zavrženje predloga za revizijo – tek roka – sodne počitnice – enaka vloga
Razlog za zavrženje vloge z dne 20. 8. 2013 ne more biti, da je enaka vlogi z dne 19. 8. 2013. Prvostopenjsko (in tudi drugostopenjsko) sodišče sme presojati le predpostavke za dopustnost vložitve vloge, ki se imenuje revizija. Za vsebinski preizkus je pristojno Vrhovno sodišče RS.
disciplinski ukrep - vojak - pripadnik Slovenske vojske
Tožena stranka je tožniku očitala kršitev vojaške discipline na misiji, ker naj bi v lokalu baze užival alkohol. Z izpodbijanima odločbama je tožniku izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 7 % plače za polni delovni čas. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik spornega dne dejansko užival alkohol, glede katerega po pravilih službe velja absolutna prepoved uživanja za vse pripadnike misije, ki so razporejeni na dolžnost. Uspelo ji je dokazati zgolj to, da je tožnik takrat popil malo pivo, ne pa, da je dejansko bila takšna pijača alkoholna, saj neposredni udeleženci druženja in pitja pijače tega v svojih izpovedbah niso potrdili. Poleg tega je potrebno upoštevati, da preizkus alkoholiziranosti, ki ga je kasneje pri tožniku izvedla mednarodna vojaška policija, ni pokazal alkohola v izdihanem zraku tožnika. Zato sta navedeni odločbi tožene stranki nezakoniti.
finančni leasing – nevarnost poškodovanja stvari – podjemna pogodba – zavarovalna pogodba – neupravičena obogatitev – inter partes učinek – relativnost pogodbenih razmerij
V primeru finančnega leasinga, za čas izvrševanja pogodbe, nosi obveznosti v zvezi z uporabo vozila kot tudi nevarnosti poškodovanja stvari pri njeni uporabi leasingojemalec kot ekonomski „lastnik“ in ne leasingodajalec kot pravni lastnik vozila.
Vsebina zavarovalne police, poravnave med zavarovalnico in toženo stranko ter ugotovitve v zvezi s tem, koga bremeni dolžnost plačila premije po zavarovalni pogodbi in vštevanju zapadlih pa neplačanih zneskov leasingojemalca po pogodbi o finančnem leasingu, so pomembne le za razmerje med toženo stranko in leasingojemalcem, ne morejo pa vplivati na tožečo stranko kot podjemnika iz podjemne pogodbe.
spor majhne vrednosti – navajanje dejstev in dokazov – vložitev pripravljalne vloge – sprememba tožbe
Ni moč govoriti o spremembi tožbenega zahtevka, saj je tožnica v pripravljalnih vlogah le podala podrobnejšo trditveno podlago, ni pa navajala pravne podlage tožbenega zahtevka.
izvršba zaradi izselitve in izpraznitve stanovanja - izvršljiv notarski zapis - načelo formalne legalitete
Iz notarskega zapisa, ki predstavlja izvršilni naslov jasno in nedvoumno izhaja, da najemna pogodba ni bila sklenjena v skladu z določbami Stanovanjskega zakona, po katerem bi imela dolžnica, v kolikor bi bila najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas, varstvo v skladu s temi določbami. Najemna pogodba je bila sklenjena le za določen čas, najemojemalka pa se je v notarskem zapisu zavezala, da se bo po preteku tega časa izselila, izrecno pa je bilo določeno, da je takšen notarski zapis izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik predlaga izselitev.
verižna kompenzacija - zapadlost obveznosti - spor majhne vrednosti - trditveno breme - prekluzija
OZ ne ureja verižnega pobotanja (torej pobotanja, pri katerem je vključenih več oseb, ki se dogovorijo, da določene terjatve prenehajo). Takšno „pobotanje“ je vrsta sporazumov o odpustu dolgov, sklenjenih pod pogojem, da bodo vsi realizirani.
odškodnina za neposlovno škodo - objava v medijih - nastanek škode
Zavrnjena objava odgovora na sporno pismo ne predstavlja deliktnega ravnanja tožene stranke, iz katerega bi izvirala kakršnakoli škoda za tožečo stranko. Slednja bi lahko dosegla objavo svojega odgovora skladno s posebnim postopkom sodnega varstva.
spor majhne vrednosti - izvedba naroka - predlaganje dokazov - trditvena podlaga tožbe - sklicevanje na podatke iz prilog - razpravno načelo - kontradiktornost postopka - enako varstvo pravic
Stranka mora v sporu majhne vrednosti predlagati izvedbo naroka izrecno in ni mogoče šteti, da predlaganje ustnih dokazov pomeni zahtevo za izvedbo naroka.
