ZPP nikjer ne določa, da je treba po razveljavitvi odločitve sodišča prve stopnje ponovno opredeljeno zahtevati povrnitev stroškov.
V primeru, ko sodišče v svoji končni odločbi ne odloči o stroškovnem zahtevku, o katerem bi moralo odločiti, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodne odločbe predlaga, naj se ta dopolni s sklepom (1. odst. 339 čl. in 4.odst. 340 čl. ZPP).
Navedbe toženca, da je bila vrnitev posojila dogovorjena s tem, da ji bo popravil streho, ni mogoče šteti za nadomestitev prejšnje obveznosti z novo obligacijo, oz. s pogodbo o delu, kot meni toženec. Za novacijo obveznosti morata biti izpolnjena dva temeljna pogoja (1. odstavek 348. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR):
- da mora imeti nova obveznost drugačno pravno podlago in drugačen predmet,
- da obstaja soglasje subjektov obstoječe obveznosti, da to obveznost zamenjata z novo. Pri tem pa še velja, da v primeru, če pogodbeni stranki nista izrecno izrazili, naj dotedanja obveznost ugasne, ta ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove (349. člen ZOR).
Že iz zgoraj omenjene navedbe toženca, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo iz trditev odgovora na tožbo in toženčevega zaslišanja, izhaja, da navedena pogoja za prenovitev obveznosti nista izpolnjena. Izkazuje le, da sta se stranki dogovarjali o načinu izpolnitve prvotne obveznosti oziroma o nadomestni izpolnitvi prvotne obveznosti (308. člen ZOR), kar pa je za obstoj obveznosti iz posojilne pogodbe brez pomena, saj toženec s popravilom strehe tudi po več letih ni niti začel.
Če o valuti vrnitve ni bilo drugačnega dogovora (nasprotnega toženec ni dokazal), bi moral toženec vrniti tožnici devizni znesek (562. člen ZOR). Ker pa izpolnitve obveznosti ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti (to prepoveduje 71. člen Zakona o Banki Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91), mu je sodišče naložilo vrnitev deviznega posojila v domačem denarju po tečaju na dan plačila (5. člen Zakona o deviznem poslovanju - Uradni list RS, št. 1/91).
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - odškodnina za telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, strah ter skaženost - povrnitev bodoče škode - odškodnina za posebno hud primer - pomen prizadete dobrine in namen odškodnine - kriteriji za odmero odškodnine
Pri odločitvi o višini odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode mora namreč sodišče, če naj pravilno uporabi materialno pravo (200. in 203. člen ZOR), ne le individualizirati zadoščenje, ki naj bi ga pomenila odškodnina, marveč ga tudi razvrstiti v nujne okvire, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje in po drugi strani prisojene odškodnine v državi, katere sodišče odloča. Odškodnine o katerih je beseda, se po višini oblikujejo različno v različnih državah, pač odvisno od ekonomskih oziroma gospodarskih razmer, življenjskega standarda, pravne razvitosti in usmerjenosti, občutka za človekove dobrine in podobno. Tako izoblikovane odškodnine so seveda s povratnim učinkom napotilo oškodovancem za sestavljanje tožbenih zahtevkov in po drugi strani zagotovilo, da bodo enako obravnavani pred sodiščem. Ko sta nižji sodišči nadrobno ugotovili relevantna dejstva, povezana z intenzivnostjo in trajanjem pretrpljenih in bodočih telesnih in duševnih bolečin in strahu, jima je to omogočilo nujno potrebno individualizacijo odškodnin. Pri tem sta se v celoti prilagodili omenjenim širšim okvirom odškodnin, ki jih naša sodišča prisojajo v podobnih primerih. Odškodnina naj pomeni, ker pač negmotne škode ni mogoče odpraviti ali reparirati, sredstvo, ki naj omili duševno trpljenje, zadoščenje, ki naj približa oškodovanca k čustvenemu, duševnemu ravnotežju, ki je bilo s poškodbo porušeno.
Če je tožeča stranka že pri Zveznem zavodu za patente plačala pristojbino za 14. leto trajanja patenta, potem glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-26/94-15 z dne 17.4.1997 (Ur.l. RS, št. 34/97 z dne 7.6.1997) za 14. leto ni dolžna plačati pristojbine in če 14. leto trajanja patenta pomeni obdobje od 31.10.1993 do 31.10.1994, tudi ni bilo podlage za odločitev, da mora tožeča stranka plačati pristojbino za obdobje od 1.3.1994 do 31.10.1994.
V tej zadevi je bilo v postopkih na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da tožeča stranka ob sklepanju poravnave (pogodbe) ni bila v nobenem takem stanju na katerem od področij, ki so pravno relevantna po določbah 141. člena ZOR in ki predstavljajo predpostavke za obstoj oderuške pogodbe. Na podlagi teh ugotovitev, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP), sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da v obravnavanem primeru ni bila podana katera od predpostavk subjektivne narave za uporabo 141. člena ZOR. Glede na take ugotovitve obravnavana poravnava ne more predstavljati oderuške pogodbe, ne glede na nadaljnjo predpostavko ali je res prišlo do očitnega nesorazmerja v dajatvah obeh pogodbenic.
