ZPP člen 105a, 155, 158, 158/1, 359. ZST-1 člen 36. ZST-1 tarifna številka 4021.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – neplačilo sodne takse za tožbo – domneva umika tožbe – umik tožbe – povrnitev pravdnih stroškov – pravdni stroški – materialni izdatki – stroški kartuš – stroški fotokopiranja – prepoved spremembe na slabše – potrebni stroški – ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – sodna taksa z a ugovor zoper sklep o izvršbi
Stroška nakupa kartuš kot potrebnega pravdnega stroška toženka ne more prevaliti na tožnico, ne glede na to, da navaja, da je bil to edini način, da do izteka roka pošlje svojo vlogo. Če bi toženka v svojih zadevah ravnala z zadostno skrbnostjo, bi vlogo sestavila dovolj zgodaj in ceneje poskrbela za dodatne izvode (s fotokopiranjem).
ZP-1 člen 44, 44/1, 44/3. ZSKZDČEU-1 člen 186, 186/1, 186/1-6.
priznanje in izvršitev odločb tujih prekrškovnih organov - zastaranje izvršitve sankcije - globa - relativno zastaranje izvršitve sankcije - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za priznanje in izvršitev
Relativno zastaranje izvršitve sankcije v obravnavani zadevi nastopilo 6.5.2015, vendar pa je prvostopenjsko sodišče pred nastopom relativnega zastaranja izvršitve sankcije prejelo predlog za priznanje in izvršitev odločbe prekrškovnega organa Republike Avstrije, in sicer 23.4.2015. Tako v obravnavani zadevi do relativnega zastaranje izvršitve globe ni moglo priti, saj je relativni zastaralni rok bil pretrgan z vložitvijo predloga za priznanje in izvršitev določbe tujega prekrškovnega organa.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi – nezakonita sprožitev davčnega postopka – prekoračitev obtožbe – identiteta med obtožbo in sodbo – vezanost na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja – uporaba milejšega zakona – pravice obrambe – pregled spisa – dokazni predlogi – zavrnitev dokaznih predlogov – pisna izdelava sodbe – prekoračitev roka za pisno izdelavo sodbe – vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – davčna zatajitev – zakonski znaki kaznivega dejanja – pravna opredelitev kaznivega dejanja – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – posebni pogoj – stranska denarna kazen – odvzem premoženjske koristi – pritožba zoper sklep, s katerim je bil ugovor zoper obtožnico zavrnjen – dovoljenost pritožbe – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Davčni organ na podlagi 24. člena ZIN je dolžan vsebino podane prijave po uradni dolžnosti preveriti, za kar je zadoščala že sama prijava brez priloženih listin, ki naj bi bile pridobljene protipravno. Davčni organ bi na podlagi same prijave, brez priloženih listin, prišel do podatkov, na katerih temeljijo očitana kazniva dejanja, zato uveljavljane ustavne kršitve in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane.
Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve ni vezan na davčno odločbo, s katero bi bile ugotovljene kršitve predpisanih davčnih obveznosti.
Ugotovljena prekoračitev zakonskega (instrukcijskega) roka za pisno izdelavo sodbe nedvomno predstavlja kršitev določila prvega odstavka 363. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj zagovornica ni izkazala, da bi ta kršitev kakor koli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe.
V adhezijskem postopku ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka, ki bi se nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka oziroma ker glede te terjatve ni mogoč pravni naslov iz posebne pravde, zato določitev posebnega pogoja v izrečeni pogojni obsodbi, da obtoženec v treh letih po pravnomočnosti sodbe vrne 228.179,42 EUR premoženjske koristi, ki predstavlja višino premalo plačane dohodnine za leto 2005, nima pravne podlage.
Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec obravnavani kaznivi dejanji storil iz koristoljubnosti, vendar v takem primeru izrek stranske denarne kazni ni obvezen (drugi odstavek 36. člena KZ). Slednje ob upoštevanju v izpodbijani sodbi navedenih olajševalnih okoliščin in zlasti tega, da je s to sodbo, kar bo še obrazloženo, obtožencu izrečen ukrep odvzema premoženjske koristi v višini 228.179,42 EUR, ki že sam po sebi predstavlja veliko finančno obremenitev, ne pritrjuje predlogu višje državne tožilke za izrek stranske denarne kazni.
