Predpravdni postopek v odškodninskih sporih ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, torej ne gre za potrebne stroške postopka, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka. V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen.
Predlagatelj bi lahko navedel okoliščine, na podlagi katerih že sedaj sam sklepa, da je verjetno, da je na stanovanju povzročena škoda oz. so nastale nadobičajne spremembe. Iz predlagateljevih navedb tako za zdaj izhaja le možnost nastanka terjatve, kar pa ne zadošča za ločitev zapuščine.
Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo nadurnega dela, torej je uveljavljal denarni tožbeni zahtevek, pri katerem dokazno breme ni obrnjeno. To pomeni, da je moral tožnik dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa oziroma nadurno delo pri toženki. S pritožbenim sklicevanjem na lastno izpoved in na lastnoročno evidenco, iz katere izhaja, da je v vtoževanem obdobju opravil tudi delo prek polnega delovnega časa, tožnik pri pritožbenem sodišču ni vzbudil dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.
Tožnik zmotno razume določbe ZDR-1 v zvezi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za projektno organizirano delo. Delodajalec ima zgolj možnost, da za pripravo oziroma izvedbo takega dela skladno z 11. alinejo prvega odstavka 54. člena ZDR‑1 zakonito sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ni pa izključeno, da tudi za tako delo sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V takem primeru delavcu ob izteku projekta pogodba o zaposlitvi samodejno ne preneha, mu jo pa lahko delodajalec odpove iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker mu ne more več zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - zanj nima več dela, za opravljanje katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Prav za tak primer gre v tej zadevi; tožnik je bil dolžan opravljati delo po programu A., toženka pa mu je bila dolžna in upravičena odrejati delo zgolj v zvezi s tem programom, ki pa se je prenehal izvajati, zato po odpovedani pogodbi dela za tožnika ni bilo več. Tak odpovedni razlog ni fiktiven.
Ob ugotovitvi, da je razsodnost nasprotnega udeleženca delno ohranjena ter da potrebuje zgolj nekoga, ki bo urejal njegove zdravstvene zadeve (prevoz, napotnice, naročanje...), je pravilno, da je v konkretnih okoliščinah skrbnici naloženo le sodelovanje v postopkih za izboljšanje in ohranitev zdravja nasprotnega udeleženca, ne pa tudi pritožbeno predlagano odločanje o medicinskih posegih in zdravljenju.
Namestitev toženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča je šteti za primeren ukrep, saj vzpostavlja mirno in varno sobivanje v večstanovanjski stavbi, ker do kršitev sosedskega sožitja s strani toženca ne bo več prihajalo. Hkrati pa gre za manj skrajen ukrep, saj toženec obdrži svojo lastnino.
Tožbo za objavo popravka je treba vložiti zoper izdajatelja medija.
V postopkih po ZPND je standard materialne resnice nižji. Zadostuje, da so zatrjevana dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti.
Vrhovno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da zaslišanja stranke kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega, če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s strankino odsotnostjo), na katere bi se sklicevala v pritožbi in o katerih bi lahko izpovedala le ona sama in bi to tudi navedla v dokaznem predlogu; v takem primeru bi bil takšen dokazni predlog lahko utemeljen. V ostalih primerih pa višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka (224. člen ZPP), terja, da je za oceno pristnosti podpisa na vročilnici poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Če v takem primeru pritožnik postavitve izvedenca ni predlagal, je zaradi neprimernosti dokaza mogoča zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.
Ker ni bilo pogojev za odločitev brez glavne obravnave je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožnica ni dokazala že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve, saj te ni mogoče dokazovati z dejstvi, nastalimi po koncu glavne obravnave. Posledično sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo izpolnjenosti ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe.
Upnik ne more prevzeti terjatve, ki je upravitelj ni ponudil v prevzem. Skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 76. člena KZ-1 ima oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni postavil premoženjskopravnega zahtevka ali pa ga je postavil, vendar kazensko sodišče o njem ni odločilo, temveč oškodovanca s tem zahtevkom napotilo na pravdo, možnost, da se poplača iz odvzete koristi. Odvzeta premoženjska korist v tem primeru čaka na odločitev oškodovanca, ali se bo želel poplačati iz odvzete koristi (kakor mu omogočata drugi in tretji odstavek 76. člena KZ-1) ali pa bo premoženjska korist ostala odvzeta in bo pripadla državi. Vendar to predstavlja zgolj možnost zahteve za poplačilo (iz dejansko odvzete premoženjske koristi), po odločitvi o odškodninski odgovornosti (kar predstavlja prvo fazo) in znotraj strogih prekluzivnih rokov. Oškodovanec mora najprej začeti pravdo na ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza).
