ničnost - nična pogodba - izpodbojnost - izpodbojna pogodba - nemoralna pogodba - nemoralno ravnanje - prevara - razlogi za izpodbojnost - rok za izpodbijanje pogodbe
Ničnost je predpisana kot najostrejša in skrajna sankcija. Sodišču je naloženo, da na osnovi dejanskih okoliščin ugotovi, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da ni okoliščin, ki bi - zaradi varovanja pravnega reda - terjale ugotovitev ničnosti dne 17. 4. 2013 sklenjene prodajne pogodbe. Ugotovljene okoliščine ne opravičujejo ničnostne sankcije. Ni izkazana taka nemoralnost, kakršno pravni red zavrača z ničnostno sankcijo. Ustrezno je, da v veljavi ostane pravni posel, pri katerem je tožnica lahko tvorno sodelovala, katerega vsebina ji je bila predstavljena s strani notarja, glede katerega bi od notarja in uradnikov na davčni upravi lahko dobila dodatna pojasnila, če bi zanje zaprosila. Njeno sklicevanje na visoko starost, brez opisa njenih psihofizičnih sposobnosti, niso okoliščine, s katerimi bi, glede na transparenten način sklepanja izpodbijane pogodbe, lahko uveljavila ničnost. Pritrditi je pritožbi, da bi bilo skrajno zavržno in nemoralno zavesti osebo, ki ne bi bila sposobna dojeti vsebine pravnega posla, vendar tožnica takih omejitev svojih sposobnosti ni zatrjevala. Sklicevala se je zgolj na svojo starost. To pa ne zadošča, saj imajo enako stare osebe različne psihofizične sposobnosti.
sklenitev pogodbe - pogodbena kazen - trditveno breme - pobotni ugovor - sklepčnost - določitev roka za izpolnitev obveznosti - rok - načelo vestnosti in poštenja
Tožena stranka bi morala trditi in dokazati, da se je s tožečo stranko dogovorila za rok, v katerem bi morala dokončati dela na J. 11 (hkrati pa tudi zamudo tožeče stranke). Sklicevanje na Pogodbo št. 03/2014 za izvedbo gradbenih del prizidka stanovanjske hiše z dne 2. 9. 2014 med naročnikoma V. in L. ter toženo stranko kot izvajalko, v kateri je bilo v 11. členu dogovorjeno, da morajo biti gradbena dela dokončana do 15. 10. 2015, ni relevantno. Tožeče stranke namreč tak dogovor ne zavezuje. Da je bila tožeča stranka z rokom iz omenjene pogodbe seznanjena in je z njim soglašala (oziroma se je toženi stranki zavezala, da bo do tega datuma izvedla dela), pa tožena stranka v tem postopku niti trdila ni.
zahteva za preiskavo za več kaznivih dejanj - opis očitanih ravnanj - opis kaznivega dejanja
Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi v napadenem sklepu, da niti pri prvem niti pri drugem kaznivem dejanju, ki se v zahtevi za preiskavo očitata osumljenemu L.P., niso opisana konkretna ravnanja, ki naj bi jih osumljeni P. storil. Iz opisa kaznivih dejanj je razvidno, da naj bi L.P. naklepoma napeljal A.M. k storitvi dveh kaznivih dejanj (pod točko I in II zahteve za preiskavo), s tem da naj bi mu kot dejanski direktor družbe F. d.o.o. dajal predhodna navodila. Kot pravilno ugotavlja zunajobravnavni senat, iz takšnega opisa ne izhaja kakšna navodila naj bi mu dajal in v kakšnih okoliščinah, niti ali je osumljeni s takšnimi navodili izzval odločitev A.M., da naklepoma stori očitani kaznivi dejanji.
Opis kaznivega dejanja je namreč najpomembnejša sestavina zahteve za preiskavo, saj se z njo določa okvir, v katerem bo potekala preiskava, prav tako pa osumljencem omogoča učinkovito pravico do obrambe, ki je v nasprotnem primeru kršena.
ZP-1 člen 59, 59/3, 155, 155/2. ZTro-UPB8 člen 16, 68, 68/1, 68/1-5.
pravica do pravnega sredstva - opredelitev sodišča do pomembnih okoliščin - zahteva za sodno varstvo - pravica do poštenega sojenja - nezakonita proizvodnja trošarinskih izdelkov
Nobenega dvoma ni, kot pritožba pravilno izpostavlja, da je dolžnost sodišča, ki je praviloma edina sodna instanca v hitrem postopku, da za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, tudi v primeru, če pravnemu sredstvu stranke ne ugodi, v svoji odločbi obrazloži, da se je z argumenti v pravnem sredstvu seznanilo in jih obravnavalo in da stranka v takem primeru ne ostane v dvomu, ali je sodišče njene argumente enostavno prezrlo.
