Kljub spremenjenim okoliščinam (oba starša sta trenutno brezposelna) ni podlage za spremembo dogovorjene višine preživnine, ker se zmožnosti preživninskih zavezancev niso spremenile.
Iz zapisnika o glasovanju in rezultatih glasovanja članov vzgojiteljskega zbora izhaja, da je potekalo tajno glasovanje o obeh kandidatkah za ravnateljico ter da je dobila največ (44) glasov podpore kandidatka A.A., tožnica pa je prejela 18 glasov podpore. Glede na navedeno je vzgojiteljski zbor podal najvišjo podporo in pozitivno mnenje kandidatki A.A., s tem pa je smiselno sprejel negativno mnenje za tožnico, ki ji ni izglasoval podpore. Dejstvo, da vzgojiteljski zbor ni še izrecno sprejel posebnega (negativnega) mnenja glede tožničine kandidature, ne pomeni kršitve za izvedbo razpisa določenega postopka, ki bi bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata (36. člen ZZ).
V sedmem odstavku 53.a člena ZOFVI je določeno, da v primeru, če lokalna skupnost in organi iz drugega odstavka tega člena ne dajo mnenja v 20 dneh od dneva, ko so bili zanj zaprošeni, lahko svet o izbiri odloči brez tega mnenja. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je bila Mestna občina B. zaprošena za podajo mnenja v zvezi s kandidatkama za ravnateljico, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da navedeni rok teče od datuma izdelave vloge za pridobitev obrazloženega mnenja o kandidatkah.
zakonska zveza – razveljavitev zakonske zveze – neveljavnost zakonske zveze – skupno življenje zakoncev – preživnina zakonca
Tudi višje sodišče ocenjuje kot zelo pomembno, da je toženka ves čas “skupnega življenja“ pravdnih strank spala v sobi s tožnikovim bratom in njuno skupno hčerko, tožnik je imel svojo sobo, toženka in tožnikov brat pa svojo. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija. Nedvomno kažejo na to, da med tožnikom in toženko ni obstajal odnos kot med možem in ženo, saj za tak odnos ni običajno, da žena spi v sobi z drugim moškim. Ni torej odločilno, kar izpostavlja pritožnica, torej, ali sta zakonca (lahko) imela spolne odnose. Spanje v spalnici tožnikovega brata kaže na odsotnost drugačne intime in povezanosti pravdnih strank – prav na odsotnost skupnega življenja v pomenu 35. člena ZZZDR.
pogodba o štipendiranju – štipendija – bolezen – neupravičena obogatitev – višja sila – vrnitev izplačanih zneskov – kadrovska štipendija
Tožencu zaradi njegovega bolezenskega stanja ni mogoče pripisati odgovornosti za neizpolnitev prevzetih obveznosti, to je dokončanje študija, za katerega je prejemal štipendijo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre v toženčevem primeru za primer iz 116. člena OZ. Po tej določbi v primeru, če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga pogodbena stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke, če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih vračanja tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženec vtoževano glavnico dolžan vrniti tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve zahtevka, v skladu z določbo 193. člena OZ, po kateri je v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je bil pridobitelj nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 169, 169/2. ZS člen 54. - člen 205.
strokovni sodelavec - dvom v nepristranskost - procesno vodstvo - izločitev sodnika - izločitveni razlog
Preiskovalni sodnik je tisti, ki je v vseh fazah preiskovalnega postopka odgovoren (tudi) za pravilno in zakonito delo strokovnega pomočnika oziroma strokovnega sodelavca, zato na slednjega očitek glede nepristranskega dela sodišča sploh ne more biti naslovljen.
Očitki predlagatelja zahteve za izločitev preiskovalne sodnice se nanašajo (zgolj) na sodničino vodenje predmetnega kazenskega postopka. Navedeni očitki po vsebini izkazujejo nestrinjanje obdolženca s procesnim vodstvom sodnice, zato te okoliščine, skladno s kazensko procesno teorijo in uveljavljeno sodno prakso, ne morejo vzbujati dvoma v sodničino nepristranskost v smislu 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo poslovanja z zmanjšanjem števila zaposlenih (tudi) na delovnem mestu tehnik kakovosti, na katerem je bil zaposlen tožnik, in zaradi česar je postalo delo enega izmed delavcev na tem delovnem mestu nepotrebno. Zato je bil podan organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. V izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnik sklepal oziroma opravil. Zato tudi, če se pavšalno in časovno neopredeljena očitana kršitev presoja po vsebini, tožena stranka v obravnavanem primeru ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 37. členom ZDR.
