ZKP člen 39, 39/1-6, 371, 371/1-11, 371/2, 373, 373/1.
zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - bistvene kršitve določb kazenskega postopka - izločitev sodnika
1. Neutemeljen je očitek obtoženca, da izrek sodbe nasprotuje sam sebi ter da so si vsa dejstva v precejšnji meri v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek sodbe pomanjkljivosti nima, očitek o dejstvih, ki naj bi si bila v nasprotju pa ni konkretiziran. Kolikor s tem obtoženi misli svoje nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče le dodaja, da v tej smeri s svojimi pritožbenimi navedbami ni bil uspešen, saj ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo kakršenkoli dvom v dokazno oceno, ki jo je sprejelo in prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje.
2. Izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je mogoče zahtevati med glavno obravnavo le, če je ta razlog nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan.
zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - ocena izvedenih dokazov
Bistvene okoliščine primera so pravilno in v celoti ugotovljene, sprejeti zaključki pa tudi dovolj prepričljivo obrazloženi tako, da jih nasprotna pritožbena izvajanja niso uspela ovreči. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, tako tiste, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi tiste, ki so mu v korist, ustrezno kritično analiziralo, skladno z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP, in v razlogih izpodbijane sodbe tudi dovolj obrazložilo, zakaj šteje, da je na obdolženca naslovljen očitek dokazan.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnik je v spornem obdobju za toženo stranko opravljal storitev pospeševanja prodaje izdelkov, določenih s strani naročnikov tožene stranke, na podlagi pogodbe o zagotavljanju storitev. Med pravdnima strankama pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena. Tožnik je lahko vplival na vsebino sklenjene pogodbe s toženo stranko in mu ni bilo treba osebno opravljati pospeševanja prodaje. Tožena stranka od tožnika ni zahtevala, da opravlja storitve le zanjo in si je lahko, enako kot drugi pospeševalci prodaje, sam organiziral čas oziroma odločal, kdaj bo obiskal konkretno trgovino. Delo je opravljal z lastnim osebnim avtomobilom, računalnikom in mobilnim telefonom. Plačilo za delo je prejemal po izstavljeni fakturi, pri čemer je plačani znesek zajemal tudi njegove stroške. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delo tožnika pri toženi stranki ni imelo vseh elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014563
Kolektivna pogodba premogovništva Slovenije člen 124. OZ člen 190. ZDR člen 130. ZPPreb člen 6.
odškodninska odgovornost delavca - vračilo preveč plačanih stroškov za prihod na delo in z dela - stalno bivališče - naslov dejanskega prebivališča
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil toženec obogaten zaradi previsokih izplačanih stroškov za prevoz na delo in z dela z naslova njegovega dejanskega prebivališča. Skladno z ustaljeno sodno prakso se določbe kolektivnih pogodb o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela z naslova stalnega bivališča uporabljajo tako, da se kot naslov bivališča upošteva naslov, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. Ker gre pri povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za povračilo dejansko nastalih stroškov, ni mogoče tolmačiti določb o povračilu stroškov z naslova stalnega bivališča tako, da bi šlo za stalno bivališče, ki izhaja iz Centralnega registra prebivalstva. Glede na to, da gre pri kraju prebivanja za lokacijo, od koder se delavec dejansko vozi na delo, toženec ni bil obogaten s tem, ko je prejemal povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela z naslova, s katerega je dejansko prihajal na delo. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke (toženčevega delodajalca) za vračilo preveč izplačanih stroškov ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za vrnitev plačanih stroškov za prevoz na delo in z dela še v preostalem delu zavrnilo.
ZPP člen 339, 339/1, 452, 453. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb člen 27.
stroški porabe vode – način obračuna stroškov porabe vode – število uporabnikov stanovanja – neprerekana dejstva – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – spor majhne vrednosti – nedopusten pritožbeni razlog – načelo kontradiktornosti
Če sodišče z napačnim sklicevanjem na 452. in 453. člen ZPP ne upošteva dejstev in dokazov, čeprav bi jih moralo upoštevati, gre za relativno bistveno kršitev postopka in pritožbeni razlog po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je v postopku v sporu majhne vrednosti izključen.