Odgovor na vprašanje, ali se stranka v tožbi lahko sklicuje na podatke, ki izhajajo iz prilog tožbe, je odvisen od rezultata preizkusa, ali je iz tožbe jasno razvidna njena trditvena podlaga.
preživnina - rojstvo otroka kot dopustna pritožbena novota
Ker je tožnik v pritožbenem postopku navedel, da se mu je v mesecu oktobru 2013 rodil nov otrok, katerega je dolžan preživljati in kar lahko predstavlja okoliščino za znižanje preživnine po določbi 132. člena ZZZDR, je pritožbeno sodišče (upoštevaje, da so pritožbene novote v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki dopustne) odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.
nasprotna tožba – združitev pravd – vsebinsko povezane zadeve – načelo ekonomičnosti – vročanje pooblaščencu
Nasprotna tožba se lahko vloži, če je njen tožbeni zahtevek v določeni povezavi s tožbenim zahtevkom, ki se obravnava po tožbi, in če je isto sodišče stvarno pristojno za sojenje po tožbi in po nasprotni tožbi. Vsebinsko povezane zadeve, ki se obravnavajo na istem sodišču, pa se, zaradi načela smotrnosti in ekonomičnosti postopka praviloma združijo v skupno obravnavanje. Obstajati mora tehten razlog, da se sodišče ne odloči za združitev zadev.
Obsojenec v svojih pritožbenih navedbah, pa tudi v zahtevi za obnovo postopka, ki jo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici zavrgel, ne uveljavlja spremembe v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, ne navaja novih dejstev ali dokazov, ki kažejo, da ni storil katerega izmed kaznivih dejanj, za katera je bil obsojen, pač pa uveljavlja le napačno uporabo zakona, saj bi sodišče pri pravni kvalifikaciji po mnenju obsojenca moralo uporabiti konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja. Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo, da napačna uporaba zakona ni razlog zaradi katerega bi se lahko zahtevala obnova postopka.
razveljavitev sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnemu plačilu taks – zmožnost takojšnjega plačila sodne takse – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – sprememba premoženjskega stanja
Toženka rednih mesečnih dohodkov nima, privarčevana sredstva v višini 3.335,45 EUR, pa tudi ne dosegajo zneska 13.780,00 EUR. V skladu s 14. členom ZBPP v zvezi s 27. členom ZSVarPre se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke ali premoženje, ki dosegajo ali presegajo znesek 13.780,00 EUR.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 135, 149. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 296, 296/5. ZVZD člen 4, 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - stečaj - prijava terjatve - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik (oškodovanec) kot upnik v zakonskem roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka zoper drugotoženo stranko (delodajalca), po določbi drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP svoje denarne terjatve ni prijavil, zato je na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP njegova terjatev do tožene stranke, sedaj stečajne dolžnice, prenehala obstajati. Gre za prenehanje materialnopravnega upravičenja tožnika, zato njegov tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko ni utemeljen.
Do nezgode pri delu je prišlo, ko je tožnik (zidar) pri delu na gradbišču pri ometavanju sten padla malta v desno oko. V obravnavani zadevi ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Dejavnost ročnega ometavanja sten ne pomeni dejavnosti, ki bi pomenila povečano in neobičajno nevarnost. Objektivna odškodninska odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbi ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in jih obvladovati ter da kljub zadostni skrbi ni mogoče preprečiti nastanka praviloma znatne škode. Zato okoliščine, da so delavci sami postavljali oder, da je delo potekalo na višini 4 metre in da oder ni bil stabilen, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila neobičajna.
Drugotožena stranka je malto opredelila kot dejavnik tveganja s toksičnim delovanjem, zato bi morala predvideti, da bi zaradi strupenih snovi oziroma kemične sestave malte, ki lahko pade delavcu v oko, prišlo do poškodbe oči, kot jo je utrpel tožnik. V skladu s 5. členom ZVZD bi torej morala sprejeti takšne ukrepe, ki bi preprečili nastanek poškodbe oči, kar bi lahko storila z uporabo zaščitnih očal, vizirja oziroma na način, ki bi onemogočil stik malte z očesom. Zato je podano protipravno ravnanje tožene stranke kot eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta.
Tožena stranka se sklicevala na to, da je utemeljeno verjela, da je bilo v času sklenitve sporne asignacije insolvenčno stanje pri tožeči stranki odpravljeno. Glede na omenjena dokazila, ki jih je v sodni spis predložila sama tožena stranka, pa je več kot očitno, da četudi je bila tožena stranka o tej okoliščini v zmoti, gre za neopravičljivo (neskrbno) ravnanje toženca v prometu, upoštevaje ob tem, da ima toženec tudi status odvetnika, kar ga dodatno ne opravičuje v zatrjevani zmotni predstavi o insolvenčnem stanju tožeče stranke. To pa pomeni, da bi toženec (če bi ravnal s potrebno skrbnostjo) vsaj moral vedeti, da je bila tožeča stranka v času sklenitve sporne asignacije v insolvenčnem stanju, oziroma da tedaj insolvenčno stanje pri tožeči stranki ni bilo odpravljeno.
