ZIZ člen 13, 13/1, 20a, 42b. Uredba Komisije (ES) št. 2245/2004 z dne 27. decembra 2004 o spremembi Prilog I, II, III in IV k Uredbi Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 38, 39, 57. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 66, 66/1, 66/2. Ovršni zakon (Zakon o izvršbi Hrvaške) člen 38, 38/5.
izvršba na podlagi notarskega zapisa - tuj notar - razglasitev izvršljivosti - uporaba določil Uredbe ES št. 44/2001 (Bruseljska uredba I)
Ker je bil predloženi hrvaški notarski zapis sklenjen pred 10. 1. 2015, bi upnik moral doseči razglasitev izvršljivosti tega notarskega zapisa, šele nato pa bi lahko na podlagi le-tega tudi predlagal izvršbo.
odškodninska terjatev - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - nepremagljive ovire za uveljavljanje terjatve
Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prestajanje zadnje zaporne kazni (oziroma prestajanje pripora) v Zavodu za prestajanje kazni zapora zaključil dne 25. 5. 2013. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bil že s tem dnem seznanjen s škodo (ki naj bi mu nastala zaradi zatrjevanih nevzdržnih razmer v priporu) in z osebo, ki za škodo odgovarja. Po 352. členu OZ zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V konkretnem primeru je (subjektivni) zastaralni rok po povedanem pričel teči z dnem 26. 5. 2013 in se je iztekel z dnem 26. 5. 2016. Tožnik je tožbo vložil šele dne 14. 2. 2017, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo (prvi odstavek 352. člena OZ).
napotitveni sklep - objektivne meje pravnomočnosti - časovne meje pravnomočnosti - identiteta spora - skupno premoženje bivših zakoncev - že pravnomočno razsojena stvar
Razlaga prvostopenjske sodbe izdane v prvi pravdi (upoštevaje tako izrek, kot tudi dejansko stanje in razloge) daje podlago za ugotovitev, da sta spora identična ter je bilo v prvem postopku že pravnomočno odločeno o tem, kar je predmet nove tožbe v tekoči pravdi.
Sodišče prve stopnje je glede na to, da je šlo za dvostransko pogodbo, ki je bila tudi nesporno izvedena in opravljena, povsem pravilno zaključilo, da ni podan prvi element objektivne izpodbojnosti, to je, ni bila zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika, saj o tem ni mogoče govoriti, če sta bili obe karakteristični izpolnitvi pogodbe izpolnjeni. Hkrati pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da že iz trditev tožeče stranke izhaja, da je obveznosti do tožene stranke redno in v roku izpolnjevala. Ker je torej prišlo do sočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti, kar pritožba v ničemer ne napada, ni moglo priti do neenakopravnega obravnavanja upnikov.
OZ člen 3, 4, 5, 101, 289. ZPP člen 214, 214/2, 337, 337/1.
zapadlost terjatve - rok plačila - plačilo pod odložnim pogojem - neizpolnitev pogoja - plačilo v primernem roku - priznana dejstva - nedovoljene pritožbene novote - načelo sočasne izpolnitve
Pogodbena določba, ki rok plačila veže na odložni pogoj, sama zase ni nujno neveljavna. Takšna postane, ko se pogoj nerazumno dolgo ne uresniči. Takrat je treba šteti, kot da rok izpolnitve ni določen.
gospodarski spor majhne vrednosti - (ne)obrazloženost sodbe - pravočasnost pritožbe - napoved pritožbe
Namen določbe 496. člena ZPP je, da sodišče v gospodarskem sporu majhne vrednosti (kjer je delež vloženih pritožb relativno majhen) zgolj sporoči svojo odločitev in da mu ni treba izdati pisne sodbe s popolno obrazložitvijo, saj ima glede na praviloma majhen pomen tovrstnih sporov načelo hitrosti in učinkovitosti postopka prednost pred ostalimi načeli pravdnega postopka. V predmetni zadevi je bil ta namen dosežen že s prvo sodbo. Navsezadnje tudi četrti odstavek 496. člena ZPP govori o vložitvi pritožbe zoper sodbo, ki vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena ZPP (kar je v predmetni zadevi že sodba z dne 28.8.2017, ki jo je tožeča stranka prejela 30.8.2017). Sodišče prve stopnje bi zato kot pravočasno moralo šteti že pritožbo z dne 7.9.2017.