ZPP člen 274, 274/1. ZDR-1 člen 88, 88/1, 88/2, 88/3, 88/4, 88/5, 88/6, 200, 200/3. ZDR člen 87, 87/1, 87/2, 87/3. ZPSto-2 člen 41, 41/5. URS člen 22, 23.
zavrženje tožbe - rok za sodno varstvo - zamuda roka - vročitev
Tožnica je bila 23. 7. 2013 obveščena o poštni pošiljki (redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ko je bil opravljen poskus vročitve. V skladu s 4. odstavkom 88. člena ZDR-1 se šteje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena po poteku 8 dni od poskusa vročitve, to je 1. 8. 2013. Rok 30 dni za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. odstavku 200. člena ZDR-1 je pričel teči naslednji dan po vročitvi, in sicer 2. 8. 2013 ter se je iztekel 31. 8. 2013. Tožnica je tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložila dne 6. 9. 2013, kar je po poteku 30 dnevnega roka, določenega v 3. odstavku 200. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (274. člen ZPP).
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2. URS člen 22.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
DEDNO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064796
ZD člen 212, 212/1. ZDen člen 74, 81, 82. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.
dodatni sklep o dedovanju – obravnava – premoženje po odločbi o denacionalizaciji – načelo kontradiktornosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Splošno pravilo iz 1. odstavka 212. člena ZD o izdaji dodatnega sklepa o dedovanju brez obravnave se pri dedovanju premoženja, ki zapustniku pripada po odločbi o denacionalizaciji, uporabi le v primeru, če ni bilo niti oporočnih razpolaganj niti dednih izjav niti dedno pravnih pogodb.
osebni stečaj – predpostavke za vodenje postopka – obstoj premoženja stečajnega dolžnika – končanje stečajnega postopka brez razdelitve – preizkus terjatev – končni seznam preizkušenih terjatev – plačilo neplačanega dela terjatev – sklep o preizkusu terjatev – sklep o končanju postopka osebnega stečaja – namen postopka osebnega stečaja
V kolikor ni pogojev za uveljavljanje odpusta obveznosti dolžnika, je nujna predpostavka za vodenje postopka osebnega stečaja obstoj premoženja stečajnega dolžnika, ki bo omogočala (vsaj delno) poplačilo upnikov. Na obstoj te dejanske predpostavke mora sodišče paziti skozi celoten postopek. V kolikor se neobstoj te dejanske predpostavke ugotovi tekom stečajnega postopka, še preden je zaključena faza preizkušanja terjatev, mora sodišče stečajni postopek zgolj ustaviti, ne da bi hkrati odločalo tudi o obsegu obveznosti dolžnika do upnikov.
Veljavne določbe ZIZ ne omogočajo tako strogega stališča glede subjektivnega kriterija - nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko se je opredelilo, da upnik ni izkazal, da bi dolžnik odtujeval, skrival ali drugače razpolagal s premoženjem, z namenom, da bi bila uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena. Besedilo zakona namreč ne omenja, da bi nevarnost morala biti konkretizirana z dejanji oziroma opustitvami dolžnika, ki bi bila usmerjena prav k onemogočanju ali otežitvi izterjave sporne denarne terjatve. Upnik mora izkazati le nevarnost, ki je v tem, da dolžnik že odtujuje, skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem in da je takšno njegovo ravnanje najmanj indic, ki kaže na skrivanje, odtujevanje oziroma razpolaganje s premoženjem.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – ODŠKODNINSKO PRAVO – DELOVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081498
ZZVZZ člen 87, 87/1. ZPP člen 7, 212, 286.
zdravstveno zavarovanje – poškodba pri delu – varstvo in zdravje pri delu – opustitev izvajanja ukrepov za zagotavljanje varstva pri delu – odgovornost delodajalca – povrnitev škode – povrnitev stroškov zdravljenja – dolžnostno ravnanje delodajalca – trditveno breme – dokazno breme
Trditve tožeče stranke ne gredo dalje od navedb, da naj bi tožena stranka opustila nadzor nad izvajanjem dela in nad delovnim sredstvom in opustila izvedbo varovanja pred padcem v globino. Takšne navedbe so pavšalne in zato nezadostne.