Obtoženec je s kaznivim dejanjem, ki se nanaša na leto 2005, pridobil premoženjsko korist v višini 228.179,42 EUR, kot znaša višina premalo plačane dohodnine za to leto, zato bi moralo sodišče prve stopnje obtožencu izreči ukrep odvzema premoženjske koristi.
evidenca brezposelnih oseb - brezposelna oseba - izbris iz evidence brezposelnih oseb
Za presojo, od katerega dne dalje tožnica ni bila več vodena v evidenci brezposelnih oseb, ni odločilen datum, ko je nastal razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb, temveč je odločilen izrek odločbe, od kdaj dalje so nastale posledice prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb. To pa je lahko le za naprej, od dokončnosti odločbe dalje.
zastopanje - učinki zastopanja - prekinitev zavarovalne pogodbe - uvrstitev v premijski razred
Druga toženka je bila v spornem obdobju zavarovalni zastopnik zavarovalnice. To pa tudi pomeni, da so v konkretnem primeru vsa pravna dejanja, ki jih je opravila druga toženka, neposredno učinkovala za zastopano zavarovalnico. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, pa neposredno zavezuje zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena OZ).
V četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2 je določeno, da se zavarovanec, ki mu je na dan 31. 12. 2012 za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, manjkalo do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj in ima na ta dan priznan status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti in mu je 31. 12. 2012 za pridobitev pravice do starostne pokojnine, upoštevaje pogoje, določene v ZPIZ-1, manjkalo manj kot 3 leta starosti in manj kot 3 leta pokojninske dobe. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da se 4. odstavek 394. člena ZPIZ-2 ne nanaša na uživalca pokojnine, temveč izključno na zavarovanca. Status zavarovanca in status uživalca pokojnine pa se izključujeta. Tožnik kot uživalec vdovske pokojnine ni vključen v obvezno ali prostovoljno zavarovanje, kar pomeni, da se določba četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 ne nanaša nanj. Zato tožnik v času, ko že velja ZPIZ-2, ne more uveljavljati pravice do starostne pokojnin na način, da bi se pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine upoštevali pogoji, kot so bili določeni v ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Tožnici kot poštni uslužbenki je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je na prošnjo odvetnice napeljala sodelavko, da je sprejela dve poštni pošiljki te odvetnice in pri sprejemu datum poštnega žiga antidatirala za tri dni nazaj, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki in ju prilepila na pošiljki, označila „Poštnina plačana pri pošti D.“, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z antidatiranim datumom, na sprejeti priporočeni pošiljki pa ni odtisnila poštnega žiga in tudi ni opravila sprejema preko računalnika. Tožena stranka je očitke dokazala, zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja nadomestila - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje v stanju invalidnosti - nov predpis
Ker je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 27. 5. 2013, ki je postala dokončna in izvršljiva, od 1. 3. 2013 pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja, je toženec tožniku utemeljeno z dnem 13. 6. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, priznanega po prejšnjih predpisih (ZPIZ-1). Na podlagi odločbe z dne 27. 5. 2013 pa je imel toženec podlago za novo odmero nadomestila po ZPIZ-2 od 14. 6. 2013 dalje. V tožnikovem primeru bi določba 389. člena ZPIZ-2 (varstvo pravic po prejšnjih predpisih) in varstvo pravice do nadomestila za invalidnost, ki ga je tožnik pridobil na podlagi prejšnjih predpisov, to je ZPIZ-1, prišli v poštev le ob nespremenjenem stanju, torej če ne bi prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do poslabšanja v stanju invalidnosti.
denarna socialna pomoč - pravice iz javnih sredstev - pristojnost za odločanje - tujec
ZTuj-2 ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pravici do nujnega zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe tujcu, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je skladno s ZSV odločanje o pravicah, ki so določene v ZSVarPre in ZUPJS, v pristojnosti centrov za socialno delo. Ti namreč odločajo o navedenih pravicah glede državljanov Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v primeru tujca, ki ima dovoljeno za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker ZSV ni posebej določal, kdo je pristojen za odločanje o vtoževanih pravicah v primeru tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, je prvostopenjsko sodišče ob uporabi 3. člena ZS navedeno pravno praznino pravilno zapolnilo. V primeru pravne praznine mora sodišče uporabiti zakonska določila, ki urejajo druge podobne primere. Zato so pritožbene navedbe o nepristojnosti centra za socialno delo neutemeljene.
