ZPP člen 367a. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 6, 7.
razlika v plači - dejansko delo - predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali na višino plače javnega uslužbenca za čas napotitve na mednarodno misijo v tujino vpliva plača za delo v Sloveniji glede na formalno razporeditev ali plača delovnega mesta, katerega naloge je delavec v Sloveniji pred napotitvijo dejansko opravljal.
predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga - obnova postopka
Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso izpolnjeni, zato je na podlagi drugega odstavka 367. c člena ZPP predlog zavrnilo.
ZŠtip-1 člen 92, 92-2, 99, 99/5. Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij (2013) člen 9, 9/2.
državna štipendija - vračilo štipendije - rok za končanje študija - zamuda roka - štipendijsko razmerje - višja sila
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik ob izdaji odločbe o dodelitvi štipendije moral biti še posebej opozorjen, da bo prejete zneske štipendije moral vrniti, če študija ne bo končal v roku. ZŠtip-1 in Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij celovito urejata način in kriterije za priznanje pravice do državne štipendije, kakor tudi obveznost prejemnika štipendije, da šolanje oziroma študij dokonča v določenem roku ter pogoje in razloge zaradi katerih mora vrniti prejete štipendije. O dodelitvi državne štipendije se odloča samo z odločbo centra za socialno delo in se na njeni podlagi ne sklepa še pogodbe o štipendiranju, kakršno ZŠtip-1 predvideva za nekatere druge vrste štipendij, pri čemer kot sestavino pogodbe določa tudi sankcije zaradi neizpolnjevanja pogodbenih določb. Ob jasnih zakonskih določbah glede obveznosti vračila štipendije center za socialno delo v odločbi o dodelitvi državne štipendije ni bil dolžan tožnika še posebej opozarjati, da bo prejete zneske štipendije za zadnji letnik moral vrniti, če ne bo magistriral v roku enega leta po zaključenem izobraževanju.
ZUTD člen 61, 61/1, 61/2, 61/3. ZSDP-1 člen 34, 50. ZPP člen 380, 380/1.
odmera nadomestila - pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - osnova za izračun nadomestila
ZUTD ne določa, da se pri osnovi za odmero denarnega nadomestila upoštevajo tudi meseci, v katerih prejme zavarovanec tako plačo kot tudi nadomestilo plače, teh mesecev pa ni mogoče upoštevati niti glede na jasno določbo drugega odstavka 61. člena ZUTD.
Tretji odstavek 61. člen ZUTD se v zvezi s pravicami, ki jih opredeljuje ZSDP-1, nanaša le na delo s krajšim delovnim časom kot načinom izrabe starševskega dopusta. Ta določba zato ne daje podlage za preračun prejete plače na polno plačo (na plačo, ki bi jo delavec prejel v posameznem mesecu, če ne bi bil odsoten z dela) v primeru, ko delavec v posameznem mesecu osemmesečnega obdobja pred nastankom invalidnosti prejme tako plačo za opravljeno delo, kot tudi nadomestilo plače.
Tretji odstavek 61. člena ZUTD se ne nanaša na zavarovance, ki delajo krajši delovni čas na podlagi pravice staršev do krajšega delovnega časa po 50. členu ZSDP-1.
ZPKri člen 6, 6/1, 6/2, 16, 16/3, 20, 20/1. ZPIZ-2 člen 7, 7-11, 7-22, 7-23, 7-42, 27.
bivši politični zapornik - rehabilitacija - pokojninska doba brez dokupa - priznanje pokojninske dobe - pravica do starostne pokojnine
Razlog, da oseba, ki ji je bila odvzeta prostost in je kasneje za ta čas pridobila status političnega zapornika, ni bila vključena v obvezno zavarovanje, je bil krivičen. To krivico odpravlja ZPKri, ki je specialni zakon, katerega glavni namen je rehabilitacija upravičencev. Rehabilitacija političnega zapornika je lahko zagotovljena le na ta način, da se mu s priznano pokojninsko dobo priznajo pravice, ki bi jih imel, če neupravičenega odvzema prostosti ne bi bilo. Pokojninska doba, priznana po ZPKri, omogoča taki osebi rehabilitacijo tako, da se izenači z dobo, priznano za čas obvezne vključitve v zavarovanje. Obdobje neupravičenega odvzema prostosti je kot pokojninsko dobo osebam s statusom političnega zapornika priznal ZPKri kot specialni zakon. ZPIZ-2, ki je zaostril pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, pokojninske dobe po ZPKri ni izključil kot dobe, ki se ne bi priznala pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Priznano pokojninsko dobo po določbah ZPKri se mora zato pri priznavanju pravice do pokojnine upoštevati kot „pokojninsko dobo brez dokupa“ v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2
ZSS ločuje med sodniki, ki so v oddelku razporejeni (ali dodeljeni) zaradi posebne usposobljenosti in izkušenosti ter sodniki, ki so v oddelek določeni predvsem iz praktičnih razlogov (glej pojasnilo k predlogu ZS-K) in niso posebno usposobljeni in izkušeni za reševanje zahtevnejših kazenskih zadev. Ti se z letnim razporedom določijo kot člani senatov specializiranega oddelka (v tem primeru v senat petih sodnikov). Govorimo torej o sodnikih, ki so razporejeni (ali dodeljeni) na specializirani oddelek in ki si jim v skladu s Sodnim redom tudi dodeljujejo zadeve, ki so dodeljene v delo sodnikom specializiranega oddelka (156. člen Sodnega reda), in o sodnikih, ki so določeni kot člani senata, ki jim zadeve v delo specializiranega oddelka niso dodeljene, sodelujejo pa pri odločanju kot člani senatov. Ti zadnji ne izpolnjujejo pogojev posebne usposobljenosti in izkušenosti.
