ZDRS člen 39. Zakon o državljanstvu FLRJ člen 35, 35/2.ZDen člen 63, 63/3.
denacionalizacija - ugotovitvena odločba o državljanstvu - ugotavljanje nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ v upravnem postopku - zakonska domneva
Pogoja iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, to je obstoja nelojalnega ravnanja proti narodom in državi FLR Jugoslavije, ki po 3. odstavku 63. člena ZDen pomeni zakonito domnevo, v tem postopku organ ni dolžan ugotavljati, nasprotnih dejstev in dokazov, ki bi izpodbili navedeno zakonsko domnevo, pa tožniki niti ne navajajo.
Kršitev določb 2. odstavka 8. člena ZKP ni našteta v 1. odstavku 371. člena ZKP med bistvenimi kršitvami in zato ne spada med takšne kršitve po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, ampak bi bila lahko zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo le v okviru 3. točke 1. odstavka istega člena, torej pod pogojem, da je opustitev pouka vplivala na zakonitost izpodbijanih sklepov.
Tudi če je bil kaznovani zaradi "dvojnih meril" tržne inšpekcije v opravičljivi pravni zmoti, s tem še ni izključena njegova odgovornost za storjeni prekršek (13. člen ZP).
upravni postopek - pritožba zoper odločbo prvostopenjskega organa - rok za pritožbo - zavrženje prepozne pritožbe
V upravnem sporu ni mogoče uspeti zgolj s ponavljanjem v upravnem postopku že preverjene pritožbene navedbe glede dneva vročitve odločbe brez navedbe kakšne konkretne okoliščine, ki bi kazala na to, da vročitev ni bila pravilno opravljena (40. člen ZUS).
S tem, ko je mladoletnik po predhodnem dogovoru, da oškodovancu vzamejo denar, le tega odpeljal na samoten kraj, ni samo olajšal ostalim storilcem izvršitev kaznivega dejanja izsiljevanja, temveč je tudi odločilno prispeval k njegovi izvršitvi.
Zagovornika s tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujeta, da je bil predsednik VS v Celju v času odločanja o obtoženčevi zahtevi za izločitev že seznanjen o tem, da je zahtevana tudi njegova izločitev, po vsebini izpodbijata pravilnost dejanskega stanja ugotovljenega v sklepu o zavrženju zahteve za izločitev, kar ni zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).
Ko zagovornik zatrjuje, da je bil predsednik višjega sodišča, v času izdaje izpodbijanega sklepa, že seznanjen s tem, da je zahtevana tudi njegova izločitev, po vsebini izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 3, 3-4, 2, 2/1, 18, 18/1. Uredba o vojaških sodiščih (UVS) člen 14.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - uporaba milejšega zakona - članstvo v MVAC - pripadnik domobrancev - narodni sovražnik - prepovedan prehod čez državno mejo
Primerjava določila 4.tč. 3.čl. ZKLD z določilom 14.čl. UVS pokaže, da v obravnavanem primeru določilo 4.tč. 3.čl. ZKLD ni bilo blažje od določila 14.čl. UVS.
V izreku sodbe pod tč.1 se obsojencu očita, da je bil aktivni član MVAC, da je bil kot domobranec vseskozi borec ter da se je kot član oborožene policijske formacije boril zoper svojo domovino, vendar pa v opisu ravnanja obsojenca zatrjevana aktivnost ni z ničemer opisana. Z navedbo, da je bil član MVAC in domobranec, je opisan le status obsojenca, tako da v opisu dejanja niso podani znaki kaznivega dejanja po 14.čl. UVS.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 2, 3, 3-8, 3-14, 8. Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS) člen 1, 1/2-9.ZKP člen 427.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja - opustitev ovadbe - nedovoljena trgovina - zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - prepovedan prehod čez državno mejo
Obsojencu se ne očita aktivno ravnanje, ampak zgolj vednost o določenih dejstvih, kar pa ni zadoščalo za storitev kaznivega dejanja po 14.tč. 3.čl. ZKLD. Za nudenje pomoči tudi ni moglo šteti dejstvo, da obsojenec G.-ja ni "ovadil oblastem", kot se ugotavlja v obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj je opustitev take prijave pomenila posebno kaznivo dejanje po 8.čl. ZKLD. Ker pa konkretizirani opis obsojenčevega dejanja ne vsebuje očitka, "da ni obvestil državnih organov", tudi ni možna sprememba pravne opredelitve tega dejanja v kaznivo dejanje po 8.čl. ZKLD.
Čeprav ZTŠS ni določal, kaj se šteje za trgovino, nakup zlatnikov za lastne potrebe, torej brez namena nadaljnje prodaje, ni pomenil kaznivega dejanja nedovoljene trgovine po 9.tč. 2.odst. 1.čl. ZTŠS.
Zgolj vednost o tem, da je določena oseba ilegalno pobegnila iz države, ter sprejem pisma od te osebe ni bilo kaznivo dejanje po ZKLD. Tudi ukvarjanje z ilegalnim spravljanjem drugih oseb prek državne meje ni bilo določeno kot posebno kaznivo dejanje v predpisih, ki so veljali v času storitve in sojenja. Slednje bi lahko pomenilo kaznivo dejanje po 14.tč. 3.čl. ZKLD le, če so bile osebe, ki jim je obs. pomagal pri ilegalnem prehodu, storilci kakšnega kaznivega dejanja iz 2. oz. 3.čl. ZKLD.
