Med storitve upravljanja je šteti tudi zalaganje stroškov dobaviteljem iz svojih sredstev in porazdelitev ter izterjava teh stroškov od etažnih lastnikov kot plačilnih zavezancev. Posledično temu je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da takšno terjatev skladno določbi 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ zastara v enem letu.
Banka ima pravico, ne pa tudi dolžnost, zavrniti plačilo ali prenehati izvajati pooblastila imetnika tekočega računa, da v breme njegovega računa poravna njegove mesečne obveznosti, če na tekočem računu ni ustreznega kritja.
Dohodnina se plača za odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek. Dohodek, za katerega se plača dohodnina, je tudi dohodek dosežen z oddajanjem nepremičnin v najem. Tožeča stranka je tako zavezana plačati dohodnino od prisojenih zneskov, ki predstavljajo prikrajšanje tožeče stranke iz naslova neuporabe nepremičnine. Tožena stranka zato neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje od izračunane obogatitve odšteti tudi davke, ki bi jih morala plačati tožeča stranka v spornem obdobju.
pravica do izjave – priposestvovanje – pogoji za priposestvovanje – enotni sosoporniki – enotno sosporništvo – priposestvovanje stvari v solasti
Ker se sodišče ni opredelilo do niza navedb tožene stranke, ki so pomembne z vidika tožničine dobre vere, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče se ne strinja, da so glede na tožbeno izhodišče toženci enotni sosporniki. Ni namreč pravne ovire, da tožeča stranka priposestvuje zgolj idealni delež nepremičnine. Tudi ni zahteve, da bi tisti, ki meni, da je določeno nepremičnino priposestvoval, tak zahtevek uveljavljal zoper vse solastnike.
invalidnost - kategorija invalidnosti - zmožnost za delo - svoje delo - svoj poklic
Ker obstaja razlika med definicijo svojega dela po ZPIZ/92 in svojega poklica po ZPIZ-1, sodišče prve stopnje pri presoji tožničine zahteve za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, ki je bila vložena po uveljavitvi ZPIZ-1, ni bilo vezano na predhodne pravnomočne odločitve, da tožnica ni upravičena do pravic na podlagi invalidnosti (ker pri njej ni podana invalidnost, saj je zmožna za opravljanje svojega dela), ki so temeljile še na določbah ZPIZ/92.
pravdna sposobnost – indic – dvom v pravdno sposobnost
Zdravstvena izvida, ki ju je predložil odvetnik tožeče stranke, skupaj kažeta na to, da bi lahko bila tožeča stranka v času odpovedi tožbenemu zahtevku in umika tožbe pravdno nesposobna. Na to tudi kaže ravnanje mimo svojega pooblaščenca. Zadnje samo po sebi sicer še ni odločilni dokaz za obstoj pravdne nesposobnosti, je pa v povezavi s prej navedenima zdravstvenima izvidoma dober indic. Ker prvostopenjsko sodišče ni pazilo na to, ali je tožeča stranka pravdno sposobna v zadevi in je kljub temu odločilo o zadevi, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
URS člen 125, 156. ZASP-B člen 26. ZS člen 3, 3/1.
avtorsko pravo - pravilnih o javni priobčitvi glasbenih del - upravljanje in uveljavljanje avtorskih pravic - tarifa - novo tarifiranje - exceptio illegalis
Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko pri presoji tožnikove terjatve ni upoštevalo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Pravilnik - 06). Tarifa, ki jo vsebuje navedeni pravilnik, namreč nima pravne veljave, ker ni bila sprejeta po predpisanem postopku, pač pa enostransko, ne da bi tožnik zanjo dobil soglasje reprezentativnih združenj. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožnik s Pravilnikom - 06 ni na novo določil tarifnih vrednosti, temveč jih je zgolj uskladil z inflacijo, upoštevaje pooblastilo iz Pravilnika – 98. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP – B) je namreč v četrtem odstavku 26. člena kot veljavni skupni sporazum o tarifi ohranil le tarifni del Pravilnika – 98, ne pa tudi njegovega normativnega dela, kamor sodi 11. člen, na katerega se sklicuje pritožba. Brez pomena je zato pritožbeno vztrajanje, da naj bi bilo soglasje Urada za intelektualno lastnino dano k celotnemu Pravilniku – 98.
negatorna tožba - varstvo pred vznemirjanjem - obstoj lastninske pravice - solastnina
Tožnik, katerega idealni solastninski delež na nepremičnini ni materializiran (solastne nepremičnine ne uživa in je nima v posesti), ne potrebuje varstva pred vznemirjanjem.
Zapustnica na stanovanju nikoli ni imela lastninske pravice in posledično tožencu stanovanja ni mogla podariti. Toženec je bil namreč tisti, ki je imel stanovanjsko pravico za nakup spornega stanovanja po takrat veljavnem SZ in je sporno stanovanje tudi kupil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zapustnica znesek denarja tožencu podarila na način, da ga je kot kupnino nakazala neposredno prodajalcu stanovanja. Ker je tožnik vztrajal pri tem, da se kot darilo šteje stanovanje in ne denarni znesek, ni podal ustrezne trditvene podlage in je sodišče prve stopnje njegov zahtevek (vračunanje v dedni delež) pravilno zavrnilo.