Sodišče v nepravdnem postopku, ko presoja utemeljenost predlaganega sodnega depozita, presoja, ali je predlagatelj za verjetno izkazal obstoj obveznosti in razloge, zaradi katerih želi položiti denar. V primeru neutemeljene položitve nosi sam posledice v materialnopravnem razmerju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00007252
ZKP člen 105, 105/2, 374, 374/4.
premoženjskopravni zahtevek - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde
Glede na obtoženčevo priznanje krivde je brezpredmetno pritožbeno sklicevanje, češ da oškodovanec ni izkazal lastništva vseh predmetov. Kot že rečeno, so vsi odtujeni predmeti in njihove vrednosti izkazani iz opisa kaznivih dejanj, ki predstavlja del ugotovljenega dejanskega stanja po obtoženčevem priznanju krivde.
Zato je pravno zmotno pritožničino naziranje, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napotiti na pravdo, ker po višini niso bili izkazani.
ZP-1 člen 59, 59/3, 155, 155/2. ZTro-UPB8 člen 16, 68, 68/1, 68/1-5.
pravica do pravnega sredstva - opredelitev sodišča do pomembnih okoliščin - zahteva za sodno varstvo - pravica do poštenega sojenja - nezakonita proizvodnja trošarinskih izdelkov
Nobenega dvoma ni, kot pritožba pravilno izpostavlja, da je dolžnost sodišča, ki je praviloma edina sodna instanca v hitrem postopku, da za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, tudi v primeru, če pravnemu sredstvu stranke ne ugodi, v svoji odločbi obrazloži, da se je z argumenti v pravnem sredstvu seznanilo in jih obravnavalo in da stranka v takem primeru ne ostane v dvomu, ali je sodišče njene argumente enostavno prezrlo.
Pravica do sodnega varstva torej ne pomeni samo formalne pravice, torej pravice do vložitve rednega pravnega sredstva, temveč tudi, da sodišče vlogo stranke vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe v pravnem sredstvu loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko tudi odgovori, ta obveza pa se nanaša na tiste navedbe, ki se nanašajo na pravnorelevantna dejstva, katerih obstoj obramba utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Na navedbe v vloženi ZSV o tem, da je izrek odločbe prekrškovnega organa nerazumljiv, prvostopno sodišče tako, kot pravilno trdi pritožba, ni odgovorilo, temveč je v točki 5) obrazložitve zgolj povzelo bistvo očitka izreka odločbe prekrškovnega organa, kar predstavlja kršitev določbe tretjega odstavka člena 59 ZP-1, saj ni v celoti ocenilo bistvenih in pravnorelevantnih navedb v vloženi ZSV, navedeno pa je po oceni pritožbenega sodišča vplivalo na zakonitost tako sprejete odločitve (drugi odstavek člena 155 ZP-1), saj je na ta način storilcu v tem postopku bila prekršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja. Identična kršitev se je v zvezi s presojo vložene ZSV storilca pripetila prvemu sodišču tudi v zvezi z odmero sankcije, ki jo je vložnik ZSV ocenil kot izrazito neustrezno, zlasti pa se je upiral utemeljitvi tako izrečene sankcije v odnosu do oviranja dela prekrškovnega organa, kar je v ZSV ustrezno pojasnjeno, prvostopno sodišče pa tudi na takšen očitek glede neobrazložene sankcije ni odgovorilo argumentirano, temveč se je (točka 18) zgolj sklicevalo na podrobno pojasnjene razloge za odločitev v zvezi z izrečeno sankcijo, ki naj bi upoštevala stopnjo storilčeve odgovornosti, nagib in obnašanje ter gospodarsko moč storilčeve družbe, kar pa je glede na višino globe, ki ni bila izrečena na spodnji meji, temveč v bistveno višjem znesku (20.000,00 EUR) tudi po oceni pritožbenega sodišča nezadostno in nesprejemljivo.
Obe pritožbeno uveljavljani bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 storjeni pred prvostopnim sodiščem sta takšne narave, da so posledično v izpodbijani sodbi izostali tudi razlogi o odločilnih dejstvih (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1), kar je tudi pritožbeno uveljavljano, zato sta ob zakonskem pooblastilu iz petega odstavka člena 163 ZP-1 pritožbenemu sodišču narekovali ugoditev pritožbi in razveljavitev odločitve prvostopnega sodišča ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovljen postopek.
V kaznovalnem pravu (področje kaznivih dejanj in prekrškov) je ključno spoštovanje načela zakonitosti in s tem določenosti tudi v prekrškovnem materialnem pravu, katerega namen je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni, kajti v primeru, če se storilcu očita storitev prekrška, ki ne izpolnjuje katerega od zakonskih znakov prekrška, ki je opredeljen v materialnem predpisu, je na ta način prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka člena 28 Ustave RS, to načelo pa se tudi na področju prekrškovnega prava izraža z večkrat v sodni praksi obrazloženo zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov v opisu protipredpisnega ravnanja odločbe prekrškovnega organa oziroma sodišča, ki odloča v prekrškovni zadevi.