Pravica do sodnega varstva torej ne pomeni samo formalne pravice, torej pravice do vložitve rednega pravnega sredstva, temveč tudi, da sodišče vlogo stranke vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe v pravnem sredstvu loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko tudi odgovori, ta obveza pa se nanaša na tiste navedbe, ki se nanašajo na pravnorelevantna dejstva, katerih obstoj obramba utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Na navedbe v vloženi ZSV o tem, da je izrek odločbe prekrškovnega organa nerazumljiv, prvostopno sodišče tako, kot pravilno trdi pritožba, ni odgovorilo, temveč je v točki 5) obrazložitve zgolj povzelo bistvo očitka izreka odločbe prekrškovnega organa, kar predstavlja kršitev določbe tretjega odstavka člena 59 ZP-1, saj ni v celoti ocenilo bistvenih in pravnorelevantnih navedb v vloženi ZSV, navedeno pa je po oceni pritožbenega sodišča vplivalo na zakonitost tako sprejete odločitve (drugi odstavek člena 155 ZP-1), saj je na ta način storilcu v tem postopku bila prekršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja. Identična kršitev se je v zvezi s presojo vložene ZSV storilca pripetila prvemu sodišču tudi v zvezi z odmero sankcije, ki jo je vložnik ZSV ocenil kot izrazito neustrezno, zlasti pa se je upiral utemeljitvi tako izrečene sankcije v odnosu do oviranja dela prekrškovnega organa, kar je v ZSV ustrezno pojasnjeno, prvostopno sodišče pa tudi na takšen očitek glede neobrazložene sankcije ni odgovorilo argumentirano, temveč se je (točka 18) zgolj sklicevalo na podrobno pojasnjene razloge za odločitev v zvezi z izrečeno sankcijo, ki naj bi upoštevala stopnjo storilčeve odgovornosti, nagib in obnašanje ter gospodarsko moč storilčeve družbe, kar pa je glede na višino globe, ki ni bila izrečena na spodnji meji, temveč v bistveno višjem znesku (20.000,00 EUR) tudi po oceni pritožbenega sodišča nezadostno in nesprejemljivo.
Obe pritožbeno uveljavljani bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 storjeni pred prvostopnim sodiščem sta takšne narave, da so posledično v izpodbijani sodbi izostali tudi razlogi o odločilnih dejstvih (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1), kar je tudi pritožbeno uveljavljano, zato sta ob zakonskem pooblastilu iz petega odstavka člena 163 ZP-1 pritožbenemu sodišču narekovali ugoditev pritožbi in razveljavitev odločitve prvostopnega sodišča ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovljen postopek.
plačilo sodne takse - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - neupoštevni ugovorni razlogi - ugovorni razlog
Pritožnikoma je sodišče obrazložilo, iz katerih razlogov je mogoče ugovarjati zoper plačilni nalog (prvi odstavek 34a. člena Zakona o sodnih taksah). Ker takšnih razlogov v ugovoru nista navajala, je njun predlog pravilno zavrnilo.
Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Za pogodbe, kot je predmetna, ki se sklepajo pogosto in množično ter v ustni obliki, velja, da njihovo vsebino dopolnjujejo bodisi tipska pravila sorodnih nominatnih pogodb, splošna pravila pogodbenega prava ali drugi avtonomni viri. Razbremenilni razlogi iz 240. člena OZ so zelo strogi. S prodajo pijače v steklenicah na prireditvenem prostoru, njihovem razbijanju, vsled česar so bili na tleh prireditvenega prostora ostanki stekla je zavarovanec toženke kršil 10. člen ZJZ. Ker je bil zato nastanek škodnega dogodka predvidljiv, zelo verjeten, predvsem pa odvrnljiv, se zavarovanec toženke ni razbremenil svoje odgovornosti, zato je podana odškodninska obveznost.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks - prepozen predlog za oprostitev plačila sodne takse
V konkretni zadevi je udeleženec predlog za plačilo sodne takse, ki mu je bila naložena v plačilo s plačilnim nalogom Dn 1 z dne 19.9.2017, podal, ko se je rok za plačilo obravnavane sodne takse že iztekel. Zato je sodišče postopalo pravilno, ko je njegov predlog zavrglo.
plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - plačilni nalog za plačilo sodnih taks - ugovorni razlog - neupoštevni ugovorni razlogi
Sodišče je v izpodbijanem sklepu jasno in argumentirano zavrnilo ugovor udeleženke zoper plačilni nalog. Pravilno je obrazložilo, iz katerih razlogov je mogoče ugovarjati zoper plačilni nalog (prvi odstavek 34a. člena Zakona o sodnih taksah) in ugovor pritožnice zavrnilo, ker v ugovoru takšnih razlogov ni navajala.
ugovor proti odpustu obveznosti - obrazloženost ugovora - namen odpusta obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - dodatna odmera davka - ravnanje stečajnega dolžnika - dejansko vprašanje - zatrjevanje dejstev
Ovira za odpust obveznosti ni podana že, če je davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Ovira za odpust obveznosti je podana zgolj v primeru, da ima dolžnikovo ravnanje značilnost nevestnega ali nepoštenega ravnanja, saj gre (zgolj) v takem primeru za zlorabo pravice do odpusta.
