redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - naziv - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela
Neizvolitev v ustrezen naziv predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, torej za odpoved iz razloga nesposobnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem, ko po 7. 7., in sicer od 8. 7. 2016 do izdaje odpovedi ni prišel na delo, huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 4. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
odpoved najemne pogodbe za poslovni prostor - nalog za izpraznitev poslovnega prostora - odpovedni rok - dopustnost pritožbe zoper nalog za izpraznitev poslovnega prostora
V situaciji, ko zahtevek ni deljiv, sodišče nima možnosti delno ugoditi predlogu in izdati izpraznitvenega naloga mimo predloga, temveč bi moralo postopati po določbi 434. člena ZPP.
V zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo za ugotovitev ničnosti znamke ni odločilno, da tožeča stranka svoja zdravila trži pod imeni, ki spornim znamkam niso podobna. Prav tako v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo ni pomembno, da na absolutne razloge za zavrnitev znamke pazi že država v postopku registracije, da tožeča stranka registraciji ni ugovarjala in da je preverjanje imen zdravil v pristojnosti JAZMP.
Razlogi za ničnost znamke se presojajo ob upoštevanju datuma vložitve prijave znamke in so vezani na registracijo znaka, ne na uporabo znaka.
Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka podjetje, ki nastopa na trgu in ima dovoljenja za promet z zdravili, ki vsebujejo učinkovino ivabradin. Tožeča stranka je zatrjevala, da so sporne znamke tožene stranke tako podobne mednarodnemu nelastniškemu ime (INN) ivabradin, da so podani absolutni razlogi za zavrnitev registracije spornih znamk. V primeru, da bi se trditve tožeče stranke o monopoliziranju INN ivabradin izkazale za utemeljene, bi bila podana situacija, v kateri je tožeči stranki, kot udeleženki na trgu, ki trži zdravila z navedeno zdravilno učinkovino, treba priznati pravni interes za uveljavljanje ničnosti spornih znamk tožene stranke.
Če se znak ne razlikuje od drugih običajnih načinov označevanja relevantnega blaga ali storitev ali njihovih značilnosti, ne more izpolnjevati funkcije identifikacije podjetja, ki ta znak uporablja.
Registracija mednarodnega nelastniškega imena zdravila kot blagovne znamke bi bila nična, saj gre za generično ime zdravila, ki označuje izključno vrsto oziroma značilnosti blaga. Prav tako bi bila nična registracija znaka, ki bi bil INN tako podoben, da bi ga relevantna javnost dojela zgolj kot opisnega za zdravilno učinkovino.
Relevanten potrošnik pri zdravilih, ki se predpisujejo na recept, je zdravnik, farmacevt oziroma bolnik s specifično boleznijo, ki bo izmišljene znake tožene stranke sicer povezal z zdravilom ivabradin, vendar pa bo brez dvoma zaznal razliko med INN in znamkami tožene stranke.
ZST-1 člen 3., 3/1., 3/10., 34.a., 34.a/1.. OZ člen 395., 395/1.
plačilo sodne takse - več zavezancev za plačilo sodne takse - nerazdelna taksna obveznost - solidarna taksna obveznost - preplačilo predhodne taksne obveznosti - vrnitev preveč plačane takse
V skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka. V primeru, če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, je njihova obveznost nerazdelna (deseti odstavek 3. člena ZST-1). Toženca, ki sta skupaj vložila pritožbo zoper sodbo, sta torej glede plačila sodne takse za navedeno pritožbo solidarna dolžnika. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v prvem odstavku 395 člena določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Solidarna obveznost tako pomeni, da lahko sodišče terja na plačilo celotne sodne takse vsakega izmed tožencev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno drugemu tožencu odmerilo celotno sodno takso za pritožbo.
