redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
V letu 2014 so pri toženi stranki zaradi upada poslovanja spremenili način organizacije dela (ukinili so nekatere oddaje in namestili stacionarne kamere), zaradi česar se je zmanjšala potreba po delu delavcev na delovnem mestu snemalec, ki ga je zasedala tudi tožnica. Zato je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je določeno delo pri delodajalcu še potrebno, še ne utemeljuje zaključka, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne obstoji. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela (npr. zmanjša število izvajalcev na določenem delovnem mestu, prenese delovne naloge na druge zaposlene ali celo na zunanje izvajalce). V konkretnem primeru to pomeni, da je zakonita odločitev tožene stranke, da zaradi slabšega poslovanja in posledično spremenjene organizacije dela (ukinitev nekaterih oddaj in namestitev stacionarnih kamer) zmanjša število zaposlenih na delovnem mestu snemalec in tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi, čeprav sicer delo snemalcev v določenem zmanjšanem obsegu še potrebuje. Zato je izpodbijana redna odpoved iz poslovnega razloga zakonita.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnik je v spornem obdobju za toženo stranko opravljal storitev pospeševanja prodaje izdelkov, določenih s strani naročnikov tožene stranke, na podlagi pogodbe o zagotavljanju storitev. Med pravdnima strankama pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena. Tožnik je lahko vplival na vsebino sklenjene pogodbe s toženo stranko in mu ni bilo treba osebno opravljati pospeševanja prodaje. Tožena stranka od tožnika ni zahtevala, da opravlja storitve le zanjo in si je lahko, enako kot drugi pospeševalci prodaje, sam organiziral čas oziroma odločal, kdaj bo obiskal konkretno trgovino. Delo je opravljal z lastnim osebnim avtomobilom, računalnikom in mobilnim telefonom. Plačilo za delo je prejemal po izstavljeni fakturi, pri čemer je plačani znesek zajemal tudi njegove stroške. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delo tožnika pri toženi stranki ni imelo vseh elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014563
Kolektivna pogodba premogovništva Slovenije člen 124. OZ člen 190. ZDR člen 130. ZPPreb člen 6.
odškodninska odgovornost delavca - vračilo preveč plačanih stroškov za prihod na delo in z dela - stalno bivališče - naslov dejanskega prebivališča
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil toženec obogaten zaradi previsokih izplačanih stroškov za prevoz na delo in z dela z naslova njegovega dejanskega prebivališča. Skladno z ustaljeno sodno prakso se določbe kolektivnih pogodb o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela z naslova stalnega bivališča uporabljajo tako, da se kot naslov bivališča upošteva naslov, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. Ker gre pri povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za povračilo dejansko nastalih stroškov, ni mogoče tolmačiti določb o povračilu stroškov z naslova stalnega bivališča tako, da bi šlo za stalno bivališče, ki izhaja iz Centralnega registra prebivalstva. Glede na to, da gre pri kraju prebivanja za lokacijo, od koder se delavec dejansko vozi na delo, toženec ni bil obogaten s tem, ko je prejemal povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela z naslova, s katerega je dejansko prihajal na delo. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke (toženčevega delodajalca) za vračilo preveč izplačanih stroškov ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za vrnitev plačanih stroškov za prevoz na delo in z dela še v preostalem delu zavrnilo.
