ZPrCP člen 35, 35/1, 35/5. ZP-1 člen 66, 66/2, 136, 136/1, 136/1-1, 154, 154/1, 154/1-3, 156, 156/1, 156/1-1, 159.
sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - ustavitev postopka o prekršku - uporaba mobilnega telefona med vožnjo - dovoljeni pritožbeni razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - zakonski znaki prekrška - očitek storitve prekrška - kršitev materialnih določb zakona - opisano dejanje ni prekršek
V okviru znaka uporabe mobilnega telefona mora prekrškovni organ ugotoviti oziroma izkazati (konkretizirati) aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave (telefoniranje, pisanje sporočila ali drugega teksta, branje teksta, poslušanje zvočnih datotek, tipkanje, brskanje oziroma skrolanje po telefonu ipd.); nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljen način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival: na voznikovo slušno zaznavanje, na voznikovo vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila (v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera lahko tudi na vse navedeno).
oprostitev plačila sodne takse - oprostitev plačila sodne takse enega sospornika - materialni sosporniki na aktivni strani
V konkretni zadevi tožniki s tožbo od toženke zahtevajo nerazdelno plačilo odškodnine, ki naj bi jim nastala zaradi opustitve njene pojasnilne dolžnosti pri sklenitvi kreditnih pogodb v CHF. Glede na tako postavljen enoten tožbeni zahtevek kreditojemalca in solidarnih porokinj pa je za njihovo sosporništvo potrebno uporabiti omenjeni drugi odstavek 14. člena ZST- 1 in odločiti, da se taksna oprostitev za skupno vloženo pritožbo prvo tožnika in tretje tožnice razteza tudi na drugo tožnico, kot to utemeljeno uveljavlja pritožba.
ZIZ člen 194, 194/2, 194/4. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-1, 90. ZPP člen 365, 365-2.
izbris hipoteke - učinek pravnomočnega sklepa - pravnomočnost sklepa o ustavitvi postopka - pravnomočen sklep o ustavitvi izvršbe
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da nastop pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka pomeni, da so sodišče in stranke nanj vezani, kar pomeni, da sodišče ne more na podlagi okoliščin, ki nastanejo po končanju izvršilnega postopka (bodisi, da gre za poplačilo terjatve po končanem izvršilnem postopku ali za morebitne druge dogovore med strankami) več posegati v pravnomočno razsojeno stvar in ponovno odločati v okviru istega izvršilnega postopka. V pravnomočno zaključenem izvršilnem postopku stranke in drugi udeleženci namreč ne morejo več opravljati nobenih procesnih dejanj, izvršilno sodišče pa tudi ne sprejemati odločitev, ki nimajo podlage v ZIZ. Sodišče prve stopnje je zato upničin predlog za razveljavitev izvršilnih dejanj utemeljeno zavrglo.
vstop novega upnika v izvršilni postopek - pritožba zoper sklep o nadaljevanju postopka - taksa za postopek o posebnih pritožbah - sestavine plačilnega naloga
Za pritožbo zoper sklep o ugovoru dolžnika zoper spremembo upnika taksa ni posebej določena, pritožba pa takse tudi ni prosta. Za postopek o posebnih pritožbah, ki niso posebej taksirane in niso takse proste, zakon določa plačilo takse v znesku 33,00 EUR.
Plačilni nalog mora vsebovati osebno ime in naslov zavezanca, za pravno osebo pa naziv in sedež, višino dolžne sodne takse in pravno podlago za njeno odmero, številko računa za nakazilo, referenco in opozorilo glede posledic, če taksa ne bi bila plačana pravočasno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081779
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 7, 7/1, 154, 154/1, 165, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - trditveno in dokazno breme
Ob upoštevanju vsebine vojaške dejavnosti straže, kot je bila ugotovljena v konkretnem primeru (redna dejavnost SV, vnaprej načrtovana, običajna služba v mirnem času, kontinuirano izvajanje) je sodišče pravilno zaključilo, da opravljanje straže ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pravilnost takega materialnopravnega zaključka je bila že potrjena v izpostavljeni sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 196/2018, na podlagi bistveno enakih okoliščin primera tako v dejanskem kot v pravnem smislu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES.