Temu ustrezno je treba tolmačiti tudi določbo 40. c člena ZS (v povezavi z 69. c členom ZSS), torej da višja plača iz te določbe pripada samo sodnikom, ki so razporejeni (ali dodeljeni) v specializirani oddelek, ne pa sodnikom, ki so z letnim razporedom določeni le kot člani senatov (sosodniki).
Primerjava položaja, nalog, zahtevnosti in odgovornosti predsednika senata, ki so mu zadeve dodeljene in sosodnika, upoštevajoč tudi določbe Sodnega reda in ZKP o tem, kakšne so pristojnosti enega in drugega (npr. določbe 113., 270., 285. a, 298., 299., 301. in številnih drugih členov), ni na mestu, saj med njima obstajajo večje razlike.
določitev drugega stvarno pristojnega sodišča (delegacija)
Okoliščine, ki jih tožnik navaja v predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, niso takšne, da bi utemeljevale prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Po ustaljeni sodni praksi so drugi tehtni razlogi predvsem okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča. Med te okoliščine pa se ne uvršča nezadovoljstvo z delom konkretnega sodnika in z njegovimi odločitvami, saj so za odpravo teh nepravilnosti predvidena druga pravna sredstva.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 11.
plače - dodatek za vodenje in poveljevanje - slovenska vojska
Dodatek za poveljevanje, kot je določen in v višini kot je določen, je predviden in določen v različnih višinah le po nivojih poveljevanja različnih enot. Pri tem ni določeno, da bi se dodatki kumulirali za več poveljevanj ali več namestništev, temveč je bistven oziroma odločilen le nivo poveljevanja tistih enot, za katere poveljevanje je predviden dodatek. Ne gre torej za dodatek, ki bi bil odvisen od števila posameznih določitev oziroma imenovanj na poveljniške dolžnosti.
ZDR-1 člen 142. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
delovni čas - pripravljenost za delo - delo prek polnega delovnega časa - Direktiva 2003/88/ES - razlaga direktive - predhodno vprašanje Sodišču Evropske unije
Zaradi narave in organizacije dela na lokacijah oddajnih centrov stalne pripravljenosti zgolj zaradi tega, ker je tožnik več dni zapored delal in bival na teh lokacijah, ni mogoče všteti v delovni čas. Prav tako dejstvo, da so bile možnosti za prostočasne aktivnosti omejene zaradi geografskih značilnosti kraja, na katerem je tožnik opravljal svoje delo in tudi bival, ne vpliva samo po sebi na opredelitev obdobja pripravljenosti za delovni čas. Pomembno je, ali so bile njegove prostočasne aktivnosti omejene zaradi zavez, ki mu jih je naložil delodajalec v času pripravljenosti.
V uvodu sklepa Vrhovnega sodišča RS je prišlo do očitne pomote glede navedbe stranke, ki je vložila pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je to očitno pomoto odpravilo s sklepom, izdanim na podlagi prvega odstavka 328. člena ZPP v zvezi z 332. členom ZPP.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - izločitev vseh sodnikov oddelka pristojnega sodišča - zahtevnejša kazenska zadeva
Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že večkrat presodilo, da na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na posameznem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. To pomeni, da je treba v vsaki posamezni zadevi z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera presojati, ali je razlog za odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti podan.
obstoj kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - zatajitev - protipravna prilastitev stvari - prilastitveni namen
Izostanek okoliščin v opisu kaznivega dejanja, ki bi konkretizirale prilastitev stvari, pomeni, da ravnanje, kot je opisano v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje (kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP).