Pritožbo zoper sklep z dne 11.7.2017 je vložil le prvi toženec, zato je sodno takso dolžan plačati le slednji. V skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora namreč sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka. Pritožba pa ne more uspeti niti z navedbami o preplačilu sodne takse, saj preplačila ni mogoče upoštevati na način, kot želi pritožnik, in sicer, da bi se preplačilo, ki izvira iz drugih taksnih obveznosti, štelo kot plačilo sodne takse za navedeno pritožbo, saj za takšen način "vrnitve" preveč plačane sodne takse ni podlage v ZST-1, v katerem je določen postopek in pogoji za vrnitev preveč plačane sodne takse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008934
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.. ZDR člen 6, 6/6, 6a, 6a/4.. ZDR-1 člen 6, 6/6, 7, 7/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - neenaka obravnava - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnica je v postopku na prvi stopnji z obsežnimi navedbami uveljavljala, da je bila izdaja vseh pisnih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov popolnoma neupravičena in da je tožena stranka vsa opozorila izdala le zato, da bi jo osramotila in ponižala. Sodišče prve stopnje je na te navedbe odgovorilo z ugotovitvijo, da izdana opozorila niso predstavljala nedopustnega izvajanja pritiska v smislu povračilnih ukrepov in da je tožena stranka z njihovo izdajo tožnico le opomnila, naj svoje delo opravlja vestno. Glede na to, da je tožnica glede vsakega izdanega opozorila obrazloženo pojasnila, zakaj je bila njegova izdaja neupravičena in na kakšen način je tožena stranka z izdajo opozorila zlorabila svoje pravice, takšna obrazložitev ne dosega standarda potrebne obrazloženosti sodne odločbe. Kontinuirano izdajanje neutemeljenih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nedvomno lahko pomeni nedopustno izvajanje pritiska na delavca v smislu določbe 6.a člena ZDR, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožničine navedbe v zvezi s tem zavrniti s prepričljivimi in jasnimi razlogi. Ker tega ni storilo, mu pritožba utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Glede na zgoraj navedeno določbo prvega odstavka 15. člena ZST-1 ta sodna taksa v razmerju do toženih strank predstavlja strošek postopka, ki jim je bil glede na pravdni uspeh tožeče stranke naložen v plačilo, vendar na način, predviden v tretjem odstavku 15. člena ZST-1. Tožena stranka pa ne po določbah ZST-1, Zakona o brezplačni pravni pomoči oziroma ZPP ne more biti oproščena plačila stroškov postopka nasprotne stranke, ki jih je dolžna nositi po načelu uspeha glede na pravdni uspeh (prvi odstavek 154. člena ZPP).
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - izpolnjeni znaki kaznivega dejanja - proizvodnja mamil - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - konoplja
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaki kaznivega dejanja iz člena 186/I KZ-1 opredeljuje kot kaznivo neupravičeno proizvodnjo substance, ki je razglašena kot prepovedana droga, torej proizvodnjo slednje brez ustreznega dovoljenja, kar je obdolženi s svojim ravnanjem uresničil in kar se mu tudi očita, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe.
spor majhne vrednosti - potrebni pravdni stroški - načelo uspeha pravdnih strank - izvršilni stroški
V pravdnem postopku sodišče o stroških odloči po načelu uspeha. Tudi prvotni izvršilni stroški so del pravdnih stroškov, ki delijo usodo vseh ostalih stroškov. Toženec ima zato prav, da bi sodišče tudi o teh stroških moralo odločiti v skladu z uspehom pravdnih strank v postopku.
predlog za vpis v sodni register - umik predloga za vpis v sodni register - pooblastilo za umik - prekoračitev pooblastila
V obravnavani zadevi pooblaščena notarka ni imela pooblastila za umik konkretnega registrskega predloga, zato registrsko sodišče umika predloga, ki ga je mimo pooblastila podala pooblaščena notarka predlagateljev, ne bi smelo upoštevati, na kar upravičeno opozarjajo predlagatelji v obravnavani pritožbi.
vrnitev v prejšnje stanje - nadomestna vročitev tožbe - opravičljivost razloga za vrnitev v prejšnje stanje - neskrbnost
Nezakonita vročitev tožbe ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj gre za zmotno ravnanje sodišča na podlagi zmotne presoje v zvezi z dejstvom vročitve tožbe.