Vprašanje, ali gre za zlorabo pravice do odpusta obveznosti, je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni najprej zatrjevati upravitelj ali upnik, šele nato pa tudi dokazati.
nepremoženjska škoda - subjektivna in objektivna odškodninska odgovornost - opustitev kot protipravno ravnanje - elementi odškodninske odgovornosti - standard povprečno skrbnega človeka
Opustitev brisanja sporne marmornate stopnice oziroma namestitve protizdrsne podloge nanjo, samo po sebi avtomatično še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske terjatve. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno presodilo, da je bilo tožnici lahko znano, da je stopnica, ki je v neposredni bližini bazena, mokra in bi to tožnica kot povprečno pazljiva oseba zmogla tudi opaziti ter morala pri hoji upoštevati.
Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilna za presojo, ali obsojenka s pogojno obsodbo naložene obveznosti ni izpolnila iz objektivnih, ali iz subjektivnih razlogov in sprejelo pravilen zaključek, da tega ni storila zato, ker tega ni bila pripravljena storiti. Za tak svoj zaključek je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih pritožbena izvajanja obsojenke ne morejo z ničemer ovreči.
OZ člen 3, 4, 5, 101, 289. ZPP člen 214, 214/2, 337, 337/1.
zapadlost terjatve - rok plačila - plačilo pod odložnim pogojem - neizpolnitev pogoja - plačilo v primernem roku - priznana dejstva - nedovoljene pritožbene novote - načelo sočasne izpolnitve
Pogodbena določba, ki rok plačila veže na odložni pogoj, sama zase ni nujno neveljavna. Takšna postane, ko se pogoj nerazumno dolgo ne uresniči. Takrat je treba šteti, kot da rok izpolnitve ni določen.
gospodarski spor majhne vrednosti - (ne)obrazloženost sodbe - pravočasnost pritožbe - napoved pritožbe
Namen določbe 496. člena ZPP je, da sodišče v gospodarskem sporu majhne vrednosti (kjer je delež vloženih pritožb relativno majhen) zgolj sporoči svojo odločitev in da mu ni treba izdati pisne sodbe s popolno obrazložitvijo, saj ima glede na praviloma majhen pomen tovrstnih sporov načelo hitrosti in učinkovitosti postopka prednost pred ostalimi načeli pravdnega postopka. V predmetni zadevi je bil ta namen dosežen že s prvo sodbo. Navsezadnje tudi četrti odstavek 496. člena ZPP govori o vložitvi pritožbe zoper sodbo, ki vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena ZPP (kar je v predmetni zadevi že sodba z dne 28.8.2017, ki jo je tožeča stranka prejela 30.8.2017). Sodišče prve stopnje bi zato kot pravočasno moralo šteti že pritožbo z dne 7.9.2017.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00007221
ZFPPIPP člen 102, 108, 271, 271/1, 271/1-1, 271/1-1(1), 273, 274, 274/3. OZ člen 10, 131, 148. URS člen 2, 23, 26. ZZK-1 člen 245. ZGD-1 člen 636, 636/1.
odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja - odškodninska odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - splošna odškodninska odgovornost - pasivna legitimacija - protipravnost - prepoved povzročanja škode - vložitev izpodbojne tožbe - predpravdno izvedensko mnenje - pravica do sodnega varstva - načelo pravne države
Določba, po kateri upravitelj odškodninsko odgovarja upnikom, ne pomeni, da odgovarja samo njim. Če povzroči škodo tretjim osebam, jim namreč odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.
Zavarovalnica ne more odškodninsko odgovarjati, če ni podana temeljna predpostavka, to pa je, da gre za odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja.
Predpostavka protipravnosti vložitve tožbe je, da gre za očitno neutemeljeno tožbo oziroma kadar gre za zlorabo postopka za drugačen namen, kadar torej stranka ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.
Tožeča stranka v tem postopku postavlja tezo, da a priori neupoštevanje v naprej pripravljenih strokovnih mnenj pomeni očitno neutemeljenost vložitve tožbe in posledično odškodninsko odgovornost toženca. Pravno naziranje je v direktnem nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva.
