Zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep (obljuba obdolženega, da ne bo zapustil bivališča po 195. členu ZKP, oziroma javljanje na policijski postaji po 195. b členu ZKP (tudi sicer sta to ukrepa, ki sta usmerjena v preprečevanje begosumnosti, obdolženec je pa tudi ponovitveno nevarnen)) kot predlaga zagovornik v pritožbi in s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obdolženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja postopka. Ukrep pripora je za zagotovitev javnega reda in miru, ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za obravnavno kaznivo dejanje po 308. členu KZ- tudi po oceni pritožbenega sodišča edini primeren in sorazmeren ukrep, ki odtehta poseg v njegovo ustavno pravico do osebne svobode.
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je po uradni dolžnosti preverilo, ali je izvršitev kazni zapora zastarala po slovenski zakonodaji, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 28. člena ZIKS-1; zastaranje izvršitve kazni po pravu Republike Slovenije je tudi eden od razlogov za zavrnitev priznanja in izvršitve kazni po 5. točki prvega odstavka 132. člena ZSKZDČEU-1. Ugotovilo je, da do zastaranja še ni prišlo, upoštevaje nedosegljivost obsojenca državnim organom (beg) ter upoštevaje t.i. Covid-19 zakonodajo, torej iz razlogov po tretjem odstavku 94. člena KZ-1. Zastaranje izvršitve kazni teče namreč od pravnomočnosti sodbe, tedaj od 19. 9. 2017, po zakonodaji države izvršitve, torej po slovenski zakonodaji in ne od pravnomočnega priznanja sodbe druge članice Evropske unije. Pri tem ni spregledalo niti, da država izdaje, Republika Hrvaška, ni umaknila potrdila do začetka izvrševanja kazni zapora, v smislu 13. člena Okvirnega sklepa.
Določba prvega odstavka 145. člena ZSKZDČEU-1 je povsem jasna, da se namreč kazenska sankcija izvršuje skladno z zakonodajo Republike Slovenije in je skladna s prvim odstavkom 17. člena Okvirnega sklepa. Takšna ureditev je tudi logična, saj s priznanjem tuja sodba postane del našega pravnega reda, posledično pravni red države izdaje ni več relevanten, ugotovljeno pa je že bilo, da Republika Hrvaška do trenutka pričetka izvrševanja kazni zapora v naši državi ni umaknila potrdila. Zato pritožnik s poudarjanjem sklepa Županijskega sodišča v Dubrovniku z dne 10. 4. 2024 ne more uspeti.
SPZ, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003, za nastanek etažne lastnine poleg pravnega posla ali odločbe predpisuje tudi vpis v zemljiško knjigo, a ta zakon zatečenega stanja glede prej nastale etažne lastnine ni ukinil. Tako nastalo etažno lastnino je sodna praksa ves čas priznavala in ji nudila ustrezno pravno varstvo.
Iz dejstva, da je na obravnavani stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina oziroma le navidezna solastnina, pa nadalje izhaja, da so posamezni dejanski etažni lastniki solastniki skupnih delov (glej prvi odstavek 105. člena SPZ), pri čemer gre za posebno obliko solastnine, saj njena delitev (praviloma) ni mogoča (glej peti odstavek 105. člena SPZ). Etažni lastnik s tem, ko pridobi lastninsko pravico na posameznem delu, nujno in neodvisno od svoje volje postane član posebne solastninske skupnosti z drugimi etažnimi lastniki, ki ne more prenehati, dokler etažna lastnina obstaja.
Etažni lastniki so notranja razmerja glede uporabe, uživanja in upravljanja solastnih (skupnih delov) uredili s pogodbo o vzajemnih razmerjih, iz katere med drugim izhaja, da ima skupnost etažnih lastnikov oziroma solastnikov skupnih delov svoje organe (skupščina in upravni odbor) in dogovorjen mehanizem odločanja, kar jo v tem pogledu približuje pravnim osebam.