Tudi če tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo zadevno pošiljko sprejel varnostnik, ki ne bo označil točnega datuma prejema na kuverti niti ne bo na kakršnikoli drugi način obvestil o datumu prejema pošiljke upravičene osebe za sprejem pošte, je bila dolžna pooblaščena oseba za sprejem pošte preveriti kdaj je pošiljka prispela in kako se je znašla pri toženi stranki.
gospodarska pogodba - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe - koncesija - lokalna skupnost
Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje koncesijska pogodba ni bila sklenjena zaradi ali v zvezi s pridobitno dejavnostjo koncedenta (toženke), temveč je z njo oblastveni subjekt (lokalna skupnost) gospodarskemu subjektu podelil neko izključno ali posebno pravico (pravico izvajanja storitve javnega potniškega prevoza z žičniško napravo). V takšnem primeru pa lokalna skupnost kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Po pravilni presoji izpodbijane sodbe v točki 25 obrazložitve sporna koncesijska pogodba tudi po svoji vsebini ni taka kot pogodbe, ki jih med seboj (v okviru svoje pridobitne dejavnosti) sklepajo gospodarski subjekti
Če je bila torej sporna oporoka ponarejena, potem sploh ni veljavno nastala. Tožniki bi zato lahko s tožbo po prvem odstavku 181. člena ZPP zahtevali ugotovitev njene nepristnosti. Če pa pri sestavi oporoke niso bili upoštevani predpisani pogoji glede njene oblike (76. člen v zvezi s 64. členom ZD), je takšna oporoka izpodbojna; njeno razveljavitev morajo tožniki zahtevati z ustreznim oblikovalnim zahtevkom. Drugačno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je materialnopravno zmotno.
stranska intervencija - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika
V primeru tožbenega zahtevka na podlagi 631. člen OZ so razmerja med vsemi tremi strankami po materialnem pravu soodvisna, saj s tem, ko naročnik plača podizvajalčevo terjatev do izvajalca, v obsegu te terjatve prenehata tako obveznost naročnika v razmerju do izvajalca kot tudi obveznost glavnega izvajalca v razmerju do podizvajalca. Po presoji pritožbenega sodišča zato družbi G. d. o. o. ob priglasitvi stranske intervencije na strani tožene stranke (kot je bilo predlagano s strani tožene stranke), intervencijskega interesa ni bilo treba podrobneje opredeljevati.
pritožba proti sklepu o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse - odločanje o pravnomočno razsojeni stvari
Z navedenim sklepom je pravnomočno zavrnjen predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse in tako je ponoven predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse, ki temelji na istem dejanskem stanju in ima isto pravno podlago potrebno, že na podlagi instituta pravnomočno razsojene stvari (res iudicata - 319. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) zavreči.
Če je obveznost zavarovalnice, da v primeru, če je do zavarovalnine upravičenih več oseb, ob nastanku zavarovalnega primera vsem izpolni obveznost izplačila zavarovalnine, ji ni mogoče očitati, da zlorablja pravice, če v primeru, kadar celotno zavarovalnino zase zahteva le eden izmed upravičencev, poda ugovor, da ni dolžna temu upravičencu izplačati tudi tistega dela zavarovalnine, do katerega je upravičen nekdo drug. Če je tožnik menil, da je edini upravičen prejeti zavarovalnino zase, bi moral podati relevantne trditve in dokaze, ki to pravico potrjujejo, s čimer pa v konkretnem primeru ni uspel.
Pravico zase zahtevati izpolnitev celotne obveznosti bi tožeča stranka imela, če imata z drugim upnikom status solidarnih upnikov, ali pa če ji je drugi upnik svoj del zavarovalnine odstopil, pri čemer bi morala izkazati tudi kritno razmerje med njima, saj ni namen zavarovanja nuditi korist tretjemu, ki ni lastnik zavarovane nepremičnine. V tem smislu je obrambo proti plačilu celotnega zneska tožeči stranki gradila tudi tožena stranka.
S pritožbo stranskega intervenienta zoper sodbo v delu, v katerem tožeča stranka ni uspela, je stečajna upraviteljica dejansko odobrila dejanje priglasitve stranske intervencije, ki ga je v pravdi opravil dolžnik v osebnem stečaju.
Glede na to, da je tožeča stranka proizvajalec granitnih okenskih polic in drugih izdelkov iz granita in kamna ter da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke izdelava nove stvari, očitek nesklepčnosti ni utemeljen z vidika opredelitve razmerja kot podjema po 619. členu OZ.
