ZPP člen 156, 156/1, 156/2, 264, 264/1, 264/2, 266.
zavarovanje dokazov - pogoji za zavarovanje dokazov - navedba razlogov
Po 1. odstavku 264. člena ZPP se lahko med pravdo ali pred pravdo predlaga, naj se ta dokaz izvede, če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu podal predlog za zavarovanje dokazov, v katerem je navedel, da v tej zadevi uveljavlja odškodnino za nesrečo pri delu. V predlogu je uveljavljal zavarovanje dokazov z zasegom kamer, ki naj bi ga beležile pri izstopanju iz tovornjaka pri toženi stranki in izročitev tahografov, iz katerih naj bi bilo razvidno, kje se je nahajal in kdaj. Ker tožnik v predlogu za zavarovanje dokazov ni navedel razlogov, zaradi katerih misli, da izvedba dokazov kasneje ne bo mogoča, oziroma da bo ta izvedba otežena, njegov predlog za zavarovanje dokazov z zasegom kamer in tahografov ni utemeljen.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - lahke telesne poškodbe
Odmerjena odškodnina ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi, pri čemer seveda povsem identičnega primera ni. Razpon odškodnin za lahke telesne poškodbe, kamor je uvrstiti tudi tožnikove (II. skupina po Fischerjevi klasifikaciji), je namreč zelo širok. Izbrana dva primera, ki jih z navedbo sodnih odločb izpostavlja pritožba, res obsegata manjše število poškodb, vendar se v dejanskem pogledu tudi glede škodnih posledic od tožnikovega razlikujeta, zlasti upoštevajoč integralni pristop pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je treba upoštevati tudi skupno odmerjeno odškodnino glede na vse škodne posledice, ne le po posameznih odškodninskih postavkah.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0083790
SZ-1 člen 23. SPZ člen 68, 115. OZ člen 355, 355/1, 355/1-1, 355/2, 378, 381. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli člen 1.
etažna lastnina – posamezni del stavbe – stroški dobave toplotne energije – etažni lastnik – odklop iz sistema ogrevanja – skupno odjemno mesto – ključ delitve – zastaranje terjatev – enoletni zastaralni rok – začetek teka zastaralnega roka – zamudne obresti – procesne obresti
Etažni lastnik z enostranskim ravnanjem (zaprtjem ventilov) ne more vplivati na zakonsko (skupno) obveznost, ki je neodvisna od tega, ali je ogrevanje dejansko uporabljal ali ne.
ZZVZ člen 15, 15-6, 15-20, 22, 78, 85. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 5, 5/1, 6, 6/1, 7, 8, 13.
lastnost zavarovanca - sprememba lastnosti zavarovanca - pravnomočnost - otrok
Do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja lahko, ob izpolnjenih pogojih, pride le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe.
Tožnica je bila v obdobju od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012 pri toženki zavarovana iz dveh naslovov. V obdobju od 17. 12. 2009 do 25. 11. 2012 je bila vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinski član, od 26. 11. 2012 pa kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ni zavarovana iz drugega naslova. Ob izostanku izrecne zakonske ureditve o spremembi statusa zavarovanca, ki je že obvezno zdravstveno zavarovan na drugi - nepravi podlagi, od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, je odločitev tožene stranke, da ima tožnica lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova lastništva zasebne družbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012, nezakonita. V pravnomočno urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, kar je bistvo določila 158. člena Ustave RS, tega pa veljavni ZZVZZ ne ureja.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118, 118/1. ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožena stranka je tožnici v pisnem opozorilu utemeljeno očitala, da spornega dne ni prišla na delo brez opravičljivega razloga, s tem pa je bil izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Vendar pa tožena stranka ni dokazala v odpovedi očitane kršitve tožnici (da naj bi spornega dne kupcu, zaradi katerega se je sprožila alarmna naprava, nakazala, da lahko odide, ne da bi preverila blago, ki ga je ta s seboj odnesel iz trgovine), zato ni podan odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (krivdni razlog) . Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR-1 člen 73, 74, 91. ZZ člen 31, 31/1. ZDR člen 72.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - direktor - poslovodna oseba
