bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi – nezakonita sprožitev davčnega postopka – prekoračitev obtožbe – identiteta med obtožbo in sodbo – vezanost na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja – uporaba milejšega zakona – pravice obrambe – pregled spisa – dokazni predlogi – zavrnitev dokaznih predlogov – pisna izdelava sodbe – prekoračitev roka za pisno izdelavo sodbe – vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – davčna zatajitev – zakonski znaki kaznivega dejanja – pravna opredelitev kaznivega dejanja – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – posebni pogoj – stranska denarna kazen – odvzem premoženjske koristi – pritožba zoper sklep, s katerim je bil ugovor zoper obtožnico zavrnjen – dovoljenost pritožbe – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Davčni organ na podlagi 24. člena ZIN je dolžan vsebino podane prijave po uradni dolžnosti preveriti, za kar je zadoščala že sama prijava brez priloženih listin, ki naj bi bile pridobljene protipravno. Davčni organ bi na podlagi same prijave, brez priloženih listin, prišel do podatkov, na katerih temeljijo očitana kazniva dejanja, zato uveljavljane ustavne kršitve in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane.
Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve ni vezan na davčno odločbo, s katero bi bile ugotovljene kršitve predpisanih davčnih obveznosti.
Ugotovljena prekoračitev zakonskega (instrukcijskega) roka za pisno izdelavo sodbe nedvomno predstavlja kršitev določila prvega odstavka 363. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj zagovornica ni izkazala, da bi ta kršitev kakor koli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe.
V adhezijskem postopku ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka, ki bi se nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka oziroma ker glede te terjatve ni mogoč pravni naslov iz posebne pravde, zato določitev posebnega pogoja v izrečeni pogojni obsodbi, da obtoženec v treh letih po pravnomočnosti sodbe vrne 228.179,42 EUR premoženjske koristi, ki predstavlja višino premalo plačane dohodnine za leto 2005, nima pravne podlage.
Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec obravnavani kaznivi dejanji storil iz koristoljubnosti, vendar v takem primeru izrek stranske denarne kazni ni obvezen (drugi odstavek 36. člena KZ). Slednje ob upoštevanju v izpodbijani sodbi navedenih olajševalnih okoliščin in zlasti tega, da je s to sodbo, kar bo še obrazloženo, obtožencu izrečen ukrep odvzema premoženjske koristi v višini 228.179,42 EUR, ki že sam po sebi predstavlja veliko finančno obremenitev, ne pritrjuje predlogu višje državne tožilke za izrek stranske denarne kazni.
Obtoženec je s kaznivim dejanjem, ki se nanaša na leto 2005, pridobil premoženjsko korist v višini 228.179,42 EUR, kot znaša višina premalo plačane dohodnine za to leto, zato bi moralo sodišče prve stopnje obtožencu izreči ukrep odvzema premoženjske koristi.
ZPIZ-1 člen 157. Sporazum o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Švico člen 391.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pričetek izplačevanja pokojnine
Sporazum o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Švico v 391. členu določa, da osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih tudi po uveljavitvi ZPIZ-2. Glede na takšno določbo, in ker je tožnik pogoje za pridobitev pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine izpolnil do uveljavitve ZPIZ-2, ki je pričel veljati 1. 1. 2013, je sodišče prve stopnje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine ugotavljalo po ZPIZ-1. V 157. členu ZPIZ-1 je določeno, da pripada uživalcu pokojnina od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja oziroma se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Tožena stranka je tožniku pravilno priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v skladu z določbo 157. člena ZPIZ-1 le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev za nazaj, to je od 1. 9. 2012 dalje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine že od 26. 10. 2009 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015106
ZJU člen 147, 147/, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3. ZFU člen 107.