Glede na to, da varovanje državne meje ni bilo usmerjeno v usposabljanje na terenu, temveč v patruljiranje in nadzor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da delovanja pripadnikov Slovenske vojske na državni meji ni mogoče umestiti pod izjemo po 1. alineji izreka sodbe C-742/19. Pridobivanje praktičnih izkušenj terenskega dela ne dosega standarda operativnega urjenja, ki se nanaša na soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
procesni pobotni ugovor - konkretizacija - izvedba dokaza z izvedencem - pravočasnost grajanja - zavrnitev dokaznega predloga v zapisniku o glavni obravnavi
Sodišče prve stopnje je predmetni dokazni predlog zavrnilo iz razloga nepotrebnosti, kar je ustavno dopustni razlog za zavrnitev dokaznega predloga, in ta razlog je tudi obrazložilo. To je storilo že na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12.4.2024. Na samem naroku je bila toženka prisotna in zavrnitve dokaznega predloga ni z ničemer grajala. Sodišče prve stopnje je pravdnima strankama celo dopustilo, da lahko po zaključku naroka vložita pisni zaključni besedi, kar je sicer nenavadno, in toženka te pravice ni izkoristila. Posledično toženka omenjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka skladno s prvim (op. ker jih predhodno brez svoje krivde ni mogla uveljavljati) in drugim odstavkom 286.b člena ZPP (op. ne gre za kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) ne more upoštevno uveljavljati s pritožbo.
Toženka ni izkazala obstoja škode, ker, kljub "knjiženju in razknjiženju" zneska na kontu "denar na poti," ni izkazala, da bi dejansko imela terjatev do bivše lastnice (op. zaslišana bivša lastnica o tem ni vedela ničesar), ki naj bi jo zaradi ravnanja tožnice izgubila.
preskusna tablica - dovoljenje za preskusno vožnjo - neregistrirano vozilo - registrirana dejavnost
Namen določb četrtega, petega in šestega odstavka 37. člena ZMV-1 je v tem, da se trajne preskusne tablice, ki so imetniku izdane za tehnično brezhibno neregistrirano vozilo, lahko uporabljajo za namen točno določene registrirane dejavnosti preskušanja vozila na vožnji, za katero mora imetnik vsakokrat izdati posebno dovoljenje. Namen določb je torej v tem, da se imetniku dovoljenja preprečuje izvajanje kakršnihkoli drugih voženj, razen tistih, ki so v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti, pri čemer ni bistveno, da je v času vsakokratne vožnje ugotovljena kakšna morebitna tehnična pomanjkljivost vozila, saj določba ne sankcionira tehnične nebrezhibnosti, temveč preprečuje zlorabo dovoljenja za uporabo trajnih preskusnih tablic.
stroški postopka - uspeh stranke - opisni zahtevek - posebni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik v sporu uspel v pretežni meri. Uspeha ni vrednotilo ločeno po temelju in po višini (čeprav je tako navedlo v obrazložitvi). To niti bilo mogoče, saj je tožnik uveljavljal nekonkretiziran (opisni) denarni zahtevek. Pri oceni uspeha je pravilno upoštevalo, da je tožnik uspel v svojem prizadevanju za plačilo prikrajšanja pri plači po dejanskem delu, pri čemer je za prvi dve obdobji do 30. 11. 2020 uspel v celoti, za drugi dve pa deloma (zahtevek je bil za obdobje od 1. 12. 2020 do 30. 4. 2021 zavrnjen za en plačni razred in za naslednje obdobje od 1. 5. 2021 do 31. 12. 2022 za dva plačna razreda; oboje zaradi neupoštevanja napredovanj). Drugačne pritožbene navedbe in zavzemanje za drugačno vrednotenje uspeha s strani toženke so neutemeljeni.
Ob pravilni oceni, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka in da zaradi tega niso nastali posebni stroški, je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških pravilno odločilo, upoštevaje tretji odstavek 154. člena ZPP.
hitri postopek o prekršku - odločba o prekršku - zahteva za sodno varstvo - namenska razlaga zakona - zasebno varovanje - pogodba o opravljanju storitev varovanja
V skladu z namensko razlago mora biti iz pogodbe o varovanju ali njenega dodatka razvidno, kdo sodeluje pri istem naročniku za varovanje iste stvari ali povedano drugače z vidika naročnika je bistveno, da je obveščen o sodelovanju drugih izvajalcev zasebnega varovanja, ker je razpolaganje z varnostno - nadzornim centrom nujen in logičen tehnični pogoj za opravljanje storitev zasebnega varovanja, kajti neposredna povezava varnostnika na terenu z dežurnim operaterjem v varnostno - nadzornem centru je sestavni del varovanja.