Tožnica (učiteljica razrednega pouka) je s tem, ko je v spornem obdobju računovodstvu tožene stranke (brez vednosti tožene stranke) podala več pooblastil za prenos dela plače oziroma regresa na drug transakcijski račun, ki je bil v tem času v lasti tožničine hčerke, z namenom izogibanja izvršbi po pravnomočnem sklepu o izvršbi, naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V ravnanju tožnice pa niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, kar je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz dokaznega postopku namreč ne izhaja, da bi tožnica računovodkinjo z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto, ali jo pustila v zmoti in jo s tem zapeljala, da ta v škodo svojega in tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnica in računovodkinja tožene stranke sta se dogovorili, da se bo s prenakazilom dela tožničine plače ta delno izognila rubežu na to plačo. Po zaključku pritožbenega sodišča so v spornih ravnanjih tožnice (podajanje pooblastil za prenakazilo njene plače in regresa za letni dopust na drug transakcijski račun), skupaj z dejansko izvedbo teh pooblastil (ki jih je opravila računovodkinja tožene stranke), izkazani vsi znaki kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem
odstavku 223. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1. Z
ato je obstajal tudi utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006328
Ustava RS člen 29. ZKP člen 17, 18, 258, 355, 355/2, 371, 371/2. KZ-1 člen 29, 29/1, 29/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izvajanje dokazov - pomoč strokovnjaka pri izpodbijanju dokazne vrednosti izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - postavitev drugega izvedenca - kršitev kazenskega zakona - kazenska odgovornost - prištevnost - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Ko stranka v postopku meni, da sama ali njen pooblaščenec (zagovornik) nimata strokovnega znanja ima pravico pred zaslišanjem sodnega izvedenca angažirati strokovnjaka, ki ji s strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju svojih pravic tako, da skuša vnesti dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. V obravnavani zadevi zasebna tožilka v postopku pred sodiščem prve stopnje tako ni ravnala, pa čeprav je od prejema izvedenskega mnenja oziroma od seznanitve z mnenjem do zaslišanja izvedenka na glavni obravnavi minilo dovolj časa. Glede na navedeno pritožnica nima prav, da je bila onemogočena pri uveljavljanju svojih pravic, kot trdi v pritožbi ter se pri tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 234/13, saj gre v obravnavani zadevi za drugačno dejansko in pravno podlago.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 137, 182, 182/1, 182/3, 186, 186/2. KZ-1 člen 251, 251/1, 252, 252/1, 252/1-1. ZSDP člen 15, 16, 23, 24, 25.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbene obveznosti - znaki kaznivega dejanja - ponarejanje listin - starševstvo - posebno varstvo - prepoved opravljanja dela
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je ni obvestil o razlogih za odsotnost za čas od 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013 (ko je izrabil drugi del očetovskega dopusta) in kršitev pogodbene ali druge obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja ponarejanja listin (ko je po rojstvu otroka dopolnil prilogo z navedbo posameznih delovnih dni izrabe očetovskega dopusta). Tožnik je toženo stranko obvestil o nameri izrabe očetovskega dopusta že 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta, s tem pa je izpolnil svojo obveznost iz 16. člena ZSDP. ZDR-1 oziroma ZSDP tožniku ne nalaga obveznosti, da bi moral toženo stranko v 30 dneh pred predvidenim nastopom očetovskega dopusta obveščati še o posameznih delovnih dnevih izrabe. Tožnik je uveljavljal pravico iz starševskega zavarovanja, ki mu ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev pripada na podlagi samega zakona in ni stvar dobre volje njegovega delodajalca. Delodajalci delavcem izrabe te pravice ne smejo preprečevati ali omejevati, četudi se pri tem sklicujejo na potrebe delovnega procesa. Zato očitek tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik ni obvestil o razlogih za odsotnost za čas 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013, ni utemeljen. Poleg tega tožnik s tem, ko je po rojstvu otroka dopolnil prilogo z navedbo posameznih delovnih dni izrabe očetovskega dopusta, ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, s katerimi bi izpolnil znake očitanega kaznivega dejanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
V primeru iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. V času prepovedi opravljanja dela ima delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Tožena stranka, ki je tožniku od 25. 11. 2013 do končanja postopka odpovedi prepovedala opravljati delo, v tem sporu ni dokazala obstoja odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navedeno pomeni, da tožnik v času od 25. 11. 2013 do 5. 12. 2013 ni delal iz razlogov na strani tožene stranke (delodajalca). Ne glede na odločbo o prepovedi opravljanja dela v spornem obdobju ima tožnik na podlagi določb 137. člena ZDR-1 pravico do nadomestila plače oziroma razlike med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal in dejansko izplačanim nadomestilom plače, ki ga je prejemal v času prepovedi opravljanja dela.