pravda po izvršbi - inkaso cesija - prenos terjatve v izterjavo - obvestilo dolžniku - veljavna izpolnitev odstopniku - razmerje indirektnega zastopstva
Prenos terjatve v izterjavo ureja drugi odstavek 425. člena OZ, pri čemer se ta institut tudi skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS (sodba III Ips 59/2001 z dne 23. 1. 2002) obravnava kot posebna oblika cesije, sicer imenovana tudi inkaso cesija. Pri odstopu terjatve v izterjavo (inkaso cesija), ravno zato, ker se s cesijo na prevzemnika prenese le upravičenje. Dolžnik zato lahko svojo obveznost še vedno veljavno izpolni odstopniku, kljub dejstvu, da je o cesiji terjatve v izterjavo obveščen.
začetek stečajnega postopka – odložitev odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka – poenostavljena prisilna poravnava
Dolžnik lahko opraviči odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka tako, da do poteka dvomesečnega roka vloži predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave
osebni stečaj – odpust obveznosti – preizkusna doba – dolžina preizkusne dobe – dejavniki, ki vplivajo na dolžino preizkusne dobe
Ob upoštevanju starosti dolžnice (41 let) in njene redne zaposlitve je potrebno za določitev dolžine preizkusnega obdobja bolj upoštevati okoliščino, da dolžnica skrbi za mladoletno hčerko, kakor tudi zatrjevane razloge za nastanek insolventnosti dolžnice - da je v dolgove zašla po razpadu zakonske zveze, pri čemer je izrecno zatrjevala, da po razvezi njen bivši mož z ničemer ne prispeva k preživljanju hčere.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-2, 14/2-2(2), 14/2-2(3), 15, 136, 213, 213/1, 214, 214/1, 221m. ZPP člen 8, 243.
predlog za začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - insolventnost - trajnejša nelikvidnost - namen postopka prisilne poravnave - finančno prestrukturiranje - načrt finančnega prestrukturiranja - spremenjeni načrt finančnega prestrukturiranja - terjatve, za katere ne učinkuje potrjena prisilna poravnava - učinek potrjene prisilne poravnave za navadne in podrejene terjatve - posebna pravila o ukrepih finančnega prestrukturiranja - prisilna poravnava, omejena na prestrukturiranje navadnih finančnih terjatev - ločitvena pravica - novela zfppipp-e - prepoved povratne veljave pravnih aktov (retroaktivnost) - izvedba dokaza z izvedencem - dokazna ocena - pravnomočnost
Dolžnik v primeru, ko je prisilna poravnava sprejeta, nadaljuje s poslovanjem, s tem da mora ukrepe iz načrta finančnega prestrukturiranja (NFP) izvajati v skladu s sprejeto časovnico, da velja, da bo insolventost odpravil. Namen prisilne poravnave je, da dolžnik z izvedbo ukrepov prestrukturiranja znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. V primeru, ko ukrepov NFP ne izvaja v skladu z načrtovanim, se vzpostavi zakonska domneva, da je pri njem podana insolventnost in je na dolžniku, da dokaže nasprotno. Sodišče prve stopnje nima podlage v zakonu, ko navede, da zamujanje z izvedbo drugih ukrepov iz spremenjenega NFP (sNFP) nima enake teže kot ostale zakonske domneve glede insolventnosti. Vse domneve imajo enako težo.