URS člen 2, 23, 25. ZPP člen 11, 11/1, 11/3, 333, 333/1, 336a, 350, 350/2, 363, 363/1, 365, 365-2, 366.
denarna kazen zaradi zlorabe pravic - tožnik - ustavna pravica do pritožbe - načelo enakosti - načelo enakega varstva pravic
Tožnik, kot je podrobno povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ponavljajoče vlaga nedovoljene pritožbe, v katerih vztraja pri enakih navedbah. Takšno ravnanje je pravilno štelo za zlorabo procesnih pravic in s tem podlago za kaznovanje na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZPP. Prvi odstavek 11. člena ZPP nalaga sodišču, strankam in drugim udeležencem prizadevanje, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški; vsaki stranki nalaga, da skrbno in pravočasno uresničuje svoje pravice, sodišču pa, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci.
Ustavna pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS), izhajajoča iz načela zakonitosti (2. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (23. člen Ustave RS) je zagotovljena vsakemu proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, kadar ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V delovnem sporu (pravdnem postopku) je urejena v 25. poglavju ZPP (333. do 336.a člen ZPP). Tožniku je bila pravica v tem sporu zagotovljena.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - skrbništvo - začasni skrbnik - naloge skrbnika - omejitev sklepanja pravnih poslov - omejen obseg - omejitev pravic
V sklepu določena omejitev dejansko pomeni, da se lahko nasprotna udeleženka zaposli zgolj z odobritvijo CSD oziroma mora CSD celo namesto nje skleniti pogodbo o zaposlitvi ali delu. Čeprav je utemeljeno pričakovati, da bi skrbnik (CSD) zaposlitev nasprotne udeleženke odobril, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedena pristojnost CSD pomeni omejitev in stigmatizacijo, ki resno otežuje ali celo onemogoča iskanje zaposlitve, kar pa gotovo ni v interesu nasprotne udeleženke.
ZDR-1 člen 88, 200, 200/3. ZPP člen 140, 142, 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354-1, 365, 365-3.
zavrženje tožbe - prepozna tožba - rok za vložitev tožbe - odpoved pogodbe o zaposlitvi - povratnica - dokaz pravilnosti vročitve - kršitev pravice do izjavljanja
Skladno z ustaljeno sodno prakso je povratnica dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Tožnik je izpodbijal njeno verodostojnost, zato bi se sodišče prve stopnje moralo do njegovih trditev o tem opredeliti oziroma izvesti dokaze, ki jih je v zvezi s tem predlagal, in posledično tudi tiste, ki jih je predlagala toženka za dokazovanje svojih trditev o pravilnosti vročitve odpovedi primarno v njenih prostorih in nato tudi po pošti (zaslišanje zakonite zastopnice in prič B. B. ter poštnega uslužbenca C. C.). Ker tega ni storilo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP).
ZGD-1 člen 410, 412, 419, 419/2, 423. OZ člen 6, 6/2. ZPP člen 214, 286, 362, 362/2,. ZFPPIPP člen 350.
spregled pravne osebnosti - likvidacijski upravitelj - odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja - skrbnost dobrega strokovnjaka - nova dejstva in dokazi - listinski dokaz - venire contra factum proprium
Prav tako je napačno pritožbeno naziranje, da bi morala tožnica terjatev vtoževati v korist stečajne mase. Opore za takšno stališče v zakonodaji in sodni praksi ni najti. Zahteva iz 350. člena ZFPPIPP o vtoževanju v korist stečajne mase velja zgolj v primeru uveljavljanja zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika, ne pa v primeru, kot je predmetni, ko tožnica vtožuje terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti likvidacijskega upravitelja. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožnica odškodninsko terjatev zaradi nevestnega dela likvidacijskega upravitelja uveljavlja v svojo korist.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z obrazložitvijo, da je predpogoj za zakonit izrek disciplinske sankcije zaradi opustitve spoštovanja ukrepov, sprejetih zaradi zagotavljanja varnega delovnega okolja, predhodna izpolnitev obveznosti toženke kot delodajalca zagotoviti varno delovno okolje (skladno z določili 45. člena Zakona o delovnih razmerjih in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu), v konkretnem primeru zagotoviti ustrezno število zaščitnih mask, kot jih je bilo v skladu z navodili pristojnih institucij potrebnih za zagotovitev ustrezne zaščite v 12 urni izmeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka delavcem zagotovila le eno zaščitno masko za 12 zaporednih ur dela, kar pa v tako dolgem času ne zagotavlja ustrezne zaščite. Posledično je zaključilo, da ni podana disciplinska odgovornost tožnika, ker ob izvedbi izrednega nadzora v pisarni, ki si jo je tožnik delil še z enim sodelavcem, ni nosil (v toženkinih navodilih predpisane obvezne) zaščitne maske.
