redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
V konkretnem primeru je presoja utemeljenosti poslovnega razloga odvisna le od ugotovitve, da je tožničino delo postalo nepotrebno v poslovni enoti F.. Tožnica je delo opravljala v tej poslovni enoti, takšno opravljanje dela pa je bilo v okviru sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožničine delovne naloge razporedila med ostale zaposlene na delovnem mestu prodajalec v drogeriji, v kateri je skladno s pogodbenimi določili opravljala delo tožnica, je njeno delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. To pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZDoh-2 člen 44. ZPIZ-2 člen 144. ZDR-1 člen 44, 126. ZDR člen 42, 126, 127, 127/3, 130, 130/1. ZDCOPMD člen 3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
obveznost plačila – plačilo za delo – plačilo za poslovno uspešnost- dodatki za posebne pogoje dela – povračilo stroškov v zvezi z delom – nadurno delo – bistvena kršitev določb postopka – nasprotje med razlogi
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, kot ga je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2014, pri čemer je protispisno ugotovilo, da se (tožnikov) izračun premalo izplačanih plač oziroma nadur popolnoma ujema s podatki, ki jih je ugotovil imenovani sodni izvedenec za promet, cestni promet in tahografe. Primerjava posameznih postavk oziroma izračunov opravljenih (nad)ur, kot jih je predložil tožnik, kaže na to, da je tožnik uveljavljal plačilo nadur za večje število ur, kot je bilo to ugotovljeno v dopolnitvi izvedeniškega mnenja, pri čemer je izvedenec tudi pojasnil način izračuna oziroma svoje ugotovitve.
Dejstvo, da je obsojenec poravnal dve tretjini obveznosti (plačila preživnine), določene kot posebni pogoj v pogojni obsodbi, celotne izpolnitve pa ni zmogel, saj je bil brez zaposlitve, ki pa jo je aktivno iskal, ne utemeljuje sklepa o njegovem vztrajajočem antisocialnem odnosu do kaznivega dejanja, ki bi upravičeval preklic pogojne obsodbe.
pritožba – sestavine pritožbe – podpis – izviren podpis – skenirana pritožba – nepopolna pritožba – postopek s pritožbo – vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev
Podpis pritožnika v izvirniku je nujna obligatorna sestavina pritožbe. Če ga pritožba ne vsebuje, je nepopolna in jo sodišče zavrže. V skladu s 336. členom ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence člen 3. ZSPJS člen 24. ZJU člen 1, 5, 16. ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.
Glede na to, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi jasno zapisano, da tožnica sklepa pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „zdravnik specialist“ in da bo za dodatne naloge, ki so vezane na vodenje, organiziranje in koordiniranje del v dejavnosti hemodialize prejela plačan položajni dodatek za čas, ko bo opravljala dela, ki so vezana na vodenje, organiziranje in koordiniranje dela v dejavnosti hemodialize, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni sklenila s toženo stranko pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del na delovnem mestu vodje oddelka (ali dejavnosti) hemodialize.
V konkretnem primeru se za tožnico ne uporabljajo določbe ZJU glede predsodnega varstva pravic in XX. poglavja o premestitvah. V zvezi s predsodnim varstvom pravic, kot procesno predpostavko, se v konkretnem primeru uporabljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, ki določajo, da mora delavec pred vložitvijo tožbe zahtevati odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti in če tožena stranka v roku 8 delovnih dni obveznosti ne izpolni oziroma odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 406, 406/4, 406/5. ZMEPIZ-1 člen 115.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Ker je bila tožnica 1. 1. 2013 uživalka starostne pokojnine in hkrati vpisana v register kot samostojna podjetnica, torej je opravljala dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobila lastnost zavarovanca, je podan dejanski stan iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, ki ureja dvojne statuse. Rok za uskladitev dvojnega statusa je bil po 115. členu ZMEPIZ-1 do 31. 1. 2015.
