Izhodišče za presojo spornih vprašanj v tej zadevi je, da je treba upoštevati naravo in predmet sporne najemne pogodbe. Namen najemne pogodbe ni prepustitev posesti in uporabe v zameno za plačilo, temveč izvajanje gospodarske javne službe, zlasti pa varovanje okolja (najemnina je po vsebini le strošek amortizacije infrastrukture). Zato najemne pogodbe ni mogoče presojati ločeno od vseh predpisov, ki urejajo varstvo okolja in gospodarskih javnih služb, zlasti pa ne ločeno od koncesijske pogodbe, na podlagi katere je bila najemna pogodba sploh sklenjena.
URS člen 23. ZPP člen 394, 394-10, 396, 396/1, 396/1-6.
obnova postopka – rok za vložitev predloga za obnovo postopka – tek rokov – nova dejstva – pravica do sodnega varstva
Rok za vložitev predloga za obnovo postopka zaradi novih dejstev začne teči tedaj, ko stranka zve za ta dejstva. To, kdaj sta pritožnik in njegov pooblaščenec prejela prepis zvočnega posnetka, na trenutek, ko sta za dejstva zvedela in jih zato tudi mogla navesti, ne vpliva. Za nova dejstva sta zvedela, ko sta slišala izpoved na naroku za glavno obravnavo.
hišna preiskava – prikriti preiskovalni ukrepi – neogibnost ukrepa – utemeljeni razlogi za sum
Bistvo sodne kontrole pri odrejanju hišne preiskave je v tem, da sodnik, ko odloča o takšnem predlogu, pregleda vse priloženo dokazno gradivo in preizkusi ali so izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji za hišno preiskavo, zahteva po obrazloženosti odredbe pa omogoča preizkus sodnikove presoje o obstoju pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja. Zato ni dovolj, da se preiskovalni sodnik sklicuje na izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, pač pa mora v odredbi navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da gre za izvrševanje očitanega kaznivega dejanja, utemeljiti pa mora tudi neogibno potrebnost zbiranja dokazov na takšen način.
odškodnina - škoda - odškodninska odgovornost - protipravno ravnanje
Zgolj dejstvo, da je bilo ob dolgotrajnem bolniškem staležu (od leta 2006 do 2014) v predsodnem postopku izdanih nekaj odločb, s katerimi je bil stalež zaključen, v sodnem postopku pa takšni posamični upravni akti odpravljeni, ne pomeni protipravnosti v smislu pravnega standarda za civilni delikt. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za škodo, bi moralo biti arbitrarno. Torej takšno, da bi brez vsakršnih razumnih razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Ker ni dokazane protipravnosti in iz tega razloga ni izpolnjen prvi element odškodninskega delikta, je vtoževano odškodninsko terjatev iz naslova gmotne in negmotne škode sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.
URS člen 2. KZ-1 člen 31, 31/2, 299, 299/1. ZKP člen 89, 360, 360/3, 362.
preprečitev uradnega dejanja uradni osebi - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - napoved pritožbe - dolžnost predhodne napovedi pritožbe - zavrženje prepozne napovedi pritožbe zoper sodbo - opravičljiv razlog za zamudo - pouk glede napovedi pritožbe zoper sodbo - razglasitev sodbe v nenavzočnosti obdolženca - vročitev zapisnika o razglasitvi sodbe - razumevanje pravnega pouka - pravna država - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je razglasilo sodbo v obdolženčevi nenavzočnosti skladno s tretjim odstavkom 360. člena ZKP ter mu skladno s 362. členom ZKP vročilo zapisnik o razglasitvi sodbe s pravnim poukom o dolžnosti napovedi pritožbe zoper sodbo, zato ni bil prekršen 2. člen Ustave RS, ki Republiko Slovenijo opredeljuje kot pravno državo.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnik je v spornem obdobju opravljal enako delo kot ostali trije pri toženi stranki redno zaposleni fotografi. Pri toženi stranki je bil prostovoljno vključen v organiziran delovni proces kot fotograf, delo je opravljal osebno ter po navodilih in pod nadzorom tožene stranke (dežurnega oziroma odgovornega urednika). Delo je opravljal vsakodnevno, kar odraža tudi element nepretrganosti opravljanja dela. Delovni čas je bil enako kot delovni čas preostalih delavcev fleksibilen glede na to, da je delo novinarjev in fotografov terensko. Za nobenega fotografa (niti za tožnika) se ni vodila evidenca delovnega časa. Po obsegu dela je bil tožnik enakovreden ostalim zaposlenim fotografom, dejstvo, da je pri delu uporabljal svoj fotoaparat in svoj računalnik, pa ne vpliva na ugotovitev, da so bili podani vsi elementi delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili pri opravljanju dela tožnika kot fotografa pri toženi stranki podani vse elementi delovnega razmerja.
Pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, to je čistilka oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njej ni invalidnosti. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je neutemeljen.
O višini starostne pokojnine, vključno s spornim vštetjem plač iz naslova nadurnega dela od leta 1973 do 1985 v pokojninsko osnovo, je že bilo pravnomočno odločeno, zato je bila ponovna zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine z upoštevanjem nadur v pokojninsko osnovo, zakonito zavržena. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ v fazi predhodnega preizkusa zahtevo stranke zavrže, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšno pravico.
STVARNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081625
SPZ člen 77. ZPP člen 21.
pravdni postopek – nepravdni postopek – mejni spor – sporna meja – ugotovitev lastninske pravice – lastninski spor – spor o poteku meje – pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla
Res je, da gre v bistvu tudi pri mejnem sporu, ki svoj predlog opira na močnejšo pravico, po naravi za lastninski zahtevek. A to ne pomeni, da gre v tej zadevi za spor o poteku meje, ki se rešuje v nepravdnem postopku.
Konkretno niso izpolnjeni pogoji iz 21. člena ZPP za ustavitev postopka in njegovo nadaljevanje po pravilih nepravdnega postopka pred drugim sodiščem, saj ni ovire, da tožnik v tem postopku uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla na delu parcele tožencev.
navajanje dejstev - prvi narok - prekluzija - dejstva iz izvedenskega mnenja
Dejstev, ki spadajo v strokovno področje izvedenca, tožeča stranka ni mogla navesti že na prvem naroku, zato z navedbo le-teh po vročitvi izvedenskega mnenja ni bila prekludirana.
reparacija – nadomestilo plače – obveznost plačila - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun in izplačilo nadomestil plače za sporno obdobje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je na podlagi pravnomočne odločitve VDSS tožniku za sporno obdobje vzpostavila delovno razmerje in mu izplačala nadomestilo plače za isto obdobje. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano izpolnitvijo obveznosti tožene stranke v dosedanjem postopku ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilni del izreka sodbe razveljavilo in v tem delu ter glede odločitve o stroških postopka zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje bo v okviru materialno procesnega vodstva stranki pozvalo in sicer toženo stranko, da predloži dokaze o svojih trditvah v pritožbi, da je zahtevek tožnika že izpolnila, tožniku pa omogočilo, da se v zvezi s predloženimi dokazi tožene stranke izjasni. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da ni pričakovala, da bo sodišče prve stopnje odločilo o reparacijskem delu zahtevka, katerega je tožena stranka že izpolnila na podlagi pravnomočne odločitve sodišča (da je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi za sporno obdobje), zato do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje tega dejstva ni izpostavila in ni predložila dokazil o plačilu nadomestila plače in regresa za sporno obdobje. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je z navajanjem teh dejstev prepozna.
konkurenčna klavzula – sporazum o prenehanju konkurenčne klavzule
Pravdni stranki sta se dogovorili za konkurenčno klavzulo le za primer, če bi toženec sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ali če bi jo po toženčevi krivdi odpovedala tožeča stranka. Stranki se v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da konkurenčna klavzula velja tudi v primeru, če pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, ki skladno s 75. členom ZDR predstavlja enega od zakonsko določenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v pogodbi o zaposlitvi določena konkurenčna klavzula toženca ne zavezuje, oziroma niti ne velja, ker je tožencu delovno razmerje prenehalo s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in ne zaradi odpovedi s strani katere od strank.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nadomestilo plače - nadomestilo med brezposelnostjo
Glede na pravnomočno odločitev o tem, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni zakonito prenehala ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od 6. 6. 2014 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, je tožničin zahtevek za obračun nadomestila plače za to obdobje, utemeljen. Vendar pa tožnici ne more iti to nadomestilo v polnem znesku tudi v obdobju, ko je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo s strani Zavoda za zaposlovanje. Tožnica je šest mesecev prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožena stranka tožnici dolžna obračunati bruto razliko med pripadajočim nadomestilom plače in prejetimi nadomestili plače med brezposelnostjo, in ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek. V presežku pa je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, saj ji ne more iti poleg denarnega nadomestila med brezposelnostjo še celotno nadomestilo plače pri delodajalcu, ker bi bila v tem primeru neupravičeno obogatena.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da je terjatev verjetno izkazana, vendar pa niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe skladno iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zgolj dejstvo, da je bila na toženčevi nepremičnini, to je poslovni stavbi tožene stranke, v kateri deluje radio, vpisana hipoteka za zavarovanje posojila, samo po sebi ne predstavlja nevarnosti v smislu 270. člena ZIZ. Drugega aktivnega ravnanja dolžnika (tožene stranke), ki bi pomenilo nevarnost, da tožena stranka razpolaga s premoženjem tako, da bi bila uveljavitev terjatve tožnice, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu (odpravnina), onemogočena ali precej otežena, pa tožeča stranka ni konkretizirala. Zato predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, da sodišče toženi stranki v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke prepove odtujitev oziroma obremenitev nepremičnine, ni utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Za vsako pogodbo o zaposlitvi za določen čas mora obstajati eden izmed taksativno naštetih zakonitih razlogov v 54. členu ZDR-1, razlog pa mora biti naveden tudi v sami pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje takega zakonitega razloga za sklenitev vsake izmed treh pogodb za določen čas ni navedlo. Štelo je, da so bile sporne pogodbe utemeljeno in zakonito sklenjene za določen čas, ker so skupno trajale skoraj šest mesecev, za kolikor je povečan obseg dela napovedovala tudi družba A. d. o. o. Takšen zaključek je materialnopravno zmoten, saj je bila tožena stranka že v juliju 2014 seznanjena s povečanim obsegom dela v nadaljnjih šestih mesecih, zato bi morala že prvo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 9. 8. 2014, skleniti za 6 mesecev oziroma do 31. 1. 2015. Zato ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so bile sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas zakonite.