premestitev - javni uslužbenec - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - razlogi za premestitev - smotrnejše delo organa - fiktivna premestitev
Sodišče prve stopnje je zmotno oziroma preuranjeno zaključilo, da tožnikova premestitev ni bila posledica delovnih potreb oziroma zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, temveč je šlo za fiktivno premestitev. Za zakonitost premestitve ni odločilno, ali je med nalogami delovnega mesta v sistemizaciji (na katerega je bil premeščen tožnik) izrecno navedeno, da gre za sodelovanje s točno določenimi zunanjimi institucijami. Sistemizacija lahko le na splošno navaja delovne naloge, ki jih delavcu odredi predstojnik. Za opredelitev nalog zadostuje, da je npr. med nalogami tožnikovega delovnega mesta navedeno tudi sodelovanje s strokovnimi službami ter z drugimi zunanjimi institucijami. Bistveno je, ali tožnik dejansko te naloge opravlja. Zato zgolj dejstvo, da v sistemizaciji te naloge niso posebej opredeljene, ne pomeni, da gre za prirejeno premestitev, oziroma ni mogoče šteti, da se zaradi tega ni zagotovilo učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo tožene stranke. Zaradi zmotne pravne presoje, da je šlo za fiktivno premestitev, dejansko stanje še ni bilo v zadostni meri razčiščeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
srečanje vozil - pravila srečanja - srečanje na ozki cesti
Za očitek protipredpisnega ravnanja po določbi prvega odstavka člena 55 ZPrCP je pogoj dovolj široko vozišče, ki omogoča srečanje dveh udeležencev in v tem primeru iz te določbe izhaja tudi način, ki takšno srečanje omogoča. Nasproti temu pa določba tretjega odstavka člena 55 ZPrCP zapoveduje ravnanje udeležencev ob srečanju na ozki cesti, zooženem delu ceste, ali cesti z velikim vzdolžnim nagibom, kjer je to oteženo in nalaga voznikom v takih primerih vzvratno vožnjo in to tistemu vozniku, ki to lahko stori lažje. V tem delu pa je prvostopno sodišče,v izpodbijano sodbo pravilno povzelo določbo tretjega odstavka člena 55 ZPrCP in jo nato napačno označilo z odstavkom (četrti odstavek člena 55 ZPrCP), kar pa po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne vpliva na pravilne zaključke v izpodbijani sodbi o tem, da takšen očitek storilki ne izhaja iz dejanskih navedb (kratek opis dejanskega stanja) prekrškovnega organa, na katerega je sodišče zaradi objektivne identitete med odločbo prekrškovnega organa in sodbo vezano.
plačilo nadur - dnevnice - voznik tovornjaka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pravici iz delovnega razmerja
Tožnik je s toženo stranko sklenil sporazum o medsebojnih obveznostih, v katerem sta se stranki strinjali, da je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti do delavca. Po stališču sodišča prve stopnje sporazum o medsebojnih obveznostih ne predstavlja odpovedi pravici iz delovnega razmerja, temveč tožnikovo priznanje dejstva, da mu je tožena stranka plačala vse, kar mu pripada, torej tudi opravljene nadure. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Delavec se namreč ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil plačilo iz naslova nadur. Za takšno sklepanje v listinski dokumentaciji ni podlage. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo nadur, bi ob upoštevanju stališča sodišča prve stopnje, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi navedenega sporazuma ni mogoč zaključek, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 4, 4/1, 4/1-d, 129, 129/1, 129/2, 130, 130/1, 130/2, 276, 276/2. ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZDSS-1 člen 60.
oskrbnina - zmotna uporaba materialnega prava - prijava pri zavodu za zaposlovanje - rok za prijavo
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnica ni izpolnila pogoja pravočasnosti prijave pri zavodu za zaposlovanje, kot pogoja za pridobitev pravice do oskrbnine. Pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od izgube pravice do vdovske pokojnine iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 je treba interpretirati tako, da rok prične teči takrat, ko se zavarovanec seznani z izgubo pravice. Tožnica namreč prijavne dolžnosti za priznanje pravice do oskrbnine ni mogla izpolniti, še preden je bila seznanjena s prenehanjem pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine. V konkretnem primeru je bila tožnica o izgubi pravice obveščena z vročitvijo odločbe dne 27. 11. 2012. Od tega dne dalje je začel teči 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Ker se je tožnica na zavod prijavila dne 16. 11. 2012, torej še preden je rok sploh začel teči, je pogoj pravočasnosti prijave iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 izpolnjen in da tožnica izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do oskrbnine po 2. odstavku 129. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in tožnici priznalo pravico do oskrbnine.
ZJU člen 25, 25/2. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3, 4. ZSPJS člen 16, 17, 17a, 18, 19, 20.
preizkus ocene dela
Ker nadrejena delavka, ki je tožnico ocenjevala, ni dosledno upoštevala predpisanih kriterijev, ocene zaradi bistvenih pomanjkljivosti (neizpolnitve ocenjevalnega lista po posameznih kriterijih) tudi ni mogoče ustrezno preveriti, saj je skupna ocena delovne uspešnosti po vseh kriterijih povprečje ocen po posameznih kriterijih. Že iz tega razloga ocena tožnice „zadovoljivo“, podana za sporno obdobje s strani nadrejene delavke, ki jo je potrdila tudi komisija za ocenjevanje delovne uspešnosti, ni izdelana v skladu s citiranimi predpisi in zato ni zakonita niti objektivna, kot taka pa ne more biti podlaga za ocenjevanje pogojev za napredovanje javne uslužbenke. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.