Ker se preverjanje sklepčnosti tožbe nanaša na (vsebinsko) trditveno breme tožeče stranke, sama resničnost zatrjevanih dejstev in njeno dokazovanje na sklepčnost tožbe nimata nobenega vpliva.
Res je, da izpis odprtih postavk samo zato, ker ga je podpisal (domnevni) dolžnik, še ne pomeni pripoznave obveznosti. Pogoj za veljavnost pripoznave je, da je izražena jasno, nepogojno in določno - torej tako, da je iz nje nesporno razvidno, da dolžnik priznava obstoj določene svoje obveznosti. To, torej presoja jasnosti in določnosti pa je objektivna in je v rokah sodišča. Tako tudi iz konkretnega izpisa odprtih postavk na prilogi A4 izhaja, da je toženec s podpisom potrdil soglasnost, da ima do tožeče stranke (tudi) neporavnan dolg po računu številka 01 v znesku 4.216,93 EUR, ki je zapadel v plačilo 15. 10. 2009. Iz listine je razvidno, da prikazanemu stanju ni niti delno oporekal, čeprav mu je konkretni obrazec to možnost dal s posebno rubriko. Zato je stališče sodišča prve stopnje o tem, da je toženec s podpisom izpisa odprtih postavk vendarle priznal obstoj svoje obveznosti do tožeče stranke in torej pripoznal dolg, materialnopravno pravilno.
Za sklepanje o ustno sklenjeni pogodbi o odstopu terjatve št. 1129/2012 namreč ne zadostuje niti v pritožbi ponovljena trditev, da bi financiranje po tej pogodbi potekalo po istih matematičnih formulah kot po pogodbi o odstopu (odkupu) terjatev št. 1084/12, saj pri tem ne pojasni, kako je bilo med strankama soglasno dogovorjeno zavarovanje terjatve tožene stranke iz te pogodbe. Kot izhaja iz 8. točke 1. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju, je bilo namreč zadostno zavarovanje toženčeve terjatve iz financiranja bistveno za odločitev tožene stranke o sklenitvi pogodbe o financiranju. Glede na citirano določilo Pogodbe o poslovnem sodelovanju je bila namreč diskrecijska pravica tožene stranke, ali bo sodelovala pri financiranju izdelave traktorjev in v kakšni višini. Zaradi že omenjenih splošnih določil Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 21. 10. 2011, s katero se tožena stranka tožeči stranki ni še ničesar zavezala, ni mogoče govoriti o njeni kršitvi pogodbenih obveznosti iz navedene pogodbe. Ker pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da ni prišlo do ustne sklenitve dogovora o financiranju dveh traktorjev (izdelavo enega je tožena stranka financirala) oziroma pogodbe o odstopu terjatve št. 1129/2012, je zato neutemeljena pritožbena trditev, da je tožena stranka neutemeljeno odklonila izvedbo drugega dela financiranja izdelave traktorjev in s tem ravnala protipravno.
dolžnikov ugovor zoper izvršilni sklep - nov predmet izvršbe - izvršba na nepremičnino v solastnini
Prvo sodišče je dolžnici, ki je v ugovoru zatrjevala, da nov predmet izvršbe, njena nepremičnina, v naravi ni razdeljena in nima etažnega načrta, po katerem bi sodišče lahko naredilo delitev nepremičnine, pravilno pojasnilo, da so tudi solastniški deleži lahko predmet prodaje ter da je zato ugovorno izpostavljeno dejstvo nepomembno, saj dovolitve nepremičninske izvršbe ne preprečuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00007257
SPZ člen 89, 89/3. ZNP člen 35, 146.
nujna pot - določitev nujne poti - nadomestilo za uporabo nujne poti - primerno nadomestilo za nujno pot - višina nadomestila za nujno pot - stroški nepravdnega postopka
Ker obstajajo okoliščine, zaradi katerih je nasprotna udeleženka v svojih pravicah omejena manj, kot je pri določitvi nujne poti običajno, je nadomestilo za dovoljeno nujno pot, ki je določeno v višini 10 % vrednosti z nujno potjo obremenjenega zemljišča, primerno.