razmerja med etažnimi lastniki - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - vplačilo v rezervni sklad - pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - uporabniki stanovanja - notranje razmerje - dolžnost plačevanja v rezervni sklad - etažni lastniki večstanovanjske stavbe
Notranje razmerje med etažnim lastnikom in osebo, ki v stanovanju prebiva, na obveznost etažnega lastnika glede plačila stroškov v rezervni sklad ne vpliva.
Vprašanje lastništva stanovanja sodi v sklop ugotavljanja dejanskega stanja, zato ugotovitve sodišča v sporu majhne vrednosti, da je toženec njegov lastnik, slednji v pritožbi ne more več izpodbiti.
Sodišče prve stopnje je glede na to, da je šlo za dvostransko pogodbo, ki je bila tudi nesporno izvedena in opravljena, povsem pravilno zaključilo, da ni podan prvi element objektivne izpodbojnosti, to je, ni bila zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika, saj o tem ni mogoče govoriti, če sta bili obe karakteristični izpolnitvi pogodbe izpolnjeni. Hkrati pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da že iz trditev tožeče stranke izhaja, da je obveznosti do tožene stranke redno in v roku izpolnjevala. Ker je torej prišlo do sočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti, kar pritožba v ničemer ne napada, ni moglo priti do neenakopravnega obravnavanja upnikov.
kaznivo dejanje nasilništva - znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj
Vsaka protipravna uporaba sile še ne pomeni nasilništva, zanj je značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja oziroma izživljanje z nasiljem, ki se lahko izvaja oziroma kaže na različne načine.
Na podlagi pravilne dokazne ocene o obdolžencu očitanih inkriminiranih ravnanjih, je sodišče prve stopnje prišlo do neoporečnega zaključka, da predstavlja obdolženčevo izživljanje z verbalnim in fizičnim nasiljem nad oškodovanko, ki ga je dalj časa izvajal z grdim ravnanjem, pretepanjem in zmerjanjem oškodovanke ter spravljanjem le-te v podrejen položaj, ravnanje takšne narave in intenzivnosti, da je pri oškodovanki povzročilo prestrašenost. Zato pritožbeno sodišče glede na intenzivnost, trajanje in posledice obdolženčevega ravnanja zoper oškodovanko, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, in kot mu je bilo z gotovostjo dokazano v predmetnem kazenskem postopku, ne soglaša s pritožbeno izraženim mnenjem, da obdolženčeva izvršitvena ravnanja ne dosegajo standarda kaznivega dejanja nasilništva.
ZFPPIPP člen 142, 142/1, 142/1-3, 147, 147/1, 147/4.
poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika - vrstni red terjatev - nepopolna vloga - zavrženje predloga za začetek postopka prisilne poravnave - začetek stečajnega postopka - materialno procesno vodstvo
Morebitna napaka pri razvrščanju upnikov v seznamu terjatev po namenu stvari praviloma ne more biti tako pomembna, da bi se nad dolžnikom iz tega razloga začel stečajni postopek na podlagi četrtega odstavka 147. člena ZFPPIPP. Če je, potem mora sodišče prve stopnje dolžnika o tem in o posledicah takega seznama s sklepom materialno procesnega vodstva iz prvega odstavka 147. člena ZFPPIPP konkretno poučiti. V primeru, da dolžnik temu ne sledi, pa mora sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navesti razloge, zakaj taka pomanjkljivost terja zavrženje predloga za začetek postopka prisilne poravnave in začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Smiselno enako velja glede označitve ovir za imenovanju članov upniškega odbora.
Določbo 3. točke prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP, da je treba oblikovati seznam navadnih terjatev, razvrščen po velikosti terjatev, pri upnikih, pri katerih je ovira za imenovanje v upniški odbor, pa opisati okoliščine ovire iz 1. do 5. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, je torej potrebno razlagati ustrezno njenemu namenu.
Kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 stori, kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada. V opisu dejanja mora biti torej določno navedeno: 1. pravica, ki jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada ter 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice.
Kaznivo dejanje samovoljnosti je podano le v primeru, če storilec ve, da mu pravica gre ali misli, da mu ta pravica gre. Če pa ve, da mu pravica ne pripada, potem ne gre za kaznivo dejanje samovoljnosti. Lahko pa gre v tem primeru za kakšno drugo kaznivo dejanje (če so izpolnjeni zakonski znaki tega drugega kaznivega dejanja).
V kaznovalnem pravu (področje kaznivih dejanj in prekrškov) je ključno spoštovanje načela zakonitosti in s tem določenosti tudi v prekrškovnem materialnem pravu, katerega namen je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni, kajti v primeru, če se storilcu očita storitev prekrška, ki ne izpolnjuje katerega od zakonskih znakov prekrška, ki je opredeljen v materialnem predpisu, je na ta način prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka člena 28 Ustave RS, to načelo pa se tudi na področju prekrškovnega prava izraža z večkrat v sodni praksi obrazloženo zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov v opisu protipredpisnega ravnanja odločbe prekrškovnega organa oziroma sodišča, ki odloča v prekrškovni zadevi.
Odločba prekrškovnega organa mora poleg abstraktne pravne norme, vsebovati tudi opis dejanja, s katerim je prekršek storjen, torej kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine, ki se nanašajo na storitev prekrška, kajti le tako v izreku natančno navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrška in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne prekrškovne norme omogoča posameznemu storilcu, ki se v prekrškovnem postopku znajde, tudi učinkovito obrambo in le takšen opis prekrška predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zameji prekrškovni organ v odločbi oziroma v navedbah v obdolžilnem predlogu, takšno ravnanje omogoča v nadaljevanju postopka sodišču pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju prekrška.
ZP-1 člen 59, 59/3, 155, 155/2. ZTro-UPB8 člen 16, 68, 68/1, 68/1-5.
pravica do pravnega sredstva - opredelitev sodišča do pomembnih okoliščin - zahteva za sodno varstvo - pravica do poštenega sojenja - nezakonita proizvodnja trošarinskih izdelkov
Nobenega dvoma ni, kot pritožba pravilno izpostavlja, da je dolžnost sodišča, ki je praviloma edina sodna instanca v hitrem postopku, da za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, tudi v primeru, če pravnemu sredstvu stranke ne ugodi, v svoji odločbi obrazloži, da se je z argumenti v pravnem sredstvu seznanilo in jih obravnavalo in da stranka v takem primeru ne ostane v dvomu, ali je sodišče njene argumente enostavno prezrlo.
Pravica do sodnega varstva torej ne pomeni samo formalne pravice, torej pravice do vložitve rednega pravnega sredstva, temveč tudi, da sodišče vlogo stranke vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe v pravnem sredstvu loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko tudi odgovori, ta obveza pa se nanaša na tiste navedbe, ki se nanašajo na pravnorelevantna dejstva, katerih obstoj obramba utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Na navedbe v vloženi ZSV o tem, da je izrek odločbe prekrškovnega organa nerazumljiv, prvostopno sodišče tako, kot pravilno trdi pritožba, ni odgovorilo, temveč je v točki 5) obrazložitve zgolj povzelo bistvo očitka izreka odločbe prekrškovnega organa, kar predstavlja kršitev določbe tretjega odstavka člena 59 ZP-1, saj ni v celoti ocenilo bistvenih in pravnorelevantnih navedb v vloženi ZSV, navedeno pa je po oceni pritožbenega sodišča vplivalo na zakonitost tako sprejete odločitve (drugi odstavek člena 155 ZP-1), saj je na ta način storilcu v tem postopku bila prekršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja. Identična kršitev se je v zvezi s presojo vložene ZSV storilca pripetila prvemu sodišču tudi v zvezi z odmero sankcije, ki jo je vložnik ZSV ocenil kot izrazito neustrezno, zlasti pa se je upiral utemeljitvi tako izrečene sankcije v odnosu do oviranja dela prekrškovnega organa, kar je v ZSV ustrezno pojasnjeno, prvostopno sodišče pa tudi na takšen očitek glede neobrazložene sankcije ni odgovorilo argumentirano, temveč se je (točka 18) zgolj sklicevalo na podrobno pojasnjene razloge za odločitev v zvezi z izrečeno sankcijo, ki naj bi upoštevala stopnjo storilčeve odgovornosti, nagib in obnašanje ter gospodarsko moč storilčeve družbe, kar pa je glede na višino globe, ki ni bila izrečena na spodnji meji, temveč v bistveno višjem znesku (20.000,00 EUR) tudi po oceni pritožbenega sodišča nezadostno in nesprejemljivo.