ZFPPIPP člen 141, 141/3, 147, 147/4, 147/4, 234, 234/1, 234/4.
domneva insolventnosti – pritožba družbenika dolžnika – izpodbijanje domneve insolventnosti – podredni predlog za začetek stečajnega postopka – dva predloga za začetek stečajnega postopka
Zakonska določba iz četrtega odstavka 147. člena ZFPPIPP, ki sodišču nalaga izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, temelji na neizpodbojni domnevi, da predlog za začetek postopka prisilne poravnave vsebuje tudi podrejeni zahtevek, naj sodišče začne stečajni postopek, če bo predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrglo ali zavrnilo. To pa pomeni, da sta bila zoper dolžnika vložena dva predloga za začetek stečajnega postopka (en s strani Banke X in drugi (podredno) s strani dolžnika). Ker je sodišče o začetku stečajnega postopka sklepalo na podlagi (podrejenega) predloga samega dolžnika, je izhajalo iz domneve insolventnosti dolžnika, ki se ob dolžnikovem predlogu predpostavlja. Družbenik dolžnika pa lahko to domnevo izpodbije samo na ta način, da v pritožbi poda ustrezno trditveno podlago in predloži dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen.
Tožnica je po odselitvi udeležena v različnih aktivnostih zaradi izboljšanja svojih zaposlitvenih možnosti, kar je nedvomno pozitivno, vendar pa bi morala vsaj občasno poiskati tudi kakšna priložnostna dela (le-ta ima možnost pridobiti, saj jih je že opravljala, njihovo izvajanje pa ne terja polnega delovnega časa, glede na njeno zmožnost, da dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno) in na ta način pridobiti vsaj še manjkajoča sredstva za plačevanje prisojene preživnine (skupaj mesečno le 80,00 EUR za oba otroka), kar je od nje z vidika njene preživninske obveznosti do mladoletnih otrok utemeljeno zahtevati.
ZDru-1 člen 14, 14/1 14/2. ZPP člen 80, 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/2, 214, 275, 286, 286/1.
vložitev pritožbe zoper odločitve organov društva oziroma zastopnika društva kot procesna predpostavka – zavrženje tožbe – stečajni postopek – začetek stečajnega postopka nad društvom – nastanek pravnih posledic začetka stečajnega postopka – prekinitev pravdnega postopka – zakoniti zastopnik društva – pravni interes za tožbo – aktivna stvarna legitimacija – pomanjkanje aktivne stvarne legitimacije – izpodbijanje aktov društva – izpodbijanje odločitev organov društva – spori
Pomanjkanje aktivne stvarne legitimacije za izpodbijanje aktov društva, ki jo imajo v skladu s ZDru-1 člani društva, pomeni, da tožba po materialnem pravu ni utemeljena, kar je razlog za zavrnitev in ne zavrženje tožbe.
ZD člen 32, 103. SPZ člen 48, 48/3. ZTLR člen 22. ZZZDR člen 124, 124/1, 126, 133.
tožba – izločitev iz premoženja zapustnika v korist potomcev – potomčev prispevek – ugotovitev obstoja terjatve do zapuščine – neupravičena pridobitev zaradi povečanja vrednosti nepremičnine zapustnika – vlaganje v mansardni del hiše – obstoj dogovora glede vlaganj – zavezovalni pravni posel – prehod koristmi – izselitev iz hiše – prikrajšanje – poračunanje s koristi – nasprotna tožba – poseben verzijski zahtevek – potrebna nega s pomočjo partnerke – kolektivna terjatev iz naslova skupnega premoženja – preživninska obveznost otrok do staršev
Soglasje staršev in njihova obljuba, da tožnik na podlagi vlaganj v mansardni del pridobi po njuni smrti lastninsko pravico na mansardnem stanovanju, nimata nobenih pravnih posledic, saj gola obljuba oziroma soglasje še ne pomeni, da je bil ustrezen zavezovalni pravni posel že sklenjen oziroma, da bi tožnik na tej podlagi pridobil lastninsko pravico. Razen tega bi bil takšen dogovor tožnika in staršev neveljaven (103. člen ZD).