Znesek odvzema premoženjske koristi se vplača v proračun; v primeru uspeha s premoženjskopravnim zahtevkom (prva faza) pa bo lahko oškodovanec v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe zahteval poplačilo iz (dejansko) odvzete vrednosti, v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji po 76. členu KZ-1 oziroma 97. členu KZ.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da gre za porabo časa kolizijskega skrbnika v zvezi s stikom, ki ne obsega le navzočnost na stiku temveč tudi porabo časa pred tem za pripravo udeležencev postopka na stik. Zato poraba časa kolizijskega skrbnika za posamezni stik presega eno uro. Poraba časa odvetnika za navedene stike je tudi dokazno podprta s potrdili, priloženimi stroškovniku z dne 20. 5. 2026. Kolizijskemu skrbniku zato za navedeno storitev pripada dodatno še po 50 točk za vsak stik.
Vsaka netočnost, napisana v notarskem zapisu, tudi če je obdolženka kot notarka vedela, da ne odraža dejanskega stanja in je kljub temu takšen zapis potrdila, še ne pomeni, da je obdolženka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja iz 259. člena KZ-1.
Napačno navedena rojstni datum in EMŠO tako predstavljata zgolj očitno pisno pomoto, ki ne povzroča nerazumljivosti izreka sodbe niti ne onemogoča njegovega preizkusa. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana. Bo pa moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno neskladnost odpraviti po določbi 365. člena ZKP z izdajo posebnega sklepa o popravi sodbe.
V tožnikovemu primeru ne gre za obsodbo za prekršek, niti se alkoholiziranost ni ugotavljala v postopku pred upravnimi ali pravosodnimi organi. Ugotavljal jo je delodajalec (toženka, pri kateri je prepovedan prihod na delo oziroma delo pod vplivom alkohola). Delodajalec lahko alkoholiziranost delavca na delu ugotavlja z vsemi legalnimi sredstvi, med katerimi je alkotest.
Delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Pri toženki velja popolna prepoved dela pod vplivom alkohola, kar s strani tožnika ni bilo sporno. To pomeni, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, da gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja že, če je pri delavcu podana kakršnakoli vsebnost alkohola v telesu.
Ne DZ ne ZNP-1 ne določata, koliko časa lahko mine od svetovalnega razgovora v smislu 203. člena DZ do vložitve predloga (94. člen ZNP-1). Pri odločanju, ali naj se predlog za varstvo koristi mladoletnega otroka zavrže kot nepopoln, mora sodišče posebej skrbno upoštevati neformalno naravo postopkov za varstvo koristi mladoletnih otrok in načelo otrokove koristi, ki mora biti glavno vodilo sodišč v vseh postopkih v zvezi z mladoletnimi otroki, pa tudi možnost, da postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju in odločitvi o stikih začne tudi po uradni dolžnosti.
Delavec se ves čas, dokler je v razmerju odvisnosti in podrejenosti do delodajalca, ne more svobodno odpovedati kogentnim pravicam iz delovnega razmerja.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča, izjava z dne 4. 2. 202 ne predstavlja odpusta dolga po 319. členu OZ kot tudi ne splošnega odpusta dolga iz 322. člena OZ. Iz sporne izjave izhaja le, da tožnik proti toženki in njenemu zakonitemu zastopniku A.A. "ne bo vložil in sprožil: kazenskih postopkov, prekrškovnih postopkov, inšpekcijskih postopkov in uveljavljal civilnopravnih ter delovnopravnih zahtevkov, saj so med strankami te izjave rešena vsa medsebojna razmerja." Odpust dolga mora biti jasen in nedvoumen, iz sporne izjave pa ne izhaja, da tožnik toženki odpušča dolgove iz delovnega razmerja, prav tako toženka ni izjavila, da se s tem strinja.
Za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča k stavbi se uporablja t. i. dinamični princip, ki pomeni ugotavljanje neposredne namembnosti zemljišča stavbi skozi celotno obdobje obstoja stavbe v času, ko je bilo zemljišče v družbeni lastnini (torej do olastninjenja). V tem času se je obseg pripadajočega zemljišča k stavbi spreminjal. Obseg pripadajočega zemljišča, ki so ga lastniki stavbe dejansko olastninili, pa je tisti, ki je veljal ob uveljavitvi ZLNDL, in ne nujno tisti, ki je obstajal ob izgradnji stavbe.
Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je bil obtožni predlog, s katerim se uvodoma navedenim obdolžencem v tem kazenskem postopku očita storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolžencem in zagovorniku po odredbi sodnice vročen marca 2023. Navedeno pomeni, da je prestal preizkus po 437. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kazenski postopek se nahaja v fazi glavne obravnave, obravnavani sklep je bil izdan izven naroka glavne obravnave.
V skladu z določbo tretjega odstavka 399. člena ZKP se smejo sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave (sem spadajo tudi odločitve o vprašanjih, relevantnih za presojo dovoljenosti kazenskega pregona) in sodbe, izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Predmetni sklep spada med tovrstne sklepe in zoper njega tako posebna pritožba ni dopustna, čeprav je sodišče prve stopnje dalo napačen pravni pouk o njeni dopustnosti. Napačen pravni pouk namreč ne ustvarja pravice do pritožbe.