prikazovanje pornografskega gradiva - opravičljiva pravna zmota - oseba, mlajša od 15 let
Utemeljeno je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep gradilo na izpovedbah prič M.C., oškodovankine matere, pa tudi na izpovedbi same oškodovanke L.B. O odločilnih okoliščinah, ki se nanašajo na bistvene zakonske znake mladoletniku očitanega kaznivega dejanja, sta priči izpovedali skladno, saj sta potrdili, da je mladoletnik, kar sicer tudi sam priznava, poslal fotografije oškodovanki, ki jih je prestregla njena mama in o tem obvestila oziroma podala zoper mladoletnika kazensko ovadbo; oškodovanka pa je materi povedala, da ji je mladoletnik fotografije s takšno vsebino poslal že tudi prej. Ni moč pritrditi pritožbi, da mladoletnik ni vedel, da je dejanje, ki ga je storil, torej pošiljanje slik golih moških teles v nasprotju s pravom, pa tudi, da jih pošilja ne samo oškodovanki, ki bi naj bila stara manj kot 15 let (14 let), ampak otroku, saj mu je oškodovanka sama napisala, da je stara 11 let. Sodišče prve stopnje je v točkah 26 - 30 podrobno in pravilno obrazložilo, da je sodna praksa v podobnih primerih že zavzela stališče, da za obstoj krivde zadošča že potencialna zavest o protipravnosti (izogibna pravna zmota), pri čemer gre za vrednostno sodbo o tem, ali je bil storilec dovolj skrben pri seznanjanju s pravnimi predpisi. Ni dvoma o tem, da je mladoletnik vedel, da ni ravnal prav, saj je mladoletni oškodovanki takoj zatem, ko je izvedel, da je fotografije videla njena mama, očital, zakaj mu ni povedala, da je ob njej prisotna tudi njena mama. V svojem zagovoru je tudi povedal, da ni tako "nor", da bi svoje gole fotografije pošiljal nekomu, ki ga sploh ne pozna, zaradi česar je fotografije snel z interneta in jih poslal oškodovanki. Tako je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da se je mladoletnik zavedal, da je tudi pošiljanje fotografij golih, sicer neznanih moških, ki so "snete" s spletnih strani, mladoletnim osebam, protipravno in kaznivo. Zato ni moč pritrditi pritožbi, da bi naj mladoletnik storil očitano kaznivo dejanje v upravičljivi pravni in dejanski zmoti.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da slike golega moškega telesa ne ustrezajo standardu "pornografske vsebine" se pritožbeno sodišče pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da pritožba spregleda, čeprav to okoliščino sicer tudi sama ugotavlja, da je mladoletnik oškodovanki med drugimi poslal tudi fotografijo golega moškega telesa odraslega moškega, ki se dotika svojega spolnega organa. Taka fotografija pa nedvomno pretirani implicira pojmovanje spolnosti oziroma golega moškega telesa, ker ima očiten pornografski kontekst oziroma namen "erotičnega draženja", zaradi česar definitivno predstavlja "sliko pornografske vsebine". Sodišče prve stopnje pa je še posebej poudarilo in obrazložilo, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 176. člena KZ-1 spada v "inkriminacijsko mrežo", s katero si sodobni sistemi spolnega kazenskega prava prizadevajo varovati otroke pred spolnostjo. Eno od varstev, ki ga ta "inkriminacijska mreža" zajema, je tudi soočenje otroka s pornografskim gradivom, vključno z inkriminacijskimi ravnanji, ki pomenijo konkretno, pa tudi abstraktno nevarnost, da bo otroku omogočeno soočenje s pornografskim gradivom.
Tretji odstavek 86. člena KZ-1 torej sodišču daje le možnost oziroma dovoljuje takšno odločitev, vendar je od sodišča ne zahteva. Tudi 359. člen ZKP pravi, da sodišče o tem lahko odloči, ni pa tega dolžno storiti.