Za potomčev prispevek oziroma pomoč pri pridobivanju v smislu 32. člena ZD je značilno, da gre za kontinuirano znatnejšo pomoč v nekem daljšem obdobju, nudeno v okviru skupnosti življenja in pridobivanja. Potomčev prispevek v pomenu 32. člena ZD se mora nanašati na celotno premoženje zapustnika, s katerim sta zapustnik in potomec skupno gospodarila. Bistveno je, da je šlo za skupno delovanje in pridobivanje. Značilnost zahtevka iz 32. člena ZD je, da potomec uveljavljala alikvotni delež na celotnem zapustnikovem premoženju. Le izjemoma je možno uveljavljati izločitveni zahtevek zgolj na delu zapustnikovega premoženja.
Pravilna uporaba 190. člena OZ narekuje, da je treba v primeru, ko je oseba, ki je vlagala v tujo nepremičnino, imela tudi koristi od te nepremičnine (v obravnavani zadevi njena brezplačna souporaba za bivanje), vrednost te koristi odšteti od povečane vrednosti nepremičnine zaradi izvršenih vlaganj. V obsegu te dosežene koristi namreč ni mogoče govoriti o prikrajšanju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0070666
ZPP člen 7, 11. ZZZDR člen 44, 56, 56/2, 56/3, 59, 59/1.
sprememba tožbe – nasprotovanje spremembi tožbe – razpravno načelo – prekoračitev trditvene podlage – domneva o enakem deležu na skupnem premoženju – solidarna obveznost zakoncev – pravice in dolžnosti zakoncev – premoženjska razmerja med zakonci – obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem – tekoče potrebe družine – stroški zdravljenja zakonca – skupni dolg zakoncev
Skrb za zdravje kateregakoli od zakoncev (in stroški, ki so s tem povezani) je skupna zadeva obeh zakoncev, zato gre tudi v tem delu za skupni dolg.
Za posestno varstvo je relevantno le posestno stanje pred očitanim motitvenim ravnanjem, ne pa tudi pravica do te posesti. Protipravnost toženčevega ravnanja, ko je odstranil sporna oglasna panoja, pa je sodišče prve stopnje obširno in prepričljivo utemeljilo.
ZFPPIPP člen 21, 21/1, 390, 390/1, 408, 408/2, 408/2-2.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - zavrženje predloga - neobstoj premoženja - stečajna masa - kaznivo dejanje - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti
Iz sodbe Okrajnega sodišča v Radovljici K 95/98 z dne 19. 12. 2001, ki jo je predložil pritožnik, izhaja, da je bila dolžniku za storjeno kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti izrečena denarna kazen, kar pomeni, da ne gre za situacijo iz 2. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Odločilno vprašanje tako ostaja, ali terjatev zavarovalnice do stečajnega dolžnika predstavlja terjatev iz naslova odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti ter odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal. Z navedenim vprašanjem se sodišče prve stopnje, ker je zmotno razlagalo določbe drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, ni ukvarjalo. Zato je odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovilo.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DAVKI - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL0070105
URS člen 121, 125. ZASP člen 122, 130, 130/1, 153, 156, 156/1, 156/2, 156/4, 157, 157/1, 157/2, 157/4, 157/6, 157/7, 157a, 157a/1, 157a/2, 157b, 157b/1, 157b/3, 157e, 157e/1, 157e/1-1, 158, 158/1, 158/2, 164, 164/1, 168, 168/3. ZS člen 3, 3/1, 103, 103/2, 109, 109/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 33, 33/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13. OZ člen 74, 131, 131/1, 132, 164, 190, 198. ZPP člen 43, 214, 214/2. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006) člen 4, 4/2, 12. Tarifa zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005) člen 1, 1/2.
sorodne pravice - pravice izvajalcev - pravice proizvajalcev fonogramov - javna priobčitev komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - pravna narava skupnega sporazuma - podzakonski akt - exceptio illegalis - tarifa - neupravičena pridobitev - odškodninski zahtevek - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - povrnitev škode in civilna kazen - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - monopolni položaj kolektivne organizacije - omejitev pogodbene avtonomije - dolžnost sklepanja pogodb (kontrahirna dolžnost) - davek na dodano vrednost (DDV) - plačilo DDV - predmet obdavčitve - trditvena podlaga - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - povrnitev pravdnih stroškov - vezanost sodnika na ustavo in zakon - enotna sodna praksa - odstop od ustaljene sodne prakse - pravna varnost
Nižja sodišča imajo pravico odstopiti od oblikovane sodne prakse VSRS, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Takšna samovolja ni podana niti v primeru, ko se s strani nižjega sodišča izkaže kot pravilno vztrajanje pri že zavzetih materialnopravnih zaključkih, ki jih je nadrejeno sodišče v ustaljeni sodni praksi opredelilo kot zmotne, v kolikor za to ponudi dodatne argumente, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.
