Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kaj je tožnica izpovedala zaslišana kot stranka, ko je izpovedala, da ni takoj po prispetju na parkirišče izstopila iz avtomobila in da tudi ni padla takoj po izstopu iz avtomobila ter tudi ne po opravljenem prvem koraku, kakor je sama zatrjevala, temveč je kar nekaj časa sedela v parkiranem avtomobilu, preden je izstopila, ko pa je izstopila, pa je opravila pot v dolžini približno 4 metre in nato padla ter se poškodovala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni bila dovolj pazljiva.
Ob ugotovljenem ravnanju tožnice je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženki nista opustili svojega dolžnega ravnanja, to je ustreznega čiščenja in posipavanja parkirišča v zimskem času in bi bilo neživljenjsko pričakovati, da na parkirišču ne bo nobenih ledenih zaplat, da so ledene zaplate na pohodnih površinah v zimskih razmerah običajen in pričakovan pojav, toženki pa sta glede na ugotovljene okoliščine dokazali, da tožnica ni bila zadosti previdna in skrbna pri hoji.
Pri zamudni sodbi se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, zato sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče se ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, temveč presoja le, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.
V materialnih predpisih ni pravne podlage za stališče, da bi morala imeti tožeča stranka (najemnik) prijavljeno stalno prebivališče v kraju, kjer leži nepremičnina (stanovanje), za katero uveljavlja subvencijo tržne najemnine.
sodna taksa kot procesna predpostavka - plačilo sodne takse - plačilo na prehodni podračun sodišča - pravočasnost plačila sodne takse - dan plačila - domneva pravočasnosti plačila
Na podlagi določbe 6.b člena ZST-1 se domneva, da je stranka takso plačala v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejete v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka, kar je tudi značilnost konkretnega primera. Ta določba varuje taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej znotraj roka za plačilo, določenega v plačilnem nalogu, a je plačilo iz kakršnegakoli razloga prispelo na prehodni podračun sodišča šele v roku treh delovnih dni po poteku roka za plačilo.
ZUP člen 87, 87/1, 87/3, 87/4, 87/5.. ZPP člen 141, 142.
zavrženje tožbe - osebno vročanje
Glede na to, da sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče vročitev napačno presojali z vidika 141. oziroma 142. člena ZPP, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, ker bo moralo sodišče prve stopnje presojati pravilnost vročitve po določilih 87. člena ZUP.
ZDR-1 člen 132, 132/1.. OZ člen 82, 82/1, 83.. Kolektivna pogodba grafične dejavnosti (1998) člen 53.. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-7.. ZPSV člen 3, 3/5, 3/5-1.. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 10.
odpravnina ob upokojitvi
V 6. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da je delovno mesto čistilka prostorov, na katerega je razporejena tožnica, po Kolektivni pogodbi grafične dejavnosti uvrščeno v I. a tarifni razred, kar pomeni 156 točk na uro. Nadalje je bilo v istem členu dogovorjeno, da tožnici pripada dodatek za delovno dobo, ki znaša 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, in da ji pripadajo nadomestila plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi osebni prejemki skladno z določili kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino navedenega člena pogodbe o zaposlitvi pravilno zaključilo, da tožnici pripada odpravnina ob upokojitvi v skladu s Kolektivno pogodbo grafične dejavnosti, saj sta se za uporabo slednje pri določitvi osebnih prejemkov tožnice (med katere sodi tudi odpravnina ob upokojitvi) pravdni stranki izrecno dogovorili.
ZPP člen 95, 108, 108/4, 137, 137/1, 168, 168/1. ZST-1 člen 11, 12, 12/2, 12/2-7, 12/3.
taksna obveznost - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - postopek za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodnih taks - poziv na dopolnitev vloge - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca - dopolnitev predloga za taksno oprostitev - zavrženje nepopolne vloge - izjava o premoženjskem stanju - lastnoročen podpis - kazenska odgovornost - resničnost podatkov
Podpis stranke je obvezna sestavina predloga za taksno oprostitev.
Kljub izrecnemu pozivu sodišča, tožnik predloga za taksno oprostitev ni dopolnil s svojim podpisom, zato je sodišče predlog pravilno zavrglo.
