveznosti takšnih obveznosti nima.
Dolžnik je zatrjeval, da si je zneske, na katere sta se sklicevala upnika v ugovoru, izposodil zato, da jih je posodil naprej. To samo po sebi izkazuje prevzemanje obveznosti, za katere je vzpostavljeno tveganje ali jih bo uspel izpolniti, saj je na dolžnika prešlo tudi tveganje nezmožnosti izpolnitve njegovih dolžnikov.
Lažno prikazovanje premoženjskega stanja ob vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja pomeni kršitev obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP. Zato sodišče takšnemu postopanju dolžnika ne more nuditi pravnega varstva.
Ker je tožeča stranka dokazala škodni dogodek in opustitev delodajalca, mora zavarovalnica plačati škodo tožeči stranki. Tožnica je delala v skladišču, ko se je sprožilo stojalo za perilo zaradi premika težišča, udarilo v lestev, ki je padla na tožničino glavo. Delodajalec mora naložiti stvari v skladišču tako, da so naložene stabilno in ne padejo. Da je bilo ravnanje delodajalca pravilno, bi morala dokazati tožena stranka, kar ji ni uspelo.
Zoper sklep, s katerim sodišče dopusti spremembo tožbe, ni posebne pritožbe (sedmi odstavek 185. člena ZPP). Po 363. členu ZPP pritožba zoper sklep ni dovoljena, če je v zakonu določeno, da pritožbe ni, kot tudi če je določeno, da ni posebne pritožbe - v takem primeru se sme odločitev sodišča prve stopnje izpodbijati samo s pritožbo zoper končno odločbo, ne pa s pritožbo zoper sklep procesnega vodstva (sklep o dopustitvi spremembe tožbe).
Sporna je le protipravnost toženkinih dejanj, a je pritožbeno sodišče že v citiranih sklepih opozorilo tudi, da toženka za poseg v navedeni parceli tožnika (v tožnikovo (so)posest) ni imela podlage, saj je bila toženka dolžna (po sodbi z dne 23. 11. 2007 Okrajnega sodišča v Ljubljani) navedene posege izvršiti na dovozni poti, in ne na navedenih parcelah tožnika.
osebni stečaj - splošna pravila postopka osebnega stečaja - izterjava stalnih prejemkov stečajnega dolžnika
Sodišče v primerih, kadar stečajni dolžnik prejema plačo, s posebnim sklepom ugotovi, da ti prejemki, zmanjšani za določene zneske v korist točno navedenih beneficiarjev, spadajo v stečajno maso in naloži izplačevalcu, da mora te zneske namesto stečajnemu dolžniku, plačevati v dobro fiduciarnega računa stečajnega upravitelja. Kadar izplačevalec ne ravna skladno s sklepom, sodišče izda sklep, s katerim izplačevalcu naloži, naj v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja plača vse zneske, ki jih ni odtegnil ali izplačal po tem sklepu.
STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0075276
ZFPPIPP člen 19, 19/1, 282, 370, 370/3. SPZ člen 184, 184/1, 207, 207/1, 207/2, 209, 209/2. OZ člen 421, 421/2, 426.
globalna fiduciarna cesija – odstop terjatve v zavarovanje – stečajni postopek nad odstopnikom – ločitvena pravica – zunajsodno obravnavanje ločitvene pravice – zunajsodna prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice – posebna pravila za ločitvene pravice, ki se lahko uveljavijo zunajsodno
Zunajsodna prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice iz 282. člena ZFPPIPP, se nanaša tudi na primere, ko se lahko uresničitev poplačilnega upravičenja doseže z izterjavo terjatve, ne le s prodajo predmeta.