Ker sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v škodo obdolženca le vrhovni državni tožilec je bilo treba zahtevo zagovornika kot nedovoljeno zavreči.
izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti
Zatrjevane kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča prve stopnje so nekonkretizirane in zato sodbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti.
odločbe sodišča druge stopnje - sprememba dejanskega stanja
Kadar sodišče druge stopnje sprejme vse dejanske ugotovitve prve stopnje in iz njih napravi drugačen pravni zaključek kot sodišče prve stopnje, ne gre za spremembo dejanskega stanja, kot ga je ugotovila prva stopnja. S tem, ko je sodišče druge stopnje spremenilo sklep o subsumpciji dejanske ugotovitve - da je bil tožnik pod pritiskom - pod pravni pojem napake volje, ni spremenilo dejanskega stanja. Za vprašanje pravilne uporabe 4. točke 373. člena ZPP je pomembno samo tisto dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki je predstavljalo dejansko podlago za odločitev o tožbenem zahtevku.
Določbe o prepovedi opravljanja konkurenčnega dela postanejo smiselne in za pogodbene stranke pomembne šele po razvezi pogodbe o zaposlitvi, še prav posebej pa to velja za določbe o izplačilu dogovorjene odškodnine (po prenehanju delovnega razmerja). Tudi po razvezi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, te določbe, vsaj za v pogodbi določen čas, stranke še zavezujejo k določenemu ravnanju. V primeru, da bi obveznosti iz konkurenčne klavzule ugasnile po razvezi pogodbe, so vse konkurenčne določbe nesmiselne, saj jih nihče ne bi bil dolžan upoštevati.
delovno razmerje pri delodajalcu - razporejanje delavcev - razporeditev na drugo delovno mesto
Delavec, ki je bil odsoten z dela (zaradi bolezni, porodniškega dopusta) ima po prenehanju razlogov o odsotnosti v načelu pravico opravljati dela delovnega mesta, ki jih je opravljal pred začetkom odsotnosti.
Čeprav je revident v reviziji navedel, da je vrednost spornega predmeta 890.000,00 SIT, je za dovoljenost revizije po drugem odstavku 21. člena ZDSS v zvezi z drugim odstavkom 382. člena ZPP (v zvezi z 9. členom Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zahtevkov, Uradni list RS, št. 55/92) odločilen znesek, o katerem je bilo odločeno s pravnomočno sodno odločbo. Ta znaša 68.236,00 SIT, torej manj kot 80.000,00 SIT. Revizija zato ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP zavrglo.
ZPod člen 145, 145a, 145b. ZDR (1990) člen 33, 34, 35.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - trajni presežki
Po določbah 145. a in 145. b člena zakona o podjetjih bi bilo možno, da bi se člani koncerna dogovorili, da se pristojnosti glede ugotavljanja trajno presežnih delavcev in vodenja postopkov prenese na holding, vendar glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, takega prenosa pristojnosti ni bilo. Zato je pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, da sklepi tožene stranke o trajno presežnih delavcih niso bili v skladu z veljavnimi predpisi.
najem poslovnih stavb - prenehanje najema - povračilo vlaganj - razlaga pogodb - razlaga spornih določil - nejasna določila v primeru pogodbe, pripravljene od ene pogodbene stranke
V pogodbi, pripravljeni in predlagani s strani tožene stranke, pa je bilo za primer prenehanja najemnega razmerja dogovorjeno, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki "določen odstotek za amortizacijo, ki ustreza letni porabi objekta" (zadnji odstavek 5. člena pogodbe). Ta del pogodbe pa sta si pravdni stranki razlagali vsaka po svoje. Tožeča stranka je zatrjevala, da tak dogovor predstavlja obveznost tožene stranke, da ji povrne vrednost investicije, ki ob prenehanju najemnega razmerja še ni bila amortizirana. Tožena stranka je taki razlagi pogodbenega določila nasprotovala, vendar pa tekom postopka ni postavila jasne trditve o tem, kaj naj bi po njenem mnenju predstavljalo sporno pogodbeno določilo in koliko bi po njenem izračunu lahko znašala njena obveznost. Zatrjevala je le, da tožeči stranki ne dolguje ničesar. Med strankama sporno določilo 5. člena najemne pogodbe je zato moralo razložiti sodišče, pri tej razlagi pa se je utemeljeno in materialnopravno pravilno sklicevalo na določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o razlagi pogodb. Ob upoštevanju načel obligacijskega prava, ki so določena v ZOR, dejstva, da je bila pogodba predlagana in pripravljena s strani tožene stranke, in dejstva, da je bila med pravdnima strankama sklenjena odplačna pogodba (določbe 99., 100. in 101. člena ZOR), je tudi po presoji revizijskega sodišča sporno določilo 5. člena najemne pogodbe razložilo materialnopravno pravilno in sicer tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti denarno vrednost tistih investicij v zgradbo, ki v času prenehanja najemnega razmerja še niso bile amortizirane.