sodna taksa za takso - oprostitev plačila - dohodki - premoženjsko stanje
Dohodki tožničine družine ne dosegajo vseh osnovnih zneskov minimalnega dohodka v višini 577,62 EUR mesečno na osebo, ki je določen z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, saj znašajo le 368,00 EUR po osebi mesečno. Ker se drugo premoženje ne upošteva in ne vpliva na dodelitev denarne socialne pomoči, bi bila tožnica do te upravičena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnico oprostilo plačila sodne takse za tožbo.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. ZDR člen 42. ZDR-1 člen 40.
plača – javni uslužbenec – plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ob uveljavitvi novega plačnega sistema zakonito prevedla plačo tožnika po veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 za delovno mesto „vzdrževalec II“, v delovno mesto „vzdrževalec IV“. Tožnik ni ugovarjal pravilnosti prevedbe, pri tem pa je bistveno, da je morala tožena stranka ob prevedbi plače, na podlagi 3. člena ZSPJS upoštevati pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 in na tej podlagi tožniku določiti plačo, ki jo je prejemal od avgusta 2008 dalje. Če bi tožniku določila višjo plačo, bi prejemal plačo v nasprotju z določbami ZSPJS, kar pa po tretjem odstavku 3. člena ZSPJS ni dopustno.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila dejansko opravljenega dela, pri čemer je upoštevalo 42. člen ZDR in 40. člen ZDR-1. Delavec je v primeru dela višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta, na katerem to delo opravlja. Ker pa bi bil tožnik kot „vzdrževalec tehnik V“ upravičen do plače po 18. plačnem razredu, v spornem obdobju pa je prejemal plačo od 19. do 20. plačnega razreda, mu iz tega razloga ne bi bilo mogoče prisoditi razlike v plači.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016833
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. OZ člen 131. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – protipravno ravnanje
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da odškodninska obveznost tožene stranke ni podana že iz razloga, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnik je namreč uveljavljal, da je za pljučnico zbolel zato, ker mu tožena stranka ni zagotavljala primernih bivalnih in delovnih pogojev - da stanovanje, v katerem so bivali delavci tožene stranke, ni bilo ogrevano, da je bilo hladno in na prepihu tudi v prostorih, kjer je potekalo delo, ter da tožena stranka delavcem ni zagotovila primernih oblačil. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka zagotovila ustrezne bivalne in delovne pogoje v času, ko je tožnik opravljal delo za toženo stranko in bival v tujini, da so bili bivalni prostori, v katerih je bival tožnik (in drugi delavci tožene stranke) primerno ogrevani in da je imel tožnik (in tudi drugi delavci) na voljo ustrezno oblačilo (jakno), ki ga je ščitilo pred hladnim vremenom.
ZMEPIZ-1 člen 4, 4/12, 80, 81, 81/1. ZPIZ-2 člen 16, 20, 429, 429/15. ZPIZ-1 člen 15, 15, 15/2, 26, 26/5.
lastnost zavarovanca - družbeništvo zasebne družbe - zavarovanje za poseben primer
Tožnik je bil v poslovnem registru od 20. 2. 2013 dalje vpisan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne družbe in ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav je imel status študenta. Skladno s 6. alinejo 26. člena ZPIZ-1 so bili študentje na dodiplomskem in podiplomskem študiju pri opravljanju dela prek pooblaščenih študentskih servisov zavarovani zgolj za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem primeru ne gre za obvezno zavarovanje, temveč za posebne primere zavarovanja, ki na dolžnost vključitve v zavarovanje in na priznanje lastnosti zavarovanca ne vplivajo. Toženec ga je zato zakonito vključil v zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1.