KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006327
ZKP člen 39, 39/1-6, 327, 355, 355/2, 371, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - nepristranskost - zaslišanje priče v nenavzočnosti obdolženca - začasna odstranitev obtoženca iz sodne dvorane - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je mogoče zahtevati med glavno obravnavo le, če je ta razlog nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. V obravnavani zadevi zagovornik utemeljuje predlog z navedbo, da je sodnik ugodil predlogu obsojenega za alternativno izvršitev kazni zapora po predhodnem strinjanju ODT. Takšnega ravnanja sodnika ni moč povezati s pomanjkanjem videza nepristranskosti sodnika. Sodišče prve stopnje je obsojencu izreklo zaporno kazen v trajanju, kot je v primeru priznanja krivde predlagala državna tožilka, prav tako sodišče ni prestopilo okvira pristojnosti glede ugoditve predlogu obsojenega za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist.
ZKP člen 39, 39/1-6, 371, 371/1-11, 371/2, 373, 373/1.
zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - bistvene kršitve določb kazenskega postopka - izločitev sodnika
1. Neutemeljen je očitek obtoženca, da izrek sodbe nasprotuje sam sebi ter da so si vsa dejstva v precejšnji meri v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek sodbe pomanjkljivosti nima, očitek o dejstvih, ki naj bi si bila v nasprotju pa ni konkretiziran. Kolikor s tem obtoženi misli svoje nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče le dodaja, da v tej smeri s svojimi pritožbenimi navedbami ni bil uspešen, saj ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo kakršenkoli dvom v dokazno oceno, ki jo je sprejelo in prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje.
2. Izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je mogoče zahtevati med glavno obravnavo le, če je ta razlog nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan.
spor majhne vrednosti - dopolnitev tožbe - popolna tožba - število vlog - pravica do obravnavanja pred sodiščem
Ker pred dopolnitvijo tožbe, le ta sploh ni bila sposobna za obravnavanje, pritožba utemeljeno opozarja, da njena vloga z dne 22.4.2014 ni bila prepozna. Drži, da je možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov v sporu majhne vrednosti omejena na tožbo in odgovor na tožbo (z nadaljnjo vlogo pa lahko tožnik le odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo, toženec pa na navedbe v tožnikovi vlogi), vendar je predpogoj popolnost tožbe. Šele ko je ta popolna, lahko od toženca zahtevamo, da poda vsebinsko utemeljen odgovor na tožbo.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnik je v spornem obdobju za toženo stranko opravljal storitev pospeševanja prodaje izdelkov, določenih s strani naročnikov tožene stranke, na podlagi pogodbe o zagotavljanju storitev. Med pravdnima strankama pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena. Tožnik je lahko vplival na vsebino sklenjene pogodbe s toženo stranko in mu ni bilo treba osebno opravljati pospeševanja prodaje. Tožena stranka od tožnika ni zahtevala, da opravlja storitve le zanjo in si je lahko, enako kot drugi pospeševalci prodaje, sam organiziral čas oziroma odločal, kdaj bo obiskal konkretno trgovino. Delo je opravljal z lastnim osebnim avtomobilom, računalnikom in mobilnim telefonom. Plačilo za delo je prejemal po izstavljeni fakturi, pri čemer je plačani znesek zajemal tudi njegove stroške. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delo tožnika pri toženi stranki ni imelo vseh elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki ni utemeljen.
ZDR-1 člen 30, 30/1, 200, 200/1, 200/2, 200/5. ZPP člen 314.
zavrženje tožbe - neizbira kandidata - sodno varstvo - rok - zamuda roka
Po 5. odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik ni ravnal po navedeni zakonski določbi, temveč je vložil pritožbo pri toženi stranki. Zmotno je tožnikovo stališče, da je s tem izbral drugo pot uveljavljanja pravic in da bi sodišče moralo upoštevati roke, določene v 1. in 2. odstavku 200. člena ZDR-1. Ker tožnik sodnega varstva zoper sklep o neizbiri ni uveljavljal v roku iz 5. odstavka 200. člena ZDR, je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na izbiro kanidata, pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
S tem, ko je tožnica kot nadrejena delavka dajala vodjem poslovnih enot ustna navodila za nezakonito poslovanje (izplačevanje nadur preko potnih nalogov, študentskih napotnic oziroma preko podizvajalcev), oziroma je takšno poslovanje omogočala in s tem, ko je tožnica potrjevala mesečne evidence ur oziroma račune, čeprav evidence teh ur niso bile pravilne, je naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, saj je prišlo zaradi tožničinega ravnanja do popolne izgube zaupanja s strani tožene stranke.
V individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi se v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZOdvT vrednost predmeta določi izključno po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade, zato se znesek odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR pri določitvi vrednosti predmeta spora ne upošteva.
priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini – dobra vera – dobroverni posestnik
Dobroverni posestnik je (vsak) tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje. Dobra vera se domneva. Tožencu ni uspelo izpodbiti te domneve, čeprav ima prav, da je tožnik tisti, ki dokazuje svoje trditve. V konkretnem primeru je prepričljivo dokazal, da se je njegov oče zanesel na dogovor s svojim bratom (tožencem), ko mu je ta obljubil, da bo napako, nastalo zaradi izpada prepisa sporne parcele na tožnikovega očeta, popravil. To pomeni, da je bil dobroveren.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064795
ZZZDR člen 113, 113/2. ZIZ člen 272. ZPP člen 108.
soglasje za zdravljenje mladoletnega otroka – nadomestitev soglasja za zdravljenje otroka – izvrševanje roditeljske pravice – vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj – nujnost zdravljenja otroka – aspergerjev sindrom – pogoji za izdajo začasne odredbe – opredeljenost predloga za izdajo začasne odredbe – nezadostna konkretiziranost predloga za izdajo začasne odredbe
Oče trdi, da ima otrok zdravstveno motnjo, katere obravnava je za njegov razvoj bistvena. Če to drži, ima ne glede na to, da mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo, pravico (in dolžnost) z materjo enakovredno odločati o tem vprašaju. Nadalje trdi, da mati odklanja otrokovo zdravljenje, za katerega trdi, da je nujno oz. da je otrok (njegov razvoj) brez takojšnjega zdravljenja ogrožen. Če to verjetno drži, bi bila izdaja začasne odredbe potrebna oz. predlog za njeno izdajo utemeljen.
Razlog za zavrnitev očetovega predloga, da se materi takoj, pod pretnjo denarne kazni, naloži omogočiti otroku udeležbo na strokovnih obravnavah njegove motnje z diagnozo aspergerjevega sindroma, češ da tak predlog ni dovolj konkretiziran v smislu časovnih terminov terapij, ni pravi. Strinjati se je treba s predlagateljem, da se termini za terapije določajo sproti, ko se pacient podvrže postopku zdravljenja, kar je splošno znano.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-2, 14/2-2(2), 14/2-2(3), 15, 136, 213, 213/1, 214, 214/1, 221m. ZPP člen 8, 243.
predlog za začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - insolventnost - trajnejša nelikvidnost - namen postopka prisilne poravnave - finančno prestrukturiranje - načrt finančnega prestrukturiranja - spremenjeni načrt finančnega prestrukturiranja - terjatve, za katere ne učinkuje potrjena prisilna poravnava - učinek potrjene prisilne poravnave za navadne in podrejene terjatve - posebna pravila o ukrepih finančnega prestrukturiranja - prisilna poravnava, omejena na prestrukturiranje navadnih finančnih terjatev - ločitvena pravica - novela zfppipp-e - prepoved povratne veljave pravnih aktov (retroaktivnost) - izvedba dokaza z izvedencem - dokazna ocena - pravnomočnost
Dolžnik v primeru, ko je prisilna poravnava sprejeta, nadaljuje s poslovanjem, s tem da mora ukrepe iz načrta finančnega prestrukturiranja (NFP) izvajati v skladu s sprejeto časovnico, da velja, da bo insolventost odpravil. Namen prisilne poravnave je, da dolžnik z izvedbo ukrepov prestrukturiranja znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. V primeru, ko ukrepov NFP ne izvaja v skladu z načrtovanim, se vzpostavi zakonska domneva, da je pri njem podana insolventnost in je na dolžniku, da dokaže nasprotno. Sodišče prve stopnje nima podlage v zakonu, ko navede, da zamujanje z izvedbo drugih ukrepov iz spremenjenega NFP (sNFP) nima enake teže kot ostale zakonske domneve glede insolventnosti. Vse domneve imajo enako težo.
S potrjeno prisilno poravnavo se obveznost plačila terjatev, ki so bile zavarovane, ni spremenila. To pomeni, da se ni spremenila ne njihova dospelost ne njihova višina.
Ustni dogovor je bil sklenjen pod razveznim pogojem. Veljal bi le, če bi tožena stranka dogovorjeno znižano plačilo poravnala do dogovorjenega roka. Ker ga ni, je dogovor o znižanem plačilu prenehal veljati.
motenje posesti – soposest – služnostna pravica – sodno varstvo posesti – varstvo med več posestniki – motilno ravnanje – dodelitev zadeve drugemu sodniku
V ponovljenem postopku bo zadeva obravnavana pred drugim sodnikom, ker razpravljajoči sodnik kljub napotkom ni presegel razmišljanja, da v zemljiški knjigi vpisan obseg služnosti vpliva na izid postopka motenja posesti.