Tožnica in tožena stranka sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da ima tožnica po prenehanju mandata direktorice tožene stranke pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter pravico do razporeditve v plačni razred v skladu s podzakonskimi akti. Po prenehanju mandata direktorice je tožena stranka tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za sicer neustrezno delovno mesto računovodje, ki pa je tožnica ni sprejela. Ni pa ji bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za sistemizirano, a nikoli zasedeno delovno mesto pomočnika direktorja. Citirane določbe v pogodbi o zaposlitvi namreč ni mogoče interpretirati na način, za katerega se zavzema pritožba, da v skladu s pogodbo o zaposlitvi ni obstajala možnost, da tožnici preneha delovno razmerje, in da je bila dolžnost tožene stranke, da tožnici po prenehanju mandata direktorice v vsakem primeru zagotovi zaposlitev na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, četudi takšnega delovnega mesta ni oz. ni potrebe po njegovi zasedbi. Tožena stranka je dokazala, da v delovnem procesu dejanske potrebne po delovnem mestu pomočnika direktorja niso obstajale. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - neopravičen izostanek z dela - poziv na delo - izostanek poziva na delo
Tožena stranka bi morala tožniku po podpisu pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenila zaradi sodbe na podlagi pripoznave, s katero je bil pripoznan tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, povedati, kdaj in kje naj se zglasi, da bo pričel z delom oz. ga predhodno poslati na ustrezen zdravniški pregled ali pa mu dati druga ustrezna navodila v zvezi s pričetkom dela, ki bi jih moral tožnik spoštovati. Navedenega tožena stranka ni storila, zato tožniku ni mogoče očitati, da je z dela izostal neupravičeno. To pa pomeni, da ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da bi s svojim ravnanjem naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
tožba - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - sodno varstvo
Dokončna odločba toženca je bila tožnici vročena dne 19. 3. 2014. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe se je v skladu s četrtim odstavkom 111. člena ZPP iztekel v petek 18. 4. 2014. Tožnica je tožbo vložila pri tožencu 10. 4. 2014 in jo skladno s pozivom dopolnila 30. 4. 2014. Toženec je tožbo odstopil sodišču z dopisom, ki ga je sodišče prejelo 13. 5. 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila tožba pri sodišču vložena 13. 5. 2014, torej skladno s 112. členom ZPP tedaj, ko je bila izročena sodišču, ne pa, ko je bila vložena pri tožencu oziroma na njegov naslov oddana na pošto. Tožnica je tako zamudila 30 - dnevni rok za vložitev tožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).
starostna pokojnina - odmera pokojnine - plačilo prispevkov - delovno razmerje - pokojninska doba
Ker je bil tožnik v spornem obdobju v pokojninsko zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja, v tem primeru plačani prispevki niso pogoj za priznanje pokojninske dobe, saj kot delavec ni bil dolžan sam zase plačevati prispevkov. Zato mora tožena stranka tožniku sporno obdobje upoštevati v pokojninsko dobo in mu ponovno odmeriti starostno pokojnino, upoštevaje to dobo.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 110, 110/4, 114. ZZZZDR člen 12.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - zunajzakonska skupnost
V 4. odstavku 110. člena ZPIZ-1 je določeno, da primeru, če je umrli zavarovanec v času sklenitve zakonske zveze že dopolnil starost iz 1. odstavka 36. člena istega zakona (58 let), vdova med drugim pridobi pravico do vdovske pokojnine, če je zakonska zveza nepretrgoma trajala eno leto. Zakonska zveza med tožnico in pokojnim je trajala le 4 mesece in 18 dni, zato ni izpolnjen pogoj za priznanje vdovske pokojnine po citiranem členu. Prav tako ni izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 114. členu ZPIZ-1, ki med drugim določa, da ob pogojih iz 110. člena pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca z njim živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Zunajzakonska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR, ki jo je v pravnih posledicah mogoče enačiti z zakonsko zvezo, je lahko obstajala šele od razveze prejšnje zakonske zveze dalje, to je od 9. 9. 2010 dalje. Glede na to, da je pokojni umrl 11. 8. 2012, pogoj treh let trajajoče življenjske skupnosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni izpolnjen. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - delovna uspešnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Ker je bilo tožničino delovno mesto („skrbnik kupcev I“) ukinjeno oziroma se je tožena stranka odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne bo več opravljalo, gre v tem obsegu za organizacijsko spremembo, ki jo je sprejela tožena stranka zaradi zagotovitve boljših poslovnih rezultatov. Pri tem ni odločilno, ali je tožena stranka v svojih internih aktih to delovno mesto formalno ukinila, ali pa se je zgolj odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne opravlja več, kljub temu da takšno delovno mesto v sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki še obstaja. Sodišče ne more presojati organizacijske odločitve tožene