V zvezi s tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da možnost delavca, da nadrejenega vsakodnevno zaproša za izdajo mask, katerih uporabo je toženka sicer predpisala kot obvezno, ne predstavlja izpolnitve obveznosti zagotovitve varnega delovnega okolja. Nošenje maske je namenjeno zaščiti, pri čemer ena maska za 12 ur, ki je bila dana tožniku, (po nekaj urah nošenja) ni (več) zagotavljala ustrezne zaščite. Če bi toženka želela delavce dejansko zaščititi, bi jim morala zagotoviti toliko mask, kot jih je bilo skladno z navodili pristojnih institucij potrebno za zagotavljanje zaščite v 12-urnem obdobju (NIJZ je priporočal menjavo kirurške maske na 2 uri). Prepuščanje odločitve o potrebi po dodatnih maskah delavcem in navodilo, da ti prosijo za dodatne maske, pri čemer nadrejena niti ni bila nujno prisotna ves čas tožnikove izmene, te dodatne maske pa so se razdeljevale kar se da skromno, torej ne predstavlja zagotavljanja varnega delovnega okolja s strani toženke. Ta svoje dolžnosti zagotoviti delavcem zaščitne maske ne bi smela prevaliti na slednje v smislu, da morajo ti zanje (vsakih nekaj ur) zaprositi. Zato toženka tožniku neutemeljeno očita, da v času kontrole v pisarni, v kateri sta bila sicer sama s sodelavcem, ki sta si 12 ur delila ta skupni prostor, ni nosil maske.
ZNPPol člen 4. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1.
policist - odreditev dela - delovno mesto - naloge policije - zahteva za odpravo kršitve - dežurstva
Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po pogodbi o zaposlitvi z aneksi dolžan opravljati tudi naloge v skladu s 4. členom ZNPPol, ter se zavzema za to, da se skladno s to določbo lahko stalnemu dežurnemu odrejajo samo naloge, ki so opredeljene v razdelku 3.1 Pravil policije (dežurstvo). Navedeno ne drži. Kljub temu, da je naziv tožnikovega delovnega mesta višji policist - stalni dežurni, naloge tega delovnega mesta ne vključujejo le nalog iz 77. do 87. člena Pravil policije, ki opredeljujejo dežurstvo, temveč še številne druge naloge, ki se po svoji naravi opravljajo na terenu (denimo nadzorovanje in urejanje prometa, vzdrževanje javnega reda in miru, nadziranje na mejnih prehodih ter varovanje javnih shodov in prireditev, prim. 3. člen aneksa z dne 20. 7. 2018, A 12), in izvajanje nalog v skladu s 4. členom ZNPPol. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta patruljiranje in dežurstvo dve obliki dela za izvrševanje nalog policije. To izhaja iz Pravil policije, ki skladno z opredelitvijo v 1. členu urejajo medsebojna razmerja, odnose in način dela policijskih enot in uslužbencev policije. Opredelitev dežurstva v Pravilih policije je treba razumeti v navedenem okviru, tj. kot opredelitev ene izmed temeljnih oblik dela policije, in ne kot opis dela na delovnem mestu stalnega dežurnega. Pravila policije ne določajo, kaj delajo zaposleni na različnih sistemiziranih mestih v policiji. Kaj spada med naloge posameznega delovnega mesta, določa sistemizacija delovnih mest in za posamezne zaposlene pogodbe o zaposlitvi, ki so jih podpisali, tako kot je tožnik podpisal svojo pogodbo o zaposlitvi in anekse k njej. Pravno nepomembno je, koliko zaposlenih pri toženki in na katerih delovnih mestih ima v svojih pogodbah o zaposlitvi določilo o izvajanju nalog v skladu s 4. členom ZNPPol.
Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka konkretnih podatkov ali vrst podatkov, ki naj bi predstavljali poslovno skrivnost, nima opredeljenih, zaradi česar v tem okviru presoje (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Pri nadaljnji presoji, ali toženec vseeno ni kršil obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZGD-1, pa je treba upoštevati, da gre pri pojmu "občutna škoda" za pravni standard, ki ga je treba napolniti s konkretnimi okoliščinami, pri čemer je treba to škodo do razumne verjetnosti utemeljiti. To pomeni, da za možnost nastanka škode ne moremo šteti hipotetično mogočih izjemnih položajev, ampak dejstva, ki bi v normalnih gospodarskih okoliščinah lahko pripeljala do občutne škode.
Pritožba zmotno navaja, da je zastaranje terjatve za plačilo pogodbene kazni začelo teči že s prenehanjem delovnega razmerja 24. 12. 2013. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je zastaranje začelo teči od trenutka, ko naj bi toženec ravnal v nasprotju s pogodbeno obveznostjo iz Sporazuma, torej 3. 1. 2018, ko je tožeča stranka prejela pripravljalno vlogo toženca s spornimi dokumenti, v zvezi s katerimi mu očita kršitev pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti.
V času sklenitve Sporazuma oziroma zatrjevane kršitve pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti je bil pojem poslovne skrivnosti opredeljen v 39. členu Zakona o gospodarskih družbah. Ta določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s katerim morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer so družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek). Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 52/2012 in VIII Ips 211/2012 zavzelo stališče, da je treba pri uporabi citiranih določb ZGD-1 upoštevati namen varovanja poslovne skrivnosti, ki je v varstvu konkurenčne prednosti podjetja. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, ne gre za poslovno skrivnost.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-2 člen 11, 53, 392, 392/1. ZPIZ-1 člen 110, 110/6. ZDSS-1 člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353.
vdovska pokojnina - starostna meja za pridobitev pravice do vdovske pokojnine - pravnomočna upravna odločba - zavrženje nove zahteve - nespremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga
Tožnica je z novo zahtevo, vloženo 17. 4. 2023, ponovno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine. V tem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje navedene zahteve. V tej zadevi je bila namreč izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Na samo odločitev namreč nima nobenega vpliva, da je tožnica ob ponovni vložitvi zahteve dopolnila 53 let starosti. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se sprememba v dejanski podlagi presoja upoštevajoč pravno relevantna dejstva. Kasneje dopolnjena starost tožnice ni tako dejstvo, ki bi vplivalo na odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine. Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bila odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine odvisna od izpolnitve starosti na dan 31. 12. 2012, ko bi morala dopolniti 48 let starosti, te starosti pa tožnica ni izpolnila. Kasneje dopolnjena starost 53 let posledično na priznanje pravice do vdovske pokojnine nima nobenega vpliva. Za tožnico bi določba šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 prišla v poštev le v primeru, če bi do 31. 12. 2012 dopolnila vsaj 48 let, da bi imela status čakalke in bi ji nato ob dopolnjenem 53 letu starosti bila priznana samostojna pravica do vdovske pokojnine.
Navkljub drugačnemu stališču zagovornika obdolženega, lahko v tem primeru milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor bi lahko največ trajal storilcu primarno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej ne zgolj dve leti, pač pa največ pet let od začetka njegovega izvajanja (tretji odstavek 70.a člena KZ-1).
ZPP člen 180, 180a, 324, 324/2, 339, 339/2, 339/2-14.
odpoved najemne pogodbe pri neprofitnem najemu - identifikacijski podatki strank - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pritožbeno sodišče poudarja, da je prav iz razlogov, da ne bi prišlo do dvoma v to, kdo je stranka postopka, novela ZPP-E določila, da so obvezna sestavina tožbe tudi identifikacijski podatki strank (nov 180. člen ZPP). Nov 180.a člen ZPP pa določa, kateri podatki predstavljajo identifikacijske podatke o stranki, ki je fizična oseba. To so: 1. osebno ime in naslov prebivališča in 2. EMŠO, če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva; davčna številka, če je stranka, ki ni vpisana v centralni register prebivalstva, vpisana v davčni register; rojstni datum, če stranka ni vpisana ne v centralni register prebivalstva ne v davčni register. Identifikacijski podatki strank pa so tudi v skladu z noveliranim drugim odstavkom 324. člena ZPP obvezna sestavina uvoda sodbe.
Prvi odstavek 166. člena ZPP določa, da se izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, sme izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. Ker tožena stranka izpodbija le odločitev o stroških postopka, gre za pritožbo zoper sklep.