Upoštevaje navedena procesnopravno relevantna dejstva je treba pritrditi vložnikom zahteve, da je bila zahtevana oseba štiriintrideset dni nezakonito v začasnem ekstradicijskem priporu. V skladu z določbo četrtega odstavka 16. člena Evropske konvencije o izročitvi namreč začasni ekstradicijski pripor v nobenem primeru ne sme trajati več kot štirideset dni. Ni pa mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da je odreditev (klasičnega) ekstradicijskega pripora v obravnavanem primeru zaradi tega nezakonita. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil pripor zoper zahtevano osebo po prejemu prošnje za izročitev odrejen na novo, vanj pa se je vštel čas, ki ga je zahtevana oseba prebila v začasnem ekstradicijskem priporu. Nastali položaj je podoben procesni situaciji, ko Vrhovno sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom ugotovi, da je odreditev pripora nezakonita, izpodbijani sklep razveljavi, vendar pa zadeve ne vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ker je pripor po sklepu o njegovi odreditvi že potekel oziroma je bil medtem že podaljšan. Podaljšanje pripora zaradi navedenega samo po sebi ni nezakonito, čeprav je bil sklep o odreditvi pripora razveljavljen.
kršitev kazenskega zakona - zloraba položaja ali pravic - razpolaganje s premoženjem družbe - enoosebna družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - dejanski koncern - dajanje navodil odvisni družbi - odgovornost poslovodstva odvisne družbe
Ugotovitev sodišč, da je ročni pripis na protokolu uprave D. mogoče šteti kot navodilo uprave D., ki je bilo zavezujoče za poslovodstvo A., in ga je bil obtoženec torej dolžan upoštevati, je v skladu s pravili takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah o (enoosebni) družbi z omejeno odgovornostjo (zlasti 438., 439. ter 459. člen ZGD) kot tudi v skladu s pravili o dejanskem koncernu (478. do 481. člen ZGD). Potrebno je upoštevati posebnosti kapitalske oblike družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je najvišji organ skupščina družbenikov. Ne glede na to, ali imajo družbeniki izrecno pooblastilo odločati o tekočih poslih, sme obvladujoča družba poslovodstvu odvisne družbe dajati neposredna in zavezujoča navodila o tekočem poslovanju. Pri zahtevi po veljavnem sklepu skupščine (411. člen ZGD) gre predvsem za varovanje preostalih družbenikov, zato velja drugače v primeru družbe z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom. V tej je zato mogoče dati zavezujoča navodila povsem brez formalnih zahtev glede oblike – tudi ustno. Prav tako lahko obvladujoča družba formalno ali neformalno vpliva na odločitve poslovodstva odvisne družbe. Takšen vpliv je (bil) zamejen le s 478. členom ZGD (danes 545. člen ZGD-1), ki je določal, da obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva zato, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi opravila zase škodljiv pravni posel ali da bi nekaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti. Iz tega sledi, da mora odvisna družba upoštevati navodila obvladujoče družbe, tudi če so ta zanjo škodljiva, če ji obvladujoča družba nadomesti prikrajšanje (ter je to v interesu obvladujoče družbe).
Glede na navedena izhodišča, ima presoja učinkov posla v dejanskem koncernu dve ravni, na ravni koncerna ter na ravni odvisne družbe. Bistvo koncerna je namreč enotno vodenje skupnega (enotnega) podjetja, ki ga sestavljajo podjetja udeleženih družb. Na ravni koncerna je navodilo, ki je lahko škodljivo za posamezno družbo, lahko hkrati koristno za skupino kot celoto. V primeru zakonitega navodila družbenikov poslovodja odvisne družbe ni pristojen za preverjanje smotrnosti posla oziroma njegove koristi za družbo, temveč zgolj za preverjanje njegove zakonitosti. To pomeni, da mora ugotoviti, ali posel povzroča prezadolženost družbe (oziroma nasprotuje kogentnim določbam insolvenčne zakonodaje) oziroma ali nasprotuje določbam o ohranjanju osnovnega kapitala družbe; ostalo je izven njegove pristojnosti.
