predlog za izločitev sodnika - zavrženje predloga - predlog za oprostitev plačila sodnih taks - zamuda roka
V tej zadevi je bila izdana sodba dne 3. 10. 2014, zoper katero se je tožena stranka pritožila. Ker je tožena stranka zahtevala izločitev predsednice senata (šele) z vlogo z dne 3. 1. 2015, to je po izdaji sodbe, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo šestega odstavka 72. člena ZPP pravilno zavrglo tak predlog kot prepozen. V skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP lahko stranka zahteva izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe.
Ker tožena stranka v roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, ni dopolnila predloga za oprostitev plačila sodnih taks (s predložitvijo izjave o svojem premoženjskem stanju), je sodišče predlog za oprostitev plačila sodnih taks pravilno zavrglo (108. člen ZPP).
Tožnica je najkasneje ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 3. 2011 dalje, to je 25. 2. 2011, zvedela za kršitev pravice (da ji tožena stranka ne priznava obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2008 do 28. 2. 2011), zato bi morala najkasneje v 30 dneh od pričetka veljavnosti pisno sklenjene pogodbe o zaposlitvi vložiti tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2008 do 28. 2. 2011. Ker tega ni storila v zakonsko predpisanem roku (tožbo v tem sporu je vložila dne 30. 6. 2014), je sodišče prve stopnje v tem delu njeno tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (3. odstavek 204. člena ZPP).
Glede obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 3. 2011 dalje, ko ima tožnica veljavno podpisano pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kar med strankama ni sporno, pa tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo pravilno zavrglo.
ZDR člen 83, 83/2, 88, 88/1, 88/1-2, 88/6. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 18.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - nedoseganje delovnih rezulatov
Tožnica ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, saj dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti).
Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je potrebno ugotoviti tudi, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpovednima razlogoma po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1 je namreč skupno, da se ne zahteva le kršenje delovnih obveznosti, temveč tudi krivda delavca v obliki naklepa v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitanih kršitev oziroma kot subjektivni znak očitanih kaznivih dejanj, pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa je alternativno določena tudi huda malomarnost. Na podlagi ugotovitev, da so bile v času storitve očitanih ravnanj pri tožniku prisotne psihične težave takšne narave, da zaradi njih ni imel v oblasti svojega ravnanja, oziroma da se dejansko ni mogel zavedati, da s svojimi ravnanji ne izpolnjuje pogodbenih obveznost, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti pri očitanih kršitvah. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je toženi stranki zmotno naložilo v plačilo bruto znesek denarnega povračila, čeprav gre za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožniku izplačati le neto povračilo. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zato glede na 5. točko prvega odstavka 37. člena ZDoh dohodek iz delovnega razmerja. Po določbi prvega in tretjega odstavka 144. člena ZPIZ-2 se od denarnega povračila plačujejo tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v določenem znesku, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku nakazati ustrezen neto znesek.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - lahke telesne poškodbe
Odmerjena odškodnina ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi, pri čemer seveda povsem identičnega primera ni. Razpon odškodnin za lahke telesne poškodbe, kamor je uvrstiti tudi tožnikove (II. skupina po Fischerjevi klasifikaciji), je namreč zelo širok. Izbrana dva primera, ki jih z navedbo sodnih odločb izpostavlja pritožba, res obsegata manjše število poškodb, vendar se v dejanskem pogledu tudi glede škodnih posledic od tožnikovega razlikujeta, zlasti upoštevajoč integralni pristop pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je treba upoštevati tudi skupno odmerjeno odškodnino glede na vse škodne posledice, ne le po posameznih odškodninskih postavkah.
stroški postopka - pripoznava tožbenega zahtevka - povod za tožbo
Ko se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, je po temelju in višini nasprotovala uveljavljani terjatvi, zahtevek pa je pripoznala šele po začetku postopka prisilne poravnave. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da niso podani pogoji za uporabo določbe 157. člena ZPP v korist tožene stranke, ter da je slednja dolžna povrniti stroške tožeči stranki.