Odločba prekrškovnega organa mora poleg abstraktne pravne norme, vsebovati tudi opis dejanja, s katerim je prekršek storjen, torej kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine, ki se nanašajo na storitev prekrška, kajti le tako v izreku natančno navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrška in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne prekrškovne norme omogoča posameznemu storilcu, ki se v prekrškovnem postopku znajde, tudi učinkovito obrambo in le takšen opis prekrška predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zameji prekrškovni organ v odločbi oziroma v navedbah v obdolžilnem predlogu, takšno ravnanje omogoča v nadaljevanju postopka sodišču pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju prekrška.
zahteva za preiskavo za več kaznivih dejanj - opis očitanih ravnanj - opis kaznivega dejanja
Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi v napadenem sklepu, da niti pri prvem niti pri drugem kaznivem dejanju, ki se v zahtevi za preiskavo očitata osumljenemu L.P., niso opisana konkretna ravnanja, ki naj bi jih osumljeni P. storil. Iz opisa kaznivih dejanj je razvidno, da naj bi L.P. naklepoma napeljal A.M. k storitvi dveh kaznivih dejanj (pod točko I in II zahteve za preiskavo), s tem da naj bi mu kot dejanski direktor družbe F. d.o.o. dajal predhodna navodila. Kot pravilno ugotavlja zunajobravnavni senat, iz takšnega opisa ne izhaja kakšna navodila naj bi mu dajal in v kakšnih okoliščinah, niti ali je osumljeni s takšnimi navodili izzval odločitev A.M., da naklepoma stori očitani kaznivi dejanji.
Opis kaznivega dejanja je namreč najpomembnejša sestavina zahteve za preiskavo, saj se z njo določa okvir, v katerem bo potekala preiskava, prav tako pa osumljencem omogoča učinkovito pravico do obrambe, ki je v nasprotnem primeru kršena.
preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - idealni stek - načelo inkluzije
Sklenitev pogodb, s katerima sta se M. in F. zavezali Z. pod dogovorjenimi pogoji izplačati nepovratna sredstva, je za Z. predstavljala potencialno upravičenje do nakazila subvencije pod odložnim pogojem oziroma pravno zavarovano pričakovanje do pridobitve subvencije, ne pa pridobitev subvencije v obliki premoženjske koristi, ki je za Z. nedvomno nastala šele z nakazilom denarnih sredstev na njen račun.
Uporaba ponarejenega računa je služila le kot (dodatno) sredstvo za dosego cilja preslepitve pristojnih na M. in F., primerjava konkretnih okoliščin storjenih kaznivih dejanj v steku pa po oceni pritožbenega sodišča kaže, da bi bilo dvojno kaznovanje v konkretni zadevi nesmiselno, saj je kriminalna količina kaznivega dejanja po 235. členu KZ-1 postranska okoliščina kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1.
strokovna (medicinska) napaka - opustitev dolžne skrbnosti - pojasnilna dolžnost zdravnika - izkazanost elementov odškodninske odgovornosti - nepravilno sklepanje na obstoj drugih dejstev - neobstoj vzročne zveze
Sodišče prve stopnje je tako iz ugotovljenih dejstev (uporaba električnega noža med operacijo) nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev (poškodba debelega črevesa med operacijo dne 11. 1. 2012), zaradi česar se sodba sodišča prve stopnje v tem delu glede obstoja temelja tožbenega zahtevka neutemeljeno opira na to dejstvo.
Ker je bila izvedena operacija dne 11. 1. 2012 za tožnico življenjskega pomena, primerjalno izostanek pojasnila o tako majhni možnosti nastanka nastalega zapleta pri tovrstni operaciji, kot ga navaja izvedenka v izvedenskem mnenju, ob primerjavi s pomenom izvedene operacije za življenje tožnice, po prepričanju pritožbenega sodišča ne nudi podlage za zaključek o vzročni zvezi med vsebinsko nezadostno opravljeno pojasnilno dolžnostjo in tožnici nastalo vtoževano škodo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00008347
KZ-1 člen 86, 86/3, 86/4, 173, 173/3. ZKP člen 129a, 371, 371/1, 371/1-11, 373.