ZPP člen 274, 274/1. ZDR-1 člen 88, 88/1, 88/2, 88/3, 88/4, 88/5, 88/6, 200, 200/3. ZDR člen 87, 87/1, 87/2, 87/3. ZPSto-2 člen 41, 41/5. URS člen 22, 23.
zavrženje tožbe - rok za sodno varstvo - zamuda roka - vročitev
Tožnica je bila 23. 7. 2013 obveščena o poštni pošiljki (redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ko je bil opravljen poskus vročitve. V skladu s 4. odstavkom 88. člena ZDR-1 se šteje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena po poteku 8 dni od poskusa vročitve, to je 1. 8. 2013. Rok 30 dni za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. odstavku 200. člena ZDR-1 je pričel teči naslednji dan po vročitvi, in sicer 2. 8. 2013 ter se je iztekel 31. 8. 2013. Tožnica je tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložila dne 6. 9. 2013, kar je po poteku 30 dnevnega roka, določenega v 3. odstavku 200. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (274. člen ZPP).
osebni stečaj – predpostavke za vodenje postopka – obstoj premoženja stečajnega dolžnika – končanje stečajnega postopka brez razdelitve – preizkus terjatev – končni seznam preizkušenih terjatev – plačilo neplačanega dela terjatev – sklep o preizkusu terjatev – sklep o končanju postopka osebnega stečaja – namen postopka osebnega stečaja
V kolikor ni pogojev za uveljavljanje odpusta obveznosti dolžnika, je nujna predpostavka za vodenje postopka osebnega stečaja obstoj premoženja stečajnega dolžnika, ki bo omogočala (vsaj delno) poplačilo upnikov. Na obstoj te dejanske predpostavke mora sodišče paziti skozi celoten postopek. V kolikor se neobstoj te dejanske predpostavke ugotovi tekom stečajnega postopka, še preden je zaključena faza preizkušanja terjatev, mora sodišče stečajni postopek zgolj ustaviti, ne da bi hkrati odločalo tudi o obsegu obveznosti dolžnika do upnikov.
Toženec kot odvetnik, ki je izvajal BPP, je bil pooblaščen za sprejem prisojenih stroškov od nasprotne stranke v imenu in za račun nasprotne stranke. Ker iz besedila člena 48 ZBPP izrecno izhaja, da je v takem primeru stroške dolžan povrniti upravičenec do brezplačne pravne pomoči, to je stranka, ki jo je zastopal toženec, ne pa tudi pooblaščenec, ki je izvajal brezplačno pravno pomoč, je zahtevek pravilno zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.
Veljavne določbe ZIZ ne omogočajo tako strogega stališča glede subjektivnega kriterija - nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko se je opredelilo, da upnik ni izkazal, da bi dolžnik odtujeval, skrival ali drugače razpolagal s premoženjem, z namenom, da bi bila uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena. Besedilo zakona namreč ne omenja, da bi nevarnost morala biti konkretizirana z dejanji oziroma opustitvami dolžnika, ki bi bila usmerjena prav k onemogočanju ali otežitvi izterjave sporne denarne terjatve. Upnik mora izkazati le nevarnost, ki je v tem, da dolžnik že odtujuje, skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem in da je takšno njegovo ravnanje najmanj indic, ki kaže na skrivanje, odtujevanje oziroma razpolaganje s premoženjem.
ZIZ člen 35, 35/2, 116. ZS člen 114, 114/3, 114/4. ZS-H člen 24, 24/1. ZPUZSO člen 8, 8-6, 8-28. Pravilnik o območjih in imenih katastrskih občin člen 6, 6/2.
spor o pristojnosti – krajevna pristojnost za odločanje o predlogu za nadaljevanje izvršbe z izvršbo na nepremičnine – območje krajevne pristojnosti – katastrska občina – dve katastrski občini z istim imenom
Zakon o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območja občine ter o območjih občin določa katastrsko občino z imenom Brdo tako v Občini Domžale kot tudi v Občini Ljubljana Vič-Rudnik. Dve katastrski občini z imenom Brdo sta določeni tudi v Pravilniku o območjih in imenih katastrskih občin, in sicer prva z identifikacijsko številko 1965 in druga z identifikacijsko številko 2682. Slednja sodi v območje Okrajnega sodišča v Ljubljani.