Ta rok je ob izdaji izpodbijanih odločb o vključitvi v obvezno zavarovanje še tekel, zato je toženec izpodbijani odločbi izdal preuranjeno in v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ter 115. členom ZMEPIZ-1. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi zato utemeljeno odpravilo.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0066259
ZP-1 člen 14, 14/1, 15, 15/1, 26, 56, 62, 62/1, 62/1-3, 155, 155/1, 155/1-4, 155/1-6, 155/1-8. ZFU člen 2, 2-3, 2-4, 2-8, 13, 13/2, 24, 25, 25/2, 25/4. ZDCOPMD člen 40č, 40č/1, 40č/2, 41. Direktiva 2006/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o minimalnih pogojih za izvajanje uredb Sveta (EGS) št. 3820/85 in (EGS) št. 3821/85 o socialni zakonodaji v zvezi z dejavnostmi v cestnem prometu in razveljavitvi Direktive Sveta 88/599/EGS.
absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pouk o pravici do uporabe svojega jezika v postopku - pregled in preiskava prevoznih in prenosnih sredstev - (ne)zakonit dokaz
Ker je storilec v postopku o prekršku izjavil, da razume slovenski jezik in ne potrebuje tolmača, ni bil prikrajšan za pravico do uporabe jezika, ki ga razume.
Dokazi, ki jih na podlagi določb ZFU pridobijo finančni preiskovalci pri preiskavi prevoznega ali prenosnega sredstva, so zakonito pridobljeni.
Prvostopenjsko sodišče je preživninsko breme v znesku 520,00 EUR med oba starša porazdelilo tako, da je toženec dolžan kriti 54 % ugotovljenih potreb, tožnikova mati pa 46 %. Pri tem je še navedlo, da je toženec dolžan materialno prispevati za preživljanje mladoletnega tožnika več kot njegova mati, tudi zato, ker je vsa skrb za vzgojo in varstvo mladoletnega otroka v celoti na materi. Takšen zaključek ni logičen, glede na okoliščino, da je toženčeva preživninska zmožnost glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča za več kot 50 % večja od preživninske zmožnosti tožnikove matere. V seštevku dohodkov tožnikove matere in toženca, bi bil delež slednjega 61,2 %, delež matere pa 38,8 %. Porazdelitev preživninskega bremena v znesku 520,00 EUR v enakem odstotku pomeni, da bi morala tožnikova mati za njegovo preživljanje prispevati po 200,00 EUR mesečno, tožnik pa 320,00 EUR. Po mnenju pritožbenega sodišča bi preživnina določena v navedenih zneskih predstavljala sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki iz 129. člena ZZZDR.
Načeloma drži, da rojstvo novih otrok ne more biti izgovor za znižanje obstoječe preživninske obveznosti, drži pa tudi, da so preživninski upravičenci vsi zavezančevi otroki in da se sredstva, ki so za to na razpolago, z njihovo številčnostjo pač manjšajo.
zamudna sodba – vročanje – dejanski naslov – načelo dobre vere in poštenja
Skladno z načelom dobre vere in poštenja stranka ne more pričakovati, da se bo vročitev opravila na registriranem, a dejansko nepravilnem naslovu nasprotnika, če sama ve za njegov pravi naslov, zato ne more predlagati vročanja po fiktivnem naslovu iz sodnega registra. V takšnem primeru gre za zlorabo pravic, kar mora sodišče po 11. členu ZPP preprečiti. V predmetni zadevi je torej odločilno dejstvo, ki ga je treba ugotoviti, ali je tožnik res vedel za dejanski naslov tožene stranke, ki ni enak naslovu iz sodnega registra, oziroma, da tožena stranka na registriranem naslovu ne posluje.
Ker je ustno podajanje izvedenskega mnenja in izvida trajalo 26 minut, bi sodišče prve stopnje izvedencu lahko priznalo le 35,00 EUR nagrade, to je za začete pol ure ustnega podajanja izvida in mnenja.
Tožnik ni zmožen za delo transportnega delavca, kakor tudi ne za delo ključavničarja in delo hišnika. Pri njem je še nadalje podana preostala delovna zmožnost in je zmožen opravljati določena dela z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Kot invalid II. kategorije je zmožen za drugo delo z omejitvami, za to delo pa ni potrebna poklicna rehabilitacija. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.
Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. V izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnik sklepal oziroma opravil. Zato tudi, če se pavšalno in časovno neopredeljena očitana kršitev presoja po vsebini, tožena stranka v obravnavanem primeru ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 37. členom ZDR.
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru obrazložilo pomen časovne opredelitve kršitve, ki je ravno v tem, da mora delodajalec očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko in časovno opredeliti tako, da je mogoče preizkusiti pravočasnost odpovedi glede roka. Zato je po presoji pritožbenega sodišča že dejstvo, da je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog obrazložen le pavšalno, in da očitana kršitev, kolikor se nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi, niti časovno niti po vsebini ni dovolj konkretno opredeljena, zadosten razlog za ugotovitev, da podana izredna odpoved ni zakonita.