ZDru-1 člen 5, 5/1, 40, 40/1. ZFPPIPP člen 245, 245/1, 245/2. ZPP člen 86, 86/4, 133, 133/1, 139, 139/3, 202, 343, 343/4.
nedovoljena pritožba – zavrženje pritožbe – pravni interes za pritožbo – začetek stečajnega postopka nad društvom – pooblaščenci – pooblastilo za zastopanje – prenos pooblastil na upravitelja – zakoniti zastopnik društva – predlog za obnovo postopka – obnova postopka – sosporniški intervenient – vročanje pisanj – vročanje pravnim osebam, ki se vpisujejo v register – vročanje društvom – način vročanja – pravniški državni izpit
Začetek stečajnega postopka nad tožencem (društvom) je dejstvo, kakor je tudi dejstvo, da je z začetkom stečajnega postopka zastopnik društva stečajni upravitelj. Navedenega dejstva tudi obnova postopka pred sodiščem prve stopnje glede ugotovitve ničnosti/neveljavnosti zapisnika izrednega občnega zbora z dne 2. 3. 2014 oziroma dopustitev sodelovanja pritožnika (sosporniškega intervenienta) v postopku pred sodiščem prve stopnje ne more spremeniti. Izkaže se, da pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo.
Tožnikove trditve, da je Ustavno sodišče z odločbo Up-258/03 in U-I-74/05 razveljavilo procesne določbe, ki določajo plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za izvedbo postopka, ne držijo.
prekinitev postopka vpisa v sodni register – delničar – pravni interes za pritožbo – predlog za prekinitev v pritožbi
V prvostopenjskem postopku je bil edini udeleženec postopka subjekt vpisa kot predlagatelj postopka. Če pa obstaja le en udeleženec postopka, sodišče ne sme prekiniti postopka vpisa v sodni register po uradni dolžnosti, saj drugi odstavek 33. člena ZSReg že pojmovno predpostavlja obstoj več udeležencev postopka, ne le enega.
Pritožnici šele v fazi pritožbenega postopka ne moreta doseči predlagane odločitve o prekinitvi postopka. Tudi iz tega razloga jima je treba odreči pravni interes za pritožbo, ki se presoja tudi z vidika možnosti, ali bi pritožnici lahko v pritožbenem postopku izposlovali zanju ugodnejšo odločitev.
zapisnik – prepis zapisnika – ugovor zoper prepis zvočnega posnetka – zvočni posnetek – prepis zvočnega posnetka – pravica do vpogleda v prepis zvočnega posnetka – nepravilnost prepisa – vodstvo glavne obravnave – dovoljenost pritožbe – zavrženje pritožbe
Če stranka meni, da je zapisničarka vsebino zvočnega posnetka nepravilno zapisala (to kontrolo omogoča branje zapisnika), ima pravico ugovarjati zoper zapisnik. Z ugovorom lahko stranka doseže dvoje: predvsem korekcijo zapisnika, če pa to ne, ji daje možnost, da nepravilnost zapisnika uspešno uveljavlja v pritožbi.
USTAVNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075272
ZFPPIPP člen 405, 405/2, 405/2-1, 405/4. ZPP člen 292, 339, 339/2, 339/2-8.
osebni stečaj - odpust obveznosti - postopek ugovora proti odpustu obveznosti - narok za obravnavo ugovora - pravočasnost vloge - izostanek dolžnika z naroka - kršitev pravice do izjave - razpis novega naroka - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dejstvo, da vloga, ki je pravočasno prispela na sodišče, ni bila istega dne posredovana sodnici, ki vodi postopek, ne more iti v škodo stranki postopka. Sodišče ima v takem primeru možnost, da po koncu naroka razpiše še en narok. Glede na konkretno situacijo, ko pa se do naroka še niti ni iztekel rok, ki ga je sodišče dalo dolžnici, da na ugovor odgovori, pa je imelo možnost narok tudi preložiti na čas po izteku roka za odgovor.
Solidarni porok mora izpolniti svojo zavezo, če dolžnik kredita ne plača. V konkretni zadevi je tožeča stranka dokazala, da je bila toženka kot direktorica podjetja seznanjena s tem, da podjetje kredita ne plačuje. Kot solidarna zavezanka pa tudi ne uveljavlja ugovorov, da bi ji nastala zaradi eventualne opustitve notifikacijske dolžnosti škoda.