preiskava - neposredna vložitev obtožnice - soglasje preiskovalnega sodnika - soglasje, da se ne opravi preiskava - predlog za izdajo soglasja - zahteva za preiskavo - rok za vložitev neposredne obtožnice - zamuda roka za vložitev neposredne obtožnice
Soglasje preiskovalnega sodnika, da se preiskava ne opravi, ne gre enačiti z dovoljenjem državnega organa, potrebnega za kazenski pregon. Procesna situacija, ko je potrebno s predlogom za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice ravnati kot z zahtevo za preiskavo, pa je mogoča le v primeru, ko državni tožilec obtožbe sploh ne vloži, ne pa tudi v primeru, ko je obtožba vložena po zamudi roka oz. je mogoče kot zahtevo za preiskavo šteti le predlog za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice, ne pa tudi vložene obtožnice same. Ker je neposredna obtožnica institut, namenjen skrajšanju in racionalizaciji poteka kazenskega postopka in ker prepozno vložene obtožnice ni mogoče zavreči, bo posledica zamude roka, predpisanega v tretjem odstavku 170. člena ZKP lahko le v tem, da se bo kazenski postopek po nepotrebnem podaljšal.
spor majhne vrednosti - prekoračitev tožbenega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Prekoračitev tožbenega zahtevka je sicer absolutno bistvena kršitev postopka, vendar pa ne predstavlja kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zato te kršitve, četudi je do nje prišlo, v postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.
državna štipendija - vračilo štipendije - prenehanje štipendijskega razmerja
V skladu s 6. alinejo 49. člena ZŠtip štipendijsko razmerje pri državni štipendiji med drugim preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju tega razmerja ne predloži ustreznih dokazil oz. na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. V skladu s 1. odstavkom 50. člena ZŠtip je štipendist v takšnem primeru dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil. Tožnica prvega letnika na fakulteti, v katerega se je vpisala v šolskem letu 2010/2011 in zanj prejemala državno štipendijo, ni nikoli zaključila, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica prejeto štipendijo dolžna vrniti.
ZP-1 člen 4, 4/3, 25, 25/2, 159. ZVoz člen 50, 50/8.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - lastništvo predmeta - fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška - odvzem vozila - načelo sorazmernosti
Odvzem predmeta je stranska sankcija, ki je le fakultativno predpisana, zato mora biti sodišče pri izreku te stranske sankcije toliko bolj previdno pri tehtanju, ali so podane okoliščine za izrek stranske sankcije in še zlasti v primeru odvzema po drugem odstavku 25. člena ZP-1, ko se posega v lastninsko pravico osebe, ki ni storilec prekrška; presoditi mora okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, in opraviti test sorazmernosti med posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo in pravico drugih udeležencev do varnega prometa.
Vložnik je dne 8. 6. 2015 vložil vlogo, napisano v jeziku, ki pred sodiščem ni v uradni rabi in se kot taka šteje za nerazumljivo. Zato je sodišče vložnika s sklepom pozvalo, da vlogo v roku 30 dni popravi in dopolni tako, da predloži prevod vloge z dne 8. 6. 2015. Hkrati ga je seznanilo o možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči in ga opozorilo, da bo njegovo vlogo zavrglo, če ne bo ravnal v skladu s sklepom o popravi. Ker tožnik vloge ni popravil v roku, kot mu ga je določilo sodišče, je sodišče prve stopnje njegovo vlogo utemeljeno zavrglo v skladu s 5. odstavkom 108. člena ZPP.
ZPIZ-1 člen 4, 4/1, 4/1-d, 129, 129/1, 129/2, 130, 130/1, 130/2, 276, 276/2. ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZDSS-1 člen 60.
oskrbnina - zmotna uporaba materialnega prava - prijava pri zavodu za zaposlovanje - rok za prijavo
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnica ni izpolnila pogoja pravočasnosti prijave pri zavodu za zaposlovanje, kot pogoja za pridobitev pravice do oskrbnine. Pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od izgube pravice do vdovske pokojnine iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 je treba interpretirati tako, da rok prične teči takrat, ko se zavarovanec seznani z izgubo pravice. Tožnica namreč prijavne dolžnosti za priznanje pravice do oskrbnine ni mogla izpolniti, še preden je bila seznanjena s prenehanjem pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine. V konkretnem primeru je bila tožnica o izgubi pravice obveščena z vročitvijo odločbe dne 27. 11. 2012. Od tega dne dalje je začel teči 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Ker se je tožnica na zavod prijavila dne 16. 11. 2012, torej še preden je rok sploh začel teči, je pogoj pravočasnosti prijave iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 izpolnjen in da tožnica izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do oskrbnine po 2. odstavku 129. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in tožnici priznalo pravico do oskrbnine.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015066
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 147/5, 150153, 153/3, 179. ZS člen 113a. Direktiva Sveta 72/166/EGS o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - viličar - samovozni delovni stroj
Tožnica se je poškodovala v delovni nezgodi pri prvotoženi stranki, ko je poskušala popraviti voziček, ki se je premaknil. Ker je bila tožnica v mrtvem kotu in jo upravljalec viličarja ni videl, je paleto, ki je tehtala najmanj 500 kg, spustil na voziček, preden je tožnica umaknila roko, tako da prišlo do stiska palca na roki. Delo je potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti (tveganja), za katerega prvotožena stranka objektivno odgovarja. Poleg tega ravnanje delavca, ki spušča 500 kg težko paleto z viličarjem na voziček, medtem ko stoji neposredno ob vozičku tožnica, ne da bi se prepričal, da lahko varno brez ogrožanja sodelavke, odloži paleto na voziček, predstavlja malomarno ravnanje nadrejenega delavca - upravljalca viličarja, s tem pa tudi krivdno odgovornost prvotožene stranke. K nastanku škodnega dogodka je prispevala tudi tožnica v 20 % s svojim nepravilnim ravnanjem, ker ni prijela vozička za navpično prečko. Če bi tožnica voziček držala za navpično prečko, do stiska palca na roki ne bi prišlo, pri čemer so bili delavci poučeni, da morajo prijeti voziček za navpično prečko.