Dejstvo, da sta imeli stranki registrirano enako glavno dejavnost, samo po sebi še ne pomeni prepovedane konkurence. Za kršitev konkurenčne prepovedi gre, če storitve, ki jih je opravil tožnik kot samostojni podjetnik, hkrati predstavljajo posle, s katerimi se je v resnici ukvarjala tožena stranka.
Tožnico je zastopal odvetnik po brezplačni pravni pomoči. Zato je ob tožničinem uspehu v sporu, sodišče prve stopnje utemeljeno odredilo, da je toženec dolžan na račun sodišča plačati
polovico zneska, ki bi odvetniku sicer pripadal po Odvetniški tarifi.
odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing
Ravnanja, ki jih je tožnica izpostavila, ne pomenijo ravnanja, ki bi bila ponavljajoča se, sistematična, graje vredna ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, ki bi bilo usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom (npr. pomočnica ravnateljice je pred prireditvijo, prav zaradi prostorske stiske, dejala tožnici, da naj pospravi torbi...). Tožnica si je določena ravnanja pomočnice ravnateljice razlagala drugače, kot so si jih ostali zaposleni, vendar pa tako subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitve, da je trpinčenje tožnice tudi dejansko obstajalo. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo vsa očitana ravnanja oziroma dogodke, v katerih je tožnica očitala toženki mobing in na podlagi celotnega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da se nad tožnico ni izvajal mobing, kot ga opredeljuje in prepoveduje 4. odstavek 7. člena ZDR-1.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katerega ni več mogoče posegati. Tožnici je bil priznan obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, kar pomeni ugotovitev pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Zato ima pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju v skladu s prvo alinejo 47. člena ZMEPIZ.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – rok za podajo odpovedi
Tožnik je brez ustrezne identifikacije neznano tretjo osebo seznanil s stanjem na transakcijskem računu komitenta K.K. in brez opravičenega razloga opravil vpogled v stanje na istem transakcijskem računu. Spornega dne je podal nalog, da se na istem transakcijskem računu izvedeta dve transakciji v skupni višini 235.000,00 EUR in s tem tretji osebi omogočil odliv sredstev s tujega transakcijskega računa v škodo njegovega imetnika, s čimer je povzročil škodo delodajalcu v višini 235.034,76 EUR ter močno okrnil njegov ugled kot finančne institucije. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje soglaša.
Tožena stranka je, glede na to, da je bila seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi v zvezi s kršitvami tožnika s pisnim poročilom z dne 25. 4. 2014, podala izredno odpoved pravočasno, v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, tudi če se kot datum podaje izredne odpovedi upošteva 23. 5. 2014, odtisnjen (s štampiljko) na zadnji strani odpovedi (pred podpisi), ki se razlikuje od datuma na začetku dokumenta (21. 5. 2014).
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI
VDS0016891
ZDR člen 6a, 45, 45/1, 45/2. ZJU člen 15, 15/1.
odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing – javni uslužbenec
Odvzemanje nalog oziroma zadolžitev, ki sodijo v delokrog delovnega mesta, ter neposredno dodeljevanje teh nalog drugim delavcem, ki jim je sicer delo odrejal delavec, pomeni izrivanje delavca iz delovnega procesa oziroma predstavlja mobing. V zvezi s tem je vprašljiv, najmanj pa preuranjen zaključek sodišča, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je tožena stranka 2010 odvzela delovno nalogo podpisovanja odločb (odločanja) in jo prerazporedila na F.F., ki je bila tožnici takrat podrejena. Enako velja za zaključek, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je njene naloge v zvezi z najpomembnejšimi projekti, ki jih je opravljala v zadnjih letih, prerazporedila sodelavki G.G.. S tem v zvezi se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo do očitka onemogočenja opravljanja dela oziroma, odvzemanja ključnih delovnih nalog pri pripravi najzahtevnejših sistemskih rešitev, in da so bile tožnici, v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in aktom o sistemizaciji, dodeljene le rutinske naloge.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - delo s krajšim delovnim časom
Tožnik je zmožen za delo,
pri katerem ročno premešča in prenaša bremena do največ 10 kg, kjer ni izpostavljen mrazu in ima med delom možnost pogostejših odmorov za toaleto, s polnim delovnim časom. Kot invalid III. kategorije ima pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami neutemeljen.