način izvršitve kazni zapora - izvršitev odločb - odprti oddelek - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih - konkretizacija pritožbenih očitkov - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - presoja vseh okoliščin - teža kaznivega dejanja - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadenega sklepa navedlo določne, jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo zavrnitev predloga obsojenca za prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku, pri tem pa razlogi niso v medsebojnem nasprotju, temveč se zgolj dopolnjujejo in tvorijo razumno in prepričljivo obrazložitev napadene sodne odločbe. Pritožba ne pojasni, kateri razlogi bi naj bili sami s seboj v nasprotju, prav tako pa tudi ne, kateri razlogi bi naj bili nejasni. V navedenem zatrjevanju je povsem pavšalna in kot taka ne more biti uspešna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00008562
KZ-1 člen 57, 57/3, 62, 62/2. ZKP člen 506, 506/4.
rok za preklic pogojne obsodbe
Prvostopno sodišče je še v zakonsko določenem roku, in sicer dne 14. 9. 2017, preklicalo pogojno obsodbo, vendar je rok iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 potekel, še preden je bila sodba sodišča prve stopnje vročena obsojencu. Ker je zakonski rok za preklic pogojne obsodbe potekel in ni podaljšljiv, temveč je prekluziven, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 506. člena ZKP ob reševanju pritožbe obsojenca po uradni dolžnosti odločilo, da se postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.
odpust obveznosti stečajnega dolžnika - namen odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - lahkomiselno ravnanje - upnikovo ravnanje
Upnik je dolžniku posodil veliko denarja, pri tem pa je vedel najmanj, da dolžnik ni zaposlen in nima omembe vrednih prihodkov, iz katerih bi lahko vrnil posojilo. Dolžnikovo ravnanje je bilo sicer lahkomiselno in neodgovorno, vendar pa je bilo tako tudi ravnanje upnika. Niti povprečno skrben gospodar, kaj šele oseba, ki se ukvarja s posojanjem denarja, že ob sklenitvi pogodbe ne bi menil, da bo posojilo lahko vrnjeno. Upnik zato ni oseba, ki bi bila upravičena do varstva z ugovorom proti odpustu obveznosti. Tudi od upnikov se namreč pričakuje, da bodo ravnali odgovorno in nikakor ne lahkomiselno.
nepremoženjska škoda - subjektivna in objektivna odškodninska odgovornost - opustitev kot protipravno ravnanje - elementi odškodninske odgovornosti - standard povprečno skrbnega človeka
Opustitev brisanja sporne marmornate stopnice oziroma namestitve protizdrsne podloge nanjo, samo po sebi avtomatično še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske terjatve. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno presodilo, da je bilo tožnici lahko znano, da je stopnica, ki je v neposredni bližini bazena, mokra in bi to tožnica kot povprečno pazljiva oseba zmogla tudi opaziti ter morala pri hoji upoštevati.
razmerja med etažnimi lastniki - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - vplačilo v rezervni sklad - pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - uporabniki stanovanja - notranje razmerje - dolžnost plačevanja v rezervni sklad - etažni lastniki večstanovanjske stavbe
Notranje razmerje med etažnim lastnikom in osebo, ki v stanovanju prebiva, na obveznost etažnega lastnika glede plačila stroškov v rezervni sklad ne vpliva.
Vprašanje lastništva stanovanja sodi v sklop ugotavljanja dejanskega stanja, zato ugotovitve sodišča v sporu majhne vrednosti, da je toženec njegov lastnik, slednji v pritožbi ne more več izpodbiti.
ZST-1 člen 3, 3/1, 3/9, 34a, 34a/7. ZPP člen 191, 191/1, 191/1-1, 195.
sodna taksa za pritožbo - navadno materialno sosporništvo - solidarna obveznost
Zakon o sodnih taksah izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov, kar sta dolžnika, ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je glede na dejstvo, da je vsak od dolžnikov zoper sklep o izročitvi vložil svojo pritožbo, utemeljeno vsakemu od njiju odmerilo sodno takso za pritožbo.
Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Za pogodbe, kot je predmetna, ki se sklepajo pogosto in množično ter v ustni obliki, velja, da njihovo vsebino dopolnjujejo bodisi tipska pravila sorodnih nominatnih pogodb, splošna pravila pogodbenega prava ali drugi avtonomni viri. Razbremenilni razlogi iz 240. člena OZ so zelo strogi. S prodajo pijače v steklenicah na prireditvenem prostoru, njihovem razbijanju, vsled česar so bili na tleh prireditvenega prostora ostanki stekla je zavarovanec toženke kršil 10. člen ZJZ. Ker je bil zato nastanek škodnega dogodka predvidljiv, zelo verjeten, predvsem pa odvrnljiv, se zavarovanec toženke ni razbremenil svoje odgovornosti, zato je podana odškodninska obveznost.