Iz splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko, izhaja, da so iz zavarovanja odgovornosti izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo zaradi uporabe ali posesti samovoznih delovnih strojev. Viličar je samovozni delovni stroj. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za izključitev zavarovalnega kritja drugotožene stranke. Sodna praksa zagovarja stališče, da je treba pri škodi, ki jo povzročijo motorna vozila (ali delovni stroji), ugotoviti, ali je bila škoda povzročena z rabo (delovanjem, obratovanjem) tega vozila ali stroja, pri čemer vožnja ni edini in odločilni pogoj za ugotovitev rabe. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zahtevkom zoper tretjetoženo stranko niso bile dokazno ocenjene vse pravno odločilne okoliščine v zvezi z vprašanjema, ki so za odločitev v sporni zadevi pravno ključnega pomena - kateri zavarovalni primeri so kriti s polico zavarovanja avtomobilske odgovornosti in ali je viličar opravljal običajno funkcijo v času škodnega dogodka, ko je spuščal tovor. Glede odškodninskega zahtevka zoper drugotoženo stranko pa se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je do nesreče prišlo zaradi rabe (delovanja, obratovanja) viličarja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno in v celoti pritožbi drugotožene stranke ugodilo ter odločitev v izpodbijani sodbi glede zahtevka, ki se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo nadur - dnevnice - voznik tovornjaka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pravici iz delovnega razmerja
Tožnik je s toženo stranko sklenil sporazum o medsebojnih obveznostih, v katerem sta se stranki strinjali, da je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti do delavca. Po stališču sodišča prve stopnje sporazum o medsebojnih obveznostih ne predstavlja odpovedi pravici iz delovnega razmerja, temveč tožnikovo priznanje dejstva, da mu je tožena stranka plačala vse, kar mu pripada, torej tudi opravljene nadure. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Delavec se namreč ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil plačilo iz naslova nadur. Za takšno sklepanje v listinski dokumentaciji ni podlage. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo nadur, bi ob upoštevanju stališča sodišča prve stopnje, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi navedenega sporazuma ni mogoč zaključek, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 56, 77, 118, 200. ZDSS-1 člen 41. ZPP člen 156, 184, 185, 214.
obstoj pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas - nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi - začasno povečan obseg dela - sprememba tožbe
V sodni praksi je zavzeto stališče, da določba četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 predstavlja le izjemo od pravila iz prvega odstavka 185. člena ZPP (po katerem je po vročitvi tožbe toženi stranki za spremembo tožbe potrebna njena privolitev), ne pomeni pa tega, da bi tožnik, ki v delovnem sporu uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega – prvotnega zahtevka, ki se v ničemer ne nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi (in kar predstavlja spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP), lahko z naknadno spremembo zahtevka za „razveljavitev odpovedi“ podaljšal rok za sodno varstvo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Ker je iz tožbenih navedb razvidno, da se obravnavani spor nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi v obdobju po prenehanju delovnega razmerja (za določen čas), pa tožnik s spremembo tožbenega zahtevka, kot ga je oblikoval na prvem naroku glavne obravnave, ni bil prekludiran.
Ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela, je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.
določitev novega izvedenca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Ko je izvedensko mnenje jasno, popolno in brez notranjih nasprotij in ko je v dopolnitvi odgovorjeno tudi na zastavljena vprašanja, da ne pušča dvoma o njegovi pravilnosti, ni potrebe po določitvi novega izvedenca oziroma izvedencev.