regres zavarovalnice – vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastankom škode – dokazna ocena – procesno dokazno breme
Nalet na spredaj vozeče vozilo je dejanje, ki je zelo verjetno pogojeno z alkoholnim opojem – npr. zaradi prizadetih sposobnosti zaznavanja, razumevanja, reagiranja, nekritičnosti do nevarnosti. Ugotovljen ni bil noben drug vzrok za tožnikov nalet v pred njim vozeče vozilo. Vse to pomeni, da je dokazno breme, ki je na tožeči stranki, prevaljeno na toženca, ki bi moral sodišče prepričati, da alkoholiziranost na njegovo ravnanje ni vplivala.
OZ člen 6, 131, 163, 171, 179, 182, 943, 943/1, 943/3. ZGO-1 člen 22, 22/1. ZJC člen 5, 5/1. ZPP člen 8, 212, 214, 214/2, 286, 337, 337/1.
padec na pohodni površini - izogibanje kolesarju - vboklina na pločniku - krivdna odškodninska odgovornost upravljavca javne površine - opustitev dolžne skrbnosti pri vzdrževanju - predpostavke odškodninske obveznosti - soprispevek oškodovanca - potrebna skrbnost pešca - pravno relevantna vzročna zveza - vpliv degenerativnih sprememb na obseg pravno priznane škode - odmera nepremoženjske škode - nastop dolžniške zamude - poškodba ramena (delno pretrganje tetive leve nadgrebenske mišice ramena) - razporeditev trditvenega in dokaznega bremena - neprerekana dejstva - nedovoljene pritožbene novote
Glede na v sodni praksi
že jasno sprejeta stališča, da morajo biti pohodne površine namenjene gibanju pešcev urejene tako, da se pešci po teh lahko varno gibljejo brez da bi bilo pri tem potrebno paziti na vsak korak in ni mogoče zahtevati, da popolno pozornost pri običajni hoji po pločniku v naselju posvečajo le tlom, gibanju pa je namenjena celotna površina pločnika (vključno z robnikom), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka v vboklino na pločniku stopila in padla zaradi opustitve dolžnih ravnanj zavarovanca tožene stranke, ki na kritičnem mestu v okviru izvajanja komunalne dejavnosti ni zagotovil potrebnih vzdrževalnih ukrepov v smislu sanacije poškodovane pohodne površine.
Le če ni verjetno izkazano, da je oškodovančeva (konkretna) nepremoženjska škoda povezana s poškodbo, bi bilo mogoče zahtevek iz tega naslova zavrniti. V kolikor takšen zaključek ni sprejet, pa ni pomembno, da povprečni oškodovanec ne bi utrpel takšnega obsega škode ob enaki poškodbi in da je konkreten obseg škode tožeče stranke večji zaradi degenerativnih sprememb, ki so jo pestile že pred poškodbo. Oškodovalec (zavarovanec tožene stranke) oziroma odgovorna oseba (tožena stranka) namreč mora sprejeti oškodovanca (tožečo stranko) takšnega kot je.
Ustni dogovor je bil sklenjen pod razveznim pogojem. Veljal bi le, če bi tožena stranka dogovorjeno znižano plačilo poravnala do dogovorjenega roka. Ker ga ni, je dogovor o znižanem plačilu prenehal veljati.
priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini – dobra vera – dobroverni posestnik
Dobroverni posestnik je (vsak) tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje. Dobra vera se domneva. Tožencu ni uspelo izpodbiti te domneve, čeprav ima prav, da je tožnik tisti, ki dokazuje svoje trditve. V konkretnem primeru je prepričljivo dokazal, da se je njegov oče zanesel na dogovor s svojim bratom (tožencem), ko mu je ta obljubil, da bo napako, nastalo zaradi izpada prepisa sporne parcele na tožnikovega očeta, popravil. To pomeni, da je bil dobroveren.