Izjava o premoženjskem stanju ni le posredovanje identifikacijskih podatkov, ampak je tudi izjava o resničnosti in popolnosti podatkov ter prevzem materialne in kazenske odgovornosti zanjo. Pooblastilo za tako izjavo ni vsebovano v splošnem pooblastilu, s katerim stranka pooblašča odvetnika.
Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi toženca, izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je namreč štelo, da je toženec pravočasno odgovoril na tožbo. Na podlagi takšne odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi toženca je nastal pravni položaj, ko predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni potreben.
URS člen 2, 50, 53, 53/3.. ZPIZ-1 člen 142.. ZSDP člen 81.
materialna škoda - dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost zavoda - protipravno ravnanje - sprememba ustaljene prakse
S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov (ZSDP in ZPIZ-1) tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo, priznan po določbah ZPIZ-1 (142. člen) in dodatek za nego priznan po določbah ZSDP (81. člen) medsebojno ne izključujeta. Do izdaje citirane sodbe ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1, po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega zakona po drugih predpisih, lahko uživajo le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Pred tem je bila ustaljena praksa, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih takšna, da se oba dodatka med seboj izključujeta.
Pravnomočna sodba opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 je bila očitno podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke, kar izhaja tudi iz dopisa z dne 16. 6. 2015. Zakaj je bil ta dopis posredovan šele v letu 2015, čeprav je bila sodba že v letu 2012 vročena prvotoženi stranki in zakaj je bilo ravnanje prvo in drugotožene stranke na podlagi te sodbe drugačno šele od leta 2015 dalje ne pa za obdobje pred tem, je ostalo nerazčiščeno tekom sojenja pred sodiščem prve stopnje. Gre za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanja prejemanja dodatka po določbah ZPIZ-1 in po določbah ZSDP.
Vloga tožnice z dne 24. 5. 2017 ne predstavlja dopolnitve tožbe z dne 18. 2. 2016. Tožnica je namreč pripravljalno vlogo - dopolnitev tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe vložila zaradi odprave sklepa z dne 4. 5. 2017 in prepovedi poseganja v pridobljene pravice tožnice brez njenega soglasja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP.
ZDR-1 člen 138, 206, 206/2, 206/3, 207.. ZRSin člen 10.
sindikalni zaupnik - sprememba delodajalca - čakanje na delo doma
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je imela tožnica od pripojitve dalje, še eno leto zaščito po 207. členu ZDR-1, kar pomeni tudi, da ji zaradi sindikalne dejavnosti v tem času brez soglasja sindikata, katerega članica je, ni mogoče znižati plače ali proti njej začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali je kako drugače postaviti v manj ugoden ali podrejen položaj.
ZDR-1 v 138. členu določa, da lahko delodajalec začasno, najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, če ne more zagotavljati dela, z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila odločitev o tem, da je tožnica na čakanju, namenjena ohranjanju njene zaposlitve, saj je bilo njeno delovno mesto ukinjeno in zanjo ni bilo drugega ustreznega dela. Bistveno je, da ji je bila priznana plača v dosedanji višini, tj. 100 % nadomestilo.
sklep o odpustu obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - rok za ugovor proti odpustu obveznosti - neupoštevni ugovorni razlogi - ugovorni razlog
Ker zakon po preteku preizkusnega obdobja ne dovoljuje uveljavljanja ugovomega razloga iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP, pač pa le tistega iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ta pa ni podan, pritožba ni utemeljena.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je predstavljalo zaprtje poslovne enote organizacijski razlog in s tem prenehanje potrebe po delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi tako tožnice kot ostalih sodelavcev te poslovne enote. Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo dela, med drugim tudi ukiniti poslovno enoto. Sodišče v postopku ugotavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ukinitve enote ne ugotavlja smiselnosti oziroma ekonomske smotrnosti odločitve delodajalca.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 30, 30/3, 46.
prekinitev pravdnega postopka - Bruseljska uredba I - sorodne pravde
Sodišče druge stopnje glede na obrazloženo zaključuje, da v predmetnem postopku glede na vsebino in namen določbe 30. člena Uredbe Bruselj I, niso podane okoliščine, ki bi narekovale prekinitev obravnavanega postopka. Nobena izmed pravdnih strank interesa za prekinitev postopka ni podala. 30. člen Uredbe Bruselj I daje sodiščem pooblastilo, da lahko prekinejo postopek, če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, vendar ob izpolnitvi kriterijev določeni v tretjem odstavku 30. člena Uredbe Bruselj I. Predmetna pravda s celovško zadevo ni sorodna pravda, zato ne obstoji nevarnost diametralno nasprotnih sodnih odločb. Nadalje sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da bi obravnavana pravda in celovška zadeva lahko pripeljali do nezdružljivih sodnih odločb. Sodna odločba učinkuje samo med strankama konkretnega postopka in ne more vezati oseb, ki niso sodelovale v postopku ter nanje niso mogle vplivati.
