Sprememba zahtevka ima glede pristojnosti in sestave sodišča ter pravice do revizije enak učinek kot tožba. Zato je treba za odločanje o teh vprašanjih uporabiti predpis, ki velja v trenutku spremembe tožbe.
ZTPDR člen 75, 75/2, 75/2-3. ZDR (1990) člen 100, 100/1, 100/1-6.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - neupravičena odsotnost - pravne posledice nevrnitve na delo
Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja med drugim v primeru, če je bil neopravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma (3. točka drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR). Iz omenjene določbe sledi, da je pri tem načinu prenehanja delovnega razmerja pravno odločilno, da je bil delavec odsoten zaporedoma pet delovnih dni in da njegov izostanek ni bil opravičen. V primeru, da se ne vrne na delo (6. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih - Ur. list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), je njegovo ravnanje upoštevati kot željo, da mu delovno razmerje po lastni volji preneha. Če delavec brez utemeljenega razloga preneha prihajati na delo in se da iz okoliščin zanesljivo ugotoviti, da ne želi več delati pri dotedanjem delodajalcu, mu delovno razmerje preneha s prvim dnem odsotnosti z dela.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela - vrnitev na delo
Šteje se, da se je delavec vrnil na delo, če se po neopravičenih izostankih z dela javi v podjetju. Delodajalec je dolžan, da delavcu v takem primeru odredi delo.
izredna pravna sredstva - revizija - revizijska novota
Sklicevanje revidenta na nov izvid specialista ortopeda, pridobljenega po izdaji drugostopne sodbe, pa predstavlja revizijsko novoto materialnega prava, ki po določbi 387. člena ZPP ni dopustna. Po omenjenem zakonskem določilu smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Okoliščine, ki so nastopile po izdaji sodbe na drugi stopnji in se nanašajo na domnevno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja trajne narave, se ne morejo uveljavljati v reviziji, ampak v novem postopku pri toženi stranki. Revizijsko sodišče zato uveljavljanih novot revidenta ni upoštevalo.
izredna pravna sredstva - revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Ker so v spornem primeru ostale sporne le obresti kot stranska terjatev, te lahko v revizijskem postopku, ker prvotni glavni zahtevek ni več sporen, dobijo značaj glavnega zahtevka v skladu z določbo drugega odstavka 35. člena ZPP. Zato je treba uporabiti za ustrezno rešitev zadeve določbo drugega odstavka 382. člena ZPP v zvezi s prej citiranim členom. To pa pomeni, da je treba dovoljenost revizije presojati glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, seveda ob upoštevanju dejstva, da bi bila zaradi narave spora (pravica iz socialne varnosti) glede glavnega zahtevka revizija dopustna po določbi prvega odstavka 21. člena ZDSS.
izredna pravna sredstva - obnova postopka po 72. členu ZDSS
V obnovljenem postopku lahko sodišče ugotavlja tudi druga dejstva, ne samo tista zaradi katerih je dovolilo obnovo. Če je sodišče dovolilo obnovo zaradi uveljavljanja novih dejstev, to še ne pomeni, da so ta dejstva ugotovljena, in da jih v novem postopku ni dovoljeno preverjati.
Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj ni bilo mogoče ugotoviti, da je bil ves čas v enem od zahtevanih statusov, pri čemer morajo zahtevani pogoji biti izpolnjeni kumulativno, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.
Zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku očitano dejanje ne pomeni kršitve delovne dolžnosti, je pravni zaključek, kot je pravni zaključek druge stopnje, da je podana disciplinska odgovornost tožnika za nedopustno ravnanje. Ker sodi takšno pravno sklepanje v področje uporabe pravnih predpisov, ni podana sprememba dejanskega stanja v smislu 1. točke 373. člena ZPP.