Po stališčih pravne teorije in sodne prakse morajo obstajati vse potrebne predpostavke oderuštva v času sklenitve pogodbe (ker gre za sklenitveno napako), vse predpostavke morajo obstajati hkrati ter morebitno pozneje nastalo nesorazmerje ni pravno relevantno.
dolžnost preživljanja polnoletnih otrok - redno šolanje - pravni standard
Razlaga samega revidenta, da lahko pomeni izraz redno šolanje le reden vpis na fakulteto, je preozka in pretoga. Sodna praksa je sprejela stališče, da pravnega standarda o rednem šolanju iz 1. odst. 123. člena ZZZDR ni mogoče razlagati dobesedno in ga enačiti samo s formalnim statusom rednega študenta. Redno šolanje predstavlja predvsem redno izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti, kar pa ni odvisno od tega, ali je upravičenec formalno redni ali izredni študent.
darilo - razlaga pogodb - uporaba določil pogodbe - razveza zakonske zveze - vrnitev daril, nesorazmernih premoženjskemu stanju darovalca
Kadar gre za čisto darilo z jasnimi pogodbenimi določili (1. odstavek 99. člena ZOR) nagib daritve pri razvezi zakonske zveze in zahtevku na vrnitev darila (84/2 člen ZZZDR) ni odločilne narave.
Toženec je tožničine devize hranil zaradi nameravanega skupnega nakupa parcele za gradnjo. Ker je kasneje parcelo kupil sam, je naknadno odpadla podlaga za hrambo tožničinih deviz, zato je podana njegova obveznost vrnitve danega.
Ker kasneje z drugim najemnikom sklenjena najemna pogodba za isti poslovni prostor ni nadomestila prejšnje med pravdnima strankama sklenjene najemne pogodbe, je prejšnja pogodba v spornem obdobju še veljala. Zato je tožena stranka dolžna izpolniti svojo zakonsko in pogodbeno obveznost plačila najemnine.
Obrestne mere zamudnih obresti za obveznosti izražene v tuji valuti, ne določa noben predpis. Pravno praznino je zato potrebno napolniti z analogno uporabo 399. člena ZOR.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - razžalitev
Namen kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja oziroma posebna oblika naklepa (dolus coloratus) mora biti ugotovljen na podlagi dejstev, njegova ugotovitev ne sme izhajati iz domnev ali sklepanj o tem, kaj je storilec hotel oziroma zasledoval.
Posebej morajo biti ugotovljena dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja sklep o obstoju uresničljivega namena.
povrnitev negmotne škode - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - starost ob nezgodi - pomen prizadete dobrine in namen odškodnine
Po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR mora povzročitelj škode povrniti oškodovancu pravično denarno odškodnino. Takšna odškodnina pa je tista, pri odmeri katere je bil ustrezno upoštevan pomen prizadete dobrine in namen same odškodnine. Odmera odškodnine mora tako upoštevati tudi širše okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, pa tudi vse specifične okolnosti posameznega oškodovanca, med drugim tudi starost ob nezgodi, ki predstavlja merilo za izračun trajanja škode. Pravilno upoštevanje vseh teh okoliščin utemeljuje po presoji sodišča odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika v višini 3,000.000,00 SIT kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Znižanje odškodnine za to obliko škode na sodišču druge stopnje ni imelo pravne podlage.
povrnitev gmotne škode - obstoj škode - vzpostavitev prejšnjega stanja (naturalna restitucija ) - neupravičena pridobitev - pravila vračanja - uporaba tuje stvari v svojo korist - nadomestitev koristi
Neobstoj škode kot enega od štirih osnovnih elementov odškodninskega delikta ima ob pravilni uporabi materialnopravne določbe iz prvega odstavka 154. člena ZOR za posledico le zavrnitev tožbenega zahtevka. Dodatni materialnopravno pravilni razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka v obliki naturalne restitucije po določbi prvega odstavka 185. člena ZOR pa predstavlja dejstvo, da sta bili v upravnem izvršilnem postopku razstrupitev sodov in njihova odstranitev že opravljeni. Kljub temu tožnik svojega zahtevka ni spremenil. Ker vzpostavitev v prejšnje stanje ni več mogoča, je pravilen tudi razlog pritožbenega sodišča, da je tožnikov tožbeni zahtevek neizvršljiv. Tožnikovi sodi so bili v toženkini garaži tudi po izteku najemne pogodbe 3.6.1992 vse do njihove odstranitve v upravnem izvršilnem postopku v oktobru 1993. Tožnik je po izteku najemne pogodbe toženkino garažo neupravičeno uporabljal, zato mora na podlagi 219. člena ZOR toženki povrniti koristi, ki jih je imel od neupravičene uporabe tuje stvari.