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru obrazložilo pomen časovne opredelitve kršitve, ki je ravno v tem, da mora delodajalec očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko in časovno opredeliti tako, da je mogoče preizkusiti pravočasnost odpovedi glede roka. Zato je po presoji pritožbenega sodišča že dejstvo, da je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog obrazložen le pavšalno, in da očitana kršitev, kolikor se nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi, niti časovno niti po vsebini ni dovolj konkretno opredeljena, zadosten razlog za ugotovitev, da podana izredna odpoved ni zakonita.
Dejstvo, da sta imeli stranki registrirano enako glavno dejavnost, samo po sebi še ne pomeni prepovedane konkurence. Za kršitev konkurenčne prepovedi gre, če storitve, ki jih je opravil tožnik kot samostojni podjetnik, hkrati predstavljajo posle, s katerimi se je v resnici ukvarjala tožena stranka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - potreba po delu - napoteni delavec
Ker potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več obstajala (niti pri uporabniku, kamor je bil tožnik napoten, niti pri ostalih uporabnikih, s katerimi je tožena stranka sodelovala), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.
EKČP člen 6, 6/3, 6/3-d. URS člen 8, 29. KZ-1 člen 187, 187/1. ZKP člen 12, 12/4, 148, 148/6, 178, 178/5, 340, 340/2, 355, 355/1, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-6.
omogočanje uživanja prepovedanih drog – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – uradni zaznamek o izjavi osumljenca – nedovoljeni dokazi – opiranje sodbe na vsebino uradnega zaznamka – relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravica do obrambe – zaslišanje obremenilne priče – soglasje z branjem izpovedbe v preiskavi – odpoved procesnemu jamstvu
Ker je sodišče prve stopnje dokazno oceno oprlo na obremenilne dokaze, ki so bili izvedeni v sodnem postopku, ni mogoče trditi, da se izpodbijana sodba v ključni ali pretežni meri opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenca po šestem odstavku 148. člena ZKP, kljub temu, da vsebina takšnega uradnega zaznamka nima dokazne vrednosti.
S podajo soglasja za branje izpovedbe priče na zaslišanju v preiskavi, na katerem obtoženec res ni bil navzoč, se je obramba ob seznanjenosti z vsebino pričine izpovedbe veljavno odpovedala procesnemu jamstvu neposredno zaslišati obremenilno pričo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL0079621
ZPP člen 212, 214. OZ člen 311, 312, 1019, 1019/1. SZ-1 člen 24, 24/5.
spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - ugovor pobota - materialnopravni pobot - izvrševanje pravic najemnika - subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja - nesubstanciranost dokaznega predloga - vpogled v spis - subsidiarno poroštvo - obratovalni stroški - pisni poziv - dospelost obveznosti subsidiarnega poroka - pobotna izjava
V primeru subsidiarnega poroštva mora upnik (pod predpostavko dospelosti terjatve) najprej terjati glavnega dolžnika (najemnika). Upnik lahko poroka terja šele, ko je glavnega dolžnika pisno pozval k izpolnitvi in mu v pisnem pozivu določil rok za izpolnitev. Po izteku tega roka dospe obveznost subsidiarnega poroka.
Iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, kaj konkretizirano oziroma katere neplačane (obratovalne) stroške najemnika naj bi tožena stranka pobotala z vtoževano terjatvijo. Na taki pomanjkljivi trditveni podlagi pa sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke obstoji oziroma je obstajala in bila zapadla ob podaji pobotne izjave.
Pri predlogu za vpogled v spis mora stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje in kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka.
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence člen 3. ZSPJS člen 24. ZJU člen 1, 5, 16. ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.