S potrjeno prisilno poravnavo se obveznost plačila terjatev, ki so bile zavarovane, ni spremenila. To pomeni, da se ni spremenila ne njihova dospelost ne njihova višina.
regres zavarovalnice – vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastankom škode – dokazna ocena – procesno dokazno breme
Nalet na spredaj vozeče vozilo je dejanje, ki je zelo verjetno pogojeno z alkoholnim opojem – npr. zaradi prizadetih sposobnosti zaznavanja, razumevanja, reagiranja, nekritičnosti do nevarnosti. Ugotovljen ni bil noben drug vzrok za tožnikov nalet v pred njim vozeče vozilo. Vse to pomeni, da je dokazno breme, ki je na tožeči stranki, prevaljeno na toženca, ki bi moral sodišče prepričati, da alkoholiziranost na njegovo ravnanje ni vplivala.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023391
URS člen 22. KZ člen 95. ZKP člen 371, 371/2, 402, 402/3, 502, 502/1, 502a, 502a/1, 502b, 502b/4, 502b/5, 502c, 502c/1.
odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem – postopek za odvzem premoženjske koristi – začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – podaljšanje začasnega zavarovanja – predlog za podaljšanje – pravica do izjave – enako varstvo pravic – kontradiktornost sodnega postopka – pravica do obrambe – kršitev ustavnih pravic – relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – razveljavitev sklepa
S tem, ko sodišče prve stopnje predloga državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni vročilo nasprotni stranki oziroma udeležencema postopka, je prekršilo tako določbo 22. člena Ustave RS kot tudi zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.
ZIZ člen 35, 35/2, 116. ZS člen 114, 114/3, 114/4. ZS-H člen 24, 24/1. ZPUZSO člen 8, 8-6, 8-28. Pravilnik o območjih in imenih katastrskih občin člen 6, 6/2.
spor o pristojnosti – krajevna pristojnost za odločanje o predlogu za nadaljevanje izvršbe z izvršbo na nepremičnine – območje krajevne pristojnosti – katastrska občina – dve katastrski občini z istim imenom
Zakon o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območja občine ter o območjih občin določa katastrsko občino z imenom Brdo tako v Občini Domžale kot tudi v Občini Ljubljana Vič-Rudnik. Dve katastrski občini z imenom Brdo sta določeni tudi v Pravilniku o območjih in imenih katastrskih občin, in sicer prva z identifikacijsko številko 1965 in druga z identifikacijsko številko 2682. Slednja sodi v območje Okrajnega sodišča v Ljubljani.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064795
ZZZDR člen 113, 113/2. ZIZ člen 272. ZPP člen 108.
soglasje za zdravljenje mladoletnega otroka – nadomestitev soglasja za zdravljenje otroka – izvrševanje roditeljske pravice – vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj – nujnost zdravljenja otroka – aspergerjev sindrom – pogoji za izdajo začasne odredbe – opredeljenost predloga za izdajo začasne odredbe – nezadostna konkretiziranost predloga za izdajo začasne odredbe
Oče trdi, da ima otrok zdravstveno motnjo, katere obravnava je za njegov razvoj bistvena. Če to drži, ima ne glede na to, da mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo, pravico (in dolžnost) z materjo enakovredno odločati o tem vprašaju. Nadalje trdi, da mati odklanja otrokovo zdravljenje, za katerega trdi, da je nujno oz. da je otrok (njegov razvoj) brez takojšnjega zdravljenja ogrožen. Če to verjetno drži, bi bila izdaja začasne odredbe potrebna oz. predlog za njeno izdajo utemeljen.
Razlog za zavrnitev očetovega predloga, da se materi takoj, pod pretnjo denarne kazni, naloži omogočiti otroku udeležbo na strokovnih obravnavah njegove motnje z diagnozo aspergerjevega sindroma, češ da tak predlog ni dovolj konkretiziran v smislu časovnih terminov terapij, ni pravi. Strinjati se je treba s predlagateljem, da se termini za terapije določajo sproti, ko se pacient podvrže postopku zdravljenja, kar je splošno znano.
Toženec kot odvetnik, ki je izvajal BPP, je bil pooblaščen za sprejem prisojenih stroškov od nasprotne stranke v imenu in za račun nasprotne stranke. Ker iz besedila člena 48 ZBPP izrecno izhaja, da je v takem primeru stroške dolžan povrniti upravičenec do brezplačne pravne pomoči, to je stranka, ki jo je zastopal toženec, ne pa tudi pooblaščenec, ki je izvajal brezplačno pravno pomoč, je zahtevek pravilno zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.