Potrdilo z dne 4.6.1992, na katerem gradi svoje trditve revizija, dokazuje le, tako kot sta to korektno ugotovili tudi obe nižji sodišči, da je tožena stranka izročila tožeči stranki 4.000,00 DEM. V potrdilu ni prav nobene izjave o tem, da naj bi vračilo navedenega zneska predstavljalo vrnitev celotnega dolga. Ob upoštevanju trditev tožene stranke, da naj bi potrdilo z dne 4.6.1992 vendarle potrjevalo vračilo celotnega dolga, sta sodišči izvedli obširen dokazni postopek in po oceni vseh izvedenih dokazov prišli do zaključka, da toženec vseh svojih obveznosti ni izpolnil in da tožečima strankama dolguje še znesek, ki jima je bil s sodbo sodišča prve stopnje prisojen.
Revizijska trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, pa ni utemeljena. Pravilno je sicer stališče tožene stranke, da je potrebno sklenjene pogodbe spoštovati, vendar pa pri tem tožena stranka prezre, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ni bilo delno ugodeno zato, ker naj bi utemeljenost tožbenega zahtevka izhajala iz sklenjene zavarovalne pogodbe, ampak zato, ker je tožena stranka s svojim ravnanjem, ki je opisano v 3. in 4.
odstavku na 5. strani in v 1. odstavku na 6. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje in ki ima vse elemente civilnega delikta (nedopustno ravnanje, nastanek škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in odgovornost na strani tožene stranke) tožeči stranki povzročila škodo. Pravna podlaga za obveznost tožene stranke tedaj ni pravni posel ampak določba 1.
odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.
Revizijski očitki sodiščema druge in prve stopnje, da ne spoštujeta sklenjenih pogodb in pogodbenega prava zato niso utemeljeni.
Čeprav je tožeča stranka s tožbo uveljavljala tolarsko vrednost tuje valute, je to denarna terjatev (zato ni potrebno posebej navajati vrednosti spornega predmeta - drugi odstavek 186. člena ZPP, kot je to storil tožnik z njeno navedbo 78.500 SIT). Pri tako oblikovanih tožbenih zahtevkih je za presojo dovoljenosti revizije potrebno ugotoviti vrednost denarnega zneska po tečaju na dan vložitve tožbe in ne po kakšnem poznejšem (na primer na dan izdaje sodbe, na dan, ko mora biti plačilo opravljeno, na dan dejanskega plačila ipd.).
Spreminjanje vrednosti denarja v razmerju do tuje valute ne vpliva na dovoljenost revizije, za katero je bistvena vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe (razlog iz drugega odstavka 40. člena ZPP).
lastninjenje in privatizacija stanovanj - zavezanec za prodajo stanovanja - cena stanovanja - oblikovanje cene - pogodbena cena - dodatni popust
Po določbah 117. do 120. člena stanovanjskega zakona ima prejšnji imetnik stanovanjske pravice sicer pravico do popusta in drugih ugodnosti, vendar pa ni izključeno, da se kupoprodajna cena formira tudi drugače.
ZUN člen 53, 54, 54/2. Odlok člen 10, 11, 42a.ZUP člen 80, 80/1, 245.
lokacijsko dovoljenje
Tožena stranka bi morala že po uradni dolžnosti preizkusiti izpolnjevanje pogojev za gradnjo po odloku. Po določbi 53. člena ZUN mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi ali drugače posegati v prostor, kar zajema tudi dokazilo o ugasli služnosti.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (1945) člen 2, 2/1, 3, 3/3. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije člen 144.
kazniva dejanja zoper narod in državo - vojni zločin - kriva prisega - dolžnost pričanja - protipravnost
V dani situaciji, ko sta V.B. in F.B. morali pričati (dolžnost biti priča po določbah 13.poglavja Zakonika o sodnem kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo) in je bilo pričevanje pod sankcijo kazni po paragrafu 144 Kazenskega zakonika in ko po drugi strani ni pravne dolžnosti ravnati drugače, kot sta ravnali obsojenki, njunih izpovedb, ki sta bili podani pred sodiščem na glavni obravnavi in ki sta bili po svoji vsebini objektivno in subjektivno resnični, ni moč šteti kot protipravno dejanje. Dejanje, ki ni protipravno, pa ne more biti kaznivo dejanje.