Grožnja z odškodninsko odgovornostjo za vložitev tožbe zaradi predhodnih nasprotnih stališč druge stranke je nedopustna omejitev te pravice in pomeni poseg tudi v načelo pravne države.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00007252
ZKP člen 105, 105/2, 374, 374/4.
premoženjskopravni zahtevek - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde
Glede na obtoženčevo priznanje krivde je brezpredmetno pritožbeno sklicevanje, češ da oškodovanec ni izkazal lastništva vseh predmetov. Kot že rečeno, so vsi odtujeni predmeti in njihove vrednosti izkazani iz opisa kaznivih dejanj, ki predstavlja del ugotovljenega dejanskega stanja po obtoženčevem priznanju krivde.
Zato je pravno zmotno pritožničino naziranje, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napotiti na pravdo, ker po višini niso bili izkazani.
poplačilo upnikov iz kupnine za prodano nepremičnino - razdelitveni narok - stroški izvršilnega postopka
Določba 1. točke prvega odstavka 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne loči med upniki izvršilnega postopka, zato se v kategoriji stroški izvršilnega postopka poplačajo tako stroški upnika, ki je sprožil izvršilni postopek, kot stroški ostalih upnikov, tudi zastavnih, pod pogojem, da izvirajo iz postopka izvršbe na konkretno nepremičnino. V predmetni zadevi za take stroške gre, saj so nastali kot odgovor na izrecen poziv sodišča prve stopnje, da mora zastavni upnik priglasiti svojo terjatev do razdelitvenega naroka, sicer se ta terjatev pri razdelitvi ne bo upoštevala.
razmerja med etažnimi lastniki - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - vplačilo v rezervni sklad - pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - uporabniki stanovanja - notranje razmerje - dolžnost plačevanja v rezervni sklad - etažni lastniki večstanovanjske stavbe
Notranje razmerje med etažnim lastnikom in osebo, ki v stanovanju prebiva, na obveznost etažnega lastnika glede plačila stroškov v rezervni sklad ne vpliva.
Vprašanje lastništva stanovanja sodi v sklop ugotavljanja dejanskega stanja, zato ugotovitve sodišča v sporu majhne vrednosti, da je toženec njegov lastnik, slednji v pritožbi ne more več izpodbiti.
kaznivo dejanje nasilništva - znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj
Vsaka protipravna uporaba sile še ne pomeni nasilništva, zanj je značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja oziroma izživljanje z nasiljem, ki se lahko izvaja oziroma kaže na različne načine.
Na podlagi pravilne dokazne ocene o obdolžencu očitanih inkriminiranih ravnanjih, je sodišče prve stopnje prišlo do neoporečnega zaključka, da predstavlja obdolženčevo izživljanje z verbalnim in fizičnim nasiljem nad oškodovanko, ki ga je dalj časa izvajal z grdim ravnanjem, pretepanjem in zmerjanjem oškodovanke ter spravljanjem le-te v podrejen položaj, ravnanje takšne narave in intenzivnosti, da je pri oškodovanki povzročilo prestrašenost. Zato pritožbeno sodišče glede na intenzivnost, trajanje in posledice obdolženčevega ravnanja zoper oškodovanko, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, in kot mu je bilo z gotovostjo dokazano v predmetnem kazenskem postopku, ne soglaša s pritožbeno izraženim mnenjem, da obdolženčeva izvršitvena ravnanja ne dosegajo standarda kaznivega dejanja nasilništva.
Sodišče v nepravdnem postopku, ko presoja utemeljenost predlaganega sodnega depozita, presoja, ali je predlagatelj za verjetno izkazal obstoj obveznosti in razloge, zaradi katerih želi položiti denar. V primeru neutemeljene položitve nosi sam posledice v materialnopravnem razmerju.
V kaznovalnem pravu (področje kaznivih dejanj in prekrškov) je ključno spoštovanje načela zakonitosti in s tem določenosti tudi v prekrškovnem materialnem pravu, katerega namen je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni, kajti v primeru, če se storilcu očita storitev prekrška, ki ne izpolnjuje katerega od zakonskih znakov prekrška, ki je opredeljen v materialnem predpisu, je na ta način prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka člena 28 Ustave RS, to načelo pa se tudi na področju prekrškovnega prava izraža z večkrat v sodni praksi obrazloženo zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov v opisu protipredpisnega ravnanja odločbe prekrškovnega organa oziroma sodišča, ki odloča v prekrškovni zadevi.
Odločba prekrškovnega organa mora poleg abstraktne pravne norme, vsebovati tudi opis dejanja, s katerim je prekršek storjen, torej kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine, ki se nanašajo na storitev prekrška, kajti le tako v izreku natančno navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrška in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne prekrškovne norme omogoča posameznemu storilcu, ki se v prekrškovnem postopku znajde, tudi učinkovito obrambo in le takšen opis prekrška predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zameji prekrškovni organ v odločbi oziroma v navedbah v obdolžilnem predlogu, takšno ravnanje omogoča v nadaljevanju postopka sodišču pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju prekrška.