nadzorni svet – sklep o odpoklicu predsednika uprave – nekrivdni razlogi za odpoklic – pomanjkanje zaupanja – odpoklic iz utemeljenega razloga – nezakonitost sklepa nadzornega sveta – ničnost – izpodbojnost – analogna uporaba določb OZ
Pomanjkanje zaupanja s strani nadzornega sveta je lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani člana uprave, tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnosti pri vodenju poslov. To pomeni, da bi lahko član uprave bil odpoklican le, če bi nadzorni svet izgubil zaupanje vanj zato, ker bi ugotovil, da je nesposoben opravljati funkcijo, ali da jo opravlja v nasprotju z zakonom ali interesi družbe. Tega zatrjevanega razloga za odpoklic ni mogoče uvrstiti med „druge ekonomsko-poslovne razloge“, to je objektivne razloge iz 4. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1.
Sklep nadzornega sveta, s katerim je odpoklical tožnika, kot takratnega predsednika uprave, je neveljaven, ker iz njega ne izhaja, da je bil odpoklican iz zakonsko določenih razlogov. Vendar pa bi bil takšen sklep zaradi navedene napake lahko le ničen in ne izpodbojen.
Tožba tožeče stranke, katere trditvena podlaga je bila nezakonitost sklepa nadzornega sveta, kot posledico pa je uveljavljala razveljavitev slednjega, je bila torej materialnopravno nesklepčna.
ZFPPIPP člen 237a, 237a/4, 237a/8, 237a/9, 238, 238/1, 238/1-1.
postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka – odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka – upraviteljev predlog za preklic odložitve – ugovor dolžnika zoper predlog za preklic odložitve – neizpodbojna domneva o obstoju razloga za preklic
Če dolžnik v roku treh dni ne vloži ugovora zoper predlog upravitelja za preklic odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, velja in nasproten dokaz ni dovoljen, da razlog za preklic obstaja. V takšnem primeru mora sodišče naslednji dan po poteku tega roka preklicati odložitev in začeti stečajni postopek, ne glede na to, ali je dolžnik morda že vložil predlog za prisilno poravnavo v skladu s 1. točko prvega odstavka 238. člena ZFPPIPP.
stečajni postopek - prijava terjatve v stečajno maso - terjatve nastale pred začetkom stečajnega postopka - načelo koncentracije - zamuda roka za prijavo terjatve - neprijava terjatve - prenehanje terjatve - nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - zavrnite tožbenega zahtevka
Stečajni postopek vpliva na tiste terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka (252. člen ZFPPIPP). Te je treba prijaviti v stečajnem postopku (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP) in jih ni dovoljeno uveljavljati izven njega (načelo koncentracije - prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Zamuda roka za prijavo terjatve (ali sploh neprijava) ima za posledico prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). V primeru, da terjatev ni bila prijavljena, torej po tem, ko se prekinjeni pravdni postopek nadaljuje, sledi zavrnitev tožbenega zahtevka, saj je terjatev prenehala.
Pri predlagani popravi sodbe bi šlo za spremembo identitete tožbenega zahtevka. S predlagano popravo sodbe tako, da se tožeči stranki naloži plačilo kupnine prvotoženi stranki, bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožeča stranka takega tožbenega predloga ni uveljavljala. S tem bi vsebinsko spremenilo odločbo sodišča o tožbenem zahtevku, kar pa z izdajo popravnega sklepa ni dopustno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiva zamuda
Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Pomanjkljiva organizacija sprejema in evidentiranja poštnih pošiljk in težave vpisničarke pri toženi stranki, ki je namesto 15 - dnevnega roka izračunala 30 - dnevni rok, ne predstavljajo upravičenega razloga za zamudo roka za odgovor na tožbo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo vlogo z dne 10. 2. 2015 utemeljeno zavrglo, saj ta ni bila popravljena v skladu z zahtevo iz sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 12. 2. 2015. Tožnik namreč v vlogi ni navedel ne tožene stranke ne tožbenega zahtevka.
Tožena stranka je tožnici dolžna povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).
Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).
ZDR-1 člen 84, 84/1, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118, 118/1. ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožena stranka je tožnici v pisnem opozorilu utemeljeno očitala, da spornega dne ni prišla na delo brez opravičljivega razloga, s tem pa je bil izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Vendar pa tožena stranka ni dokazala v odpovedi očitane kršitve tožnici (da naj bi spornega dne kupcu, zaradi katerega se je sprožila alarmna naprava, nakazala, da lahko odide, ne da bi preverila blago, ki ga je ta s seboj odnesel iz trgovine), zato ni podan odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (krivdni razlog) . Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 13. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
Tožeča in tožena stranka sta se s poravnavo dogovorili, da bo tožena stranka, zato ker ni izpolnila obveznosti iz štipendijske pogodbe, vrnila tožeči stranki neupravičeno prejete zneske republiške štipendije v 24 mesečnih obrokih. Ker tožena stranka obveznosti, dogovorjenih s pogodbo o poravnavi, ni izpolnila, vtoževani znesek pa ustreza seštevku zapadlih neplačanih obrokov po navedeni poravnavi, je tožbeni zahtevek na vračilo neupravičeno prejetih zneskov republiške štipendije utemeljen.
insolventnost - začetek stečajnega postopka - ugovor - pritožba družbenika - izpodbijanje domneve insolventnosti - nelikvidnost - neizpodbojna zakonska domneva - domnevna baza - vročanje predloga za začetek stečajnega postopka - vročanje pravni osebi - osebna vročitev - vročilnica - javna listina
Kadar je predlog za začetek stečajnega postopka vložen na podlagi zatrjevanih dejstev, da dolžnik za več kot dva meseca zamuja z izplačilom plač in s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora dolžnik obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem (predlog s tako vsebino sta vložila delavca dolžnika) velja neizpodbojna zakonska domneva, da je dolžnik postal trajneje nelikviden, torej insolventen.
Tako dolžnik z ugovorom zoper predlog za začetek stečajnega postopka kot tudi njegov družbenik s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka lahko izpodbijata navedeno zakonsko domnevo le z izpodbijanjem dejstev, ki so podlaga za zakonsko domnevo obstoja insolventnosti iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej domnevno bazo.
izvršilni postopek – prisilna poravnava – stečaj – zastavna pravica – ločitvena pravica – sklep o izvršbi
Po določbi 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Ker se to v predmetni zadevi ni zgodilo, tožeča stranka ni pridobila zastavne pravice in s tem tudi ne ločitvene pravice. Pri tem ni pomembno, zakaj do izdaje sklepa o izvršbi in s tem do nastanka ločitvene pravice še ni prišlo.
V predmetni zadevi izvršilni postopek v trenutku začetka insolvenčnega postopa še ni prišel do točke, ko bi o predlogu upnika za izvršbo sploh že bilo odločeno, zato o pridobljeni ločitveni pravici v nobenem primeru ni mogoče govoriti.
Tožnik je v predmetnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi poklicne bolezni, in sicer azbestoze pljuč in plevre - kalcinacij in zadebelitev kostne in diafragmalne plevre, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu v času opravljanja dela pri družbi B, kot pravnem predniku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka ustanovljena šele 11. 4. 1990 in se je 20. 1. 2000 preoblikovala v d.o.o., tožnik pa je bil zaposlen pri družbi B do 17. 10. 1967. Nad družbo B je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila ta družba prodana družbi C. d.o.o., zato je bil stečajni postopek ustavljen, nadaljeval pa se je zoper stečajno maso. Takrat veljavni ZPPSL je namreč v 130. členu določal, da se po prodaji pravne osebe v stečaju stečajni postopek glede pravne osebe ustavi, nadaljuje pa se zoper stečajno maso. Za terjatve pravne osebe, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, ne odgovarjata ne dolžnik ne njegov kupec. Tako pravna oseba obstaja še naprej, vendar ne kot univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, kar pomeni, da ne odgovarja za obveznosti stečajnega dolžnika. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper toženo stranko ni utemeljen.