osebni stečaj – odpust obveznosti – preizkusna doba – dolžina preizkusne dobe – dejavniki, ki vplivajo na dolžino preizkusne dobe
Ob upoštevanju starosti dolžnice (41 let) in njene redne zaposlitve je potrebno za določitev dolžine preizkusnega obdobja bolj upoštevati okoliščino, da dolžnica skrbi za mladoletno hčerko, kakor tudi zatrjevane razloge za nastanek insolventnosti dolžnice - da je v dolgove zašla po razpadu zakonske zveze, pri čemer je izrecno zatrjevala, da po razvezi njen bivši mož z ničemer ne prispeva k preživljanju hčere.
pravda po izvršbi - inkaso cesija - prenos terjatve v izterjavo - obvestilo dolžniku - veljavna izpolnitev odstopniku - razmerje indirektnega zastopstva
Prenos terjatve v izterjavo ureja drugi odstavek 425. člena OZ, pri čemer se ta institut tudi skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS (sodba III Ips 59/2001 z dne 23. 1. 2002) obravnava kot posebna oblika cesije, sicer imenovana tudi inkaso cesija. Pri odstopu terjatve v izterjavo (inkaso cesija), ravno zato, ker se s cesijo na prevzemnika prenese le upravičenje. Dolžnik zato lahko svojo obveznost še vedno veljavno izpolni odstopniku, kljub dejstvu, da je o cesiji terjatve v izterjavo obveščen.
motenje posesti – soposest – služnostna pravica – sodno varstvo posesti – varstvo med več posestniki – motilno ravnanje – dodelitev zadeve drugemu sodniku
V ponovljenem postopku bo zadeva obravnavana pred drugim sodnikom, ker razpravljajoči sodnik kljub napotkom ni presegel razmišljanja, da v zemljiški knjigi vpisan obseg služnosti vpliva na izid postopka motenja posesti.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-2, 14/2-2(2), 14/2-2(3), 15, 136, 213, 213/1, 214, 214/1, 221m. ZPP člen 8, 243.
predlog za začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - insolventnost - trajnejša nelikvidnost - namen postopka prisilne poravnave - finančno prestrukturiranje - načrt finančnega prestrukturiranja - spremenjeni načrt finančnega prestrukturiranja - terjatve, za katere ne učinkuje potrjena prisilna poravnava - učinek potrjene prisilne poravnave za navadne in podrejene terjatve - posebna pravila o ukrepih finančnega prestrukturiranja - prisilna poravnava, omejena na prestrukturiranje navadnih finančnih terjatev - ločitvena pravica - novela zfppipp-e - prepoved povratne veljave pravnih aktov (retroaktivnost) - izvedba dokaza z izvedencem - dokazna ocena - pravnomočnost
Dolžnik v primeru, ko je prisilna poravnava sprejeta, nadaljuje s poslovanjem, s tem da mora ukrepe iz načrta finančnega prestrukturiranja (NFP) izvajati v skladu s sprejeto časovnico, da velja, da bo insolventost odpravil. Namen prisilne poravnave je, da dolžnik z izvedbo ukrepov prestrukturiranja znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. V primeru, ko ukrepov NFP ne izvaja v skladu z načrtovanim, se vzpostavi zakonska domneva, da je pri njem podana insolventnost in je na dolžniku, da dokaže nasprotno. Sodišče prve stopnje nima podlage v zakonu, ko navede, da zamujanje z izvedbo drugih ukrepov iz spremenjenega NFP (sNFP) nima enake teže kot ostale zakonske domneve glede insolventnosti. Vse domneve imajo enako težo.
S potrjeno prisilno poravnavo se obveznost plačila terjatev, ki so bile zavarovane, ni spremenila. To pomeni, da se ni spremenila ne njihova dospelost ne njihova višina.
Za dedovanje mora biti nedvomno ugotovljen tudi obseg zapuščine. Kot izhaja iz sklepa o dedovanju, ki ga prilaga pritožnik, bodo morali za dedovanje dednih pravic, ustanovljenih v korist dedičev pokojnega J. K., njihovi dediči najprej predlagati izdajo dopolnilih sklepov o dedovanju po njih. Šele nato bo lahko sodišče odločalo tudi o dedovanju tega (dodatno ugotovljenega) premoženja, ki bo pripadlo pritožnikovemu očetu, tukajšnjemu zapustniku.