Tožnik je po izdaji izpodbijanega upravnega akta, s katerim mu je bilo naloženo, da mora s kmetijskih zemljišč odstraniti deponijo zmesi lesnega pepela in celulozne pulpe, ter zemljišče uporabljati v kmetijski namen, odstranil navožen material. To pomeni, da do prisilne izvršitve naložene obveznosti ne more (več) priti, saj jo je tožnik že izpolnil prostovoljno. Izpodbijana odločba zanj ne more več učinkovati tako, da bi bilo s tem poseženo v njegov pravni položaj. Zato je odpadla potreba tožnika po sodnem varstvu, saj z odpravo izpodbijanega upravnega akta ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Sodišče ugotavlja, da toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnila vsebine posameznih maloprodajnih stroškov proizvoda, tj. v zvezi s katerimi aktivnostmi tožnika nastajajo stroški prodajnih provizij, novih priključitev in aktivacij, sprememb obstoječih priključkov, idr., torej zakaj sploh nastajajo oziroma za katere storitve jih tožnik plačuje. Prav tako v odločbi ni pojasnila, v čem se tožnikove maloprodajne ponudbe razlikujejo in kateri so tisti uporabniki, ki se štejejo za nove in kateri za obstoječe (tj. ali velja enako merilo, kot pri stroških modema in STB ali drugačno) in zakaj. Poleg tega ni pojasnjen razlog, zaradi katerega se novi in obstoječi uporabniki (njihovo število) pri stroških istega sektorja obravnavajo različno. Iz tabel a.4.3., b.4.3. in c.4.3. je razvidno le to, koliko je vseh strank tožnika, koliko je novih strank in to, da je pri eni od postavk sicer skupnega sektorja stroški pridobivanja novih strank ter upravljanja in vzdrževanja obstoječih upoštevano večje število novih strank kot pri vseh drugih postavkah, ki se delijo med nove in obstoječe stranke.
Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej pomeni način zagotavljanja uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice. To pa pomeni, da če stranka zaslišanim osebam ne more postavljati vprašanj, ker obvezna ustna obravnava ni bila razpisana, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v postopku preuranjeno. V upravnem (tudi v inšpekcijskem) postopku ne zadostuje zgolj pisna seznanitev stranke z vsebino izpovedi druge stranke oz. priče.
Tožeča stranka bi lahko z drugačnim tolmačenjem standardov revidiranja uspela le, če bi izkazala, da je tožena stranka tolmačila posamezna pravila na način, ki je v nasprotju z besedilom pravil, ali v nasprotju z njenim lastnim tolmačenjem v drugih primerih, ki bi bili v bistvenih elementih enaki predmetnemu, ali če bi njeno (drugačno) tolmačenje pravil revidiranja zagovarjala prevladujoča in v strokovni javnosti uveljavljena literatura o revidiranju. V predmetni zadevi pa tožeči stranki to ni uspelo, saj tega niti ni zatrjevala.
Tožena stranka je tako na tožečo stranko utemeljeno naslovila zgoraj obravnavane očitke o kršitvah pravil ocenjevanja in pravilno ocenila, da ocenjevanje vrednosti nepremičnin, zajetih v Poročilu, ni (v celoti) potekal na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti. Navedene ugotovitve tožene stranke so zadoščale za izrek opomina kot najblažjega ukrepa v postopkih nadzora nad ocenjevanjem vrednosti. Opomin se namreč izreče, kadar pooblaščeni ocenjevalec krši določbe predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja, pa ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma za pogojni odvzem dovoljenja. Izrečeni ukrep nadzora je tako imel podlago v zakonski ureditvi.
Tožnik je v isti zadevi, v kateri je bila že pravnomočno zavrnjena prošnja za BPP v zadevnem kazenskem postopku, vložil ponovno prošnjo za BPP, vendar pa se je po presoji sodišča v tej zadevi spremenilo dejansko stanje kot pravna podlaga. Prošnja za BPP je bila nepravilno zavržena, saj je organ nepravilno ocenil, da gre ne glede na spremenjeno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja za nespremenjeno dejansko stanje v zadevi.
Tožnik s predlogom za obnovo postopka meri na obnovo postopka toženke, v katerem je torej že Vrhovno sodišče na podlagi vložene tožnikove revizije ugotovilo nezakonitost odločbe iz tega postopka, odpravilo pa je ni zaradi varstva pravno varovanih koristi otroka. Tožnikov pravni položaj se torej tudi z morebitnim uspehom v tem postopku ne more v ničemer več izboljšati, saj je že ugotovljena nezakonitost odločbe, v zvezi s katero želi doseči obnovo postopka zoper izpodbijani sklep.
Iz vsebine izpodbijane in drugostopenjske davčne odločbe dejansko ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek o zlorabi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP‑2, tožnik namreč izogibanje oz. zlorabo zanika. Davčna organa nista opredelila objektivnega elementa očitane zlorabe, tj. nista podala opredelitve o tem, da naj bi bili pri sklenjenih poslih sicer spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, vendar pa naj cilj, ki mu ta predpis sledi, ne bi bil dosežen. Drugostopenjski davčni organ je opredelil le objektivne okoliščine, ki naj bi kazale na tožnikovo nedobrovernost, torej objektivne okoliščine, ki naj bi izpričevale subjektivni element na strani tožnika, pri čemer ni točno pojasnjeno, na kaj naj bi se ta subjektivni element nanašal.
Ugotavljanje prave pogodbene volje na davčnem področju se presoja na podlagi objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne. Šele na tej podlagi je mogoče sprejeti pravni sklep o tem, da navidezen posel (tudi) na področju davkov ne povzroča pravnih posledic oziroma da ima take posledice morebitni prikriti pravni posel. Vendar pa davčna organa okoliščin, kot sta jih sicer ugotovila v tem postopku, pravno nista kvalificirala po tretjem odstavku 74. člena ZDavp-2, zato je dejansko stanje v tem pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno, predvsem pa tožniku v postopku ni bila dana možnost izjave glede takšne pravne kvalifikacije.