KZ 1977 člen 106, 106/3, 108, 108/1, 108/2, 108/6.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kazniva dejanja, storjena s sredstvi javnega obveščanja - žaljiva obdolžitev - razžalitev
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih. Obdolženka v obravnavanem prispevku ni raznašala dejstev v taki obliki, zato je višje sodišče z izpodbijano sodbo pravilno ugotovilo, da dejanje nima znakov kaznivega dejanja. Lahko bi šlo za kaznivo dejanje razžalitve, ki ga je mogoče storiti tudi z namigovanjem na domnevna žaljiva dejstva, čeprav v pogojni obliki, če je to storjeno z namenom zaničevanja, ali pa z izražanjem negativnih vrednostnih sodb. Vsebina komentarja obdolženke pa je bila kritika državnih organov, zasebni tožilec je bil omenjen le za izhodišče. Kritika je bila v javnem interesu in v skladu s funkcijo novinarskega dela. Poseg v zasebnosti in dostojanstvo zasebnega tožilca je bil glede na naravo komentarja kot zvrsti novinarskega prispevka, glede na pravico javnosti, da je o tem obveščena ter pravico novinarjev in medijev do izražanja svojih mnenj in do obveščanja, uravnotežen.
ZOR člen 262, 262/2, 263, 269.ZPSPP člen 28, 32, 32/1.
odstop od najemne pogodbe in izpraznitev poslovnih prostorov - podnajemna pogodba - izpolnitev pogodbene obveznosti in posledice neizpolnitve - povrnitev škode
Tudi pri pogodbeni odškodninski odgovornosti morajo biti kumulativno podani običajni elementi odškodninskega delikta, to je kršitev pogodbene obveznosti, nastanek škode, krivda in vzročnost med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo. Po ugotovitvah nižjih sodišč je prišlo do prenehanja najemnega razmerja med toženkama in posledično do prenehanja podnajemnega razmerja med tožnico in prvo toženko zaradi tega, ker je tožnica ravnala protipogodbeno (ni izpolnjevala dogovorjenih obveznosti: ni plačevala najemnine v dogovorjeni višini in v poslovnih prostorih je opravila nedopustne posege). Ker je prišlo do prenehanja podnajemnega razmerja iz razlogov na njeni strani, ravnanje toženk (sklenitev poravnave in z njo dogovorjena rešitev spora) ni bilo protipravno. Z drugimi besedami pomeni, da je druga toženka v sporu s prvo toženko na podlagi 28. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih utemeljeno zahtevala prenehanje najemnega razmerja in izpraznitev poslovnih prostorov in da ima s poravnavo dosežen sporazum toženk o njunem najemnem razmerju zakonito podlago. Ker je prenehanje najemnega in podnajemnega razmerja posledica tožničinega protipogodbenega ravnanja, za njeno škodo, ki ji nastaja zato, ker ne more več opravljati gostinske dejavnosti v spornih prostorih, toženki nista odgovorni.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kazniva dejanja, storjena po tisku - razžalitev - žaljiva obdolžitev
Iz opisa dejanja, za katero je bila obsojenka spoznana za krivo izhaja, da se je poleg govoric, ki jih je kot novinarka zapisala v spornem članku, očita tudi to, kar naj bi vsebina teh govoric dejansko pomenila. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče ugotovilo, da so se v članku opisane govorice dejansko širile, menilo pa je, da to ne izključuje kaznivosti novinarke, ker ji ni uspelo dokazati, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost vsebine oziroma pomena teh govoric. Sam obstoj govoric, ki so pomenile izvršitveno dejanje kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, torej ni bil neresničen. Sklep o pomenu teh govoric pa, po presoji vrhovnega sodišča, predstavlja žaljivo vrednostno oceno o oškodovanki. Zato obravnavano dejanje ni moglo pomeniti žaljive obdolžitve, temveč le razžalitev. Po oceni vrhovnega sodišča je torej bil v izpodbijani sodbi nepravilno uporabljen kazenski zakon, ker je bilo obsojenki očitano kaznivo dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 108. členu KZ-77, namesto kot kaznivo dejanje razžalitve po 106. členu KZ-77.
ZKP člen 358, 358-3, 364, 364/4, 364/9, 426, 426/2.
sodba sodišča prve stopnje - oprostilna sodba - izrek oprostilne sodbe - zahteva za varstvo zakonitosti - zahteva, vložena v obdolženčevo škodo
Če je obdolženec oproščen obtožbe, v izreku sodbe glede na določbo 4. odstavka 364. člena ZKP ni potrebno navesti razloga za oprostitev. Sodišče pa mora v skladu z 9. odstavkom omenjenega člena v obrazložitvi navesti, iz katerih razlogov, navedenih v 358. členu ZKP, je bil obdolženec oproščen.