Po stališču pritožbenega sodišča zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve obstoji vzporedno z odškodninskim, v dispoziciji stranke pa je, na kakšen način ga bo uveljavljala. Ker iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je navedla vsa pravno pomembna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ, kot tudi elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke po 131. členu OZ, sodišče prve stopnje zahtevka ni zmotno opredelilo za odškodninskega.
Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju razlik bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, v kolikor bi imela z njim sklenjeno pogodbo.
Skupni sporazum ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Sodišče je vezano le na ustavo in zakone, pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071134
OZ člen 103 – 106. ZOR člen 124 – 127, 131, 325. ZPP člen 4, 4/1.
sporazum o razdelitvi skupnega premoženja – ugotovitev o razveljavitvi oziroma razvezi sporazuma – izpolnitev obveznosti iz sporazuma – ugovor zastaranja – amortizacija zemljiškoknjižnih listin – nadomestna izpolnitev – upniška zamuda – neizpolnitev neznatnega dela obveznosti – načelo neposrednosti
Ugotovljena dejstva pokažejo, da je tudi glede poslovnega prostora že pokojni v bistvenem delu pogodbene obveznosti izpolnil. V kolikor pa tožnica vztraja, da jih ni, je do tega prišlo zgolj zaradi njene odklonitve sodelovanja in kasneje predvsem zaradi zelo očitnega skupnega delovanja tožnice in tretjega toženca, usmerjenega v cilj, da ne bi postala zemljiškoknjižna solastnica lokala in da na njem ne bi pridobila posesti.
pritožba – rok za vložitev pritožbe – prepozna pritožba – vročanje sodnih pisanj – sprememba naslova – nadomestna vročitev – vročanje s pritrditvijo pisanj na sodno desko – dolžnost obvestila o spremembi naslova – obveščenost o postopku
Toženec, ki je bil o pričetku teka obravnavanega postopka obveščen s prejemom tožbe oziroma sklepa o izvršbi, zoper katerega je vložil ugovor, je bil o postopku obveščen. Računati je moral s tem, da mu bodo v njem vročena nadaljnja sodna pisanja. Pravdna stranka, ki zamenja bivališče, mora sama sodišče obvestiti o tem, zaradi zagotovitve nemotenega poteka postopka. Če tega ne stori, je nadomestna vročitev, opravljena po določbah 145. člena ZPP, pravilna.
Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ob upoštevanju 9. člena Splošnih pogojev, po katerem zaseg predmeta leasinga s strani javnih oblasti ne vpliva na pogodbo, in glede na to, da gre za indirektni finančni leasing, da je leasingojemalec izbral predmet leasinga in ima po pogodbi pravico uveljavljati ugovore iz naslova pravnih napak do dobavitelja vozila, ni podlage za zaključek, da se pogodba šteje za razdrto, kar Splošni pogoji predvidevajo za primer uničenja predmeta leasinga.
Zastaranje glede posameznih obrokov leasinga prične teči z njegovo zapadlostjo.
Vložitev tožbe za plačilo četrtega do osmega obroka leasinga ni pretrgala teka zastaranja glede ostalih obrokov.
Plačila po sodni poravnavi, sklenjene v pravdi zaradi plačila četrtega do osmega obroka leasinga, ni mogoče šteti za pripoznavo ostalih terjatev iz pogodbe o leasingu.
najemna pogodba za določen čas – prenehanje najemne pogodbe – odpoved najemne pogodbe – tožba za izpraznitev stanovanja
Ker je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas dveh let, je prenehala veljati s potekom tega obdobja. Ker najemna pogodba ni bila podaljšana oziroma ni bila spremenjena v najemno pogodbo za nedoločen čas, je tožnici ni bilo potrebno odpovedati, saj je po preteku časa sklenitve najemnega razmerja lahko vložila tožbo za izpraznitev stanovanja.