Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče - glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti - vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča (14. člen ZPP). V konkretnem primeru (ki obravnava isto dejansko stanje, kot je bilo obravnavano v omenjeni kazenski zadevi) je zato sodišče prve stopnje vezano na omenjeno pravnomočno kazensko sodbo - tako glede vrste in vrednosti ukradenih stvari, upoštevaje ob tem, da je kvalifikatorni znak te sodbe tudi v tem, da je znašala vrednost ukradenih stvari najmanj 50.000,00 EUR, torej več kot znaša v konkretnem primeru zavarovalna vsota (40.000,00 EUR) iz naslova zavarovalne police, s katero je tožeča stranka pri toženi stranki zavarovala nevarnost vloma in ropa v zlatarni D. d.o.o.
dokazna ocena - trditveno in dokazno breme - načelo kontradiktornosti - pooblaščenec po zaposlitvi
Kar zadeva pritožbeni očitek, da so bila dela tožnika opravljena z napakami, pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da so trditve tožene stranke v tej zvezi povsem nekonkretizirane, poleg tega pa tožena stranka v tej zvezi tudi ni uveljavljala nobenega jamčevalnega zahtevka. Zato zgolj dejstvo, da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugovorom ni konkretno opredelilo, nikakor ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
preprečevanje nasilja v družini - prepustitev stanovanja v skupni uporabi žrtvi nasilja - skupno gospodinjstvo
Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju zakonske dikcije mnenja, da bi bila odločitev sodišča eventualno pravilna, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da sta udeleženca živela v skupnem gospodinjstvu, vendar pa se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da instituta prepustitve stanovanja ni moč ožiti z izgovorom, da so žrtve nasilja iz stanovanja odšle, ter jim zato stanovanja ni mogoče prepustiti, vendar v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ocenilo, da je predlagateljica skupno bivališče udeležencev zapustila septembra 2015 ter je predlog za prepustitev stanovanja vložila 10. 6. 2016.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. ZDR člen 42. ZDR-1 člen 40.
plača – javni uslužbenec – plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ob uveljavitvi novega plačnega sistema zakonito prevedla plačo tožnika po veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 za delovno mesto „vzdrževalec II“, v delovno mesto „vzdrževalec IV“. Tožnik ni ugovarjal pravilnosti prevedbe, pri tem pa je bistveno, da je morala tožena stranka ob prevedbi plače, na podlagi 3. člena ZSPJS upoštevati pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 in na tej podlagi tožniku določiti plačo, ki jo je prejemal od avgusta 2008 dalje. Če bi tožniku določila višjo plačo, bi prejemal plačo v nasprotju z določbami ZSPJS, kar pa po tretjem odstavku 3. člena ZSPJS ni dopustno.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila dejansko opravljenega dela, pri čemer je upoštevalo 42. člen ZDR in 40. člen ZDR-1. Delavec je v primeru dela višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta, na katerem to delo opravlja. Ker pa bi bil tožnik kot „vzdrževalec tehnik V“ upravičen do plače po 18. plačnem razredu, v spornem obdobju pa je prejemal plačo od 19. do 20. plačnega razreda, mu iz tega razloga ne bi bilo mogoče prisoditi razlike v plači.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih obveznosti
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja izmene, je s tem, ko je spornega dne zapustil določeno območje, opustil svojo temeljno delovno obveznost in konkretno ogrozil požarno varnost tega območja ter s tem, ko je isti večer brez ustreznega potnega naloga uporabil službeni avto v zasebne namene, huje kršil svoje delovne obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo zaposlitvi po 2. alineji 110. člena ZDR-1, zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016833
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. OZ člen 131. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – protipravno ravnanje
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da odškodninska obveznost tožene stranke ni podana že iz razloga, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnik je namreč uveljavljal, da je za pljučnico zbolel zato, ker mu tožena stranka ni zagotavljala primernih bivalnih in delovnih pogojev - da stanovanje, v katerem so bivali delavci tožene stranke, ni bilo ogrevano, da je bilo hladno in na prepihu tudi v prostorih, kjer je potekalo delo, ter da tožena stranka delavcem ni zagotovila primernih oblačil. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka zagotovila ustrezne bivalne in delovne pogoje v času, ko je tožnik opravljal delo za toženo stranko in bival v tujini, da so bili bivalni prostori, v katerih je bival tožnik (in drugi delavci tožene stranke) primerno ogrevani in da je imel tožnik (in tudi drugi delavci) na voljo ustrezno oblačilo (jakno), ki ga je ščitilo pred hladnim vremenom.