Glede na to, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi jasno zapisano, da tožnica sklepa pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „zdravnik specialist“ in da bo za dodatne naloge, ki so vezane na vodenje, organiziranje in koordiniranje del v dejavnosti hemodialize prejela plačan položajni dodatek za čas, ko bo opravljala dela, ki so vezana na vodenje, organiziranje in koordiniranje dela v dejavnosti hemodialize, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni sklenila s toženo stranko pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del na delovnem mestu vodje oddelka (ali dejavnosti) hemodialize.
V konkretnem primeru se za tožnico ne uporabljajo določbe ZJU glede predsodnega varstva pravic in XX. poglavja o premestitvah. V zvezi s predsodnim varstvom pravic, kot procesno predpostavko, se v konkretnem primeru uporabljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, ki določajo, da mora delavec pred vložitvijo tožbe zahtevati odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti in če tožena stranka v roku 8 delovnih dni obveznosti ne izpolni oziroma odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo.
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – stroški prevoza na delo in z dela – kaznivo dejanje goljufije
Opustitev obvestitve delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prihaja na delo in z dela z drugega naslova, kot pa je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Res je sicer, da je toženi stranki, zaradi ugotovljenega ravnanja tožnice, nastala manjša premoženjska škoda (ugotovljene so tri takšne vožnje), vendar pa to ne izniči protipravnosti takšnega ravnanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Podan je bil tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Tožnica je z lažnivim prikazovanjem toženi stranki prikazala, kot da se (tudi sporne dni) na delo vozi iz A., čeprav se je v resnici na delo vozila iz B.. Toženo stranko je s prikrivanjem dejstva, da se ni sporna dneva vozila iz A. v službo oziroma, da se ni iz službe v A. vračala, spravila v zmoto, da ji je ta izplačevala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini, do katere ni bila upravičena, saj bi ji pripadalo kvečjemu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela iz naslova dejanskega prebivanja v B.. Zaradi takšnega ravnanja tožnice je tožena stranka v svojo škodo tožnici izplačala več kot ji je bila dolžna, tožnica pa je tako pridobila protipravno premoženjsko korist v višini stroškov, do katerih ni bil upravičena.
Neutemeljen je tudi očitek, da obtožba, ki ji sledi sodba, temelji na izjavah prič, ki so bile dokazano neverodostojne saj je nanje vplival odvetnik F.. Zagovornik obdolženca je nedopustno vplivanje pooblaščenca oškodovanca na priče izpostavljal že tekom postopka, na takšne očitke pa je logično in prepričljivo odgovorilo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve, ko je podajalo dokazno oceno izpovedi prič.
Za odmero delnega nadomestila ni odločilna starostna, temveč invalidska pokojnina. Najprej je potrebno odmeriti invalidsko pokojnino, delno nadomestilo pa se nato v primeru dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, odmeri v višini 50 % od odmerjene invalidske pokojnine.
Tožnik ni zmožen za delo transportnega delavca, kakor tudi ne za delo ključavničarja in delo hišnika. Pri njem je še nadalje podana preostala delovna zmožnost in je zmožen opravljati določena dela z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Kot invalid II. kategorije je zmožen za drugo delo z omejitvami, za to delo pa ni potrebna poklicna rehabilitacija. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.
Zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare v predsodnem upravnem postopku je bila vložena v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2, ki več ne zagotavlja pravice do invalidnine, če je telesna okvara posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Ker so tožnikove zdravstvene spremembe posledica bolezni, nima pravice do invalidnine.
PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066260
ZP-1 člen 35, 41. ZMV člen 5, 26, 26/7. ZVoz člen 50, 50/8, 56, 56/2.
registracija vozil - pogoji za udeležbo v cestnem prometu - veljavno vozniško dovoljenje - konstrukcijska hitrost - vzgojni ukrep - ukor
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku postopalo skladno z napotki pritožbenega sodišča, saj je dopolnilo dokazni postopek z izvedbo dokazov in na tej podlagi z gotovostjo ugotovilo ključna dejstva za zaključek, da je največja konstrukcijska hitrost mopeda znamke Piaggio, tip Ciao, 40 km/h, zato bi moralo biti to vozilo registrirano in bi moral imeti mladoletnik za njegovo vožnjo veljavno vozniško dovoljenje katergorije AM.
Tožnica je bila v spornem v obdobju sposobna za delo v polovičnem delovnem času, zato neutemeljeno uveljavlja priznanje bolniškega staleža za poln delovni čas.