ZP-1 člen 55, 55/2, 55/2-2, 62, 62-2. URS člen 22, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
pravica do izjave - poziv za izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška - pravica do poštenega postopka
Storilcu je bila v postopku o prekršku prekršena pravica do izjave, ki je temelj poštenega postopka (6. člen EKČP v zvezi z 22. in 29. členom Ustave RS), saj mu pred izdajo odločbe o prekršku ni bilo omogočeno, da zavzame stališča o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, ki so zanj pomembni. Prekrškovni organ storilcu ni podaljšal roka za izjavo, čeprav je slednji to glede na navedbe v pozivu z dne 5. 3. 2019 lahko utemeljeno pričakoval.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - povzročitev prometne nesreče - prekršek in kaznivo dejanje - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - isti historični dogodek - vštevanje globe za prekršek
Obsojenec je s svojo protipredpisno vožnjo kritičnega dne (torej enim historičnim dogodkom) izpolnil tako zakonske znake prekrška, kakor tudi kaznivega dejanja, ki se ne prekrivata, kar pomeni, da gre za idealni stek med prekrškom in kaznivim dejanjem. V takšnem primeru KZ-1 in tudi Zakon o prekrških ne predvidevata izreka enotne kazni (ki je predpisana v primeru steka kaznivih dejanj) temveč kazenski zakon določa, da je treba globo, ki jo je obsojenec za prekršek plačal, všteti v izrečeno kazen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - RAZLASTITEV - UPRAVNI SPOR
VS00044933
ZUreP-1 člen 92, 92/2, 92/3, 93, 93/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - uvedba razlastitvenega postopka - pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka - obstoj javne koristi - pogoj nujnosti in sorazmernosti - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se lahko v postopku ugotavljanja javnega interesa za razlastitev že ugotavlja tudi izpolnjevanje ostalih pogojev iz tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1.
GZ člen 57, 57/3, 58, 106, 106, 106/5, 125, 125/4, 126. ZVO-1 člen 61, 61/8, 62, 153, 153/1. ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3.
postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - okoljevarstveno soglasje - stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja - položaj stranskega udeleženca - v javnem interesu delujoča nevladna organizacija - procesna legitimacija za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Integralni postopek je zakonodajalec v GZ vključil zaradi odprave pomanjkljivosti pri implementaciji Direktive o presoji vplivov na okolje. V zvezi s tem je namreč Evropska komisija Republiko Slovenijo opozorila, da pojem soglasja za izvedbo projekta iz navedene direktive, ki je v ZVO-1 opredeljeno kot okoljevarstveno soglasje, ni ustrezno prenesen in bi moral vključevati tudi gradbeno dovoljenje, oziroma da mora odločitev, ki pomeni končno odobritev projekta v skladu z navedeno direktivo, predstavljati celovito odločitev. Zakonodajalec je zato v GZ združil pred tem ločena postopka, to je postopek okoljske presoje in postopek izdaje gradbenega dovoljenja, v en integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Tako izdano gradbeno dovoljenje pa poleg sestavin, ki jih mora vsebovati vsako gradbeno dovoljenje, vsebuje tudi okoljske ukrepe in pogoje v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ter omilitvene ukrepe v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, če so ti potrebni (tretji odstavek 57. člena GZ).
Zaradi prehoda na novo ureditev je zakonodajalec v določbah 106. člena GZ določil tudi način končanja že začetih postopkov in tistih, za katera je investitor že pred začetkom uporabe GZ pridobil okoljevarstveno soglasje oziroma začel s postopkom njegove pridobitve. Za primere ko je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno (njegova veljavnost je pet let od pravnomočnosti odločbe), GZ v petem odstavku 106. člena določa, da se postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi po določbah II. Poglavja četrtega dela tega zakona (to so določbe od 35. do vključno 48. člena GZ). Postopek se torej ne vodi po pravilih integralnega postopka, ampak kot "klasičen" postopek izdaje gradbenega dovoljenja, zato zanj ne velja določba 58. člena GZ, ki nevladnim organizacijam daje aktivno legitimacijo za tožbo, čeprav v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso imele položaja stranke ali stanske udeleženke.
Za postopke izdaje gradbenega dovoljenja, za katere je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno (in se ne vodijo kot integralni postopek), pa GZ v četrtem odstavku 125. člena še vedno določa uporabo 62. člena ZVO-1. Po tej določbi mora organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, za tiste posege v okolje, za katere je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, pred izdajo gradbenega dovoljenja zaprositi ministrstvo (oziroma ARSO, ki opravlja te naloge za ministrstvo), da potrdi skladnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) s projektnimi pogoji za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, o čemer ministrstvo (oziroma ARSO) izda ustrezen sklep.
Ker je bilo okoljevarstveno soglasje izdano že v letu 2015, se glede pritožnikova aktivna legitimacija za vložitev tožbe ne presoja po 58. členu GZ, ampak po prvem odstavku 17. člena ZUS-1.