Glede upoštevanja kriterijev za določitev denarnega povračila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče. Sklicevalo se je na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri v 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog meril (kriterijev), tako da se pri odmeri denarnega povračila lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, ki jih določbe prvega odstavka tega člena izrecno ne navajajo. Pritožba neutemeljeno nasprotuje takšnemu stališču in sodišču prve stopnje povsem brez podlage očita zmotno uporabo materialnega prava. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je odmena namesto reintegracije delavca, do katere bi bil sicer praviloma upravičen, zato je takšno stališče edino pravilno in skladno z namenom instituta sodne razveze, saj je povračilo ustrezno le, če je individualizirano in upošteva konkretne razmere.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006851
KZ-1 člen 5, 257, 257/3. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2.
uradni položaj – uradna oseba – prosta presoja dokazov – znaki kaznivega dejanja - krivda
Pritožnica nima prav, da obrazložitev odločb Ustavnega sodišča, ko odloča o kršitvah človekovih pravic s posamičnimi akti, nimajo učinka za sodno prakso. Ustavno sodišče je po prvem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato so sodišča dolžna pri svojih postopkih in v odločitvah ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče. Če se z njimi ne strinjajo, pa morajo to prepričljivo utemeljiti z ustavno pravnimi argumenti (tako npr. 7. točka odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 424/06 z dne 22.10.2009).
Pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, to je čistilka oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njej ni invalidnosti. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je neutemeljen.
reparacija – nadomestilo plače – obveznost plačila - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun in izplačilo nadomestil plače za sporno obdobje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je na podlagi pravnomočne odločitve VDSS tožniku za sporno obdobje vzpostavila delovno razmerje in mu izplačala nadomestilo plače za isto obdobje. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano izpolnitvijo obveznosti tožene stranke v dosedanjem postopku ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilni del izreka sodbe razveljavilo in v tem delu ter glede odločitve o stroških postopka zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje bo v okviru materialno procesnega vodstva stranki pozvalo in sicer toženo stranko, da predloži dokaze o svojih trditvah v pritožbi, da je zahtevek tožnika že izpolnila, tožniku pa omogočilo, da se v zvezi s predloženimi dokazi tožene stranke izjasni. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da ni pričakovala, da bo sodišče prve stopnje odločilo o reparacijskem delu zahtevka, katerega je tožena stranka že izpolnila na podlagi pravnomočne odločitve sodišča (da je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi za sporno obdobje), zato do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje tega dejstva ni izpostavila in ni predložila dokazil o plačilu nadomestila plače in regresa za sporno obdobje. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je z navajanjem teh dejstev prepozna.
konkurenčna klavzula – sporazum o prenehanju konkurenčne klavzule
Pravdni stranki sta se dogovorili za konkurenčno klavzulo le za primer, če bi toženec sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ali če bi jo po toženčevi krivdi odpovedala tožeča stranka. Stranki se v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da konkurenčna klavzula velja tudi v primeru, če pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, ki skladno s 75. členom ZDR predstavlja enega od zakonsko določenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v pogodbi o zaposlitvi določena konkurenčna klavzula toženca ne zavezuje, oziroma niti ne velja, ker je tožencu delovno razmerje prenehalo s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in ne zaradi odpovedi s strani katere od strank.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - zagovor
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je delodajalec dolžan omogočiti zagovor delavcu, ki se želi zagovarjati, pri čemer delavec, če ne želi ustnega zagovora lahko poda tudi pisni zagovor, tožena stranka pa je bila dolžna tožniku omogočiti zagovor v skladu z določbami ZDR. V konkretnem primeru tožnik nedvomno ni navedel, da želi, da mu delodajalec poda odpoved pogodbe o zaposlitvi brez zagovora. Zagovor je namenjen temu, da se delavec lahko seznani in izjavi o očitanih kršitvah oziroma odpovednemu razlogu, ne pa zgolj ugotavljanju dejanskega stanja. Pravica do zagovora sicer ni absolutna, vendar je izjeme potrebno razlagati ozko in tudi morebitno prepričanje delodajalca, da svoje odločitve ne bi spremenil, opustitve zagovora ne opravičujejo. Tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik bi po oceni pritožbenega sodišča namreč moral imeti možnost pojasniti razloge za svojo odsotnost z dela več kot pet dni.
sodna taksa za takso - oprostitev plačila - dohodki - premoženjsko stanje
Dohodki tožničine družine ne dosegajo vseh osnovnih zneskov minimalnega dohodka v višini 577,62 EUR mesečno na osebo, ki je določen z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, saj znašajo le 368,00 EUR po osebi mesečno. Ker se drugo premoženje ne upošteva in ne vpliva na dodelitev denarne socialne pomoči, bi bila tožnica do te upravičena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnico oprostilo plačila sodne takse za tožbo.
formalne predpostavke za vpis - dovolitev vpisa v zemljiško knjigo - (ne)vpis v zemljiško knjigo
Zemljiškoknjižno sodišče mora pri določenem vpisu ugotoviti ali obstajajo vse z zakonom določene predpostavke za vpis v zemljiško knjigo. Ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis, ampak samo formalne.