stranke v smislu, ali so odločitve ekonomsko upravičene, racionalne oziroma primerne, temveč lahko ugotavlja le, ali je razlog resničen oziroma ni fiktiven. Tožena stranka je dokazala, da sta delovne naloge delovnega mesta „skrbnica kupcev I“ prevzeli drugi dve delavki, ki sta delali na delovnem mestu skrbnic ključnih kupcev, delo poslovodje, ki ga je tožnica opravljala na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi, pa je opravljal nadzorni poslovodja, angažiran pa je bil tudi študent na delovnem mestu supervizorja. Organizacijski razlog je torej podan, resničen in ni navidezen, ter je tak podlaga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je dokazala tudi obstoj ekonomskega razloga, ki je v upadu prometa oziroma izpadu dohodkov in nedoseganju pričakovanih poslovnih rezultatov. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Za čas prve pogodbe o zaposlitvi sta pravdni stranki določili delovno uspešnost kot variabilni del plače tožnice po merilih, ki so jasno določena. Zato je za presojo tega dela tožbenega zahtevka bistvena le dosežena prodaja oglasnega prostora oziroma uspeh tožnice pri trženju. Tožena stranka bi morala tožnici, glede na podatke o prodaji oglasnega prostora, obračunati ter izplačati neto znesek delovne uspešnosti, kot je bil določen v pogodbi o zaposlitvi oziroma v njeni prilogi. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da ni obstajala dolžnost tožene stranke izplačati tožnici delovno uspešnost, ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, to je zneska prodaje oglasnega prostora v posameznih kvartalih, čeprav je tožnica glede tega podala ustrezno trditveno in dokazno podlago, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu odločitve glede plačila delovne uspešnosti ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZFPPIPP člen 237a, 237a/4, 237a/8, 237a/9, 238, 238/1, 238/1-1.
postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka – odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka – upraviteljev predlog za preklic odložitve – ugovor dolžnika zoper predlog za preklic odložitve – neizpodbojna domneva o obstoju razloga za preklic
Če dolžnik v roku treh dni ne vloži ugovora zoper predlog upravitelja za preklic odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, velja in nasproten dokaz ni dovoljen, da razlog za preklic obstaja. V takšnem primeru mora sodišče naslednji dan po poteku tega roka preklicati odložitev in začeti stečajni postopek, ne glede na to, ali je dolžnik morda že vložil predlog za prisilno poravnavo v skladu s 1. točko prvega odstavka 238. člena ZFPPIPP.
nadzorni svet – sklep o odpoklicu predsednika uprave – nekrivdni razlogi za odpoklic – pomanjkanje zaupanja – odpoklic iz utemeljenega razloga – nezakonitost sklepa nadzornega sveta – ničnost – izpodbojnost – analogna uporaba določb OZ
Pomanjkanje zaupanja s strani nadzornega sveta je lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani člana uprave, tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnosti pri vodenju poslov. To pomeni, da bi lahko član uprave bil odpoklican le, če bi nadzorni svet izgubil zaupanje vanj zato, ker bi ugotovil, da je nesposoben opravljati funkcijo, ali da jo opravlja v nasprotju z zakonom ali interesi družbe. Tega zatrjevanega razloga za odpoklic ni mogoče uvrstiti med „druge ekonomsko-poslovne razloge“, to je objektivne razloge iz 4. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1.
Sklep nadzornega sveta, s katerim je odpoklical tožnika, kot takratnega predsednika uprave, je neveljaven, ker iz njega ne izhaja, da je bil odpoklican iz zakonsko določenih razlogov. Vendar pa bi bil takšen sklep zaradi navedene napake lahko le ničen in ne izpodbojen.
Tožba tožeče stranke, katere trditvena podlaga je bila nezakonitost sklepa nadzornega sveta, kot posledico pa je uveljavljala razveljavitev slednjega, je bila torej materialnopravno nesklepčna.
Tožnica je najkasneje ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 3. 2011 dalje, to je 25. 2. 2011, zvedela za kršitev pravice (da ji tožena stranka ne priznava obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2008 do 28. 2. 2011), zato bi morala najkasneje v 30 dneh od pričetka veljavnosti pisno sklenjene pogodbe o zaposlitvi vložiti tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2008 do 28. 2. 2011. Ker tega ni storila v zakonsko predpisanem roku (tožbo v tem sporu je vložila dne 30. 6. 2014), je sodišče prve stopnje v tem delu njeno tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (3. odstavek 204. člena ZPP).
Glede obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 3. 2011 dalje, ko ima tožnica veljavno podpisano pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kar med strankama ni sporno, pa tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo pravilno zavrglo.
Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je potrebno ugotoviti tudi, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpovednima razlogoma po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1 je namreč skupno, da se ne zahteva le kršenje delovnih obveznosti, temveč tudi krivda delavca v obliki naklepa v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitanih kršitev oziroma kot subjektivni znak očitanih kaznivih dejanj, pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa je alternativno določena tudi huda malomarnost. Na podlagi ugotovitev, da so bile v času storitve očitanih ravnanj pri tožniku prisotne psihične težave takšne narave, da zaradi njih ni imel v oblasti svojega ravnanja, oziroma da se dejansko ni mogel zavedati, da s svojimi ravnanji ne izpolnjuje pogodbenih obveznost, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti pri očitanih kršitvah. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je toženi stranki zmotno naložilo v plačilo bruto znesek denarnega povračila, čeprav gre za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožniku izplačati le neto povračilo. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zato glede na 5. točko prvega odstavka 37. člena ZDoh dohodek iz delovnega razmerja. Po določbi prvega in tretjega odstavka 144. člena ZPIZ-2 se od denarnega povračila plačujejo tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v določenem znesku, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku nakazati ustrezen neto znesek.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118, 118/1. ZPP člen 286, 286/4, 337, 337/1. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-5. ZPIZ-2 člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - sodna razveza - višina denarnega povračila - bruto znesek - davki in prispevki
Tožena stranka je tožniku zaradi njegovega ravnanja, ker ni odgovoril na zabeležko nadrejene na zdravniškem spričevalu in je ta dokument zaključil, ne da bi podal odgovor na vprašanje, ki mu je bilo v zvezi s tem zastavljeno, utemeljeno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti. Tožnikovo ravnanje pomeni kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja. S tem pa je bil izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Vendar pa tožena stranka ni dokazala v odpovedi očitanih kršitev tožniku (da je bil odgovoren za to, da delavci tožene stranke pri čiščenju cestišča in odstranjevanju vej in dreves zaradi žledoloma določenega dne niso uporabljali ustrezne zaščitne opreme, s čimer so ogrožali svoja življenja; da ni izpolnil zadolžitev, ki so mu bile naložene določenega dne, tj. da ni dopolnil poročila o javljalcih požara, da ni podal povratne informacije o pobudi vodij glede zimskih bund in da ni opravil pregleda delovišča; da je kršil navodilo tožene stranke o pregledih in nadzoru nad varstvom pri delu v vseh enotah družbe), zato ni podan odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (krivdni razlog). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
stroški postopka - pripoznava tožbenega zahtevka - povod za tožbo
Ko se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, je po temelju in višini nasprotovala uveljavljani terjatvi, zahtevek pa je pripoznala šele po začetku postopka prisilne poravnave. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da niso podani pogoji za uporabo določbe 157. člena ZPP v korist tožene stranke, ter da je slednja dolžna povrniti stroške tožeči stranki.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiva zamuda
Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Pomanjkljiva organizacija sprejema in evidentiranja poštnih pošiljk in težave vpisničarke pri toženi stranki, ki je namesto 15 - dnevnega roka izračunala 30 - dnevni rok, ne predstavljajo upravičenega razloga za zamudo roka za odgovor na tožbo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
Tožnica z očitanim ravnanjem, da je na sestanku na občini, ki je ustanovitelj tožene stranke kot javnega zavoda, trdila, da ni prejela obrazložitve ocene delovne uspešnosti za leto 2010 in da je zato vložila tožbo na pristojno sodišče, ni kršila zakonskih obveznosti niti obveznosti iz Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Očitana kršitev se ne nanaša na opravljanje dela tožnice niti na stike z obiskovalci, javnostjo ali organi zavoda, zato tožnica ni storila kršitve iz 8. točke a) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe. Prav tako ji ni možno očitati kršitve namernega dajanja netočnih podatkov, ki se nanašajo na poslovodenje, upravljanje in nadzorstvo v zavodu iz 4. točke b) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe, saj iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi tožnica namerno dajala netočne podatke. Tožnica je s svojim ravnanjem varovala svoje pravice, pri čemer njene odločitve, da z domnevnimi kršitvami seznani ustanovitelja tožene stranke, glede na pristojnosti, ki jih ima ustanovitelj po določbah ZZ, niti ni mogoče označiti za nerazumne. Zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb disciplinskega organa prve stopnje in organa druge stopnje, s katerima je bil tožnici v disciplinskem postopku izrečen javni opomin, utemeljen.
invalid II. kategorije - priznanje novih pravic - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V obravnavani zadevi je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo razčiščeno oziroma so odločilna dejstva o tem, ali je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in kdaj, nepopolno ugotovljena. Ni bilo odpravljeno protislovje v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, v katerem so poleg časovne razbremenitve določene dodatne omejitve pri dvigovanju bremen in nekatere druge, ob tem pa sočasno utemeljevano, da se pri tožnici zdravstveno stanje po pravnomočno ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti sploh ni spremenilo. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem ugoditvenem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.