ZOR člen 376, 376/1, 377, 377/1, 388, 390, 390/1, 390/2.
zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - pretrganje zastaranja zaradi vložitve tožbe - rok za vložitev tožbe
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 376. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V tem primeru je bila tožeči stranki škoda povzročena v letu 1979 in mu je bil v tem letu znan tudi njen povzročitelj. Ti dve dejanski okoliščini tekom postopka nista bili sporni. Eventualni daljši zastaralni rok iz 377. člena ZOR ne prihaja v poštev, ker proti domnevnemu povzročitelju škode v kazenskem postopku ni bila izdana obsodilna sodba. Vendar pa je tožnik v kazenskem postopku prijavil premoženjskopravni zahtevek, zaradi česar je nastopilo pretrganje zastaranja (388. člen ZOR). Pravnomočna zavrnilna sodba v kazenskem postopku z napotitvijo tožnika na pravdo pa ni imela za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Kot je pravno pravilno presodilo tudi pritožbeno sodišče, je namreč potrebno šteti, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar ob pogoju vložitve tožbe v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe (390. člen ZOR).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS20436
ZKP 1994 člen 83, 83/1, 83/3, 150, 150/1, 150/1-1, 150/2.KZ člen 196, 196/1.
predkazenski postopek - posebne operativne metode in sredstva - nadzorstvo in snemanje telefonskih pogovorov - kazniva dejanja zoper človekovo zdravje - neupravičena proizvodnja in promet z mamili
1) Iz vsebine odredbe preiskovalnega sodnika mora biti razvidno, da je izpolnjen tudi pogoj iz 2. odstavka 150. člena ZKP.
2) Izločitev pogovora priviligirane priče bi prišla v poštev le v primeru, če bi bila po vsebini primerljiva z obvestilom, danega organom za notranje zadeve, to je, če bi bila njegova vsebina v kakršnikoli povezavi z kaznivim dejanjem in obdolžencem.
3) Cena mamila ni konstitutivni element kaznivega dejanja neopravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196.
Z izpodbijanim sklepom sta bili sodbi sodišča prve in druge stopnje glede kaznivega dejanja po 9.čl. ZKLD razveljavljeni in je bil postopek za to kaznivo dejanje ustavljen, za kaznivo dejanje zoper življenje in telo, za katerega obnova postopka ni bila dovoljena, pa je ostala pravnomočna sodba tako v izreku o krivdi kot tudi v odločbi o glavni in stranski kazni, čeprav je ta dana v obrazložitvi, v veljavi. V obravnavanem primeru torej ne gre za izrekanje enotne kazni v smislu določb 3.odst. 409.čl. ZKP-77.
Moti se revizija v stališču, da za priposestvovanje ni dovolj posredna posest. Zakon namreč ne nudi opore za takšno stališče. Ko obravnava priposestvovanje kot enega izmed načinov pridobitve lastninske pravice po samem zakonu (prvi odstavek 20. člena ZTLR), določa, da dobroverni posestnik nepremične stvari na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi na njej lastninsko pravico s priposestvovanjem (četrti odstavek 28. člena ZTLR), definicijo posesti in s tem posestnika, ki izvaja posest, pa podaja v 70. členu ZTLR, ki določa, da ima posest stvari tako tisti, ki ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest - prvi odstavek) kakor tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, kateremu je iz naslova užitka, stanovanjske pogodbe, zakupa, shranjevanja, posodbe ali iz kakšnega drugega pravnega posla dal stvar v neposredno posest (posredna posest - drugi odstavek). V obeh primerih gre za posest in v obeh primerih so z njima povezani enaki pravni učinki. Tako tudi zakonska določba o dobroverni posesti ne razlikuje med eno in drugo vrsto posesti (drugi odstavek 72. člena ZTLR).