DEDNO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064796
ZD člen 212, 212/1. ZDen člen 74, 81, 82. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.
dodatni sklep o dedovanju – obravnava – premoženje po odločbi o denacionalizaciji – načelo kontradiktornosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Splošno pravilo iz 1. odstavka 212. člena ZD o izdaji dodatnega sklepa o dedovanju brez obravnave se pri dedovanju premoženja, ki zapustniku pripada po odločbi o denacionalizaciji, uporabi le v primeru, če ni bilo niti oporočnih razpolaganj niti dednih izjav niti dedno pravnih pogodb.
ZIZ člen 35, 35/2, 116. ZS člen 114, 114/3, 114/4. ZS-H člen 24, 24/1. ZPUZSO člen 8, 8-6, 8-28. Pravilnik o območjih in imenih katastrskih občin člen 6, 6/2.
spor o pristojnosti – krajevna pristojnost za odločanje o predlogu za nadaljevanje izvršbe z izvršbo na nepremičnine – območje krajevne pristojnosti – katastrska občina – dve katastrski občini z istim imenom
Zakon o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območja občine ter o območjih občin določa katastrsko občino z imenom Brdo tako v Občini Domžale kot tudi v Občini Ljubljana Vič-Rudnik. Dve katastrski občini z imenom Brdo sta določeni tudi v Pravilniku o območjih in imenih katastrskih občin, in sicer prva z identifikacijsko številko 1965 in druga z identifikacijsko številko 2682. Slednja sodi v območje Okrajnega sodišča v Ljubljani.
začetek stečajnega postopka – odložitev odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka – poenostavljena prisilna poravnava
Dolžnik lahko opraviči odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka tako, da do poteka dvomesečnega roka vloži predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave
regres zavarovalnice – vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastankom škode – dokazna ocena – procesno dokazno breme
Nalet na spredaj vozeče vozilo je dejanje, ki je zelo verjetno pogojeno z alkoholnim opojem – npr. zaradi prizadetih sposobnosti zaznavanja, razumevanja, reagiranja, nekritičnosti do nevarnosti. Ugotovljen ni bil noben drug vzrok za tožnikov nalet v pred njim vozeče vozilo. Vse to pomeni, da je dokazno breme, ki je na tožeči stranki, prevaljeno na toženca, ki bi moral sodišče prepričati, da alkoholiziranost na njegovo ravnanje ni vplivala.
Za dedovanje mora biti nedvomno ugotovljen tudi obseg zapuščine. Kot izhaja iz sklepa o dedovanju, ki ga prilaga pritožnik, bodo morali za dedovanje dednih pravic, ustanovljenih v korist dedičev pokojnega J. K., njihovi dediči najprej predlagati izdajo dopolnilih sklepov o dedovanju po njih. Šele nato bo lahko sodišče odločalo tudi o dedovanju tega (dodatno ugotovljenega) premoženja, ki bo pripadlo pritožnikovemu očetu, tukajšnjemu zapustniku.
Toženec kot odvetnik, ki je izvajal BPP, je bil pooblaščen za sprejem prisojenih stroškov od nasprotne stranke v imenu in za račun nasprotne stranke. Ker iz besedila člena 48 ZBPP izrecno izhaja, da je v takem primeru stroške dolžan povrniti upravičenec do brezplačne pravne pomoči, to je stranka, ki jo je zastopal toženec, ne pa tudi pooblaščenec, ki je izvajal brezplačno pravno pomoč, je zahtevek pravilno zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.
pravda po izvršbi - inkaso cesija - prenos terjatve v izterjavo - obvestilo dolžniku - veljavna izpolnitev odstopniku - razmerje indirektnega zastopstva
Prenos terjatve v izterjavo ureja drugi odstavek 425. člena OZ, pri čemer se ta institut tudi skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS (sodba III Ips 59/2001 z dne 23. 1. 2002) obravnava kot posebna oblika cesije, sicer imenovana tudi inkaso cesija. Pri odstopu terjatve v izterjavo (inkaso cesija), ravno zato, ker se s cesijo na prevzemnika prenese le upravičenje. Dolžnik zato lahko svojo obveznost še vedno veljavno izpolni odstopniku, kljub dejstvu, da je o cesiji terjatve v izterjavo obveščen.
Veljavne določbe ZIZ ne omogočajo tako strogega stališča glede subjektivnega kriterija - nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko se je opredelilo, da upnik ni izkazal, da bi dolžnik odtujeval, skrival ali drugače razpolagal s premoženjem, z namenom, da bi bila uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena. Besedilo zakona namreč ne omenja, da bi nevarnost morala biti konkretizirana z dejanji oziroma opustitvami dolžnika, ki bi bila usmerjena prav k onemogočanju ali otežitvi izterjave sporne denarne terjatve. Upnik mora izkazati le nevarnost, ki je v tem, da dolžnik že odtujuje, skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem in da je takšno njegovo ravnanje najmanj indic, ki kaže na skrivanje, odtujevanje oziroma razpolaganje s premoženjem.