vrnitev darila po razvezi zakonske zveze - nastanek nove stvari - vračilo darila v naravi - nadomestitev vrednosti darila - skupno premoženje zakoncev - delež na skupnem premoženju zakoncev - zakonske zamudne obresti - uporabnina
Razvezani zakonec vrednost podarjene nepremičnine na kateri je s skupnim delom nastala nova stvar (vrnitev v naravi tako ni več mogoča) lahko uveljavlja v okviru zahtevka za delitev skupnega premoženja.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožena stranka s pritožbo zoper sodbo z dne 19. 9. 2017 uspela v celoti, saj je na podlagi njene pritožbe sodišče prve stopnje izdalo nadomestno sodbo, s tem pa je upravičena tudi do plačila sodne takse za pritožbo v višini 165,00 EUR.
izločitve iz zapustnikovega premoženja - izločitev v korist potomcev - skupno pridobivanje - vlaganja - izvedensko mnenje - dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj razmerje med zapustnico in tožnikom (potomcem) ni ustrezalo dejanskemu stanu iz 32. člena ZD. Sodišče prve stopnje pri tem ni izpostavilo le, da med njima ni bilo skupnega življenja, ampak tudi da ni bilo (niti) skupnega pridobivanja. Prav tako je moč iz celotne (ožje) obrazložitve jasno razbrati, da tožnikove pomoči zapustnici ni moč opredeliti kot znatnejše. Ob tem, da ni razvidno, da bi tožnik v tej smeri v postopku na prvi stopnji sploh podal ustrezne (to je pravočasne in konkretne) trditve, pa upoštevaje prepričljivo obrazloženo ugotovitev sodišča prve stopnje, da med njima ni šlo (niti) za skupno pridobivanje, pritožbeno izpostavljanje pomena dejanske pridobitne skupnosti (med prednikom in potomcem) za obravnavani primer niti ni relevantno.
krivdna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost vzdrževalca ceste - opustitev dolžnega ravnanja - merilo skrajne skrbnosti - padec na javni cesti - soprispevek oškodovanca k nastali škodi - neskrbno ravnanje oškodovanca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - dokazna ocena
Pravilen je zaključek sodbe o nedopustnosti toženkinega ravnanja oziroma opustitve. Toženka bi morala kot strokovnjak na svojem področju vedeti, da začasna sanacija na način, kot je bila izvedena, ni bila ustrezna, in da bi škodni dogodek lahko preprečila, če bi jašek pokrila z lesenim pokrovom, postavila opozorilne table oziroma drugo ustrezno signalizacijo. Ker tega ni storila, ji je moč očitati pomanjkanje dolžne skrbnosti pri sanaciji jaška oziroma pomanjkanje skrbi za varnost udeležencev na cesti, na kateri se je nahajal vdrti jašek.
Postrožena skrbnost dobrega strokovnjaka ne terja preprečevanja vsakršnih oziroma vseh situacij, ki lahko nastanejo hipno in v naprej nepredvidljivo ter v določenem rizičnem trenutku neodvrnljivo, kar je značilnost obravnavanega primera. Ni nepomembno, da se je dogodek pripetil na oddelku sadja in zelenjave, kjer se prodaja hrana, zato se tudi od obiskovalcev - v konkretnem primeru tožnice - zahteva večja skrbnost. Pritožba se pravzaprav zavzema, da bi moral zavarovanec toženke opravljati neprestan, nenehen nadzor nad pohodno površino in bi moral takoj, ko zazna madež, kraj zavarovati oziroma tla obrisati. V tem primeru bi bilo že moč govoriti o izenačitvi objektivne in krivdne odgovornosti, če nemudoma ne bi postopal na prej navedeni način. Povsem življenjsko je, da prihaja tudi do takšnih, sicer neljubih dogodkov, vendar pa je na mestu zaključek, da je bil padec nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika, ne pa posledica protipravnega ravnanja zavarovanca toženke.