URS člen 26. OZ člen 131. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države RS - odgovornost države za delo njenih organov - odgovornost države za delo CSD - odgovornost države za delo sodišč - podlage odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje - kvalificirana protipravnost - dokazovanje - kršitev pravice do izjave - protispisnost - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - nesklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - zastaranje
Tožnica v pritožbi ne pojasni konkretizirano, katera dejstva je želela z domnevno neizvedenimi dokazi dokazovati, pa ji je bilo to zaradi njih neizvedbe onemogočeno, zato so ti pritožbeni očitki tudi pavšalni in jih ni mogoče preizkusiti.
dokaz z izvedencem - pripombe na izvedensko mnenje - dokazni predlog
Oba toženca v svojih pritožbah podajata pripombe na izvedenčevo strokovno usposobljenost, uporabo metode za izdelavo izvedenskega mnenja in na ugotovitve v izvedenskem mnenju ter njegovi ustni dopolnitvi. Toženca pa ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje, da po ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja nobena stranka ni imela dodatnih dokaznih predlogov. Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo še, da je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo zavrnilo dokazni predlog za določitev izvedenca ekonomista, pa tudi noben od tožencev zavrnitvi dokaznega predloga ni ugovarjal, niti ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako nihče od tožencev ni vztrajal pri dokaznem predlogu za določitev izvedenca ekonomista in noben od tožencev ni imel pripomb na ustno dopolnjeno izvedensko mnenje izvedenca elektro stroke.
Glede na obrazloženo so prepozne in neupoštevne vse pritožbene navedbe obeh tožencev, s katerimi izražata nestrinjanje z izvedenskim mnenjem postavljenega izvedenca in s katerimi izpodbijata ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, ki so dokazno podprti z izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo.
korist mladoletnega otroka - odločanje o stikih z otrokom - mnenje otroka
Kadar sodišče otroka pozove, naj izrazi svoje mnenje, ker oceni, da je dovolj zrel in sposoben razumeti njegov pomen in posledice, je potrebno to mnenje tudi upoštevati.
Vse odločitve, ki se tičejo otrok, morajo zato biti v največjo korist otroka. Otrokovo mnenje tako nima moči veta. Presojati ga je potrebno v kontekstu varovanja njegovih koristi. Odločitev o stikih zato ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00062742
KZ-1 člen 42, 42/3, 74, 75, 75/1, 77, 175, 175/1, 175/3.. ZKP člen 155.a, 155.a/8.. ZOPOKD člen 4,4/3, 26, 26/1, 26/1-2.
zloraba prostitucije - kaznivo dejanje zlorabe prostitucije - zakonski znaki - izkoriščanje - sodelovanje pri prostituciji druge osebe zaradi izkoriščanja - tajno delovanje - odvzem premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi pravni osebi
Kdaj gre v konkretnem primeru za izkoriščanje, presoja sodišče v vsakem primeru posebej in sicer glede na konkretna dejstva in okoliščine kaznivega dejanja.
Dobrina, zavarovana s kaznivim dejanjem po 175. členu KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Pri avtonomiji osebe gre za posege v ekonomsko svobodo (ekonomsko izkoriščanje), kakor tudi za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja, med katere spada na primer omejevanje prostosti gibanja, vsiljevanje določenih strank, načina, kraja in drugih značilnosti delovanja osebe, ki se prostiruira.
Sodna praksa Vrhovnega sodišča je enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih ter poseg v pravico do samoodločbe.
Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb.
V kolikor sodišče protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ugotovi in odvzame, mora biti onkraj razumnega dvoma prepričano, da izvira iz obravnavanega kaznivega dejanja in tudi v njeno višino.
Ukrep tajnega delovanja se ni izvajal v nasprotju z osmim odstavkom 155.a člena ZKP, kot to neuspešno poskušata prikazati zagovornik in obtoženka v svojih pritožbah, saj je iz izvedenega dokaznega postopka jasno razvidno, da se je obtoženka s TD 6012 družila prostovoljno in ga celo ostalim predstavljala kot svojega fanta, med drugim pa ga je tudi povabila na piknik, ki ga je organizirala A. A., zato do zlorabe s strani TD 6012 ni prišlo.
Sodelovanje pri prostituciji druge osebe zajema različna ravnanja, vezana na organizacijo prostitucije ter njeno izvedbo.
Ker se že obtožencem očita, da so si z očitanim kaznivim dejanjem pridobili protipravno premoženjsko korist, katero je sodišče prve stopnje obtoženi A. A. tudi odvzelo, ni dokazano, da naj bi obtožena pravna oseba iz naslova istega kaznivega dejanja pridobila kakršnokoli premoženjsko korist in temelj odgovornosti pravne osebe iz 3. točke 4. člena ZOPOKD ni podan.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - ogrožanje življenja in zdravja
Oprava zaslišanja preko videokonference ter vpliv pomirjeval na zadržanega ob zaslišanju sama po sebi nista vplivala na pravilnost in strokovnost podanega izvedeniškega mnenja, saj je sodni izvedenec pojasnil, da je pacient zmogel povedati toliko, da lahko na podlagi njegovega in odgovorov ter spisovne dokumentacije poda ustrezno strokovno mnenje.
posojilna pogodba - dokazno breme - dejansko stanje - dokazovanje - dokazi in dokazna ocena - nesporazum - darilo
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je šlo za nesporazum in je zahteva za vračilo utemeljena na tej podlagi. Ni bilo namreč ugotovljeno, da je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe prepričan, da gre za posojilo, toženka pa, da gre za darilo. Celo izrecno je ugotovljeno, da je tožnik denarni znesek podaril.
Ni nujno, da tožnik postavi poseben ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodbe, saj se o tem vprašanju lahko odloča kot o predhodnem vprašanju ob odločanju o utemeljenosti izbrisne tožbe.
Ničnostni spori zgolj zaradi začetka postopka osebnega stečaja niso nedopustni in upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, lahko varstvo svoje terjatve zahteva s tožbo za ugotovitev ničnosti.
Ni pomembno, kateri od zakoncev je iz svoje plače neposredno plačeval gradnjo hiše. Skupno premoženje je enotna premoženjska masa in pri ugotavljanju deležev se celovito presoja prispevek vsakega od zakoncev, namenjen za potrebe njune življenjske in družinske skupnosti.
Pri ugotavljanju skupnega premoženja je treba darila sorodnikov v dvomu šteti kot darilo, dano obema zakoncema po enakih deležih. To velja, dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.
Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) člen 9, 9/2, 30, 30/1, 30/2. ZPPCP-1 člen 70, 70/2, 70/3.
gospodarski spor majhne vrednosti - mednarodni cestni prevoz - poškodba blaga - mednarodni tovorni list (CMR) - Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) - subsidiarna uporaba zppcp-1 - odškodninska odgovornost prevoznika - prekluzivni rok za grajanje napak - protispisnost - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se za razmerja v mednarodnem cestnem prometu uporabljajo tudi določbe ZPPCP-1, če z mednarodno pogodbo, ki obvezuje RS, ni določeno drugače (1. člen ZPPCP-1). Ker CMR ne določa pogojev za uveljavljanje odškodninskega zahtevka prejemnika za škodo iz naslova poškodb na blagu, je pri presoji spornega razmerja potrebno uporabiti tudi določila ZPPCP-1. Ta pravico do uveljavljanja odškodnine zaradi poškodbe blaga veže na pravočasno uveljavljanje ugovorov. V primeru vidnih napak mora prejemnik ugovarjati takoj ob prevzemu blaga, pri skritih napakah pa mora to storiti brez odlašanja, vendar najpozneje v sedmih dneh od dneva izročitve, sicer izgubi pravico do uveljavljanja odškodninskega zahtevka (drugi v zvezi s tretjim odstavkom 70. člena ZPPCP-1). Ta predpis ne določa oblike, v kateri mora biti podan ugovor, zato ga je mogoče podati tudi ustno.
Protispisnost je podana takrat, kadar sodišče v svojo sodbo napačno povzame vsebino listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepis zvočnih posnetkov. Gre za napačen „postopek prenosa“, pri katerem se sodišče do dokaza ne opredeljuje (zlasti ne vrednostno, se pravi tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza), ampak samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini in šele potem táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument. Če se zatrjevana protislovnost nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene.
Ker tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, predlog ni dovoljen, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno, skladno s prvim odstavkom 120. člena ZPP, zavrglo.
postopek osebnega stečaja - predlog za odpust obveznosti - postopek odpusta obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - preizkusna doba - končanje postopka osebnega stečaja
Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da lahko postopek odpusta obveznosti teče le znotraj postopka osebnega stečaja, ker pa je slednji v obravnavanem primeru končan, stečajni dolžnik ne more več zahtevati razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka odpusta obveznosti in se pritožiti zoper sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti, je pravilno in se pritožbeno sodišče z njim v celoti strinja. Iz povsem jasne določbe drugega odstavka 397. člena ZFPPIPP namreč izhaja, da se postopek za odpust obveznosti izvede znotraj postopka osebnega stečaja. Če slednjega ni, ker je že pravnomočno končan (stečajni dolžnik se zoper končanje postopka osebnega stečaja ni pritožil) je povsem jasno, da postopka za odpust obveznosti kot ga določa ZFPPIPP ni niti mogoče niti dopustno izvesti.
stroški potrebni za izvršbo - stroški - stroški za sestavo vloge
Ker je sodišče prve stopnje upnika pozvalo, da se izjavi o dolžnikovem obvestilu o poplačilu terjatve oziroma o dolžnikovem predlogu za ustavitev izvršbe, ta pa je z vlogo vztrajal še pri poplačilu zakonskih zamudnih obresti, je bila njegova vloga potrebna za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), saj bi sicer sodišče prve stopnje – v kolikor odgovora v dodeljenem roku ne bi podal – izvršilni postopek ustavilo.
Le v kolikor bi tožnik imel zavarovano nevarnost zloma, bi mu ob nastanku zavarovalnega primera šlo izplačilo nadomestila za zlom na podlagi Tabele zlomov, sicer pa do tovrstnega izplačila ni upravičen.
ZPP člen 142, 318, 318/1, 319, 338, 338/2, 481. OZ člen 39. ZZK-1 člen 243, 243/1.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vezanost na pravnomočno odločitev - izpodbijanje vsebine vročilnice - razmejitev med rednim pravdnim postopkom in postopkom v gospodarskih sporih - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo
Vprašanje pravilnosti vročitve je za izdajo zamudne sodbe pomembno, saj lahko sodišče zamudno sodbo izda le, če je tožba toženi stranki v odgovor vročena pravilno. Vendar pravilnost vročitve, ki izhaja iz vročilnice v spisu, prvo tožena stranka v okviru trditvenega in dokaznega bremena, ki je na njej, ni uspela izpodbiti. V pritožbi namreč ni ponudila nobenih trditev in dokazov, s katerimi bi domnevo o resničnosti navedb, ki izhajajo iz vročilnice lahko izpodbila ali da bi dokazala, da je bila vročitev opravljena napačno.
V gospodarskih sporih se uporabljajo določbe splošnega dela ZPP, če ni v 32. poglavju zakona določeno kaj drugače. Sodišče vodi tako v rednem pravdnem postopku kot tudi v gospodarskih sporih postopek vročanja tožbe v odgovor v skladu z istimi pravili. Posebna pravila o gospodarskih sporih pa tudi ne posegajo v pogoje za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavanem primeru na prvi stopnji odločalo le ob upoštevanju splošnih določb ZPP, ki pa so skupna tako pravdnemu postopku kot gospodarskim sporom, zato do kršitev postopka zaradi tega, ker je sodišče predmeti spor vodilo kot gospodarski spor in ne redni pravdni postopek, ni moglo priti in tudi ni prišlo.
Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično takšne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa zgolj iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
povečan obseg dela - plačilo dodatka - vojska - dodatek za posebne obremenitve
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik izpolnjuje vse kriterije iz ukazov z dne 29. 3. 2019 in 8. 5. 2019 za 19 % povišanje osnovne plače zaradi povečanega obsega dela in posebnih obremenitev, kar je utemeljilo na ugotovitvah, da je mednarodna vojaška vaja v maju 2019 trajala več kot pet zaporednih delovnih dni in da je tožnik delo na terenu opravljal več kot pet zaporednih delovnih dni. Ta presoja je materialnopravno pravilna.
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/1-1, 14/1-2, 235, 235/4, 242, 242/2.
predlog upnika za začetek stečajnega postopka - ugovor dolžnika - sklep o začetku stečajnega postopka - pritožba zoper sklep o začetku stečajnega postopka - pritožba družbenika - insolventnost - prepričanje o solventnosti
Pritožbeni okvir družbenika dolžnika je v primerjavi s pritožbo, ki jo lahko zoper sklep vloži dolžnik, zožen. Družbenik lahko sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom izpodbije le, če dokaže, da dolžnik ni insolventen niti po 1. niti po 2. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP.
Družbenik dolžnika v pritožbenem postopku ni uspel dokazati solventnosti dolžnika, nad katerim je sodišče prve stopnje začelo stečajni postopek.
odlog izvršbe na predlog tretjega - izvršba na nepremičnino v solastnini - pripadajoče zemljišče k stavbi - izkaz verjetnosti pravice, ki preprečuje izvršbo - varščina - enotni sosporniki - nesorazmernost ukrepa - kriterij pravičnosti - položaj upnika - položaj tretjega
Tretji so v obravnavanem primeru enotni sosporniki, saj je zoper njih mogoče izdati le enako odločitev. Po naravi stvari namreč ni mogoče odložiti izvršbe na sporno nepremičnino le za nekatere od tretjih, za preostale pa ne, sicer odlog izvršbe v razmerju le do nekaterih tretjih ne bi imel dejanskega učinka, t.j. taka odločba ne bi bila izvršljiva. Zato je sodišče prve stopnje tudi za plačila varščine oproščene pritožnike odlog izvršbe pravilno pogojevalo s plačilom varščine s strani preostalih tretjih.
Plačilo varščine kot pogoj za odlog izvršbe na predlog tretjih ni nesorazmeren ukrep v primerih, ko tretji obstoj svoje pravice na predmetu izvršbe izkažejo le z verjetnostjo ter dodatno izkažejo verjeten nastanek nenadomestljive škode. Ne glede na to, da gre za razmerje med upnikom in tretjim, upnik namreč razpolaga tako s pravnomočnim in izvršljivim izvršilnim naslovom, kot pravnomočnim in izvršljivim sklepom o izvršbi na sporno nepremičnino, kar pomeni, da je njegov položaj v postopku po naravi stvari močnejši, odlog izvršbe pa ne glede na to, da je dovoljen na predlog tretjih, predstavlja zgolj izjemen zastoj v postopku. Drži, da je verjetnost nastanka nenadomestljive škode v razmerju do tretjih treba presojati mileje, o čemer se je že izrekla sodna praksa, vendar pa to ne velja, kolikor ne gre za ogrožanje eksistence tretjih, tudi za pogoj plačila varščine. Glede na (z gotovostjo) izkazano močnejšo pravico upnika že pojmovno zaradi določitve plačila varščine ne more priti do posega v enako varstvo pravic.
Pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva nista absolutni pravici, saj lahko zakon določi način njunega uresničevanja, kar je v konkretnem primeru določitev varščine kot pogoj za odlog izvršbe. Ob tem ni predviden pogoj, da je način uresničevanja pravic za stranke ugoden, netežaven. Določitev načina uresničevanja pravice ne pomeni posega v pravico, temveč je potrebno zgolj, da je način uresničevanja razumen ter da sta nasprotujoči si pravici v pravičnem ravnovesju, kar pa je v danem primeru oziroma v obravnavani zakonski ureditvi izpolnjeno.
ZMinP člen 2, 2/3.. Kolektivna pogodba za dejavnost zasebnega varovanja (2016) člen 7, 7/1, 7/3, 8.. ZDR-1 člen 131, 131/2, 161.. ZPP člen 262, 262/1.
razlika v plači - regres za letni dopust - stroški za prehrano med delom - stroški za prevoz na delo in z dela
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici plačo obračunala in izplačala skladno z določbami ZMinP. V znesek minimalne plače, ki je v letu 2017 znašala 804,96 EUR bruto, je pravilno vštela pogodbeno dogovorjeno plačo za redno delo v bruto znesku 603,00 EUR, nadomestilo plače zaradi odsotnosti na praznik, dodatek za delovno dobo (minulo delo) in dodatek do minimalne plače.
Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 7. člena Kolektivne pogodbe, po katerem delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom pripada najmanj v višini 3,56 EUR za vsak dan prisotnosti na delu, in podatkov o prisotnosti na delu, ki jih tožnica ni obrazloženo prerekala, pravilno zaključilo, da so ji bili stroški za prehrano med delom povrnjeni v pravilni višini.