Zakon o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22. ZPIZ-1 člen 94, 66, 66/1, 66/1-2, 68.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - nadomestilo za invalidnost - invalidnost I. kategorije
Inštitut denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja je mišljen kot kratkoročna pravica, saj je zakonska težnja invalida s preostalo delovno zmožnostjo čimprej ponovno vključiti v aktivno zaposlitev. Ker mora biti taka oseba ves čas na voljo zavodu in prisotna na domačem trgu delovne sile, je sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško iz tega razloga izključil transfer omenjenih nadomestil v drugo državo pogodbenico.
Določba 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o seštevanju zavarovalnih dob, dopolnjenih na ozemlju Republike Slovenije in Republike Hrvaške, se ne nanaša na pridobitev pravice do denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Sporazum ne daje pravne podlage, da se v primeru ugotovljene preostale delovne zmožnosti pri pridobitvi denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja seštevajo zavarovalna obdobja, kar pomeni, da v tožnikovem primeru v pokojninsko dobo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti ni možno upoštevati dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški, temveč le dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji.
Tožnik ob nastanku III. kategorije invalidnosti ni bil vključen v obvezno zavarovanje, zato bi moral skladno z drugo alinejo prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1 izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Do dneva nastanka invalidnosti je tožnik dopolnil 49 let starosti, kar pomeni, da bi moral skladno z drugo alinejo 68. člena ZPIZ-1 dopolniti najmanj 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe v Republiki Sloveniji, medtem ko slovenska pokojninska doba v obravnavanem primeru znaša 6 let, 4 mesece in 2 dni. Navedeno pomeni, da ni podana zahtevana gostota zavarovanja v Republiki Sloveniji, zato ni bilo pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
ogled kraja prekrška – zastavljanje vprašanj osebam ob ogledu kraja prekrška – začetek vožnje vozila v cestnem prometu
Iz zapisnika o ogledu kraja prekrška ni razvidno, da bi bil ob ogledu katerikoli od navzočih oseb dan pravni pouk (kot priči ali obdolžencu), zato je dejanje sodišča moč šteti zgolj kot vir spoznvaanja o dejstvih pomembnih za ugotovitev dejanskega stanja prekrška (ali so priče lahko videle to, o čemer so izpovedovale).
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Revizijsko sodišče je v podobnem primeru zavzelo stališče, da se po zakonu šteje, da je prešla pogodba o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas, če delavec po poteku takšne pogodbe z dopustitvijo delodajalca nadaljuje z delom, ne da bi formalno sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa, da se delo za določen čas kot začasno delo lahko spremeni v trajno, ni odvisno zgolj od volje delavca, temveč je za to potrebna tudi volja delodajalca.
Tožnica je bila še pred iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pozvana, da pregleda novo pogodbo in sklene delovno razmerje za določen čas. Takšna pogodba je bila podpisana tudi s strani tožene stranke. Ne glede na dejstvo, da je tožnica podpisala pogodbo osem dni kasneje, je potrebno upoštevati, da je imela možnost podpisati pogodbo že prej, saj je bila teh osem dni že prisotna pri svojem delodajalcu. Na takšno ugotovitev ne more vplivati dejstvo, da je po izteku zadnje pogodbe nadaljevala z delom pri toženi stranki brez sklenjene pogodbe na njeni strani, saj je okoliščino, da je ni podpisala takoj ali ob nastopu prvega dne novega študijskega leta, pripisati samo njej. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tožničino delo pri toženi stranki ne more imeti narave nadaljevanja dela v smislu določbe 54. člena ZDR, oziroma se ne more šteti, da se je transformiralo v delo za nedoločen čas, saj za takšno nadaljevanje ni bila izkazana tudi volja tožene stranke.
Predlagatelj mora za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve po določbi 270. člena ZIZ izkazati, da bo zaradi dolžnikovega (toženčevega) odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali vsaj precej otežena. Potrebno je torej neko aktivno ravnanje dolžnika in ne zgolj stanje. Zgolj iz podatkov o blokiranih TRR in o majhnem dobičku v letu 2012 ni mogoče sklepati, da tožena stranka odtujuje, skriva ali na kakšen drug način razpolaga s premoženjem. Enako velja za vpisane hipoteke, saj manjkajo navedbe najmanj o tem, v katerem obdobju so bile hipoteke vpisane.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1.
bolniški stalež - nezmožnost za delo
Sodni izvedenec je ocenil, da bi bila tožnica v posledici poškodbe nohtnega nastavka mezinca desne roke, ki je vodila tudi v kronični regionalni bolečinski sindrom, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje, upravičena do bolniškega staleža, če bi opravljala težko fizično delo z zahtevnim dvigovanjem ali prenašanjem bremen, vsiljenim tempom in ritmom dela, in če bi bil pri delu zahtevan fin prijem. Ker pa tožnica ni bila razporejena na takšna dela, temveč na lažja administrativna dela, podaljšanje bolniškega staleža ni utemeljeno. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju začasno nezmožna za delo, ni utemeljen.