nujna pot - konkretizacija v izreku - določnost izreka
Čeprav iz izreka v točki I izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dovolilo nujno pot zaradi priključitve na javno kanalizacijsko omrežje, ki se izvede z napeljavo in izgradnjo vodov kanalizacije po obstoječi makadamski utrjeni poti po parcelni številki 425/2 k.o. …, je v točki II izreka njen potek po parcelni številki 425/2 k.o. … premalo določno opredelilo kljub sklicevanju na priloženo skico, ki je na list. št. 75 spisa in je sestavni del sklepa. To pa iz razloga, ker na skici niso opredeljeni vsi potrebni numerični podatki glede poteka in obsega dovoljene nujne poti za izgradnjo vodov kanalizacije oziroma določene trase (dolžina in širina).
osebni stečaj – upnik – sklep o preizkusu terjatev – objektivna identiteta tožbenega zahtevka – identiteta strank – pravnomočnost – ne bis in idem – res iudicata – prepoved ponovnega odločanja – zavrženje tožbe
Ker sta bili obe pravdni stranki kot upnika stranki stečajnega postopka zoper istega dolžnika, in v katerem je bila končno priznana ista terjatev tožene stranke, je poleg objektivne identitete zahtevka podana tudi potrebna identiteta strank. Zaradi učinka pravnomočnosti o isti terjatvi ni mogoče ponovno odločati v pravdi.
Vsak upnik, ki prijavi svojo terjatev v stečajnem postopku, lahko v določenem roku prereka terjatve drugih upnikov. Po preteku zakonskih rokov zoper terjatve drugih upnikov ne more več ugovarjati (četrti odstavek 63. člena ZFPPIPP). Priznanje terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve. Veže tako upravitelja pri glavni razdelitvi in vse upnike, ki so sodelovali v postopku prijave in priznanja terjatve.
URS člen 2. KZ-1 člen 31, 31/2, 299, 299/1. ZKP člen 89, 360, 360/3, 362.
preprečitev uradnega dejanja uradni osebi - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - napoved pritožbe - dolžnost predhodne napovedi pritožbe - zavrženje prepozne napovedi pritožbe zoper sodbo - opravičljiv razlog za zamudo - pouk glede napovedi pritožbe zoper sodbo - razglasitev sodbe v nenavzočnosti obdolženca - vročitev zapisnika o razglasitvi sodbe - razumevanje pravnega pouka - pravna država - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je razglasilo sodbo v obdolženčevi nenavzočnosti skladno s tretjim odstavkom 360. člena ZKP ter mu skladno s 362. členom ZKP vročilo zapisnik o razglasitvi sodbe s pravnim poukom o dolžnosti napovedi pritožbe zoper sodbo, zato ni bil prekršen 2. člen Ustave RS, ki Republiko Slovenijo opredeljuje kot pravno državo.
ZMEPIZ-1 člen 4, 4/12, 80, 81, 81/1. ZPIZ-2 člen 16, 20, 429, 429/15. ZPIZ-1 člen 15, 15, 15/2, 26, 26/5.
lastnost zavarovanca - družbeništvo zasebne družbe - zavarovanje za poseben primer
Tožnik je bil v poslovnem registru od 20. 2. 2013 dalje vpisan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne družbe in ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav je imel status študenta. Skladno s 6. alinejo 26. člena ZPIZ-1 so bili študentje na dodiplomskem in podiplomskem študiju pri opravljanju dela prek pooblaščenih študentskih servisov zavarovani zgolj za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem primeru ne gre za obvezno zavarovanje, temveč za posebne primere zavarovanja, ki na dolžnost vključitve v zavarovanje in na priznanje lastnosti zavarovanca ne vplivajo. Toženec ga je zato zakonito vključil v zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1.
KZ-1 člen 173, 173/3, 173/4. ZDR-1 člen 33, 35, 37, 84, 84/2, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1. ZVrt člen 2, 4, 41.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja – sodna razveza
Tožena stranka tožniku ni dokazala, da je naklepno ali iz hude malomarnosti storil očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Izvedenka je zapisala, da večina iger, dejavnosti in ravnanj, ki jih je tožnik uporabljal in vključujejo telesni stik oziroma dotik, sama po sebi ustreza standardom pedagoške stroke, ustrezajo starostni stopnji otrok in specifični situaciji uvajalnega obdobja v vrtcu. Tudi iz psihiatričnega mnenja izhaja, da tožnik svojih ravnanj ni povezal s spolnostjo, da pa je do potrebe po bližini oziroma posega v integriteto otrok mogoče premalo kritičen, vendar pa navedeno ne pomeni, da je tožnik naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik z ravnanji, ki mu jih je tožena stranka očitala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, ni kršil 33. člena ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 35. člena ZDR-1 (spoštovanje predpisov o varnosti pri zdravju in delu) in 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja).