ZPND člen 19, 19/1, 19/3, 22, 22d, 22d/3, 22f, 22f/3.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - začetek veljavnosti - časovna omejitev trajanja ukrepov - podaljšanje ukrepa - predlog za podaljšanje - rok za podajo predloga - pogoji za podaljšanje
V izrečenem ukrepu ni bilo navedeno, da je časovni trenutek začetka veljavnosti izrečenih ukrepov za varstvo pred nasiljem vročitev sklepa nasilnežu, kar pomeni, da je (ex parte izdani) sklep začel veljati takoj, kar je tudi edino logično, saj se ukrep izreče, ker je treba žrtev nujno, torej takoj, zaščititi. Tudi ni logično, da bi časovno sklep za udeležence veljal različno (tudi žrtev se mora zavedati njegove časovne omejenosti), povsem možno pa je, da ga različni udeleženci prejmejo v različnem časovnem trenutku.
Za podaljšanje ukrepov morajo biti podani enaki razlogi kot za njihov izrek, torej povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanjem škode na njenem zdravju, ali drugačen protipraven poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, poleg tega pa mora biti izkazano še, da že izrečeni ukrepi niso zalegli.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - stiki med starši in otroki - največja korist otroka - način izvrševanja stikov - začasno omejevanje stikov - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - sodni izvedenec - izvedenec klinične psihologije - sum storitve kaznivega dejanja - dokazni postopek - pravice in dolžnosti staršev - izjava otroka - čustven odziv - samovolja - posebne okoliščine - izvršitev odločbe o stikih - kršitev začasne odredbe - denarna kazen
Starši imajo glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj, koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. To velja tudi po razpadu družine, zato pritožbeno sodišče pritrjuje izhodišču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni razlogov za omejitev stikov predlagatelja z njegovimi hčerkami, temveč je v največjo korist otrok, da ohranjajo intenziven in obsežen stik z obema staršema.
Ob urejenih stikih je jasno, da vzgojo in varstvo izvaja tisti od staršev, pri katerem otrok takrat živi. Da bi bilo v to razmerje potrebno poseči z začasno odredbo, bi morale obstajati posebne okoliščine.
spori iz družinskega razmerja - stiki otroka s staršem - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev preživnine za otroka - preživnina za mladoletnega otroka - starejši mladoletnik - materialne zmožnosti staršev - pridobitne zmožnosti staršev - nevezanost sodišča na postavljene zahtevke
Ker nima obveznosti samo dekletov oče, ampak ima šolske in izvenšolske obveznosti tudi A., je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 421. člena ZPP odločilo, da stiki med A. in njenim očetom izven okvirov, ki so določeni v izpodbijani sodbi, potekajo po dogovoru, in sicer na željo in pobudo A., ki jo sama poda očetu, saj je glede na starost k stikom, ki jih morebiti ne bi želela, ali kraju izvedbe stikov, ne bo mogoče prisiliti.
Dolžnosti prispevati k preživljanju mladoletne hčerke, se oče ne more razbremeniti z navedbo, da bi hčerka lahko znižala preživninsko obveznost, če bi poleg šolanja delala in si tako izboljšala življenjski standard. Otroke so namreč do polnoletnosti, oziroma dokler se šolajo, do dopolnjenega 26. leta, dolžni preživljati njihovi starši.
stečajni postopek nad pravno osebo - začetek stečajnega postopka - upravičeni predlagatelj - trajnejša nelikvidnost - obstoj terjatve - terjatev iz naslova ddv - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - izvršilni naslov - ustavna pritožba
Obstoj izvršilnega naslova ni procesna predpostavka za začetek stečajnega postopka na upnikov predlog, kaj šele izčrpanost prav vseh pravnih sredstev.
O terjatvi upnice iz naslova plačila DDV je pravnomočno odločeno. Dejstvo, da je pritožnica leta 2018 vložila Ustavno pritožbo, o kateri Ustavno sodišče še ni odločilo, ni pravno odločilno. Stečajno sodišče ni pristojno presojati pravilnosti sodbe, s katero je odločeno o terjatvi.
V kolikor bi sledili stališču zagovornice, da je mogoče preizkus alkoholiziranosti odrediti zgolj vozniku, ki ga je policist neposredno zaznal med vožnjo motornega vozila v cestnem prometu oziroma zelo kratek čas po ustavitvi in prenehanju vožnje, policisti ne bi smeli obravnavati povzročiteljev prometnih nesreč, ki zapustijo kraj prometne nesreče (kot je izpostavilo že Višje sodišče v Mariboru v sodbi PRp 143/2018), kar bi bilo nedopustno.
ZDR-1 člen 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4, 110/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - neobveščanje delavca o izostanku
Po pravilni oceni sodišča prve stopnje tožnik ni z ničemer dokazal, da bi bil v spornem času bolan oziroma v samoizolaciji, s svojim nepojasnjenim izostankom je docela kršil obveznost obveščanja (36. člen ZDR-1), pri čemer pa je spreminjal tudi že same navedbe o tem, koga in kdaj naj bi obvestil o izostanku, zaradi česar ga je sodišče ocenilo kot toliko manj verodostojnega.
S predlogom za izvršbo upnik od davčnega organa oziroma od države zahteva povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki so mu nastali v zvezi s postopkom, v katerem je država kot davčni upravičenec skušala zavarovati svojo terjatev iz naslova upnikove davčne obveznosti. Širše gledano stroški zastopanja davčnega zavezanca predstavljajo (posebne) stroške davčnega postopka, ki se jih obravnava kot davek v širšem pomenu besede. Upnik tako po pojasnjenem uveljavlja zahtevek iz naslova vrnitve davka, tega pa ni mogoče doseči v izvršilnem postopku (ne v davčnem ne v sodnem), kot si zmotno razlaga upnik, temveč je ta institut posebej urejen v ZDavP-2 v 2. podpoglavju z naslovom „Vračilo davka“. Odločanje o vračilu davka je pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, torej davčnim organom, zadeva pa tako ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za upravno zadevo.
Ker pri postopku vračila davka ne gre za izvršbo, ampak za posebni davčni upravni postopek, upnik sodne pristojnosti ne more utemeljevati na določbah 288. člena ZUP z navedbami, da je kot predmet izvršbe predlagal nepremičnino v lasti dolžnika.
Pritožba sicer pravilno opozarja, da kontradiktornost postopka z izmenjavo vlog pred odločanjem o predlogu za izvršbo na način, kot je to izvedlo sodišče prve stopnje, v ZIZ ni predvidena, saj sodišče načeloma sklep o izvršbi izda na podlagi navedb iz predloga upnika in se kontradiktornost vzpostavi šele v kasnejših fazah postopka. Vendar pa relativna kršitev določb izvršilnega postopka, storjena z izmenjavo vlog pred odločitvijo o predlogu za izvršbo, na pravilnost ugotovitve, da zadeva sploh ne spada v sodno pristojnost, ni v ničemer vplivala.
pomanjkljiva trditvena podlaga - konkretizacija tožbenih navedb - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poučitev o procesnih pravicah - prava neuka stranka
Tožnica bi kot pravno priznano škodo morala glede na poškodbe, za katere zatrjuje, da so posledica ravnanja toženke, navesti kakšne fizične bolečine, duševne bolečine zaradi strahu in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je trpela. Vendar glede navedenih oblik pravno priznane škode tožnica ni podala ustreznih dejstev, ki bi utemeljevala nastanek pravno priznane škode, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo v izpodbijani sodbi.
premoženjskopravni zahtevek - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - standard ustrezne obrazloženosti - pomanjkljiva obrazložitev sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pravni sklep o obstoju kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi, ki temelji na kazenskopravni normi, sam po sebi ne zadostuje tudi za pravni sklep o civilnopravnih posledicah. Sodišče lahko šele na podlagi presoje konkretnega primera, ob upoštevanju vseh določb civilnega materialnega prava, sprejme pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. To presojo pa mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo v sodbi obrazložiti. Navesti mora formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev, ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo ter utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma ter podreditev spodnje premise zgornji.
Bistvena okoliščina je, da je pravnomočni sklep o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršilni naslov. Sam obstoj slednjega pa ne pomeni tudi prenehanja terjatve in ne onemogoča pridobitve še enega izvršilnega naslova. Vendar pa se z več izdanimi izvršilnimi naslovi za eno (isto) terjatev kaže objektivna nevarnost, da upnik doseže izvršbo zoper več (solidarno odgovornih) dolžnikov, kar lahko privede do tega, da upnik pridobi več, kot dejansko znaša njegova terjatev. Sodna praksa je zato oblikovala rešitev, skladno s katero mora sodišče, ki v zadevi odloča kasneje, upoštevati predhodno izdan izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v svoji sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je pravnomočno že zavezan prvi solidarni dolžnik – do te višine odgovarja drugi dolžnik solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa drugi samostojno.
pogodba o leasingu - kršitev obveznosti iz pogodbe o leasingu - odstop od pogodbe o leasingu - pozitivni pogodbeni interes - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti - nemožnost izpolnitve za katero stranka odgovarja
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je ustrezna pravna podlaga tožbenega zahtevka določba (tretjega odstavka) 117. člena OZ v zvezi z določilom sedme alineje točke VII.1.2. Splošnih pogojev. Leasingojemalec po prevzemu predmeta leasinga prevzame tudi rizik njegovega naključnega uničenja ali poškodovanja. To pomeni, da kraja predmeta leasinga sama po sebi ni pomenila razloga za prenehanje Pogodbe. Na mesto odtujenega vozila bi stopila zavarovalnina, katere namen je, da oškodovanca postavi v položaj, kot da do škodnega dogodka (kraje) ne bi prišlo. V obravnavani zadevi pa zaradi toženčeve opustitve obveznosti zavarovanja pred krajo tega položaja ni bilo mogoče vzpostaviti.
V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ta izhaja iz sklepa o uvedbi preiskave, ki sicer še ni pravnomočen, in vseh dokazov na katerih slednji temelji in na dokazih, ki so bili dosedaj izvedeni tekom preiskave. Te dokaze je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 8. do 15. obrazložitve izpodbijanega sklepa in glede na tam povzeto vsebino dokazov, zlasti pa glede na dejstvo, da je obdolženec v obširnem zagovoru priznal storitev očitanega mu kaznivega dejanja, zaključek sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma ni vprašljiv, pa tudi obrambi se glede obstoja utemeljenega suma glede na pritožbene navedbe ne porajajo večji dvomi in so ti zaključki pritožbeno neizpodbijani.
ZMed člen 26, 26/1, 28, 31, 31/1. URS člen 39, 40, 74.
mediji - popravek - pravica do popravka - objava popravka - aktivna legitimacija - zainteresirana oseba - svoboda izražanja - finančne težave - avtonomija medija - odgovorni urednik
Povezava med osrednjim sporočilom prispevka in vlogo tožnika v prispevku omenjenih pravnih osebah je preveč oddaljena in prešibka, da bi šlo za tak poseg v pravice in interese tožnika, ki bi utemeljeval poseg v ustavne pravice nasprotne stranke, in sicer v pravico do svobodnega izražanja in s tem povezano avtonomijo izdajateljev medijev in odgovornih urednikov, ki je varovana v okviru svobodne gospodarske pobude. Izhodiščni pogoj iz prvega odstavka 26. člena ZMed torej ni izpolnjen.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - subjektivni kriterij za gospodarski spor
Skladno s subjektivnim kriterijem se za gospodarski spor šteje vsak spor, v katerem sta obe stranki gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. Če nastopajo v sporu druge pravne osebe, ne gre za gospodarski spor. Ker v konkretni zadevi kot tožnik nastopa fizična oseba (ki ni med izrecno naštetimi pravnimi osebami v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP), prav tako pa ne gre za spor iz 482. do 484. člena ZPP, saj tožnik od tožene stranke zahteva plačilo tožniku odstopljene terjatve, obravnavani spor ni gospodarski spor.
O obstoju ustno sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima strankama je tožnik postavil zadostno trditveno podlago in predlagal tudi ustrezne dokaze z zaslišanjem pravdnih strank ter prič, ki so bile prisotne ob ustno sklenjeni pogodbi. Logično je dokazovanje ustno sklenjene pogodbe z zaslišanjem udeleženih oseb, saj pri ustnem pravnem poslu listinske dokumentacije običajno ni. Ne drži, da je sodišče prve stopnje z zaslišanjem prič nadomestilo pomanjkljivo tožnikovo trditveno podlago. Tožnik je zatrjeval obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe in zgolj obstoj oz. neobstoj takšne pogodbe je ugotavljalo sodišče prve stopnje z zaslišanjem prič.
ZVPot člen 23, 24. OZ člen 111, 111/1, 239, 239/2, 243, 243/1, 243/3, 253, 263/2. SPZ člen 128, 128/1.
pogodba o leasingu - finančni leasing - ničnost pogodbe - ugovor ničnosti - pogodbeni pogoj - nepošten pogodbeni pogoj - škoda - višina škode - compensatio lucri cum damno - pogodbena kazen
Tožena stranka ni podala navedb (in dokazov), s katerimi bi utemeljevala obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih položajih pravdnih strank ali kakšnih drugih okoliščin, na podlagi katerih bi utemeljevala nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem njegovo ničnost. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke o ničnosti sporne pogodbe.
Pravica izpodbijati domnevno očetovstvo je osebna, statusna pravica, ki se ne prenaša na dediče (intuitu personae) v kakršnemkoli krogu. Tako pritožnica kot dedinja domnevnega očeta nima aktivne legitimacije za izpodbijanje očetovstva zapustnika v razmerju do njenega brata.
Navedeni nujni dedič je svojo zahtevo za uveljavitev nujnega dednega deleža med zapuščinskim postopkom že podal in zato do zastaranja v teku trajanja zapuščinskega postopka ne more več priti (tretji odstavek 369. člena OZ).
Pravilno je stališče, da je bilo z vložitvijo tožbe na ugotovitev dedne pravice zastaranje zahteve za uveljavitev nujnega dednega deleža pretrgano (365. člen OZ).
predhodno vprašanje - prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja - pravnomočna odločitev o predhodnem vprašanju - nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - predlog za dopustitev revizije
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno oprlo na drugi odstavek 208. člena ZPP, saj je postopek, zaradi katerega je sodišče zadevo prekinilo do pravnomočnosti tega postopka, sedaj pravnomočno končan.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00047875
ZPP člen 206.
prekinitev postopka - pogoji za prekinitev postopka - nadaljevanje postopka - sklep o nadaljevanju postopka
Za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa o nadaljevanju je nadalje nebistveno (tudi sicer posplošeno) sklicevanje na (domnevno) neustreznost »elektronske aplikacije v zvezi z lastninskimi upravičenji«.
potek postopka - postopek pred sodiščem prve stopnje - tožba - sprememba tožbe - odškodninski zahtevek - tožbeni zahtevek zaradi kršitve predkupne pravice - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama - nedovoljena sprememba tožbe - drugačna dejanska in pravna podlaga - načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka
V zvezi s prvotno uveljavljenim tožbenim zahtevkom bo treba med drugim ugotoviti, ali je tožnica imela dogovorjeno predkupno pravico, v zvezi z odškodninskim zahtevkom pa bo treba ugotavljati obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti in višino škode. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi ugotavljanje relevantnih dejstev v povezavi s spremembo tožbe predmetni postopek nesorazmerno zavleklo. Sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).