Upoštevaje vsa navedena dejstva je odškodnina odmerjena po sodišču prve stopnje primerna odmena tožniku za nastalo mu škodo. Odmerjena odškodnina (skupno 3.200,00 EUR) pa dejansko celo odstopa navzgor od podobnih primerov v sodni praksi, zato nikakor ni pogojev za njeno dodatno zvišanje. Pri odmeri odškodnine so bile upoštevane tako subjektivne kot objektivne okoliščine, odmerjena odškodnina zato ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine in tožniku višjo odškodnino od dosojene oz. odmerjene ni moč dosoditi.
odmera odškodnine – odškodnina za nematerialno škodo – zlom desne koželjnice v zapestju - padec na poledenelem pločniku
Upokojenka, ki je bila v času škodnega dogodka (padec na poledenelem pločniku) stara 64 let, je utrpela zlom desne koželjnice v zapestju. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ji je bila priznana odškodnina v višini 1,6 PMNP (1.600,00 EUR).
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0021246
OZ člen 615. SZ-1 člen 111, 111/2. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-14.
podaljšanje najemne pogodbe za določen čas - upravičena zadržanost z naroka za glavno obravnavo
SZ-1 je specialni predpis, ki med drugim ureja tudi stanovanjska razmerja, za tovrstne spore ni moč uporabiti splošnega predpisa, to je OZ. Splošni predpis se lahko uporabi le v primeru, ko specialni predpis določena razmerja ne ureja. V obravnavanem primeru pa temu ni tako, saj SZ-1 izrecno ureja situacijo, ki je podana v našem primeru.
pridobitev lastninske pravice na originaren način – premičnine – spojitev - pomešanje – zastaranje terjatve na povračilo vlaganj
Določbe 22. in 23. člena ZTLR so urejale pridobitev lastninske pravice na originaren način zgolj na premičnih stvareh.
Pravilno je pravno stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru zastaralni rok lahko začel teči šele od tedaj, ko je bilo tožniku lahko jasno, da zapustnik ne bo izpolnil svoje obljube in „prenesel“ ustrezen solastniški delež nanj. Do tedaj pa je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v tej smeri, še vedno upravičeno lahko štel, da bo vendarle postal solastnik spornih nepremičnin. Ker je bil očitno dogovor med njim in zapustnikom takšen, da je prenos lastninske pravice nanj odložen (do kdaj, sicer sodišče prve stopnje ni natančno in jasno pojasnilo), njegova pravica ni mogla nastati takoj oziroma prej, že ob samih vlaganjih oziroma njihovem zaključku, za kar se nepravilno zavzema tožena stranka. Zato je razumno prvostopno stališče, da je zastaralni rok začel teči šele v letu 2007, ko je zaradi konflikta z zapustnikom tožniku bilo jasno, da zapustnik prostovoljno ne bo izpolnil sklenjenega dogovora z izstavitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine, ali pa vsaj z ustreznim oporočnim razpolaganjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0057861
ZPP člen 284, 284/2, 285, 286, 286/4. OZ člen 198. SPZ člen 92.
reivindikacijski zahtevek – neupravičena obogatitev – materialno procesno vodstvo – prvi narok za glavno obravnavo
Ker sodna praksa pojem koristi v smislu 219. člena ZOR oziroma 198. člena OZ razlaga široko, se zato ni treba spuščati v vprašanje, ali je toženi ves čas uporabljal stvar ali ne, je pa pomembno ali bi se lahko s stvarjo okoristil.
najemna pogodba – pravice in obveznosti najemnika stanovanja – plačilo obratovalnih stroškov – pasivna legitimacija
Obveznost etažnega lastnika, ki odda stanovanje v najem za plačilo obratovalnih stroškov je zgolj subsidiarna. Obveznost najemnika plačati tovrstne stroške izhaja tudi iz določbe 6. alinee 94. člena SZ-1, po kateri je najemnik dolžan plačevati najemnino in stroške, ki se plačujejo poleg najemnine v skladu z najemno pogodbo. Tožena stranka je tako v enakem položaju kot etažni lastnik v razmerju do tožeče stranke za plačilo spornih stroškov obratovanja in upravljanja večstanovanjske stavbe. Ni namreč tudi zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da sta z etažno lastnico, drugače kot je določeno z navedeno zakonsko ureditvijo, pogodbeno uredili obveznost plačevanja tovrstnih stroškov.
sodno varstvo - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - poslabšanje zdravstvenega stanja
Ker sodišče zaradi zamude roka za vložitev tožbe zadeve ni obravnavalo po vsebini (ampak je tožbo zavrglo), so pritožbene navedbe, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, za odločitev pravno irelevantne. Ima pa tožnik v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja možnost, da sam oziroma preko osebnega zdravnika pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
URS člen 125. ZASP člen 70, 146, 147, 149, 151,152. ZPP člen 151, 242, 286.
male avtorske pravice – kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic – exceptio illegalis
ZASP v 3. točki prvega dostavka 149. člena (posredno) uzakonja monopolni položaj tožeče stranke. Za isto vrsto avtorskih del in iste pravice lahko v Sloveniji obstaja le ena kolektivna organizacija. In za male avtorske pravice je to tožeča stranka. Male pravice se morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) prek kolektivnih organizacij, pa če to avtor in uporabnik želita ali pa ne.
Nezadovoljstvo z rezultatom izvedeniškega dela ne more pomeniti pravno odločujočega dejstva, da tožniku ne bi bilo treba plačati za opravljeno izvedeniško delo oziroma doplačati manjkajočega zneska iz predujma.