Obe pritožbeno uveljavljani bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 storjeni pred prvostopnim sodiščem sta takšne narave, da so posledično v izpodbijani sodbi izostali tudi razlogi o odločilnih dejstvih (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1), kar je tudi pritožbeno uveljavljano, zato sta ob zakonskem pooblastilu iz petega odstavka člena 163 ZP-1 pritožbenemu sodišču narekovali ugoditev pritožbi in razveljavitev odločitve prvostopnega sodišča ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovljen postopek.
Že iz razlogov običajne oziroma skrbnosti povprečnega človeka je zavarovanec tožene stranke (etažni lastniki) kot lastnik zgradbe dolžan zaradi varnosti hoje po stopnišču poskrbeti za zamenjavo pregorele žarnice luči, ki osvetljuje stopnišče in poskrbeti, da se počistijo mastni madeži na stopnišču, v kolikor tega prvenstveno ne stori neposredni povzročitelj razlitja tekočine po stopnišču. Opustitev takega dolžnega ravnanja lahko privede do krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, razen če oškodovalec (zavarovanec) oziroma zavarovalnica kot tožena stranka zatrjuje in dokaže, da je zavarovanec ravnal z dolžno skrbnostjo, ki se od njega pričakuje.
gospodarski spor majhne vrednosti - (ne)obrazloženost sodbe - pravočasnost pritožbe - napoved pritožbe
Namen določbe 496. člena ZPP je, da sodišče v gospodarskem sporu majhne vrednosti (kjer je delež vloženih pritožb relativno majhen) zgolj sporoči svojo odločitev in da mu ni treba izdati pisne sodbe s popolno obrazložitvijo, saj ima glede na praviloma majhen pomen tovrstnih sporov načelo hitrosti in učinkovitosti postopka prednost pred ostalimi načeli pravdnega postopka. V predmetni zadevi je bil ta namen dosežen že s prvo sodbo. Navsezadnje tudi četrti odstavek 496. člena ZPP govori o vložitvi pritožbe zoper sodbo, ki vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena ZPP (kar je v predmetni zadevi že sodba z dne 28.8.2017, ki jo je tožeča stranka prejela 30.8.2017). Sodišče prve stopnje bi zato kot pravočasno moralo šteti že pritožbo z dne 7.9.2017.
OZ člen 3, 4, 5, 101, 289. ZPP člen 214, 214/2, 337, 337/1.
zapadlost terjatve - rok plačila - plačilo pod odložnim pogojem - neizpolnitev pogoja - plačilo v primernem roku - priznana dejstva - nedovoljene pritožbene novote - načelo sočasne izpolnitve
Pogodbena določba, ki rok plačila veže na odložni pogoj, sama zase ni nujno neveljavna. Takšna postane, ko se pogoj nerazumno dolgo ne uresniči. Takrat je treba šteti, kot da rok izpolnitve ni določen.
Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilna za presojo, ali obsojenka s pogojno obsodbo naložene obveznosti ni izpolnila iz objektivnih, ali iz subjektivnih razlogov in sprejelo pravilen zaključek, da tega ni storila zato, ker tega ni bila pripravljena storiti. Za tak svoj zaključek je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih pritožbena izvajanja obsojenke ne morejo z ničemer ovreči.
nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - delna dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Ker tožnik predloga za oprostitev plačila sodne takse tudi po pozivu sodišča ni ustrezno dopolnil, ga je sodišče z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks - prepozen predlog za oprostitev plačila sodne takse
V konkretni zadevi je udeleženec predlog za plačilo sodne takse, ki mu je bila naložena v plačilo s plačilnim nalogom Dn 1 z dne 19.9.2017, podal, ko se je rok za plačilo obravnavane sodne takse že iztekel. Zato je sodišče postopalo pravilno, ko je njegov predlog zavrglo.
Sodišče v nepravdnem postopku, ko presoja utemeljenost predlaganega sodnega depozita, presoja, ali je predlagatelj za verjetno izkazal obstoj obveznosti in razloge, zaradi katerih želi položiti denar. V primeru neutemeljene položitve nosi sam posledice v materialnopravnem razmerju.
Tožena stranka v pritožbi ponovno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo sodno takso. S temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj so prepozne. Takšen ugovor je tožena stranka postavila že v fazi presoje utemeljenosti plačilnega naloga za plačilo sodne takse. Sodišče je o njem že (pravnomočno) odločilo ter ga zavrnilo kot neutemeljenega.
gospodarski spor majhne vrednosti - protispisnost - neopravičen izostanek z naroka - domneva umika dokaznega predloga - opozorilo na posledice izostanka z naroka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V kolikor pravilno vabljena stranka v sporih majhne vrednosti ne pride na narok, ki ga sodišče razpiše čeprav ga stranka ni zahtevala, se šteje, da umika vse dokazne predloge, razen listinskih dokazov, ki jih je že predhodno predložila sodišču. Tožena stranka na takšno posledico sicer v vabilu na narok za glavno obravnavo ni bila opozorjena in je sodišče s tem kršilo 456. člen ZPP, kar pa ne predstavlja procesne kršitve, ki bi se lahko izpodbijala v tovrstnih sporih.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VSL00006863
ZPIZ-2 člen 195, 195/1, 195/2, 195/3. ZPotK-1 člen 2, 2-5.
smrt upravičenca - limitna pogodba - negativno stanje na bančnem računu - izvajalec plačilnega prometa - vračilo preveč izplačane pokojnine - nakazilo denarnih sredstev
Napačna je razlaga sodišča prve stopnje (in tožene stranke), da sorazmerno zmanjšanje negativnega stanja pomeni, da teh sredstev na računu ni več. Komitentka lahko do teh sredstev oziroma do sredstev v višini odobrenega limita prosto dostopa, vse do izteka limita. Sorazmerno kritje negativnega stanja predstavlja zgolj tehnično izvedbo prilivov na osebni račun komitentke.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - sodna taksa za pritožbo - nastanek obveznosti plačila sodne takse
Taksna obveznost za pritožbeni postopek nastane ob vložitvi pravnega sredstva ne glede na to, ali je pravno sredstvo utemeljeno ali ne. Navedbe o materialnopravni napačnosti sodbe, zgrešeni aktivni in pasivni legitimaciji ter pristojnosti sodišča, zato na odločitev glede takse, ki jo je toženec dolžan plačati za pritožbo zoper sodbo, ne morejo vplivati.
izvedensko mnenje - nagrada in stroški izvedenca - ovrednotenje izvedenskega dela - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenskega mnenja in metodami, ki jih je izvedenec pri svojem delu uporabil, na pravico do plačila za opravljeno delo ne vpliva. Stranka sklepa o odmeri nagrade izvedencu ne more uspešno izpodbiti z lastno oceno kvalitete izvedenskega mnenja.